Avtor: Ivanka Kozlevčar

Daniel Šerko, o katerem smo nekaj povedali v prejšnji številki ob njegovih pismih Francetu Koblarju, je ohranil tudi velik del korespondence z Mirkom Javornikom. Prvo Javornikovo pismo ima datum 15. 7. 1945, zadnje pa 16. 4. 1986, malo pred njegovo smrtjo 1. 5. 1986.
Mirko Javornik se je rodil v Cerknici 1909 in je bil 5 let starejši od Daniela Šerka. Oba so povezovali skupni mladostni spomini, skupna potovanja, tudi na tovorni ladji, in skupna usoda po vojni. Šerkov stric po materini strani, ki je živel na Sušaku, je bil delničar prekooceanske družbe in jima je omogočil dvomesečno potovanje. Za jafa pomaranče so delali leseno embalažo preko družbe Marad, katere predsednik je bil Lojze Žumer. Po tej zvezi je bilo Javorniku tudi omogočeno potovanje v Palestino, na katerem je dobil snov za Pomlad v Palestini. Imela sta tudi skupne prijatelje, med katerimi so bili tudi krščanski socialisti Marjan Brecelj, Drago Ulaga, Aleš Stanovnik, Ruda Jurčec, kasnejši urednik Slovenca. Pri Javorniku je nastala sprememba po kongresu PEN klubov v Barceloni 1935, ko je v levi usmeritvi videl manj svobode in ko je doživel zanj šokantno snubljenje Josipa Vidmarja, ki si ga je hotel podrediti in mu je v ta namen obljubljal vso podporo. To doživetje je popisal v Listu iz dnevnika, ki ga je vključil v izbor krajših del Pero in čas v obeh izdajah (1944 in razširjena 1980). Tedaj je dobil tudi službo urednika pri Slovenskem domu, kjer je ostal do konca vojne.
Ob koncu vojne se je umaknil najprej na Koroško, nato pa v Rim in delal kot uradni prevajalec za angleško in ameriško oblast, nato pa je šel v Trst in delal za Radio Trst. V Trstu se mu je pridružila tudi njegova družina: žena Agna, hčerki Agica in Alenka ter sin Mirko. Dobili so dovoljenje za izselitev k očetu, ker so otroci šli prosit Tita, ki se je mudil na Bledu. Leta 1961 se je preselil v Washington in delal pri ameriški vladi kot jezikovni strokovnjak in sodelavec službe za stike z javnostjo za goste iz Jugoslavije in se tako seznanil z mnogimi pomembnejšimi jugoslovanskimi predstavniki in deloma tudi z njihovim mišljenjem. V tej službi je kot spremljevalec mnogo potoval in sam pravi, da bolje pozna Ameriko kot Amerikanci. Ves čas je po malem pisal v slovenske emigrantske liste, kolikor je pri svoji zaposlenosti mogel.
Daniel Šerko se je v Argentini naselil v Salti in tam začel s predelavo lesa, ki jo je poznal že od doma. Brat Franci, ki je bil inženir kemije, se je najprej zaposlil pri neki ameriški firmi v Paragvaju, kasneje pa se je preselil k bratu v Salto, ker je pri njem živela tudi mati. Po bratovi in nato še materini smrti se je počutil popolnoma brezvoljnega, saj je izgubil vse svoje ljudi. Za ostarelo in bolno mater, na katero je bil ljubeče navezan, je porabil dosti moči. To svojo stisko je potožil Javorniku, ki ga je kot dober prijatelj vzpodbujal, naj začne misliti nase in naj pride k njemu v Washington na obisk, da se bo malo razvedril. Priporočal mu je tudi obisk Evrope, kjer bi se srečal s starimi znanci in kraji, čeprav ne bi mogel v Slovenijo.
Te nasvete je Šerko upošteval in začel načrtovati svoja potovanja v Evropo, ki jih je do Javornikove smrti tudi trikrat uresničil, čeprav v Slovenijo do leta 1991 ni šel, na prvem potovanjuje pa je bil v Opatiji s svojo tedanjo simpatijo Bredo. Tako je v omenjeni korespondenci drugo in tretje potovanje popisano precej natančno, prvo /leta 1982/ pa je omenjano v njegovih in Javornikovih pismih. Na prvem potovanju, ki je trajalo pol leta, se je srečal z Javornikom v Trstu, ker je ta šel na knjižni sejem v Frankfurt, potem pa sta še nekaj skupno potovala in se poslovila v Lurdu, v kraju, ki ga je obiskal na vseh treh potovanjih. Pred drugim potovanjem je najprej obiskal Javornika v Washingtonu in sta opravila skupaj nekaj poti po Ameriki in Kanadi. Po Javornikovi smrti so mu ostala samo ta in mladostna skupna doživetja. Z njim je izgubil dobrega in zvestega prijatelja, na katerega se je lahko obračal v težavah in ki ga je seznanjal s kulturnimi in političnimi dogodki, za katere je Daniel imel zanimanje, vendar jim zaradi oddaljenosti od centrov in drugačne dejavnosti ni mogel slediti.
V naš prikaz dopisovanja med Šerkom in Javornikom smo vključili to pot prav ta zadnji del dopisovanja, ki kaže Šerkovo bolečino ob izgubi matere, razmišljanje o bodočnosti in veselje nad tem, da obiskuje kraje v Evropi, na katere ga vežejo spomini in kjer se srečuje z znanci, raztresenimi po Evropi, ali tistimi, ki so prišli iz domovine v Trst ali Beljak samo zato, da se vidijo. Na mnogih mestih se kaže bolečina človeka, ki ga je »domovina« razdedinila kljub njegovi veliki ljubezni in ga je tedanja oblast oropala vsega. Tako npr. primerja usodo beguncev s Trubarjevo, kar bi Šerko rad na neki način povedal s spominsko ploščo.
To so bila zadnja leta njunega tovariševanja in v ta sklop je vključeno tudi zadnje Javornikovo pismo.
Pisma so zaradi dokumentarne vrednosti objavljena v celoti. Izpuščena je kakšna zelo osebna ali splošno nepomembna stvar. Izpusti so označeni s pikami. Pri nekaterih nepolnih imenih smo zaradi jasnosti v oklepaju dodali ime, tudi kak podatek, kolikor je bilo mogoče, da se bralec lažje orientira. Dodatki so v poševnem tisku.

Dragi Mirko!
Kot sem Ti pred božičem, ko sem se Ti na hitro zahvalil za sožalno pismo, po praznikih obljubil malo daljše poročilo, sem sedaj na tem, da držim besedo in izpolnim obljubo.
S čim drugim naj pričnem kot z dogodki, ki sem jih prav pred kratkim doživel, in to seveda o mamici. Po onem padcu pred poldrugim letom v kopalnici se je kar dobro popravila, tako da se je z mojo pomočjo, včasih pa tudi brez nje kar še nekako, recimo dobro, premikala po hiši. Kaka dva meseca pred smrtjo je pa pričela vidno pešati, iz tedna v teden bolj, a le telesno, duševno je bila bistrejša od mene, in to prav do zadnjega. Točno dan pred smrtjo, ko je bil Hinko /Pogačnik Hinko, bratranec/ pri njej, je brezhibno sledila pogovoru, le bolj težko je odgovarjala oz. vstavljala svoje pripombe ali ugovore. Zadnji dan, v nedeljo 4. 10., je hotela nemškega patra, slovenskega duhovna tu seveda ni. Telefoniral sem ponj, je prišel, in ko je odšel, je rekla: »Sedaj bom umrla.« Po teh besedah ni poteklo dve ali tri ure in bilje konec. Ko je izdihnila, se mi je zazdelo, da je umrla svetnica. In tudi je! Do konca, do pol ure pred smrtjo, ena sama skrb zame: »Kaj bo s teboj!« kot vse življenje od njenega dvaindvajsetega leta, ko je ovdovela, do konca, dobesedno do zadnjega diha.

Več kot dve leti sem bil stalno pri njej in odklanjal vsako tujo pomoč, hoteč sam pomagati, kolikor sem znal in mogel. Neštetokrat mi je zatrjevala, da boljše postrežbe, kot jo ima ona, nima nihče. A kljub vsemu sedaj, ko vse v spominu ponovno podoživljam, ugotavljam mnogo napak, ki sem jih zagrešil, in kaj vse bi lahko bolje naredil, kot sem, kar mi otežuje srce in dela slabo vest. V glavnem sem pa, hvala Bogu, le miren in si ne morem očitati brezbrižnosti ali celo egoizma.
Sedaj se ne morem in ne morem spraviti k temu, da bi preuredil njeno sobo, vse pospravil, požgal ali razšenkal. Vsaka malenkost ima toliko spominov, vse je mamica tako zelo cenila, in kar naenkrat naj vse to postane brez vrednosti. Soba je sedaj s priprtimi vrati in oknom in težko stopam vanjo. Pa bom moral prej ali slej začeti s tem žalostnim poslom, saj konec koncev so vse skupaj le sentimentalne bedarije in nič več, pa je le težko in še kako. Nikoli nisem zaznal v taki meri kot sedaj razlike med pametjo in sentimentom. Ko bom enkrat to opravil, boš prišel sem ali pa še jaz preje preko Kanade v Washington.
Seveda sem prejel Tvoje pismo od 14. dec. in se Ti zahvaljujem za pismo in božična voščila. Hudo razgibano živiš kljub letom in kljub bolezni, ki si jo prestal. Vsak dan zahvali Boga za ženo, ki Ti jo je dal, le kako jo je porajtala mamica! Oni intervju je odličen in ne vem, če si kdaj boljšega napisal v tej sorti pisanja. Ma Te imajo v želodcu v Ljubljani! Če se Ti ljubi, mi kopiraj ono iz »7 D« in mi pošlji. Me zanima, kako je mogoče zavrniti Ti le eno samo trditev. Na pot v Evropo za sedaj še ne mislim, predvsem pa da bi šel v Slovenijo: po kaj neki, jokat?
Pred enim mesecem sem šel po desetih letih v Buenos Aires brez kakršnekoli potrebe, le tako na špancir in da malo spremenim okolje in ljudi. Nameraval sem ostati tam vsaj 14 dni, pa sem bil nazaj v petih in komaj čakal vrniti se. Saj tam ni nikogar več, vse je pomrlo: Ruda (Jurčec), (Srečko) Baraga, Jože Kessler že kdaj in cela vrsta drugih. Če bi šel v Evropo, bi me imelo, da bi šel v Trst in tja poklical Johana Šviglja (gozdar pri Šerkovih) pa Gena (Evgen Strmecki, Šerkov prijatelj iz dijaških let) in Korelna (Karla) Košaka, če bi zadnji, bojazljiv kot je, si tja sploh upal. Pa še na Lago Maggiore bi šel pogledat Ano Golobičko (Golob), v Torino k Opressijevim in Nadi Žerjavovi, večjih itak ni. Spoznavati pa nove kraje in dežele, ki jih ne poznam, me pa prav nič ne briga. Je pa pri tem še druga ovira. Naš denar je napram dolarju v enem letu padel petkratno in povrh vsega sem moral vso rezervo, ki sem jo imel, vložiti v podjetje, ki pa trenutno niti misliti ni, da bi mi dolg lahko vrnilo. Za kolikor toliko dostojno potovanje bi moral kaj prodati ali zemljo ali briljante, ker niti hiša niti žaga ne prideta v poštev, kaj bi sicer brez teh. Za zemljo bi sedaj, ko vsi prodajajo, dobil malo, mamičino zlatnino pa hranim za zadnjo rezervo. Na žagi gre sedaj neprimerno boljše kot lani in še lepi izgledi so kljub najslabšim časom, kar smo jih doživeli v tej deželi, ko je šlo nešteto dobro vpeljanih podjetij po gobe. Veš, pa me poslovni uspehi v minulem letu niso prav nič ganili in mi ne bi bilo dosti na tem, če bi vse skupaj faliralo. Časi za te sorte skrbi so za menoj. Na žago gledam zdaj ko na neke vrste hobi, kjer se pri delu prijetno zabavam ter sem vesel, če se mi kaj novega posreči. Tja hodim vsak dan in ostajam tam po osem ur pa tudi več in hvala Bogu, da imam to, tako sem zaposlen in bolj kot kdaj sem prepričan, da je delo najboljše zdravilo proti malodušju in naveličanosti.






Že nekaj let sem in sedaj me čedalje bolj vznemirja misel, da bi napisal sebi v zabavo in drugim v opomin in poduk spomine. Gradiva imam dovolj, na vesti imam tri rešena življenja. Kaj meniš Ti, ki si od foha, bi bil za to delo?
Naj bo za danes dovolj. Lepo, prav lepo pozdravi Agno in bodi pozdravljen Ti sam z željami za vse najlepše.
Tvoj Dano 8. 1. 1982

Dragi moj Dano!
Že dva meseca v novem letu odrajtujem pisemske dolgove za lani, a jim nisem še povsem kos. In sproti prihajajo nova sporočila, na katera je treba odgovoriti takoj. Kar zgrozil sem se, ko sem videl, da je Tvoje zadnje pismo prišlo že 16. januarja, pa nisi nanj doslej dobil še drugega ko molk. Pismo je naju oba ganilo, mene pa razveselilo, ko praviš, da misliš na pripravo spominov. Po enem svojih čutov, ki se je izkazal za nezmotljivega pri rajnem Rudu (Jurčecu) in marsikom drugem, imaš »božansko iskro« za pisanje, kakor je temu rekla rajna Lily Novy – dar za nevsiljivo, jasno, neposredno pripovedovanje z dovolj človeške globine in čustva. Torej začni brez odlašanja. Bodo prvi spomini, ki jih je kdaj napisal kak Notranjec, literat ali ne. Tako se boš razodevno oddolžil najini edinstveni deželici in njenim prav takim ljudem, ki jih ni več. Pusti govoriti dejstvom, dogodkom in ljudem s čim manj lastne filozofije.

Omenjaš tvarne težave z morebitno potjo v Evropo. Za svoje tvarno stanje veš najbolje sam, a po mojem se Ti bo to tveganje splačalo.
Prijemljivi spomini na kogar koli ali kar koli niso prazna sentimentalnost. Že kratek pogled na katerega človeku živo obudi celo obdobje življenja, lepo ali bridko. Brez njih ni moč živeti, posebno ljudem, ki so bili tako prikrajšani za sedanjost ko Ti ter bolj ali manj mi vsi. Človek brez včeraj je človek brez jutri. Torej izbiraj pri zametavanju maminega nič manj s čustvom kakor s premislekom.
Z mojimi potmi v Evropo je kakor pri Tebi. Hodim tja ne zaradi pokrajin in stvari, pač pa zaradi ljudi, ki jih je vedno manj. Nekateri so odšli na ono stran, druge so odtujili čas, oportunizem in kompromisarstvo. V Trstu samo štirje ne hodijo v matico in si me zaradi tega nihče ni upal povabiti k sebi. Seveda me zmeraj vse vprašuje, če bom šel domov. Odgovor je: »Po kaj?« Slovenija z gorami je lepa tudi pod socializmom. Javornik sem leta gledal in ga še z Opčin, z druge strani, kakor sem ga pol življenja z one. Ljudje, ki sem jih poznal in imel rad, so ali mrtvi ali v svetu ali pa na takih pozicijah, da se bo vsak bal pogledati me, kakor se boji še v Trstu ali na Koroškem. Zmagovalci se bojijo premaganca. Tudi zaradi slabe vesti ali pa ker me vidijo svobodnega kakor nikdar poprej in kakor oni niti za silo ne smejo biti.
Pošiljam Ti »7 D« in še nekaj drugega branja o sebi. Iz Trsta mi pišejo, da je Detelov (Lev Detela, pisatelj) esej v Mostu prava izzivalna senzacija na obeh straneh meje. Ime pisca poznaš iz Glasa SKA. Živi na Dunaju kot politični emigrant. Je iz povojnega rodu ter se mu šola in okolje totalitarizma, zlasti kulturnega, zaradi katerega je šel v svet, poznata. Levica mu je še vedno napredna, vse drugo je desnica, skoraj fašizem. Še vedno verjame v dialog s pravimi komunisti. Pisal mi je, da so titovci skoraj leto dni pritiskali na uredništvo revije, naj razpravice o meni ne priobči. Zanj pa da so celo pripravljali ugrabitev iz Avstrije.

Ob Kocbekovi (Edvard Kocbek, politik, pesnik, pisatelj) smrti je doma celo Cerkev ponorela. Ljubljanski pomožni škof (Stanislav) Lenič gaje v pogrebnem govoru že prištel med svetnike in prosil, naj Slovence blagoslavlja iz svoje večne blaženosti. Če dobivaš Vestnik – Sij, boš v Znamenjih časa (marčna štev.) bral, kako mislim jaz o tem.


Edvard (Pogačnik Edvard, Šerkov bratranec) je seveda hud name, ker se oktobra, ko sem bil v Torontu zaradi priloženega govora, nisem oglasil v Kingstonu. Vsega sem imel slab teden časa, dosti premalo, da bi se bil oglasil ljudem, katerim se moram vsaj toliko kakor njim. Slovenci v Kanadi se že leta izkazujejo do mene kakor nikjer drugod, s simpatijo, spoštovanjem in gostoljubnostjo, tako da imam v Torontu deset krajev, kjer sem lahko z vsem, kakor dolgo hočem biti. Zadnjič mi je nekdo, ki me je peljal na letališče, ob slovesu stisnil 100 dolarjev z besedami: »Samo zato, ker si prišel«. Krekova hranilnica mi je dala kulturno nagrado za preteklo leto. Ljudje me imajo radi, ker sem edini razumnik z nekaj imena, ki hodi mednje in zna z vsakomer govoriti kakor z enakim. In Kanada je pokupila mojih knjig več kakor katerakoli druga slovenska skupnost v Evropi in v svetu.

Doma čas neusmiljeno melje navzlic vsej propagandni trdnosti in videzu. Delo je oni mesec priobčilo dolgo razpravo, katere sklep je bil, da je stanje v SFRJ zaradi nacionalnih nasprotij in drugega danes tako, kakor je bilo v Avstroogrski leta 1916. Treba je znati čakati in upati.
Z Agno Te iz srca pozdravljava in Ti želiva sto sreč, saj si jih potreben.
Tvoj stari
Mirko
Washington, 4. marca 1982

Dragi Dano!
Z Agno se Ti zahvaljujeva za božično voščilo. Jaz ga tokrat nisem mogel poslati na Tebi ne komu drugemu.
Iz Evrope sem se vrnil konec novembra. Še preden sem se spet za silo vživel v dom in Ameriko ter se izkopal iz grmade pošte, ki se mi je nabrala v treh mesecih odsotnosti, me je zgrabila čudna trdovratna virusna influenca, da sem večino decembra polegaval in sem šele zdaj spet za kako rabo.
Pismu dodajam kopijo poročila o prvem nastopu svobodnih Slovencev na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu iz »Slovenske države«, ki sem ga napisal še v Trstu. Brez slik je decembra izšlo v goriškem Katoliškem glasu. Prvo pa je v začetku novembra pripravil za Radio Trst A Franc Jeza (sodelavec Radia Trst A, pisatelj in publicist) zaradi ozirov na matico in na titovsko radijsko cenzuro zelo previdno, vendar so v Sloveniji iz njega zakonito zvedeli za stvar. Do mojega odhoda ni bilo iz Ljubljane še nobenega odmeva na to. Prosim, naredi kopijo in jo daj Genu, a ne onstran meje.

Reci Genu, da ga rotim, naj Tebi pove ali meni piše čim bolj natanko vse, česar se spomni o pismu, ki ga je dobil od Ruda Jurčeca malo pred njegovo smrtjo, kjer mu je sporočil, da je rokopis četrtega dela Luči in senc imel povsem pripravljen za tisk, a je potem prišlo do nesporazuma z založnikom in je objava šla po vodi. Zakaj, meni ni uganka. Iz zasnutka vsebine, ki ga je objavila 1–2 št. Meddobja, je vidno, da je v tem zvezku obravnaval dogodke izza konca vojne in začetka emigracije, ki bi bili klerikalni politiki neprijetni. Lenček (Ladislav Lenček, lazarist, orgnizator duhovnega, kulturnega in gospodarskega življenja argentinskih beguncev) je očitno zahteval, naj jih spremeni ali izpusti, česar pa ni maral storiti.Vedel je grdih skrivnosti dosti, saj je bil do odhoda iz Rima v Krekovem tajništvu. Jaz sem si zdaj za eno prvih nalog zastavil, da bom dognal, kaj se je z rokopisom zgodilo in kdo ga ima, če ga niso uničili. Če ne drugje, bom vse, kar bom zvedel o tem, priobčil v svojih spominih.

Če Te Breda in njen advokat še nista zapletla v uveljavljanja pravice do mamičinega ostanka vašega imetja, se nikar ne spuščaj v to. S tem boš nase in na svojo navzočnost v SFRJ opozoril Cerknico, kjer imajo še zmeraj dosti besede nekateri stari medvojni razbojniki, kakor je to nevarno skusil Miloš Kravanja (Cerkničan, četnik, uslužbenec trgovskega ministrstva v Washingto nu), in pa Ljubljano, ki bo pod pretvezo »ljudskega glasu« uprizorila proces, v katerem Te bodo obsodili zaradi nekdanjega kapitalističnega izkoriščanja ljudskih množic in boš izgubil ne le dediščino, ampak tudi svobodo.



Lepo Te pozdravlja
Tvoj stari Mirko
Washington, 4. dec. 1982

Dragi moj Dano!
Obljubo na razglednici, da se boš oglasil bolj na dolgo, brž ko boš mogel, si izpolnil za čuda hitro in temeljito. Sporočila sem bil na moč vesel in presenečen, da si svoja pota in srečanja od najine ločitve v Lurdu dalje popisal tako natančno, strnjeno, trezno in modro. Potrdil si me v prepričanju, da imaš dar za krepkega pisatelja …
Vidim, da si po šestih mesecih Evrope in Brede v enakem, če ne hujšem precepu, kakor si bil prej. A iz njega se moraš rešiti, četudi brez poroke ali sožitja z njo. Po mojem bi bilo najpametneje, če bi sprejel pobudo francoskega prijatelja in se preselil k njemu, če Ti zagotovi streho, kruh in vino, pa vsa potrebna zavarovanja, za katero po mojem v Franciji ne bo težav, ter potrebno mero prostega časa za Tvoja pota po Evropi …
Če bi si kupil kako zavetje na Krasu, si v tem primeru zagotovi rezidenco tudi tam.
Če bi se odločil za selitev v Evropo, ostani argentinski državljan, ker boš tako lahko kupoval Evrailpass v nedogled. In pošlji mamičin ter Francijev pepel počivat k Sv. Janezu v Cerknico … Pred kratkim sem spet prebral Javorškovo Črno krizantemo. Iskal sem odstavek, ki daje s škripajočimi zobmi priznanje mojemu jeziku: »Celo pisanje kakšnega Mirka Javornika, ki je pisanje popolnega zoprnika, vendarle človek bere z užitkom in se še zmeni ne za njegovo umsko grozo (?), moralno razdvojenost (?) in človeško prodanost (???), ker je njegov jezik višja oblika slovenskega klasičnega pisanja.«
Citat sem potreboval za brošuro, v kateri bo liberalna Slovenska prosvetna matica v Trstu ponatisnila iz Peresa in časa II razpravo o slovenski besedi, kateri bodo dodali tudi povzetek ocen o knjigi …
Ima me, da bi napisal Javorškov avtoportret v njegovi lastni besedi, kakor sem to delno storil za Kocbeka. Tam bom na koncu citiral njegovo napoved, kakšen bo konec Borisa Pahorja, ko mu bom še prej jaz dal svoj smrtni poljub. Nekako takole: »Ker nisem homič (ljubljansko ime za buzije), se za razliko od Javorška z moškimi ne poljubljam. Od žensk, ki sem jih s to usodo osrečil, pa doslej ni še nobena umrla … «
Naj bo za prvo silo dovolj. Piši, kadar boš utegnil, in povej, kako se boš odločil.
Pozdrav, zvesto Tvoj
Mirko
Washington, 27. 4. 1983

Dragi Mirko!
V svojem zadnjem pismu, še iz julija, si mi pisal, da nameravaš v Kanado in tam ostati do konca avgusta, nakar mi boš takoj po povratku sporočil, kaj si tam opravil in kako izgleda s knjižno razstavo v Franfurtu prihodnje leto in s Tvojim potovanjem radi tega tja ter da boš obiskal Edvarda. Ta mi je pisal, da te vsled nekega nesporazuma pri telefonskem razgovoru, ali kaj vem kako, med Teboj in Ksenjo (Edvardova žena) k njemu ni bilo, meni pa tudi nisi pisal, kaj si opravil v Kanadi in ali boš potoval na sejem v Nemčijo. V pričakovanju tega sporočila Ti na pismo nisem odgovoril. Vse to me zelo zanima, ker se pripravljam na pot k Tebi in Edvardu tam nekje od junija naprej in rad bi vedel, kje boš tedaj in koliko boš imel časa za moj obisk pri Tebi.

Pisal mi je Geno (sošolec in prijatelj Evgen Trmecki) iz Ljubljane, prav pred kratkim. Lepo Te pozdravlja in mi sporoča vse, česar se spominja iz zadnjih Rudovih (Ruda Jurčec, novinar, urednik, politik in pisatelj) pisem glede izdaje četrte knjige spominov, kakor si mi bil naročil, naj od njega izvem, ko sem bil še v Opatiji. Vse bi ti prepisal v prihodnjem pismu, če je še aktualno, ker v vseh poznejših pismih tega nisi več omenil. Geno mi je odgovoril takoj, pisal sem mu prav po vrnitvi iz Evrope, a kot izgleda, je šlo pismo po zlu in sedaj se vse ponavlja.


Ta mesec ali v pričetku prihodnjega nameravam v Buenos Aires, kamor sem mislil in si želel, da bova šla skupaj. Grem brez potrebe, le tako za spremembo in »na lepše«, kot se je včasih reklo. Dolar tu postaja vedno trši ter potovanja izven države vedno dražja, pa upam, da bom one solde za pot do Vaju na severni konec skupnega kontinenta že nekako skupaj dobil. Sicer je pa življenje tu poceni, lepo in prijetno in škoda, da nočeš sem, pa mogoče se boš še premislil.
Pričakujem Tvoje že obljubljeno pismo ter Agno in Tebe najlepše pozdravljam,
Vajin Dano
5. 11. 1983. Prav nekako leto po najinem slovesu v Lurdu.

Dragi moj Dano!
Tolčem se po prsih, ker sem Ti še zmeraj dolžan odgovor na pismo iz začetka lanskega novembra in na vprašanje iz božičnega voščila. Mislil sem, da bom vse odgovore na pošto iz leta 1983 napisal med božičem in novim letom, ko sem bil sam doma … A tisti prosti čas in skoraj ves januar sta šla v nič zaradi nečes drugega.
Dva dni pred božičem me je naša regolacijska komisija za jedrsko energijo prosila za nujen in zaupen prevod iz slovenščine v angleščino. Šlo je za dolgo študijo o teoretičnem idealnem modelu bodočih atomskih elektrarn v Sloveniji, ki so ga s pomočjo kompjuterske simulacije izdelali učenjaki v ljubljanskem jedrskem Inštitutu Jožef Štefan …
Najprimernejši čas za obisk tukaj in v Kanadi je september in oktober. Maj utegne biti še mrzel, junij pa pasje vroč. Jaz bi Ti torej svetoval jesen ali pa pozno poletje. Najboljše bi bilo, če bi prišel v Washington konec avgusta. … Hiteti ne velja, če hočeš od krajev in ljudi kaj imeti. Pri nas bova skovala načrt kam, kdaj in h komu od tod …
Novembra nisem vedel še nič, kako bo z mano letos. Agno bratje in sestre na moč silijo, da bi prišla na obisk v Ljubljano. Njej se to da prav toliko kakor meni, poleg tega se pa boji sama potovati. Jaz sem bil za to, da bi šla maja ali junija za tri tedne skupaj v Evropo in bi se z žlahto dobivala na Koroškem ali v Trstu. Meni je prav, da je šlo po vodi tudi to. Prav sinoči se ji je obudil srd na Jogoslauland, posebno slovenski, zaradi tistega, kar je po vojski tam prestala. Prišlo je sporočilo, da je za božič v Bufalu umrla njena prijateljica, s katero sta bili leta 1949, 1950 skupaj na delu v kočevskih gozdovih blizu Roga, pozneje pa v Škofji Loki.
Z našim nastopom na lanskem knjižnem sejmu v Frankfurtu ni bilo nič. Slovenski improvizatorji, na katere sem se zanašal, mi na več prošenj niso poslali ne informacij o pogojih in stroških
za samostojno slovensko razstavo v lastnem prostoru ne potrebnih formularjev za priglas …
Vse kaže, da tudi letos ne bo nič, razen če bi se zgodil čudež.
V Argentino me bolj in bolj vabijo vsi, od krekovcev do sijevcev in kar je vmes. Vzroki, da ne morem, so čas, denar in pa zastrupljene osebne razmere med našimi ljudmi tam doli, ki ne vem, ali bolj sovražijo drug drugega, ne da bi vedeli zakaj, ali vsi skupaj komunizem. Nisem več vajen, da bi me kdo hotel imeti samo zase, in bi me izobčil, če bi hotel videti koga, ki ga on ne mara.
Te pa lepo prosim, da bi mi čimprej sporočil vse, kar Ti je o Rudu in 4. delu Luči in senc pisal Geno. Zdaj je vse še bolj aktualno, ker je Rudova svakinja Milena vso njegovo zapuščino, kar jo je imela, dala ne vem komu in se preselila k hčerki, poročeni na holandskem …
Napisal sem Ti, kakor sem vedel in znal ter za prvo silo. Ostani zdrav do prihodnjega glasu. V upanju na svidenje Te pozdravljava oba z Agno.
Tvoj Mirko
Washigton, 31. jan. 1984

Dragi Mirko!
… Počasi se pripravljam na pot do Tebe in Edvarda in že zbiram dolarje, ki so postali sedaj tu hudo trdi. Če jih bom nabral dovolj, bi potem, ko bom opravil pri Vama, naredil ovinek pri povratku prek Evrope in ostal nekaj časa pri Tončku Komotarju (prijatelj iz gimnazijskih let, s Šerkom sta skupaj stanovala) v Stuttgartu, katerega sem vabil v Salto … če bom res šel v Evropo, si bom nabavil Evrailpass in križaril po Evropi. Hudo me mika Grčija, ki je menda celo Ti nisi videl … Pomisleke imam radi izkušnje od zadnjič, ko sem videl, da je potovanje nadvse prijetno v dvoje, kot najino v Rim in Lurd. Če se pa prekladaš po svetu sam, se pa vsega kmalu naveličaš. Rad bi pa le videl Grčijo in Pariz in zopet seveda Italijo …

Nadvse rad bi še videl Johana Šviglja v Trstu, le če bo prišel radi kavcije pa radi let. Kot mi piše hčerka, je pričel zelo pešati … Pa seveda Gena tudi, po možnosti v isti oštariji kot zadnjič in hudo boš manjkal Ti.
Prilagam Genovo pismo, nanašajoče se na Rudo, malo si boš s tem pomagal.
Prilagam tudi dve fotografiji, da vidiš mamičin in Francitov grob, pa moj tudi, če mi bo Bog to srečo dal. Tam, kjer sedim, je prostor zame, mamica je v sredini in gomila se še vidi, poleg nje je Franci, pa hišica, kjer živim že 31 let.
Umrl je Miloš Stare, prav malo sem ga poznal. Pravzaprav ni bil star. Pri vsaki znani smrti se zamislim: zdi se, da smo kot hruške na hruški, zdaj cepne ena, potem druga, nato nekaj časa nobena, potem pa zopet ena in druga in za vse svete je drevo zagotovo golo in prazno. Tonček Komotar pravi, naj pohitim, časa da je malo. Pred mesecem sem dopolnil 70 let.
Odgovori, prosim, takoj, saj ni treba, da bi bil roman, povej le, kaj praviš k mojemu načrtu in če Ti je v začetku avgusta prav.
Lepe pozdrave Agni in Tebi.
12. 5. 1984 Tvoj Dano

Preljubi moj Dano!
Tvoje pismo se je nekje nad širokim morjem križalo z mojim …
Vesel sem bil slik. Ena je rekordna. Še nikoli mi je ni kdo poslal s kraja lastnega groba.
Ne pusti še tako trdim dolarjem preprečiti, da bi prišel sem in k Edvardu … …
Pri nas si bova v glavnem gospodinjila sama, ker Agna še hodi v službo. A Ti si takega samstva vajen, kuharija pa je poleg vina in ljubezni od nekdaj bila moj poglavitni hobi …
Zelo dragoceno je tudi priloženo Genovo pismo. Iz njega mi je očitna usoda 4. in 5. knjige Luči in senc. Založnik dela je bil Editorial Baraga, katere lastnik je lazarist Lado Lenček, misijonski
podjetnik … Lenček se za trdno ni strinjal s trdimi resnicami o naši klerikalni politiki v 4. in 5.
zvezku Rudovih spominov. Pokazal jih je še Kreku ali pa Staretu, nakar so jih sklenili uničiti. Ruda ni bil toliko previden, da bi si bil naredil kopijo. Tako je šel v nič dragocen dokument o naši zgodovini in o tem, kar nas je zadelo.
A o tem in toliko drugem bova govorila tukaj. V pričakovanju tega veselega dogodka Te lepo pozdravljam.
14. 5. 1984 Tvoj M. J.

Dragi Mirko!
Kot prvo, ljubi moj, najprisrčnejše čestitke k Tvojim 75-im letom. Če si, kot praviš, na slavje skoraj pozabil Ti sam, kako ne bi jaz. Ne zameri torej!
V drugo Ti potrjujem prejem in se Ti zahvaljujem za karto iz New Yorka, za hudo zanimivo pismo od 1. t. m. in za voščila za praznike, ki Ti jih kljub že poslani razglednici še enkrat voščim.
In v tretje Ti tu sedaj poskusim napisati potopis moje Evrope 1984, kot si želel in kot ga rekonstruiram po pripombah k dnevom, ki sva jih pri Vas v Washingtonu skupaj pričela.
September
5. sept. prispel po kratki in neprespani noči v Frankfurt ter takoj nadaljeval pot v Stuttgart, kamor sem prispel ob treh popoldne. Tone mi je pisal sicer še v Washington, naj pridem enkrat po 9. septembru, ni pa povedal zakaj. Tega se nisem držal, misleč si, dan preje ali kasneje je pač vseeno. Pa ni bilo tako, ker so 8. v hiši praznovali družinsko slavnost ženine 70-letnice in so prišli vsi trije otroci s petimi vnuki, eden celo iz New Yorka. Na srečo sem padel v hišo dan pred glavnim navalom in kljub najodkritosrčnejšim vabilom, naj praznujem njihov praznik z njimi, sem jo takoj, ko sem se naspal, prihodnji dan potegnil preko Munchna in Beljaka po prelepi Kanalski dolini v Trst. Imajoč Eurailpass, je bilo vse zelo enostavno in 7. sept. sem že spal v svoji stari in lepi oštariji pri prijaznih ljudeh na Bazovici.
8. sept. na večer me je bogaboječi oštir napotil k nočni procesiji s svečami /praznik Marijinega rojstva in cerkniško žegnanje/ in bilo je prelepo. Po vasi po hišah prižgane sveče, obhodili smo ves kraj, prepevajoč vse poznane mi /slovenske seveda/ Marijine pesmi.
9. sept. Breda radi obiska v hiši v Trst ni mogla, pa sem se odpeljal v Benetke in Vama od tam poslal prvi glas iz Evrope.
10., 11., 12. in 13. sept. je bila v Trstu Breda in sva se kljub prejšnjemu prerekanju v pismih hudo lepo razumela.
14. sept. sem se po isti poti, kot sem prišel, vrnil k Tonetu in ostal tam tri dni ter bil
16. sept. pri slovenski maši v Stuttgartu in se rokoval z znanci in menišovskimi rojaki, ki sem jih spoznal že predlansko leto. Mašo je bral slovenski fajmošter, bivši domobranec, ki je pobegnil iz lagerja v Vetrinju dan prej, ko naj bi bil vrnjen.
17. in 18. sept. sem bil v Zurichu pri Korelnu (Karlu) Vojski, Tonetovem prijatelju in Tvojem ter Mavrovega Lojza tovarišu iz Marijanišča, kot mi je pravil. Pri telefonskem razgovoru mu je namreč Tone mimogrede omenil, da sem pri njih, in Vojska, potem ko je zvedel, kdo sem, me je hotel na vsak način spoznati kot pričo zadnjih dni življenja brata, komandanta bele garde v Begunjah, Jožeta Vojske.

18., 19. sept. Milano, Rim, Trst.
20., 21. in 22. sept. sem bil v Trstu in prenočeval na Bazovici seveda, kjer sem plačeval celih 10.000 lir za noč v perfektno čisti sobi. Telefoniral sem preko meje, obiskal Branka Agneletta (odvetnik v Trstu) in v soboto smo z Johanom (Švigljem) in hčerko Ivanko cel dan pri vinu in pršutu sedeli s prijaznim krčmarjem na Bazovici. Na večer, ko sta Johan in Ivanka odšla, sem moral k maši – zopet oštir – , ker sem se prihodnji dan


23. sept. odpeljal v Gorico in Udine–Videm, ki ga nisem poznal in mej e presenetil s svojo lepoto in starostjo.
24. sept. sem bil domenjen za sestanek s sestričnama Mileno in Sonjo (hčerki Milana Šerka), ki sta pa prišli šele naslednji dan. Da ne izgubim dneva, sem se odpeljal v Tržič–Monfalcone, nazaj pa z omnibusom v Devin in Sesljan, od tam pa z vlakom v Trst in na Bazovico.

25. sept. ves dan z Mileno in Sonjo v oštariji na Bazovici.
26. in 27. sept. z Bredo po Trstu.
28. sept. z Genom in ženo za mizo zopet na Bazovici.
29. sept. nazaj domov v Stuttgart, kjer sem počival, ogledoval mesto in sprehodi s Tonetom (Komotarjem) in ženo po prelepem jesenskem bukovem gozdu, ne več kot 300 metrov od hiše, kjer živita.

Oktober
3. okt. se peljal preko Švice in Chiassa v Milano in v Domodossolo, kjer sem bil
4. okt. zarana zjutraj pri maši za mamičino smrtno obletnico, potem pa od enajste do poznega popoldneva na obisku in kosilu v Villa Emilia, ki jo poznaš in od koder sem Ti tudi poslal pozdrave. Ko sem opravil tu, sem v Intri obiskal Righettijeve. Gospa je lani umrla, prej pa še ena hčerka. Oče oz. možje star 85 let in je spal, zato nisem hotel, da bi ga prebudili, sin Gigi pa ni vreden nič in ni pri hiši. Govoril sem le s hčerko Giuseppino, dvomim pa, če se teh ljudi še spominjaš, vem pa, da smo bili enkrat skupaj pri njih. Na večer sem iskal ono tratorijo, kjer smo ob spremljavi harmonike neustrašeno prepevali Giovinezzo, nakar so nas stavili v pržon, kakor sva onega dne, menda na Edvardovem otoku, obujala spomine. Tratorije nisem našel, mogoče je ni več, pržon je pa še, ker sem ga videl.
5. okt. odhod iz Domodossole, kjer sem dvakrat prespal, prek Milana po najini skupni poti izza dveh let v Lurd. V Milanu sem klical Anico Golob (Anna Maria Colombo), da bi se dobila, pa se nisva mogla, ker je bila bolna. Klical sem jo potem še neštetokrat iz najrazličnejših krajev prav do povratka v Argentino, pa na mojo in najbrže še večjo njeno žalost se nisva mogla videti. Predpostavljam, da še veš, kdo je to. Živela je z materjo v Villa Emilia in spominjam se, da smo se skupaj s Teboj kopali v jezeru.
6. okt. sem v Lurdu in je sobota, jaz pa brez enega samega franka, tako da še kufra nisem mogel zakleniti v omarico, ki sedaj v Franciji, pa tudi drugje nadomestujejo dobre, stare in zanesljive kolodvorske garderobe. S kufrom in peš pa s svojo francoščino sem po uri hoje ves neprespan v Banque Agricol, ki ne vem, kako to, da je poslovala, zamenjal dolarje za franke. Zanašal sem se na zadnjič, ko sva na postaji v menjalnici zamenjala denar. Sedaj po vsej francoski socialistični bedariji tega ni več. Še isti dan sem se podal v Dax, kjer sta me čakali obe Francozinji brez očeta oz. moža (Danielov prijatelj, h kateremu bi se lahko priselil), ki je lansko leto umrl.

7., 8. in 9. okt. sem bil pri njiju v Onesseu, obiskal grob dobrega prijatelja in peljali sta me med drugimi izleti tudi v Biarritz, sloviti Hotel du Palais, nekdanje letno bivališče Napoleona III. Obisk pri Francozinjah je motila žalost po možu in očetu ter mojem prijatelju, pa tudi tri dni stara novica, da advokat v Salti zahteva 50.000 USA dolarjev za zapuščinsko razpravo od posestva 7.500 ha v Salti, ki je bilo vpisano na pokojnikovo ime.
10. okt. Madrid, muzej Prado pa s taksijem hitro po mestu in naslednji dan v Malago oz. Marbello. Na poti malo pred Malago se mi je pripetila sitna nevšečnost. Najbrž prvič po najmanj 20-ih letih sem, kaj vem zakaj, na vlaku kupil sladoled, ki ga sicer ne maram. Bila je to trdo zmrznjena štanga, in ko sem krepko ugriznil vanjo, se mi je razklala gornja čeljust. Zobno razvalino sem vtaknil v aržet in že prihodnji dan so mi jo, na veliko srečo mojo, že dopoldan skupaj zlimali.
11., 12., 13. okt. Marbella, Malaga, Puerto, Banus, Ojem, Fuengirola: ribe, raki, vino, arabsko petrolejsko bogastvo, jahte, nepojmljiv luksuz, dolarji, dolarji in še dolarji.
15., 16. in 17. okt. v enem zaletu z vlakom v Milano, kjer sem prespal in upal na sestanek z Anico, ki ga pa ni bilo. Po čudoviti vožnji v prekrasnem jesenskem dnevu spet v Stuttgart.
18., 19. okt. v Stuttgartu. Sprehodi po gozdu in pogovori. Povabljen sem bil k družini Oblak iz Sevščka. Oblakova žena je Pavlova Dora iz Kožljeka, s katero smo bili po 8. sept. 1943 skupaj v Begunjah. Tedaj je bila stara 12 let, pa se nas vseh in vsega dobro spominja. Hranijo in kazali so mi številke Slovenskega doma, nanašajoče se na one groze polne dni. Mož Lado Oblak je v Nemčiji zidar-pečar, specialist za kamine, in si zida hišo v Dobcu, grozno fejst ljudje, sto od sto naši ali pa še več, kar je med drugimi gastarbajtarji redkost. Bil sem pri njih na večerji in postregli so mi s krvavimi klobasami iz Begunj, šnopcem in medom iz Dobca in z jabolki s Peščenka (del Cerknice, kjer so Šerkovi) Lepo, lepo, hudo lepo! V soboto opoldan sem se odpeljal na Koroško in noč prespal v Celovcu. Drugi dan

20. okt. pa sem bil na Gosposvetskem polju pri vojvodskem prestolu, popoldan pa v cerkvi v Vetrinjah:
In Honorem B. Mariae Virginis

Profugi ex Slovenia, Fratrum

menores hinc in Manus Inimicorum

A. D. M C M X L V traditorum,

de trans Oceanis Terris revonationi

huius Templi Partem grati tribuerunt.

Jokal sem.
22. okt. sem šel preko Udin zopet v Benetke in zvečer že spal v Bazovici.
23., 24., 25., 26. in 27. okt. v Trstu, kamor Breda radi prehlada in hudih bolečin v križu ni mogla in je nisem videl več. V teh dneh sem še enkrat šel v Gorico in Videm, ki se mi je tokrat še bolj dopadel. En dan zopet z Genom, opoldan v gostilni Citta di Londra. Prišel je sam, ker ima neke sorte obmejno karto in mu ni treba plačati pologa na meji. Prinesel mi je Fakinovo knjigo Umiranje na obroke, o kateri mi pišeš tudi Ti. En dan me je pa Joškovcov Pepe (Ronko Jože, profesor v Trstu, Ronkovi, gradbeniki v Cerknici) z avtom prevažal po Krasu in spustil sem se po kdo ve koliko sto stopnicah v Briško brezno prav do dna ter bil v skrbeh, kako bom sopel nazaj. Pa je šlo, tako da me celo mladi italijanski soldatje niso pustili zadaj.

28. okt. v Parizu, od tu dalje glej pismo Genu, ki ga v kopiji prilagam, da istih dogodkov ne bi dvakrat premleval.
V Koelnu sem se v dolgem telefonskem pogovoru poslovil od Anice Golob in povedala sva si lepe besede. Revica je imela kar naprej angino z vročino, morala bi na operacijo, da ji odstranijo mandlje v grlu, pa se boji. Stara je 59 let in še hudo fejst, kot sem ugotovil predlanskim, ko sva se srečala v Milanu.
To naj bi bil v glavnem skopo strjen opis vsega, kar sem videl in doživel, potem ko sva se v Torontu poslovila in ločila. Seveda bi lahko bilo poročilo trikrat ali večkrat daljše, pa še ne bi povedalo vsega tako, kot bi rad in kot sem doživljal, manjka mi vztrajnost, predvsem pa ona božanska iskra daru pisanja, ki je, kot jo imaš Ti, nima vsak.
Sedaj pa k drugi stvari.
Že v Derendingenu mi je padla v glavo misel, ki jo vedno bolj zibljem in mi ne da miru in je ta:
Drugo leto, to se pravi 1986, bo 400-letnica Trubarjeve smrti. Trubar je bil politični in verski begunec, najeminentnejši slovenski vseh časov, prav točno isto smo tudi mi. Na grobu nima enega samega slovenskega znamenja, mar ne bi bilo hudo na mestu, da mi – begunci, ki smo tudi čuvarji njegovega doma tako hudo ogroženega jezika, proslavimo to imenitno obletnico lepše, kot moremo. Najprej z besedo v našem tisku, potem pa mogoče še s ploščo na cerkvenem zidu, tam kjer naj bi bil njegov grob. Pošiljam ti prepis latinskega napisa na stari, še iz onih časov leseni tabli, ki do sedaj zanj nisem vedel in dvomim, če je v naši slovstveni zgodovini sploh kje omenjen, kaj šele predstavljen. Ta isti list sem že poslal Tinetu Debeljaku, da ga predstavi, in to bi že bil del našega doprinosa k Trubarjevemu letu 1986. Pisal bom v Stuttgart Tonetu in že omenjenemu župniku Cirilu Turku, da poizvesta, kako bi se dalo v Derendingenu vse pripraviti in če bi nam Nemci dovolili napis na plošči, tudi politično pofarban in to bolj, kot je mogoče. Že sedaj premisli, kako in kaj naj bi bilo napisano. Časa je dovolj, več kot leto dni. Denar tu bi nabral jaz, v Ameriki in Kanadi Ti, vAvstraliji Klakočer (Ludvik Klakočer, urednik pri Slovenskem domu, glasbenik, kulturni delavec), v Evropi pa Tone (Komotar) in fajmošter Turk. Ni vrag, da ne bi nabrali vsaj za kamen in napis, če ne celo za bronast Goršetov kip. Vse premisli in sporoči mi, kaj misliš o tej zadevi. Upam, da častitih gospodov, brez katerih se med nami ne da ničesar narediti, ne bo motilo, da je bil Trubar protestant in krivoverec. Turk na primer v tej protestantski cerkvi večkrat mašuje in je z derendinškim pastorjem v najboljših odnosih.


Naj torej tu končam. Napisal sem precej, le če je kaj vredno. Pozdravljam prav lepo Agno in Agico, da ne pozabim mačke Sivke in seveda Tebe, ter čakam na odgovor.
Vaš Daniel
23., 24., 25. december 1984.

Dragi Mirko!
Dobil sem kot prvo Tvojo razglednico iz Washingtona od 14. 1., kjer mi potrjuješ prejem mojega dolgega božičnega pisma, ki si ga prebiral pri vinu in češnjah ter Ti je bilo pogodu vse troje: vino, češnje in pismo. Hvala za poklon ter za Agnino in Tvoje priznanje. Na tej karti, praviš, da boš odgovoril, čim boš preudaril možnosti za naš nagrobnik emigrantu Trubarju. Na ta odgovor sem čakal in čakam še. Kmalu nato je priletelo pismo z istim datumom, pred par dnevi pa to zadnje od 25. 2. s kopijo onega prejšnjega. Letalske tiskovine s fotografijami do sedaj še ni, kot kaj vem koliko božičnih pisem in voščil od vseh mogočih, o katerih ne dvomim, da mi ne bi pisali.
Odgovoril mi nisi oz. nisem prejel odgovora niti iz Buenos Airesa od Tineta Debeljaka, kateremu sem poslal latinske heksametre Trubarjeve starodavne lesene spominske table v prestavo, in to že 16. dec. Prejel pa je, to vem, ker je Ličetu (Lice Urankar, družabnik na žagi), ki je bil za božič pri njem, rekel, da bo prestavil, a po nemškem prevodu, češ da latinskega ne razume, kar mu prisodil ne bi, saj je bil »zavodar« in tam ste bili latinci nič kakšni, ko še jaz sirota iz realne gimnazije s pomočjo nemške prestave ono hudo srebrno latinščino zastopim. Prvi verz bi prevedel: Svet mož, slovenskega rodu, pod to počiva gomilo.

V pismu od 11. 1. mi Tone Komotar o Trubarju poroča:
»Govoril sem telefonsko s protestantskim župnikom v Derendingenu. Rekel mi je, da načelno nima nič proti naši zamisli /predlogu/. Za zadevno dovoljenje je pristojen on s svojim župnijskim svetom 8 laikov. Župnik pa je vedel, da bo 1986. 400-letnica Trubarjeve smrti in je o tem govoril z nekim Rotarjem (dr. Janez Rotar je ob Trubarjevem simpoziju v Tubingenu 1984 neuradno obiskal pastorja in omenil, da bi bilo treba postaviti ploščo Trubarju. Ne spominja se, da bi kaj natančnejšega predlagal) lansko leto na obisku v Derendingenu. Protestantski župnik in Rotar sta se domenila, da bo sporočil župniku kratek tekst o Trubarju v slovenščini in nemščini, kateri naj bi nato stal na kamniti plošči, ki naj bi jo za 400-letnico vzidali znotraj cerkve.

Župnik mi je rekel, naj bi se mi s svojo mislijo zgoraj navedenemu priključili, kar bi bilo sila negativno, za nas nemogoče. Pri Rotarju gre po vsej verjetnosti za titovca in bi vsa stvar izpadla v čisto drugem smislu, kot mi želimo. Jaz tudi ne smem pri župniku vzbuditi suma, da smo mi nasprotniki režima in da ne gremo skupaj z Rotarjem. Če bi župnik to vedel, bi brez dvoma ne dopustil naše akcije, ker sedaj Nemci, ne izvzemši cerkev, in duhovščina, bodisi protestantska ali katoliška stojijo na strani jugoslovanskega režima /več ali manj/ ter prav gotovo ne bi šli v nobeno stvar, ki Jugoslovanom ne bi bila všeč.
Zato moramo biti silno previdni. Dejal sem župniku, da bi mi eventualno postavili svojo slovensko ali slovensko-nemško ploščo zunaj cerkve na zidu, dočim bi bil Rotarjev slovensko-nemški izrek v cerkvi oz. znotraj cerkve. Verjetno bo Rotar takrat s kako skupino prišel iz Ljubljane. (Glej prejšnjo pripombo. Ob 400-letnici je bila slavistična ekskurzija in škof Vekoslav Grmič je imel mašo v Trubarjevi cerkvi)

Jaz bom šel čez nekaj tednov k župniku v Derendingen, da osebno preučim situacijo zelo zelo diplomatsko. Medtem pripravi vse potrebno, da bi se zbral potrebni denar hitro, če bi bil položaj za nas sprejemljiv. Če ne bi bil sprejemljiv, bi morali pač vse opustiti. Čakaj torej moje obvestilo in pripravi medtem vse potrebno, da se lahko pozneje hitro zbere denar. Verjetno bom konec februarja vedel kaj več iz osebnega pogovora s tem župnikom in Te bom obvestil.
Tonetu Komotarju sem glede Trubarja 10. 2. pisal in še ne dobil odgovora: »Če bodo Ljubljančani postavili tablo v cerkvi, bo gotovo režimska, pa naj bo na njej napisano karkoli. Popolnoma pravilno predlagaš Ti, da bi mi postavili našo zunaj na cerkvenem zidu, tam nekako nad ali poleg nemškega križa, to pa le v primeru, če bi bilo v tekstu karkoli povedano ali vsaj nakazano, kdo to tablo postavlja in poklanja Trubarjevemu spominu, sicer izgubi vse skupaj svoj smisel in pomen. To bo razjasnil Tvoj pogovor s pastorjem in ne vem, če ne bi bilo najbolje, da mu »odpreš srce« in mu poveš vse po pravici, kot je, ter ga celo prosiš za nasvet, kako daleč v kritičnih besedah lahko gremo. Vsekakor se posvetuj s Turkom, ki pastorja pozna in bi mogoče še pred razgovorom izšpijoniral, kakšne farbe perja ptič to je in kakšen je njegov odnos do komunistov.«
S tem si o moji akciji za počastitev Trubarjevega spomina do dobra o vsem poučen. Zelo rad bi to izpeljal, me je grob, cerkev, ves kraj in sploh vse hudo ganilo, premišljajoč in primerjajoč Trubarjevo in našo usodo. Sporoči mi, prosim, svoje mnenje o vsem, in če bi bil v danem primeru pri volji sodelovati na kakršenkoli način, predvsem z besedo in nabirko denarja.
Mimo tega ni kaj prida, kar bi Ti pisal. Sem priden in vsak dan hodim na žago, 20 km od Salte, z omnibusom zjutraj ob sedmih in se vračam zvečer ob šestih. Ne hodim tja toliko iz pridobitnih nagibov kot radi tega, da ubijem čas in se pri delu zabavam. Delam le tisto, kar mi dela špas, me zanima in veseli. Vse nevšečnosti, ki jih ni malo, prepuščam Ličetu (družabniku Ličetu Urankarju). Trenutno imam opravka z novo hobel mašino, ki mi jo delajo po moji zamisli in bo taka, kakršne svet še ne pozna, vsaj jaz in nihče tu ne ve za slično. Prvi predposkus je pokazal dobro, a če bo kaj vredna, se bo izkazalo, ko bo gotova in bo delala. Na jesen nameravam in zelo si želim zopet na pot v Evropo, če bom nabral dovolj dolarjev, ki gredo pri naši inflaciji v neverjetne višine.

V upanju, da bo pošta to pot štimala in da kmalu dobim Tvoj odgovor, pozdravljam najlepše vse in ostajam Vaš
10. 3. 1985 Dano

Dragi Dano!
Tvoje zadnje pismo me je razveselilo predvčerajšnjim.
Po tem, kar poveš o Tončkovih pogovorih z župnikom v Derendingenu, in po tistem, kar sem tukaj otipal sam, za kak emigrantski spomenik Trubarju slabo kaže. Režim v SRS za nobeno ceno ne bo zamudil še ene prilike, da Trubarja znova uvrsti med prednike revolucije. Storil bo vse, da prepreči kakršnokoli drugačno interpretacijo njegove usode in dela v bližini njegovega groba. V svoja prizadevanja bo vpregel luteransko Cerkev, ki je precej močna v Prekmurju in ima tam svojega škofa. Poleg starokatolikov je v Sloveniji najbolj režimska in najbolj podpirana od oblasti, da jim pomaga šibiti vpliv katolicizma.
V svetu bo odločen nasprotnik te naše zamisli izseljenska duhovščina, ki Trubarja gleda v tradicionalni luči naše protireformacije – kot krivoverca in odpadnika. Mimo duhovnov v emigraciji ne moreš, ti pa bodo še tako idealnemu in slovensko simbolnemu našemu načrtu pritisnili znamenje herezije, liberalizma in brezverstva.
Pisal sem o tem enemu najboljših med njimi, Trubarjevemu ožjemu rojaku iz Raščice, pri katerem sem doslej še zmeraj naletel na razumevanje in odprte roke za vsak svoj načrt. Previdno sem ga povprašal za njegovo sodbo o stvari, a se je izkazal za neodjenljivega privrženca jegličevsko-rožmanovskega gledanja na našo reformacijo, ki Trubarju stežka priznava kako zasluženje za slovenski jezik in kulturo. Zanje je bil po pravici pregnani verski, ne politični emigrant.
Edina rahla možnost za uresničenje tega načrta bi bila, če bi se posrečilo od luteranskega farmana v Derendingenu dobiti nepreklicno dovoljenje za ploščo na pokopališču, brez ozirov na to, kaj bo v cerkvi koncediral Ljubljani. Za to bo vnaprej zahteval besedilo napisa, ki bi ga pripravili, če bi se Komotarju posrečilo tako zagotovilo dobiti. Šele potem bi se za denar lahko zaupno obrnili na imovitejše poedince, ki jih bo pa spričo vsega povedanega treba temeljito prepričevati. Najlažje bi bilo, če bi za zamisel pridobili enega samega mecena.
Ali Komotar pozna brata Lajovica (Dušan in Milivoj Lajovic) v Avstraliji? Sta liberalca stare poštene vrste, ki bi utegnila imeti zanimanje za to, če bi ju primerno pošlatali. Dušan, mlajši od obeh, ki ima tovarne križem sveta in prihaja vsako leto sem in v Kanado, bi sam zlahka odrinil 10.000 dolarjev. Če si je Tone na roke z njima, naj jima piše ter Dušanu naroči, da bi se oglasil pri meni, če bo letos spet v Ameriki. Zmeraj obišče Miloša, ki je njega in ženo že enkrat pripeljal tudi k meni, sicer pa mi je o njiju povedal šele, ko sta že zdavnaj odšla. Po mojem bi veljalo poskusiti in bi s tem bili rešeni velike skrbi. Jaz bi seveda Dušana pretental po svoje, da le kaj.

Da bi za spomenik karkoli javno zbirali, ne bo mogoče, ker si noben list na svetu ne bo upal priobčiti še tako utemeljenega vabila za to.
Če si Debeljaku (Tine Debeljak) načrt omenil, bo zame značilno, kako se bo do njega opredelil on. Kakor vem iz precej izkušenj, pri njem tudi nad najbolj trdnim osebnim prepričanjem nazadnje zmaga disciplina do duhovske in klerikalne svetne gosposke. Pomagalo pa bi, če bi v njem dobili zagovornika za stvar.

Kakor sem Ti, mislim, omenil, že od lanske jeseni vodim v Ameriški domovini pravdo proti celovški Mohorjevi družbi zaradi njene dvolične založniške politike do politične emigracije. Ker lista ne dobivaš, Ti pošiljam vse, kar sem o tem pisal jaz in moji nasprotniki. Od teh mi nihče ni dokazal najmanjše neresnice. Vsi mi očitajo samo, da sem v polemiki krivično oster. Pod to pretvezo so se vrgli v grde osebne napade name, hkrati pa tudi še sprožili gonjo proti »Domovini«, ki ni zakrivila drugega, kot da mi je dala prostor, kakor ga daje vsakomur, ne da bi s tem prevzela odgovornost za tisto, kar kdo piše. Jaz sem vse svoje trditve ne samo podprl z viri, temveč jih podpisal in zanje odgovarjam sam.
Najgrše je, da me je poleg vseh še odbor za Rožmanovo sobo v novem celovškem mohorjevskem študentskem domu ne samo obdolžil neresničnega poročanja, temveč z imenom pokazal name, da nisem za ta namen nič dal.
Nisem dolžan dati nikomur nič za karkoli in nihče nima pravice klicati me za to na odgovor, posebno ko gre za prostovoljne prispevke. Prisilna prostovoljnost je za zdaj uzakonjena samo v komunistični Sloveniji. Koga imenovati, ker ni nič dal, pomeni javno obrekovanje ter poskus zastraševanja in izsiljevanja, kakor mu med Slovenci nisem našel primere. Koliko rojakov ni za to samozvano zbiranje prispevalo nič in iz istega vzroka kakor jaz: ker je bil denar namenjen celovški Mohorjevi, založnici »Križa s križi«. Značilno za slovensko poniglavost je, da si pri meni ni upal zaradi tega protestirati še nihče. Pač pa sem iz ZDA in Kanade dobil za to polemiko toliko priznanj ko zlepa za katero pisanje še ne. Živa duša pa se ni spotaknila nad Mohorjevo, da je v njenem Koledarju za 1985 bil Orlov vrh na Slovenski pristavi v Clevelandu preimenovan v Oslov vrh.
Brž ko bo kaj novega v tem in čem drugem, Te bom obvestil. Do tedaj pa ostani zdrav in čil. Pozdrav od naju obeh. Tvoj stari Mirko.
Washington, 20. marca 1985

Dragi Mirko!
Že nekaj tega, kar sem prejel Tvojo razglednico od 24. 4. Nisem pisal prej, ker od tu pač ni kaj poročati. Salta je daleč za gorami in kar se zgodi, če se kaj, se v stolnem mestu. Kar od tam vem, izvem le iz časopisa, in to izveš po isti poti tudi Ti.
Počasi se pripravljam na pot v Evropo v septembru. Letalsko karto že imam Buenos Aires–Frankfurt–Buenos Aires, denarja pa bolj malo, pa bom že na kak način skupaj spravil. Kupiti moram še Evrailpass in nesti v Trst za grob doma /Šerkov/, ki ga moram dati popraviti. Delo bo naredil France Bauman in sedaj čakam na predračun.
Prodajam zemljo, ki jo imam v mestecu Guemesu, 50 km od Salte, kamor sva s Francijem še pred 25-imi leti nameravala prenesti žago. Prodajam provinci, ker hočejo tam zidati novo šolo. Kredit za to pa še ni odobren, pravijo pa, da gotovo bo, in na to čakam že več mesecev. Pred par dnevi mi je od tam telefoniral diputado, da bodo šolo gotovo zidali in da bo v kratkem vedel kaj več. Če mi to vžge, Ti bom pomagal za pot sem in drži fige v ta namen.
Geno mi piše, da me bosta prišla z ženo sem obiskat, najbrže na našo jesen, v aprilu in maju. O vseh podrobnostih se bova pogovorila v Trstu. Tonček Komotarjev bo z ženo od 31. 8. – 20. 9. pri sinu v New Yorku, in tako bo najbrže moja prva pot iz Frankfurta v Trst ali na Dunaj, kjer se bova dobila z Izo, ki je nisem videl od tedaj, ko smo od doma bežali. Burja Jože je že več ko leto dni doma na Bledu, se bo pa vrnil v Argentino, čeprav je pri odhodu domov predvideval možnost, da bi tam ostal. Titovina mu ne gre in toži se mu po Argentini. Dobila se bova pri Komotarjevih ali v Trstu, kamor bo najbrže prišel tudi Božo Benedik, če še veš, kdo je to.
Za danes in za prvo silo naj bo torej le to, ni dosti, pa je še vedno precej več kot nič. O priliki mi potrdi prejem pa še kaj pripiši Ti, ki znaš in imaš štofa neprimerno več kot jaz.
Najlepše pozdravljam Agno in Agico pa Mimo in soseda Franceta Dehinca, ko boš telefoniral tja ali če pride ona k vam, pa seveda Tebe in prijazno mačko Sivko tudi.
Vaš Dano
30. junij 1985

Dragi Dano!
Oglašam se Ti šele 14 dni po prejemu Tvojega pisma, ki sva ga bila oba vesela, z Mimo vred. Vidim, da si že več kot z eno nogo v Evropi in se Ti že zdaj priporočam za tak dnevnik, kakor je bil lanski. Bom vsaj tako popotoval s Tabo, ko mi drugače ni dano. Figo za Tvoj namen pa še za marsikateri drugi že držim. Za let v Argentino nisem še poizvedel, koliko velja, vem pa, da je tudi za isto daljo precej dražji ko v Evropo.
Če se mi prav zdi, nisem vedel, da je Komotarjev sin v New Yorku. Tam ni tega nihče omenil. Očitno se ne prikaže k nobeni slovenski stvari. Toneta, zdaj velikega politika, pozdravi, kjer ga boš videl. Prav tako Gena, da bom v duhu pri Vajinih popivanjih v Trstu. Pozdravljam tudi Jožeta Burjo. Prosim, dobi od njega naslov v Argentini, ker ga moram v zvezi s svojimi spomini vprašati vrsto stvari o Dachauu, zlasti kako so se Milan Kravanja, dr. Zdravko Kalan in nekateri drugi po prihodu Amerikancev rešili, vrsto drugih pa so komunisti lahko odvlekli v Ljubljano pred procese in v smrt, čeprav so bili odpeljani v lager zaradi istega greha kakor oni prvi – vohunstva za Angleže.
Benedikove sem poznal vse, eden je bil nekaj let moj sošolec v Šentvidu. Mislim da Stanko. Kot študent sem bil nekajkrat pri njih na Bledu, torej se me bo Božo najbrž spomnil.
Sem v večni stiski s časom zaradi pisanja za sproti v boju z rdečim in črnim zmajem. Tega, klerikalnega, simbolizira dvolična založniška politika Mohorjeve družbe v Celovcu do emigracije. O tem je več ko leto dni tekla huda polemika v »Ameriški domovini« in drugod. Zaradi poseganja vanjo sem bil deležen grdih osebnih napadov, ki jih še ni konec. Enkrat sem nanje temeljito odgovoril, na naslednje pa mi obrambe niso marali več priobčiti. Če bi Te to zanimalo, Ti bom poslal kopije.
Te dni mi je nekdo iz Nemčije poslal izrezek iz ljubljanskega Nedeljskega dnevnika. V njem se neki Zvone Šeruga krvavo norčuje iz emigracije v Argentini. Bil je na kosilu pri Tinetu Debeljaku, govoril tudi z njegovim zetom Juretom Vombergerjem in nekaterimi drugimi. Čeprav so vedeli, da jim udbovskega lačenpergarja pošilja titovska ambasada, so mu izblebetali vsa svoja razočaranja in politične utvare o kompromisu s Partijo za oblast v Sloveniji, seveda jugoslovanski. Tineta in drugih ni nič izučila izkušnja, ki so jo doživeli s podobnim »žurnalistom« Čučkom pred leti, ko je potem doma objavil knjigo Sramota umira počasi.
Pri tem so razodeli še nekaj, da je edini ideal rajnih (Miha) Kreka in (Miloša) Stareta, pa zdaj (Rudolfa) Smersuja, Marka Kremžarja, (Cirila) Žebota, Urbanca in podobnih: za vsako ceno priti v kakršnokoli, tudi komunistično vlado doma. Vse za oblast in posest, pa k vragu mili narod, svoboda, slovenstvo, vera in kar je takih nepraktičnih neumnosti. Zanima me, če bo Tine ali kdo drug kaj odgovoril v Svobodni Sloveniji.




Tukaj nas že od konca aprila dajeta vročina in suša kot že zlepa ne. Zadnjih 14 dni smo imeli povprečno 30–32 stopinj C, tako da se človek poti, če začne zgolj misliti.
In zdaj pozdrav še Tebi od nas treh.
Washington, 23. julija 1985
Tvoj stari M. J.

Dragi moj Dano!
3. dec. je šlo na pošto tri strani dolgo pismo s poročilom o glavnih dogodkih po najinem slovesu vTorontu. Hkrati z njim sem kot letalsko tiskovino oddal kakih 30 fotografij in nekaj razglednic z najine poti po Ameriki in Kanadi. Nič ne omeniš, če si to dvoje prejel, in me seveda skrbi. Če nisi, sporoči takoj, da Ti bom poslal kopijo pisma, fotografije pa, ko bom naredil nove.
Dan pred novim letom sem prejel še Franca Jožefa Iz Milana, ki je očitno hodil sem peš od 27. okt. lani. Da tak izdajalski simbol s cesarsko pesmijo v italijanščini prodajajo danes tam, kaže, da so habsburške korenine močne tja do Pada in prek Benetk. V Milanu imajo še zmeraj tudi Ulico maršala Radetzkega, zadnjega dunajskega guvernerja Lombardije in Veneta. Milanski Corriere della sera ter Il Giornale, ki ga izdaja Indro Montanelli, sta pred nekaj leti dosti in s simpatijo pisala o habsburškem obdobju treh italijanskih dežel, povsem drugače, kakor smo bili vajeni sicer brati v italijanskem tisku; se pravi objektivno in zgodovinsko resnično. Kako je glede tega v Trstu, veš sam. Od Slovencev je celo veliki četniški Jugosloven Branko Agnelleto bil in je menda še med vodniki gibanja Mitteleuropa, ki je do zadnjih volitev imelo celo svojega zastopnika v mestnem občinskem odboru.
Za božič se mi je z nekaj vrstami oglasil Geno iz Ljubljane, še ves poln radosti nad snidenjem s Tabo in želje, da bi se Vama še kdaj pridružil tudi jaz. Pravi, da že kuješ načrte za novo pot v Evropo letos. Edino prav! Piši mi kaj, kako je bilo ob Vajinem praznovanju.
Miloš Kravanja (sin trgovca iz Cerknice, uslužbenec tr govskega ministrstva v Washingtonu) je bil pred prazniki tri tedne v Evropi, največ z mamo, Milanom Žumrom in drugo žlahto v Trstu. Govorila sva samo po telefonu. Po ustoličenju Reagana danes teden ga bova z Agno povabila na obilno večerjo in na dolgonočni pogovor. Naročil je pozdrave za Ličeta.


Si že dobil Stalinistično revolucijo na Slovenskem, prvi zvezek. Jaz sem jo samo preletel, a sem že takoj ugotovil resne pomanjkljivosti v zasnovi, v prikazovanju dogodkov in ljudi ter političnih in drugih ozadij. Če drži, kakor mi je pisal Beličič (Vinko Beličič, pesnik in pisatelj), da je avtor igralec Nikolaj Jeločnik (publicist in pisatelj), potem je vse razumljivo.


Si se, domov grede, kaj ustavil v Buenos Airesu? Novi predsednik SLS Marko Kremžar baje že sestavlja ekipo za prevzem oblasti v Sloveniji, ki da je tik pred durmi. Če to drži, je vzrok samo eden: iluzija slovenskega argentinskega geta, da je on center sveta.
Ponavljam prošnjo: sporoči, tudi če le v dveh besedah, ali si prejel moje decembrsko pismo in slike. Saša Martelanc (kulturni delavec v Trstu) je za božič pri Mohorjevi družbi v Gorici izdal svojo prvo knjigo Melodija. Ni slaba, naša tradicionalna kritika je ne bo vedela kam uvrstiti kakor večino mojih z zadnjo vred ne.

Lep pozdrav od naju obeh! Tvoj stari
Washington, 14. dec. 1985 M. J.

Dragi Mirko!
Po želji, ki si mi jo večkrat sporočil, in da ne boš sitnaril naprej, ti sedaj poskusim spraviti na papir svojo 1985 v Evropi. Pripominjam pa že takoj v začetku, da vsako potovanje, ki ga naredim po onem iz leta 1982, v katerem sva skupaj romala v Rim in Lurd v stilu onega davnega iz 1935. leta, ni več tako polno, rekel bi, vsako je revnejše doživetij in emocij. Če le pomislim na pot tedaj s tržaškega letališča v Trst, ko sem po 35-ih letih prvič videl jesenske lipe, bukovje, hrastje, lesko in brinje, potem srečanje z Johanom (Johan Švigelj), s teboj, z Genom in drugimi, vse dogodki prvega reda, ki se pozabiti ne dajo. Sedaj sem na to že nekako navajen ter vsakokrat in vse bolj se mi zdi, da postaja vse, kar tam doživim, prvič tako čudno otožno lepo, vedno bolj, skoraj bi rekel, pretirano seveda, vsakdanje.

Naj takoj pričnem in po zapiskih, ki sem jih delal vsak dan, naj bi bilo nekako takole.
14. sept. opoldne sem priletel s Swissairom v Zürich in po eni uri z zamenjanim letalom v Stuttgart. Tone z ženo je bil ta čas pri sinu v Ameriki, zato sem prve dve noči prespal pri Oblakovih, to je pri Brešcovi Dori iz Bezuljaka. Kdo in kaj so ti ljudje, sem Ti pisal lani. Sedaj le še to, da sva v pogovorih tja in sem dognala, da sva si v žlahti po Zgornjih Malenskih iz Begunj. Od tu sem odšel z Evrailpassom v Trst ter se dobil najprej z Genom, njegovo ženo in hčerko, ki je na svetu taka, kot je bil on v svojih zornih letih, le da nosi kiklo, to se pravi hlače. Tu sem zvedel za smrt Čira Šoukala (sodnik, delal v Jugoslovanski tiskarni) in še za smrt nekega najinega skupnega sošolca Cimolinija, za katerega sem se celo nadejal, da me bo prišel z Genom obiskat v Trst. Čez tri dni mi je pa Johan Švigelj povedal, da je ravnokar umrl doma Brkinov Nace. Teden pred odhodom pa v Buenos Airesu sestra Lampretove žene Polonce Kalan, kateri obe sta bili dolga leta naši sosedi v Salti. Štiri smrti v enem mesecu.

V Trst me je prišla obiskat Iza, žena strica Ladota (maminega brata Premrov Vladimira), ki je nisem videl točno 40 let. Razočarala me je do dna. Porazno! Niti senca tega, kar je nekoč bila. Pa ne izgled, ta itak in se razume, ampak drugače: pogovor, mišljenje, obnašanje in sploh vse. Nikogar od tam preko, kar sem jih do sedaj videl, nista razmere in čas tako, da nekam čudno rečem, pojahala kot njo. V nedeljo je prišel Johan (Švigelj) s hčerko in sinom. Hudo je v enem letu mož opešal, skleroza se ga prijema in težko če se bova še kdaj videla. Jokal je siromak pri slovesu.


Iz Trsta sem šel nazaj v Stuttgart, kamor sta se medtem Komotarjeva že vrnila. Od tedaj naprej sem kvartiral pri njiju, kolikor sem bil v tem mestu. En dan sem odšel v Freiburg in Breisgau pogledat tovarno strojev za obdelavo lesa, katere smo imeli doma in tudi tu. Je ni več. Nato sem šel pa v Francijo. Najprej po tradiciji v Lurd, potem pa k francoskim prijateljicam v Onesse blizu Daxa-a. Za ti dve sem mesec pred odhodom v Salti založil 2.000 dolarjev, kolikor jima je še manjkalo do 25.000 za advokata, ki jim je vodil in končal zapuščinsko razpravo po možu oz. očetu. Denar sta mi ob tej priliki vrnili. Revi – revi pravzaprav ne, saj sta hudo bogati – nista vedeli, kako bi se mi izkazali dovolj hvaležni. Pri njiju sem ostal cel teden. Gostili sta me na pomaganje, vozili z avtom vsenaokoli in višek je bil Hotel du Palais v Biarritzu. Štirje kelnarii so nas stregli. Najprej pokažejo surovo ribo, če ti je pogodu, nato pečeno, če je prav pripravljena, nato jo poleg na posebni mizi raztrančirajo, nakar jo šele postavijo predte. Eden je skrbel za pijačo, drugi za sladoled, kavo, sadje in ostalo. Še nikdar nisem večerjal tako gosposko, res po francosko. Po tednu vseh sort namiznih dobrot in voženj z zadnjim velikim mercedesom po Landes de Gascogne, Paises Vascos v St. Jean-de-Luz, Dax, Biarritz, Bayonne do španske meje in kaj vem kam še, sem odšel iz Bayonne v enem samem štihu v Trst, na Bazovico v mojo staro oštarijo k prijaznemu oštirju Pepitu Križmaniču. Tu sem ostal tri dni od 6. do 9. X. in dobila sva se zopet z Genom in ženo. Bilo je par dni pred odhodom v Afriko, v Somalijo, še točneje v Mogadiš, kjer je dobil parmesečno dobro plačano delo pri ameriško-angleški družbi. Domenili smo se, da me pride obiskat v Salto, čim bo s tem delom gotov.
9. okt. na noč sem že bil v Domodossoli, tam prespal in drugi dan na kosilu v Villa Emilia, popoldne pa v Intri s starimi spomini na one hude, pa vseeno lepe čase v letih 1945, 46, 47, in 48. Od tu zopet nazaj h Komotarjevim in 15.okt. sva bila s Tonetom na sestanku v Dusseldorfu pri Geselschaft für Menschenrechte ter tam spoznal Mihajla Mihajlova, ki je govoril. Že na sestanku, še več pa drugi dan na vlaku sem govoril s Hrvatom dr. Petričevičem iz Basla, ki ima neke sorte knjižno založbo Adria Ferlag in te pozna s knjižnega sejma v Frankfurtu, kjer Ti je odstopil prostor v hrvaškem paviljonu za naše knjige. Za čuda vseh čud in ne vem kako, Te ima za integralnega Jugoslovena in nisem prav gotov, če sem ga uspel prepričati o nasprotnem.
17. okt. sem jo potegnil v Beljak, kamor je priburil Jože Burja z Božom Benedikom in njegovo ženo. Par ur smo sedeli v kolodvorski. Pravila sta mi od tam čez hude reči. V 50–100 letih, če bo šlo tako naprej, pravita, ne bo doma nobenega Slovenca več. Na Jesenicah je npr. šolski razred s 35 učenci in 5 od teh je Slovencev. Šiptarji, ki se množe kot zajci, so polni denarja, obvladajo popolnoma vso cukreno obrt in na debelo kupujejo zapuščeno zemljo v Sloveniji, prav tako Bosanci in Srbi pa po malem tudi Hrvati. Odpor proti Bizantincem, to so vsi, ki ne govore po naše, narašča.
Burja je na Bledu pri bratu že leto in pol. Sprva je dopuščal možnost, da bo sploh tam ostal. Sedaj pa, ko vidi, kakšna godlja je to, je trdno odločen vrniti se. Je na glasu največjega argentinskega skopuha in prihrčkal je lepe solde 100.000 dolarjev, ki jih ima v Švici in sedaj ne ve, kaj z njimi. »Glej,« mi je tožil, »je hudič, če je kdo tako skop kot jaz. Sedaj, ko bi moral vse zapraviti, pa ne znam in srce mi ne da«. Ima pooblastilo in prodaja del posestva, ki ga je podedovala nekje pri Bledu punca, s katero je živel in delal pokojni Stane Zupan v Buenos Airesu. Ko bo prodal, se bo vrnil in me bo obiskal v Salti, jaz pa njega v Barilochah. V Beljaku smo se razšli, oni trije na Bled z avtom, jaz pa ponoči z vlakom v Trst in z Burjevo besedo, da se v nedeljo dobiva na Bazovici v moji oštariji. Prinesel mi je pehar češpelj in škrnicelj zaseke, v kateri je bila skrita klobasa. Lepo in dobro in torej le ni tak skopuh, kot trdi, da je.
Rečeno – storjeno: v nedeljo je priburil vnovič, tokrat z mladim Jevnikarjem (dr. Ivo Jevnikar, pravnik in politik, publicist). Tem, ki je kolega Saša Martelanca pri tržaškem radiu. Raziskuje slovensko špijonažo za Angleže med vojno v Trstu, predvsem glavnega Joja Golca (Januš Goleč, urednik, publicist, politični delavec), čigar eden najvažnejših sodelavcev naj bi Jože Burja bil. Tega radi sta se v Trstu dobila in to srečanje sem zrihtal pred meseci iz Salte jaz. Slučaj je bil, da sem bil pri srečanju zraven. Jevnikar je naju peljal k spomeniku bazoviških žrtev in k sloviti bazoviški fojbi, v kateri bi utegnil biti tudi jaz, da se mi ni posrečilo preslepariti Gašperjevega Vladota na Piazza Unita pri prvem kandelabru, če prideš po Corsu, menda 4. maja 1945 in Bog bodi zahvaljen! Obiskali smo še očeta prof. Martina Jevnikarja, ki se ga spominjam iz kampa v Monigu, on pa mene ne.


Burja mi je prinesel nekaj papirja, bolj ali manj zanimivega. En list pošiljam Tebi, da šele sedaj izveš, če še ne veš, da si bil po vojski ustreljen. Kot sva se v Beljaku v kolodvorski srečala, tako sva se v Trstu v kolodvorski tudi poslovila.
Od 28. X. do 6. XI. sem bil v Španiji v Marbelli, od tam en dan v Sevilli, enkrat pa v gorskem mestu La Ronda, od koder sem Ti poslal karto. Čas se je pričel iztekati. Nazaj grede sem bil v Stuttgartu v enem zamahu.
12. XI. sem odletel v Zürich, kjer sem imel čas, da bi obiskal Karla Vojska (brat Jožeta Vojska, umorjenega poveljnika vaške straže v Begunjah), ki ga pa ni bilo. Bil je nemara, kot je domneval Tone, z ženo v Sloveniji v toplicah, kjer si ona cajta revmo. Ob enajstih ponoči smo odleteli, opoldne drugi dan v Buenos Airesu in do sedme zvečer, ob devetih pa že v Salti, kjer me je na letališču pričakal Liče (družabnik Liče Urankar) ter me odpeljal domov. Potovanja sem imel dovolj in vesel sem bil, da sem bil zopet doma, kjer sem našel, vsaj zdi se mi, vse tako, kot sem pustil. V dveh dneh sem se vživel v staro orengo in skoraj pozabil, da sem bil v Evropi.


Teden nato, ko sem se vrnil, sem bil operiran na levem uhlju zgoraj, kjer sem imel že več let neke vrste krasto na ozeblini še z jage na Kožljeku. Rekli so, da bi to utegnil biti kožni rak, kar pa po analizi ni bil.
Najbrž sem Ti enkrat že pisal, da pripravljam novo hobel mašino po svoji zamisli. Mesec pred odhodom je stekla in se mi je posrečila sto od sto, le z brušenjem so še težave, ki jih pa bomo premagali in sedaj je že mnogo bolje kakor v začetku.
Tu je sedaj zanič. Denarja nima nihče in prodati se ne more ničesar. Prodajam veliki 110 HP diesel motor, Deutz, z novim generatorjem in novo šalttablo, ki ga sedaj ne rabimo več. Taka nova mašina stane 20.000 dolarjev, jaz pa hočem zanjo 5 in ne gre. Pred odhodom sem imel resnega kupca in bil sem gotov, da se bo do tedaj, ko bom nazaj, prodala, pa se ni. Na ta račun sem si sposodil dolarje za na pot, za vsak slučaj več, kot sem nameraval porabiti. Na srečo jih nisem zapravil in sem jih takoj po prihodu vrnil. Bog mi daj srečo, da bi prodal zemljo v Gumessu. Tam je drugače, zanima se provinca, ker hočejo zidati novo šolo in rabijo prostor. Moj je najprimernejši. Kupili in zidali bodo gotovo, ker šola manjka, le kdaj.
Tako glej, ljubi moj, sem prišel do konca, pa ne brez truda. Spisovanje mi gre že od vselej težko od rok, posebno če hočem narediti malo boljše. Spočetka sem mislil pisati vse od dneva do dneva kakor lani, a ker jih je bilo precej praznih, sem se premislil, boječ se da bo na ta način pisanje še dolgoveznejše, kot mogoče je. Za praznike imamo počitnice. Da zamašim ure, s katerimi ne vem kam, sem jih zamašil s tem in žrtev ni tako hudo velika, kot izgleda.
Končujem torej s pozdravi in še z vsem drugim, kar h koncu dostojnega pisma spada, čakajoč odgovora, ostajam kot vedno in še naprej Tvoj
Dano
30. XII. 1985

Dragi moj Dano!
Tvoje dolgo, na moč zanimivo in nepotrpežljivo pričakovano pismo je prišlo 21. januarja, na godovni dan treh mojih ženskih rodov: Agne, Agnice in Alenkine Nežke. Tvoj molk sem pripisoval napovedanemu Genovemu obisku v Salti, zdaj vidim, da ga še dobršen čas ne bo.
O Čirovi smrti me je obvestila njegova sestra Magda nekaj tednov pozneje. Živi z možem, dirigentom Atlantske simfonije Klarom Mizeritom, v Halifaxu, Nova Škotska, Kanada. Povedala je, da se je dal sežgati in pepel dati v grob očeta, matere in brata Francija. Ne od nje ne od brata Jerona v Chicagu nisem mogel zvedeti, kdo vse od nekdanje družbe – Marjan Brecelj itd. – je bil med številnimi pogrebci, temveč samo da mu je ob jami govoril Drago Ulaga. Čiro je že nekaj let prej bil v domu za onemogle – diabetes, amnezija, odmiranje nog, nazadnje napad pljučnice, da so ga poslali iz bolnišnice umret domov.
Poleg uničenja vseh človeških odnosov celo med nekdanjimi prijatelji je en slab sad revolucije bil, da so vse ženske udeleženke v njej postale neznansko grde, tako da je človeka sram nekdanjega poznanja z njimi, posebno če je bilo bolj tesno, npr. Lidija Šentjurčeva, nekdaj prelepa Jela Vukova, Nada, druga žena Josipa Vidmarja. Ker je telo zrcalo duše, si ni težko misliti, kakšna mora biti zdaj pri njih ta. Posebno pri Izi, ki ni nikoli grešila s preveliko zunanjo lepoto.
Za Petričevićevo sodbo o meni se vprašujem, kdo ga je navdihnil zanjo. V Frankfurtu sva dosti govorila in je imel vso priliko spoznati me iz »prve roke«. Prostora za razstavo naše protikomunistične literature na knjižnem sejmu nam ni odstopil, temveč prodal, čeprav so ga prej Hrvatje ponujali zastonj, ker sami vsega niso mogli napolniti. Zanj, za uporabo telefona, za mizo in dva stola smo morali plačati 800 mark, skoraj polovico najemnine za njihovo kojo. Jaz sem mu poslal svojo knjigo in napisal v Vestnik zelo pozitivno oceno o neki njegovi, pa mi ni prejema ne enega ne drugega niti potrdil. Drugi Hrvatje tam so njega sumili jugoslovenstva, ker se je največ družil s sebi podobnim Bogdanom Radico. Radica in dva druga Hrvata sta med svojim seminarjem na tretjem mednarodnem kongresu za sovjetske in vzhodnoevropske študije, ki je bil konec lanskega oktobra v Washigtonu, po razpravah o pokolu hrvatske vojske leta 1945 rotili poslušavce samo eno: ne razbijati Jugoslavije, ker bi to pomenilo smrt hrvatskega naroda. Glavni govornik je bil grof Nikolaj Tolstoj.
Burju (Jožetu Burji) se čudim, da si je upal iti domov kot nekdanji sodelavec Golec-Vauhnikove angleške vohunske mreže. Toda že iz Vauhnikovih (Vauhnik Vladimir) okrnjenih spominov je videti, da je njegova priležnica v Zagrebu bila ves čas zaupnica partizanskega glavnega štaba in je njegovo delo po vsej priliki bolj služilo Titu kot Angležem. Zaradi tega niso po njegovem begu v Švico marali storiti zanj nič in je moral v Argentino. Ljubo Sirc, ki je bil v Ljubljani po vojni obsojen na smrt zaradi špijonaže zanje, je bil po njihovem prizadevanju pomiloščen, izpuščen in je v Italiji po 24 urah dobil vizum za Anglijo in nato profesuro v Edinburghu.


Ko je (Jože) Burja po vrnitvi iz Dachaua leta 1945 hodil na FSS v Ricionu uveljavljat svojo pravico do kakega plačila za tisto, kar je delal in prestal, čeprav so mu Stane in France Zupan, Ivo Bergant in jaz svetovali, naj da mir, so se ga Angleži nazadnje iznebili in ga spravili k pameti z grožnjo, da mu bodo sodili kot medvojnemu špijonu …

Prosil bi te pa, da mi takoj, ko bo spet v Argentini, sporočiš njegov naslov, da ga bom prosil, naj mi še enkrat pove svojo storijo za moje spomine. Izdajo Golčeve (Januš Goleč, urednik katol. usmerjene Straže na Štajerskem in Slovenskega gospodarja) mreže v Ljubljani, zaradi katere so morali v Dachau in tam umrli Ivan Pucelj (predvojni politik, okt. 1944 so ga aretirali in odpeljali v Dachau), Žebot st. (Franjo, pred vojno podžupan v Mariboru), dr. (Slavoj) Slavik iz Trsta (član primorskega Narodnega sveta, ki je bil povezan s Slovensko zavezo v Ljubljani) in drugi, so namreč tedaj klerikalci in »plavci« obesili meni. Burja pa nam je takrat razodel, da je tega bil kriv rajni inženir Jože Sodja, organizator prvih petkov, sobot in spokornih procesij, ki je v organizacijo sprejel poročnika Abwehra Fritza, mariborskega Slovenca, ki je v nekaj mesecih izvohunil vse zveze od Zagreba prek Ljubljane, Trsta in Vidma do Benetk in so potem Nemci junija 1944 v eni noči aretirali vse, med njimi skoraj pol domobranskega štaba. To so dobro vedeli tudi Krek in njegovi. (Jože) Sodja (politik, deloval v katoliških mladinskih organizacijah; bil med ustanovitelji







Slovenske legije; 1944 bil interniran v Mauthausen, ostal v tujini) so najprej vzdrževali v Linzu, nato pa ga spravili v Cleveland, kjer je spet skušal začeti s staro ljubljansko versko industrijo, a so mu politiki in duhovni brž zavezali usta in roke.



Po objavi britanskega uradnega dokumenta o mojem »kolaboracionizmu in izdajstvu« bo tako razbit še en grd mitos o meni, zaradi katerega sem veliko trpel. Ker ne vem, ali sem ti z božičnim voščilom poslal kopijo angleških ugotovitev, jo prilagam še temu pismu. V politiki in življenju je treba znati čakati, pa se prej ali slej vse izravna, kakor je prav.
Burju reci, naj svoje dolarje zapiše nama, ki se jih bova že znala koristno iznebiti.
Saša Martelanc je sicer pisatelj, a ne za pisma, kvečjemu za ganljiva opravičevanja, zakaj molči. Za božič se mi ni oglasil na moja praznična sporočila in prošnje. Pač pa sta me on in Danilo Lovrenčič, njegov somolčečnik, klicala sredi januarja po telefonu na radijski račun. Čeprav smo govorili precej čez minimum, ni Saša nič omenil snidenja med Ivom Jevnikarjem in med Tabo. Jevnikarju bom poslal neke britanske izjave, ki postavljajo na laž Vauhnikove baharije v Nevidni fronti in drugod, kako pomembno naj bi bilo njegovo obveščevalno in politično delo. Kaj praviš k temu, da je ta knjiga lahko izšla v Ljubljani, mislim da v Državni založbi Slovenije, kateri jo je prodal njegov brat, a so jo pristrigli na čas do septembra 1943 (Po ES so spomini Vladimira Vauhnika Nevidna fronta izšli v Buenos Airesu 1965).



Britanski dokument sem za božič pošiljal vsem, ki vem, da ga bodo veseli, pa tistim, ki bodo ob njem škripali z zobmi, posebno zakrknjenim žebotovcem, ki so me dolžili in denuncirali, kjer so mogli, za stvari, katerih nisem nikoli zagrešil. Zdaj vidiš, da se je mož (Žebot) rešil izročitve titovcem »by default« – zaradi tehnične pomote, ker ga je Jugoslavija zahtevala iz vzroka, ki za Angleže ni bil veljaven, namesto tistega, za katerega bi ga bili oni sicer vrnili.

(Bratku) Kreftu bom za spomin, daje kot podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ustrelil kozla z mojo ustrelitvijo, poslal »Pero in čas II« s primernim posvetilom.

Škoda, da se nisi mogel dobiti s Karlom Vojskom. Je sijajen človek in bi bil neizrečeno vesel, ko bi mu pravil, kako je bilo tiste septembrske dni pri vaški straži v Begnjah, ki ji je, žal tako nerodno, poveljeval njegov brat (Jože Vojska). Krivo je bilo, da je dejanski komandant posadk bil rajni gospod Turk (Viktor Turk, župnik v Begunjah, umorjen v Grčaricah), ki je verjel zapovedi ljubljanskega vodstva, da je treba čakati Angležev, namesto da bi se bili z izpadom prebili do Nemcev na Rakeku, kakor sem svetoval jaz, pa sem bil zaradi tega od »vojakov« izgnan v Ljubljano (Poslali so ga na Rakek in v Ljubljano po navodila). Na srečo! Duhovski poveljniški odbor, ki ni imel pojma o strategiji, je zakrivil tudi tragedijo na Turjaku.





Karlu se čudim, da se je dal pretentati ženi in šel v Slovenijo. Tam je prestal leta ječe in se prav po džemsbondovsko prebil v Avstrijo in naprej. Leta 1982, ko sem bil nekaj dni pri njem, mi je tožil, kako ga žena in hčerka, poročena v Ljubljani, na moč silita, naj bi se za stalno preselil tja. In danes!
Zdaj se začenjam neusmiljeno motiti, kar je namig usode, da je treba nehati. Zunaj v presledkih sneži, komaj drugič za silo to zimo. Čička leži za mano in mi pomaga pisati s praskanjem v hrbet.
Ker si po svojem stricu in po lastnem nagnjenju penatoslovec, Ti bom prihodnjič poslal kopijo obširne pornografske antologije, v kateri so zbrani glavni svinjski biseri te častitljive druščine pri Kolovratu, še vse drugačni kot slovita abeceda. Izbor je objavila Mladina, uradno glasilo Zveze socialistične mladine v SRS …
Želim Ti, da bi dobro izgospodaril ter Te v imenu nas vseh, posebno v svojem kar se da lepo pozdravljam.
Tvoj stari, pravijo da nepoboljšljivi
Mirko
Washington, 27. 1. 1986

Dragi Dano!
Tvojo razglednico z Jujuyem, oddano 23. marca, sem prejel pred tremi dnevi, ko sem se po dobrem tednu vrnil iz Clevelanda, kamor sem šel Mirni pomagat urejati hišo in vrt ter preganjat dolgčas. Bilo je dosti pogovorov z ljudmi od Tabora, načrtov in s tem novega dela zame.
Prvo bo oster odgovor na nove klerikalne napade proti rajnemu (Leonu) Rupniku, ki jih je oni teden v »Ameriški domovini« priobčil Jože Melaher, eden podpredsednikov SLS. Čeprav ga med vojno ni bilo v Ljubljani in je ves čas brezimen četnikaril pod nemškim varstvom na Štajerskem, suvereno taji, da bi bili politiki kaj pritiskali na Rupnika, naj prevzame od Nemcev pokrajinsko predsedstvo. Poleg tega poudarja, kaj vse naj bi bil rajni (Miha) Krek naredil za rešitev Rupnika in domobranstva. Jaz bom to laž izpodbil s Krekovimi izpričanimi, nikdar preklicanimi lastnimi besedami.


Julija 1945 mu je Franci (Šerko) nesel v Rim moje poročilo o razmerah med revolucijo s prošnjo, naj doseže, da bi zavezniki generala ne izročili Titu. Krek mi je lastnoročno – ne na stroj – odgovoril, da tega ne bo storil, ker se je pri Angloamerikancih zavaroval samo proti dvojemu: da bi imel karkoli z deputacijo, ki je pod vodstvom (Marka, bana) Natlačena in (Miloša) Stareta šla spomladi 1941 k Mussoliniju, in karkoli z domobranstvom in Rupnikom.



Decembra 1963 mi je rajni svak dr. Basaj (Jože Basaj, prvi predsednik Narodnega odbora za Slovenijo), čigar dva sina domobranca sta bila vrnjena in ubita v Teharju, skoraj jokaje tožil, kako mu je nekaj dni prej dejal med drugim, da on slovenskega domobranstva ni nikoli priznal, ga ne priznava in ga nikoli ne bo.

Junija 1966 je liberalec dr. Urbanc, pozneje sam član Narodnega odbora, pisal v »Taboru«, da je leta 1945 bil pri Kreku v Rimu in ga med drugim prosil, naj reši Rupnika. Krek mu je brezobzirno odvrnil, da bodo zavezniki z Rupnikom ravnali tako kakor z drugimi vojnimi hudodelci.
Čirova (Čiro Šoukal) žena mi je januarja poslala dolgo podrobno poročilo o njegovih boleznih, koncu in pogrebu ter Ulagov govor. Naštel je v njem vse Čirove nekdanje prijatelje, le mene je previdno izpustil. Pri pogrebu je bilo več sto ljudi, a Marjana Breclja ni bilo med njimi. Ob grobu mu je operni oktet zapel Gozdič je že zelen. Enega sina je imenoval po meni.

Alojzij Geržinič (organizator slovenskega šolstva na Tržaškem ob koncu vojne, bil v prvem vodstvu Slov. kult. akcije, po smrti R. Jurčeca urejeval Slovenski sij svobode, ki je imel cilj odprava komunizma in samostojna Slovenija), od katerega tudi že dolgo ni nič, mi je pisal, da je Kremžarjeva (Marko Kremžar, gospodarstvenik in politik, pisec več knjig, osrednja osebnost med argentinskimi Slovenci) drama ZM in mrtvi bratje, ki jo je dajal v Buenos Airesu in Mendozi, vzbudila precej razočaranja in obsodb, ker menda enači domobrance s partizani. Še en voditelj, ki pri štiridesetih letih še vedno išče svojo identiteto, kakor se temu danes pravi. Z drugo besedo, še zdaj v brk slovenskemu in drugemu svetu ne ve, kaj naj bi bil, ter se vdaja iluzijam o »spravi«.


Obljubljena penatske pornografije ti danes ne morem poslati. Preden kam grem za kaj dlje, potaknem izpod nog vse svoje papirje in drugo, kar potem stane dosti iskanja. Vem, da vse je nekje, toda kje.
Nabralo se je še dosti stvari, pa danes ne utegnem zanje. Bojujem se z rdečim krščanskosocialističnim in črnim zmajem na vse strani, a s koncem aprila bom vse odrezal ter se vrgel v spomine, h katerim me nagovarjajo z vseh strani, celo iz Slovenije. Upam, da jih bom zmogel. Zasnovanih in zaokroženih imam v duhu že vrsto poglavij, ki jih bom pisal ne po kakem zaporedju, temveč po razpoloženju – enkrat literaturo, enkrat politiko, enkrat razočaranja, enkrat Cerknico – ter jih potem razvrstil.
Pozdrav in blagoslov Tvoj stari
Mirko
16. 4. 1986

Draga Agna!
Že dolgo se pripravljam, da bi Vam pisal. Nisem zmogel in še zdaj težko, pač pa sem telefoniral in radi pomote v času govoril le z Alenčico ter jo nehote vikal, kar naj mi, prosim, oprosti.
Kaj mi je Mirko bil, veste, in kako mi je zdaj, ko ga ni, veste tudi in nič ne moremo. Tako je in kloniti moramo pred poslednjo, največjo in najpravičnejšo postavo, ukazano od Boga samega, pa kljub temu ne morem in ne morem zapopasti, da ga ni več.
Ko boste lahko, sporočite mi, prosim, kako je z Mirkotom bilo od tedaj dalje, ko mi je poslal zadnje pismo 16. 4., in kako je z Vami, ker Alenčica mi je rekla, da imate hudo revmo in da boste operirani. V veliko tolažbo mi je in Bogu sem hvaležen, da sva se z Mirkom onokrat v Trstu našla in za obisk pri Vas ter za potovanje z njim po Ameriki in Kanadi.
Naj te revne besede veljajo tudi Mirni in jih ji o priliki posredujte.
Z najlepšimi pozdravi vsem, največ Vam
20. julij 1986
Vaš Mirko