Avtor: Ana Gaberščik

Cestna svetilka je mežikala nekje sredi zasneženih polj, ki so se raztezala med vasjo in gostilnami ob železniški postaji. Stala je pravzaprav na samem, kot da ne spada ne sem ne tja. Politika si je takrat zamislila, da bo iz gostilniškega zaselka ob postaji ustvarila nekaj spodobnega, primernega novim časom. Bila je pravzaprav zametek občinskih sanj. Osvetljevala je presečišče makadamskih poti, po katerih je avtobus vsako jutro lovil moške in jih prevažal v mesto, da bi iz njih napravil proletarce.
Najbolj oddaljene je avtobus še v temi pripeljal na križišče, pod svetilko pa so vstopali vanj še vsi tisti, ki so iz posameznih zaselkov in kmetij prišli bodisi peš bodisi na mopedih, zaviti v stare odeje in šotorska platna. Križišče je bilo za vse nekakšno prikrito, skorajda ilegalno postajališče, ki je vsem na očeh čakalo boljših časov. Ob njem so se ustavljali tudi redki pohodniki. Takrat so jih domačini, nekoliko staromodno in zafrkljivo, še imenovali hribolazci. Čeprav so se ti tujci počutili malce izgubljene, saj niso vedeli, ne od kod in ne kdaj bo prišel »delavski« avtobus, so vendarle vztrajali in ga vedno tudi dočakali. Šoferji pa so zamižali na obe očesi in dovolili, da so se pomešali med dremajoče. Morda jih je pomirjala za današnji čas nekolikanj utopična, vendar zelo prijetna misel, da so vsi prebivalci te dežele neke vrste delavci (saj ni bilo ne brezposelnih in ne klošarjev). Najslajši pa je bil privid raja, saj je takrat (skorajda) vse pripadalo (skorajda) vsem.
Ko sta se iz teme bližala svetlobi, kjer naj bi se njuni poti do naslednjega jutra ločili, se je tema pričela umikati v nekakšno temno brezno, ki se je globilo čisto blizu, pa se je vendar ob vsakem koraku odmikalo. Kmalu je postajal krog svetlobe vse večji in svetlejši. Zdelo se je, da se nenehno premika, ne da bi se v resnici premaknil. Kot da gre za čudežen pojav, nekakšno fatamorgano.
Končno sta stala natanko pod svetilko in šele takrat je Mirina opazila, da svetloba utripa, se ziblje in valovi. Iz teme so vanjo padale komaj vidne pernato snežne mušice, se nato sunkovito obračale in vzpenjale navzgor proti kovinskemu krožniku, ki je ločeval svetlobo od teme. Kot da bi si želele na kakršenkoli način vrniti v blagodejno skritost polmraka.
Tudi onadva sta bila še drug drugemu skrita. V tem je bila pravzaprav tudi nedoločljiva privlačnost, ki ju je privedla na tisto s snegom zasuto makadamsko pot sredi v temo ovitih polj.
Seveda sta se poznala, kot se poznajo ljudje, ki delajo skupaj na istem kraju, z istimi ljudmi, ob istem času, kot ljudje, ki jedo drug ob drugem ali drug nasproti drugega v zanikrni, pozimi ledeno mrzli, s čudnimi vonjavami prepojeni jedilnici. Jedo s krožnikov, ki jih vse dni v letu prinaša vedno ista roka. Tolsta, s črno obrobljenimi nohti, ki tu in tam posežejo v juho ali v omako, obilno začinjeno z moko in papriko. Jedo v družbi sodelavcev, ki so v zakotju izgubili mladostni nasmeh in sta se vanje zajedla grenkoba in otožnost. Kraj, kjer sta se našla, je po vojni veljal za nekakšno polkazensko postojanko. Čeprav je bil sorazmerno blizu prestolnice, so tja pošiljali oblasti bolj ali manj neljube ljudi.
Poznala sta se natanko toliko, kolikor naj bi se ljudje takrat poznali: tovarišica Mirina, tovariš Peter. In nič več. Vse ostalo, kar naj bi ljudje vedeli drug o drugem, za tisti čas in za tiste ljudi sploh ni obstajalo. Čas jih je vse potisnil v osamo, kjer je bilo že vse določeno, izračunano in izmerjeno. Brezčasje je bilo v tistem času prepovedano. Ni bilo znanstveno, ker se ga ni dalo ne izmeriti in ne določati po veljavnih predpisih.
Ko je tisto jesen zapirala okno svoje sobe, je v meglenem jutru na dvorišču nerazločno opazila postavo, ki je ni poznala. To jo je nekolikanj zmedlo. Zdelo se ji je skorajda nemogoče, da bi se mogel kdo od sodelavcev tako spremeniti, da ga ne bi prepoznala. Da bi prišel nekdo na novo, pa je bilo še toliko manj verjetno. Potem pa se je spomnila, da so govorili, da bo odšel tisti zoprni tovariš Počivavšek v pokoj. Misel, da je tista neznana postava v jutranji megli Počivavškov nadomestek, jo je pomirila. Ni se ji zdelo možno, da bi mogel na svetu živeti še kdo, ki bi bil tako zelo neznosen, kot je bil tovariš Počivavšek, ta zafrkljivi, suhljati, prekljasti moški, ki ga je, to je nagonsko čutila, s svojo mladostno ženskostjo tako zelo vznemirjala.
Čez nekaj dni sta se Mirina in novi prišlek znašla pri kosilu za isto mizo. Branila se je misli, da je drugačen od ostalih, ki so kot čredica ubogljivo srkali redko juho ali z vilicami poberkovali in med rižem iskali zgubljene koščke mesa. Podzavestno pa je vendarle želela izvedeti, ali novinec spada v čred(ic)o ali ne. Neopazno je kradoma pogledala proti desni.
Tovariš Peter je z zanimanjem (ni mogla ugotoviti ali resničnim ali le vljudnostnim) sledil razlagam svojega soseda. Njene vilice so švignile nezavedno, kot da jih nosi nevidna sila, proti njegovemu krožniku, nabodle košček mesa in se ubogljivo vrnile na svoje mesto.
V tej kretnji je bilo nekaj otroško spontanega, sama ni vedela, zakaj je to storila. Tako nekako se ji je dogajalo kot takrat, ko je, še ne petletna, na sprehodu z gospodično Verico v botaničnem vrtu popolnoma nerazumno vrgla v bazen z lokvanji robček, upajoč v svoji prebujeni ženskosti, da se bo zanj potegoval Marjan, nečak gospodične Verice, in zaradi nje tvegal skok v vodo. Pa ni bilo tako. Verica jo je le oštela, zakaj je tako nerodna, da ji je robček padel v vodo, in ga s palico pribezala do roba bazena, Marjan pa ga je nato res potegnil na suho. Gospodična Verica o ženskosti verjetno nikoli ni kaj prida razmišljala, zato je tudi ni bila spodobna prepoznati.
Tokrat pa je Mirina zaslutila, da leteče vilice s koščkom ukradenega mesa niso bile samo nekakšen ženski izziv pač pa bolj vprašanje, naslovljeno na novega sodelavca. »Si mar tudi ti tak kot ostali? Ali pa si morda drugačen?«
Tovariš Peter jo je nekako osuplo pogledal, ko je videl svoj kos mesa pri njej. Tako bi ravnali tudi vsi ostali, ko bi zaznali, kaj se je zgodilo, vendar pa dogodka k sreči nihče ni opazil, saj so bili vsi zaverovani v svoje krožnike. Čez obraz mu je nekaj prebegnilo, potem pa se je na glas in prav prisrčno zasmejal. Nihče ni dobro vedel, zakaj. Večina je najbrž menila, da mu je sosed povedal kakšen dober vic. Tako je ostalo vse samo njuna skrivnost. Po dogodivščini z rižoto in koščkom mesa sta se začela tikati. Vedela sta, da sta drugačna.
Tistega zimskega večera sta odšla skupaj s sestanka, kjer so ljudem prali možgane. Mirina je globoko srkala ostri zimski zrak, da bi si prečistila z lažmi napolnjeno glavo. Snežinke so se zapletale med svedre las, ki so ji uhajali izpod volnenega šala.
»Veš, da te poznam že iz Ljubljane!«

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Hiša v predmestju Marijan Tršar, 1940

Nezaupljivo ga je Mirina pogledala. Kako le si je mogel v množici mladih ženskih teles zapomniti ravno njo. Vanjo sta zavrtala dvom in previdnost. Morda naklada kot vsi ostali. Samo da bi prišel kar najhitreje do cilja. Nehote se je nekoliko odmaknila. Saj ga pravzaprav sploh ne pozna, morda ji bo natvezil štorijo za štorijo; menda ja ne misli, da komajda čaka, da se ob njej ustavijo kakšne postavne moške hlače. Najbrž so ga že posvarili, da je tovarišica Mirina čudaška »grajska gospodična«, saj se zaklepa v svojo sobo in ne odgovarja na v kraju običajna nočna trkanja.
Morda je opazil, da se je odmaknila, morda je začutil njeno nezaupanje. Zato je nadaljeval: »Veš, pri frančiškanih, vedno si zamujala, največkrat si ostala kar tam spredaj, blizu predavatelja. Neobičajno … čeprav po zdravi pameti. Tam je bilo še vsaj malo prostora in zraka za dihanje. Zdela si se mi posebna, drugačna … Vedno sem premišljal, kdo si, odkod si … Sedaj pa te najdem tukaj!«
Ko se je obrnila k njemu in mu pogledala v obraz, jo je skozi pajčolan snežink oplazil njegov pogled. Bil je sicer zvedav, vendar čist in nevsiljiv. To jo je pomirilo. Umazane vsiljivosti, pa naj je bila še tako skrita, ni prenesla. »Če je prihajal k frančiškanom, potem je res drugačen … «, si je rekla v globini, na površje pa je pripravljalo vprašanje:
»Kako, da po predavanjih nisi ostajal, bile so tako zanimive debate? Ne veš, kako zelo mi tukaj manjkajo! To zadnje je bilo kot neke vrste prošnja, morda zametek upanja, da bo v tem čudnem zakotju našla sogovornika.
»Pravzaprav ne vem, zakaj sem vedno takoj odšel. Zdelo se mi je, da se že vsi poznate in da bi bil morda odveč.«
Ta misel o odvečnosti jo je nekoliko zbegala. Tudi sama je imela tu in tam občutek, da je kje odveč, vendar je to ni tako zelo motilo, da ne bi vztrajala. Pogosto je v svoji odvečnosti opazovala soljudi iz varne daljave, in čeprav v pogovoru ni sodelovala, je vase srkala vse, karkoli se je dogajalo. Ker je bila drugačna in ker je njena drugačnost sploh ni bolela ali kakorkoli prizadevala, je bila zadovoljna in celo srečna v tem položaju. Navadno so jo kasneje sprejeli, ker jih v ničemer ni ogrožala. Tu in tam je navrgla opazko, ki jim je dala snov za razmišljanje, vsem, njej in ostalim. Tako so kljub različnosti, prihajali so namreč z vseh vetrov, postajali prijatelji. Povezovala jih je zavest, da so vsi in vsak posebej iskalci, ki nočejo in ne morejo živeti v zaukazanem svetu, zaukazani svet pa je bil edini svet, v katerem je bilo takrat ljudem dovoljeno živeti.
Zagledala se je v Petra, snežinke so se ji topile v laseh in polzele kot dežne kaplje po čelu in licih. V njegovih očeh je utripalo brezčasje. »Morda me bo dojel,« si je dajala poguma in tvegala:
»Nikoli nihče na svetu ni odveč. Če sprejemaš sebe kot odvečnost, daješ nezaupnico Tistemu, ki nas je ustvaril, da bi prinašali drug drugemu srečo po Njegovi in ne po naši, človeški meri.«
Peter se je nasmehnil. Zamišljeno. Kot da gleda skozi okno, ki ga še nikoli ni odprl. »Midva si menda ne bova odveč?,« je rekel čez čas, kot da govori sam sebi.
Mirina je vedela, da govori obema in zaslutila je utrip brezčasja. Skoraj bi se ga prestrašila. Da bi skrila svoj strah, je počasi okrenila pogovor v drugo smer.
»Gotovo si že slišal kakšno na moj račun. Da sem gosposka, gospodična iz Ljubljane. Vse življenje sem res živela v mestu. Kaj pa ti?«
»Vedno smo se selili iz kraja v kraj, mama je učiteljica. Sedaj je v Novi Cerkvi.«
Mirina je v svoji domišljiji že ugledala prijazno podeželsko šolo v staroavstrijskem stilu. Z velikim vrtom, polnim sadja in cvetja, in uto, v kateri poseda učiteljski par, ki se vse svoje življenje razdaja tujim otrokom. Zagledala je prijetno, prijazno gospo, tako zelo podobno gospe Viktoriji. Uglajeno, kot iz starih časov, in ravno prav naravno, kot so ljudje, ki žive obdani z rožami. Ob njej pa mož – upravitelj. Saj kaj pa naj bi bil Petrov oče drugega v majhnem kraju, ki premore samo trgovino in velikansko državno kmetijsko posestvo, sestavljeno iz večjih in manjših nacionaliziranih zaplat? No ja, lahko bi bil tudi agronom, saj direktor zaradi ideološke neprimernosti ne bi mogel biti.
»Kaj pa oče, kaj dela oče?«, je zanimalo Milino.
Peter je neodločno utihnil. Samo za trenutek. Spogledala sta se in Mirini se je zazdelo, da okleva, potem pa je komaj slišno rekel:
»Nimam več očeta.«
»Kako?«
Mirini se je začel z bliskovito naglico odvijati film. Le trenutek, utrip časa, ki je v sebi skrival neskončnost brezčasja. V njem so se gnetli ljudje, ki jih je poznala ali pa so ji o njih pripovedovali. Zanje je vedela, da so umrli, od bolezni ali od nesreč, ali pa so izginili med vojno. Drugih mrtvih tisti čas ni poznal. O pač! O tistih, drugačnih, se je samo šepetalo. Tako tiho, da je otroško uho o njih komajda kaj slišalo.
Še vedno je snežilo in cestna svetilka ju je varovala pred temo. Mirini se je dozdevalo, da ju kristalna belina ovija in zapreda v svet, ki bo samo njun. Slutila je namreč, kaj ji bo Peter povedal.
Besed pravzaprav sploh ni slišala, saj jih ne bi znala ponoviti. Ob njegovem glasu je v svoji notranjosti ugledala ogromne, temne smreke, ki so v polmraku gozda zagrinjale skrivnost, za katero so v deželi vsi nejasno vedeli.
Pred Mirino je namreč stal eden tistih, ki so vedeli, da je v Rogu skrita velika skrivnost tistega časa. On sam je bil del te skrivnosti. Slutila je, pravzaprav je to zatrdno vedela, da z njegovim odgovorom sprejema v naročje skrito bolečino. Da bo tista bolečina zanjo hujša kot zdaj. Da pa tega nikoli ne bo mogel dojeti.
Potem se mu je nasmehnila. Skozi padajoči sneg. Tudi on se je nasmehnil. Kot da je končno odložil težko breme. Potem sta se prijela za roke. Sneg je vedno gosteje naletaval. Stožec svetlobe ju je ločeval od sveta. Ko je pogledala kvišku, so se kristalni zastori že spuščali. Njena roka je utripala v njegovi.
»Lahko noč, dobro spi do jutra,« je še rekla, ko mu je izvila ozko dlan in stopila v gaz. Obrnila se je in z roko skušala razgrniti snežinke, da bi ga še jasno videla, kako stoji v stožcu luči in počasi odhaja v svojo smer. Snežinke so se gostile. Mirina je z vsakim korakom bolj jasno vedela, da jo je Peter ujel v svojo dlan. Kot pastir ptico. In da mu je podarila svojo svobodo. Za vedno.

Avtor slike: Marijan Tršar

Opis slike: Ljubljanica Marijan Tršar, 1943