Avtor: Slavko Žižek

Letos v mesecu marcu mineva 65 let od nasilne smrti takratnega študenta prava, Frančka Župca. Padel je v Ljubljani, 16. marca 1942, pod streli vosovskega atentatorja in po nalogu Komunistične partije Slovenije, ki ji je bil s svojim delovanjem in krščansko držo v napoto že pred vojno, v vojnem času pa kot eden izmed rešiteljev obstoja in delovanja slovenske univerze.
Uvodničar revije Vestnik – izhajala je v Argentini – je že leta 1962 pozival prijatelje in somišljenike pokojnih akademikov – tako so pred in med vojno rekli študentom – Frančka Župca in medicinca Jaroslava Kiklja, ki je padel iz enakih razlogov dva dni kasneje, naj se ju spomnijo s pričevanji in spomini. Vendar smo šele pred nekaj leti lahko o Kiklju prebirali časopisni podlistek, nakar je čez čas izšla o njem še knjiga, o Župcu pa piscu tega prispevka ni uspelo zaslediti zapisa, ki bi bil več kot le kratka omemba njegovega imena.
Naj bo ta članek poskus vrnitve dobrega imena Župcu, ki so mu ga komunisti umazali s pripisovanjem narodnega izdajstva, kar počne uradno zgodovinopisje še danes.

Franček Župec se je rodil 14. januarja 1920 v vasi Borovci v župniji Sv. Marko niže Ptuja. Starša sta bila manjša kmeta. V Borovcih sta se očetu Tomažu in materi Mariji, ki se je pred poroko pisala Gross, rodili še hčerki Marija leta 1914 in Anka leta 1923, medtem ko se je hči Matilda leta 1927 rodila že v Slovenski Bistrici. Tam so starši leta 1924 kupili manjšo kmetijo, ki je bila komaj dovolj za preživetje. Sedaj na prenovljeni domačiji živi le še Matilda s svojo družino. Mati je dočakala 79 let in je umrla leta 1965, oče je umrl leta 1966, star 86 let. Franček je osnovno šolo obiskoval v Slovenski Bistrici. Bil je dober učenec. V župnijski cerkvi Sv. Jerneja je rad ministriral. Takratni župnik Ivan Solinc je opazil njegovo nadarjenost in pregovoril starše, da so ga leta 1932 vpisali v mariborsko klasično gimnazijo. Stanoval je v mariborskem knezoškofijskem dijaškem semenišču, kjer je marsikateri revni dijak dobil poceni stanovanje. Mati si je želela, da bi sin kasneje šel v bogoslovje, vendar doma v tem smislu nanj niso pritiskali. Že v drugem letniku se je na pobudo prijatelja Jožefa Pečovnika – kasnejšega kapucina p. Stanislava, preselil v kapucinsko malo semenišče oziroma konvikt na Studence, takrat še predmestje Maribora, kjer je ostal naslednja tri leta. Kasneje je stanoval privatno, nazadnje na tedanji Stritarjevi ulici v Mariboru pri družini Marčinko. Njihovemu sinu je bil tudi birmanski boter. Težko dijaško življenje si je lajšal z inštrukcijami in priložnostnim delom.
Sestra Matilda se ga spominja kot živahnega in hudomušnega fanta, vedno pripravljenega pomagati doma ali sosedom. Njegovih redkih obiskov doma se je zelo veselila. Z nestrpnostjo je pričakovala čas vsakoletnih počitnic in bratovega daljšega bivanja doma, ki pa ga je – na njeno žalost – krajšalo delo, hribolazništvo in šport, katerega velik ljubitelj je bil, pa tudi aktivnosti v gledališki skupini, Slovenski dijaški zvezi in Marijini kongregaciji, kjer je bil član od leta 1934.
Gimnazijo je končal v šolskem letu ¹⁹³⁹⁄₄₀ s prav dobrim uspehom. V osebno karakteristiko je razredničarka, profesorica slovenščine dr. Helena Stupan, zapisala: »Nadarjen, dovolj marljiv. Vedenje lepo«. Njegovi sošolci so bili med drugimi pesnik in duhovnik Stanko Janežič, novinar Bogdan Pogačnik, grof Emil Attems, Franc Fašun in med vojno ubiti Franček Štabuc. Po uspešno opravljeni maturi se je z nekaterimi sošolci in prijatelji odpravil na izlet z Jadransko stražo vse do Beograda in Boke Kotorske.
Odločitev za vpis na univerzo ni bila lahka, saj pri hiši ni bilo dovolj denarja za študij in bivanje v Ljubljani. Nekaj časa je celo razmišljal o redni zaposlitvi, vendar je na koncu prevladala želja po študiju. V enem od svojih pisem je zapisal: »Kakor veš, sem po maturi mislil tudi na stalno službo, pa bilo mi je tako hudo. Jaz sem namreč že z vsem svojim bistvom študent.«
Glede študijske smeri ni veliko razmišljal, saj se je bil odločil že v srednji šoli. Večja težava je bila najti v Ljubljani poceni stanovanje. Pri tem so mu verjetno pomagala znanstva z nekaterimi člani akademskega kluba Straža, s katerimi se je seznanil preko Slovenske dijaške zveze. V slednji je bil aktiven in se je 24. julija 1937 udeležil tudi njihovega znanega tabora v Slovenskih Konjicah. Akademski klub Straža je nekako bdel nad Slovensko dijaško zvezo.
Za lažje razumevanje takratnih dogodkov in Župčevega kasnejšega ravnanja, si na kratko poglejmo razmere na Univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani (kot se je takrat imenovala) tik pred vojno. Italijanski okupator jo je kasneje preimenoval v Univerzo v Ljubljani. Medstrankarska trenja in nasprotovanja v takratni politični javnosti so se po delovanju študentov v posameznih stanovskih društvih odražala tudi na univerzi. Vsaka skupina – katoliška, liberalna, ljotičevska ali levičarska, je med prihajajočimi bruci želela pridobiti čim več novih članov. Za uspeh programa je bilo potrebno z volitvami pridobiti večino v posameznem klubu ali društvu. Na takratni univerzi je delovalo pet fakultet: filozofska, pravna, tehnična, nepopolna medicinska in teološka fakulteta. Komunisti so se dobro zavedali pomena univerze in tako je takratno državno tožilstvo že v letu 1935 zapisalo, da »naše univerze danes predstavljajo centre za komunistično akcijo in propagando«. Povezovanje ilegalnih komunističnih dejavnostnih oblik z legalnimi je v letih pred vojno postajalo na univerzi vse bolj načelo partijskega dela.
Pomembna društva, namenjena študentom, so bila: Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev, društvo tehnikov Kladivo, društvo filozofov Veda, društvo medicincev Vir in društvo pravnikov Pravda. Delovala so še društva študentov različnih fakultet: Danica, ki je bila po reorganizaciji namenjena le pravnikom, Savica, namenjena študentkam, Zarja in jeseni leta 1937 ustanovljena Straža. O Straži, katere član je bil študent Župec, je bilo že veliko napisanega zato navajam zgolj besede takratnega časopisa Slovenec, kjer je bilo zapisano, da je »skupaj z glasilom Straža v viharju, raslo novo gibanje slovenskih katoliških študentov, ki je od vseh povojnih (mišljena je prva svetovna vojna) morda idejno najbolj izklesano, borbeno in v stremljenjih sodobno. Bilo naj bi obrambni zid, ki jamči za krščansko bodočnost slovenskega naroda in lepšo bodočnost naše države«. Namen akademskega kluba Straža je bil vzgajati člane v zavedne in dejavne katoliške akademike, ki bodo v političnem življenju gojili krščanske kreposti, živeli iz vere ter širili krščansko idejo na univerzi in v javnem življenju. Stražarji so bili prepričani, da komunizem in marksizem, kjerkoli in kadarkoli se pojavita, do temeljev rušita slovensko občestvo in njegove krščanske tradicije.

Opis slike: Franček Župec s starši in sestrama

Vso to vrenje je pričakalo Frančka Župca v Ljubljani, v jeseni 1940, ko je 26. septembra opravil imatrikulacijo na pravni fakulteti. Za študenta v Ljubljani takrat ni bilo lahko dobiti stanovanja, tista pa, ki so bila na voljo, se zdaleč ne morejo primerjati z današnjim udobjem. Študentom so streho nudili zasebniki in nekateri domovi za študente, ki so bili praviloma cenejši, vendar se je bilo za stanovanje potrebno precej potruditi. Marsikje so se ob sprejemu ozirali tudi na politično ali ideološko pripadnost. Akademski kolegij na Kolodvorski ulici 22 je imel 150 postelj in je veljal za največji študentski dom v Ljubljani. Plačilo stanovanja je bilo sorazmerno gmotnim razmeram posameznika. Najsiromašnejši so bivali brezplačno. Prednost pri dodelitvi stanovanja so imeli nacionalistično usmerjeni študentje. Tam je bila tudi menza. Jegličev akademski dom na Novem trgu je sprejel 100 študentov in je bil namenjen študentom katoliškega svetovnega nazora. Oražnov dom v Wolfovi ulici je s podružnično stavbo na Zelenem hribu sprejel 90 študentov. Cirilov akademski dom v Streliški ulici je imel 40 mest. V njem so stanovali v glavnem stražarji. Študentkam je bil namenjen Dom visokošolk. Župec je dobil stanovanje v Akademskem domu na Miklošičevi ulici 5, kjer je bilo prostora za 12 stanovalcev, kasneje, ko so nekaterim študentskim klubom odpovedali gostoljubje, je dobilo prostor 26 stanovalcev. Stavba je bila v lasti Stavbne zadruge in je stala zraven hotela Union, približno tam, kjer je danes Holiday Inn. Bila je v precej slabem stanju, potrebna nenehnih popravil. Bivanje v njej je bilo sila skromno, zato ni čudno, da je Župec v pismu domačim med vrsticami potožil nad razmerami. V domu so imela svoje prostore za delo tudi nekatera študentska društva, Zarja, Danica in Kladivo, ki pa jim je odbor jeseni 1941 omejil delovanje na en prostor, Zarji pa že pred tem odpovedal gostoljubje, kar je imelo za posledico »večji red in mir«, kot so ugotovili odborniki doma. Dodatne prostore je tako dobilo še 14 študentov. Vsi so morali predložiti izkaz o premoženju, odbor pa jih je preverjal tudi drugače. V domu je bila večnamenska dvorana s poslikavami akademskega slikarja Franceta Kralja. V tej dvorani so maja 1942 na mrtvaški oder položili ubitega profesorja Lamberta Ehrlicha in študenta Rojica, čemur pa je takratni predsednik odbora Stavbne zadruge Akademski dom, Josip Avsenek na seji 18. 6. 1942 nasprotoval in izražal nestrinjanje s takim početjem, češ, da pokojnika nista imela nič skupnega z Akademskim domom. Takšno gledanje je bilo morda posledica in vpliv dolgoletnega članstva v odboru takrat že tudi pokojnega profesorja Ernesta Tomca, ki kot vodja mladčevske organizacije ni bil posebej naklonjen Ehrlichu in Straži.

Opis slike: Sošolci mariborskega dijaškega semenišča (6. 3. 1933) – V drugi vrsti z leve Teodor Majav, Stanko Janežič, Jože Platovšek, Franček Župec

Župec se je v Ljubljani hitro znašel in prilagodil razmeram. Življenje študenta v Ljubljani je bilo popolnoma drugačno od življenja dijaka v Mariboru. S pomočjo znancev, ki so bili blizu Slovenski dijaški zvezi, se je aktivno vključil v tedanje študentsko življenje in postal zelo aktiven na športnem področju. Tako je še istega dne, ko je bil pogreb dr. Antona Korošca, zvečer že vodil skupino mladih fantov, članov Atletskega športnega kluba, na večdnevno smučanje v jeseniške hribe. Nekateri še živeči tovariši se ga spominjajo kot skromnega fanta, ki ni silil v ospredje, kot dobrega športnika in študenta, ki je redno opravljal svoje obveznosti. Slednje je razvidno iz zapisnikov sej Stavbne zadruge Akademski dom, kjer je navedeno, da so vsi stanovalci doma redno in vzorno opravljali svoje dolžnosti.

Opis slike: Gojenci kapucinskega konviktapri Sv. Jožefu na Studencih v Mariboru – Župec sedi drugi z leve – V prvi vrsti levo čepi Vekoslav Grmič

Leto 1941 je prineslo slovenskemu narodu sovražno okupacijo in razdelitev narodnega prostora med tri okupatorje. Razmere so se sicer v različnih okoljih in na različnih ravneh razlikovale, prav tako so se ljudje na le te različno odzivali, vendar je bil vsem trem okupatorjem skupni cilj Slovence tako ali drugače zatreti. Kmalu po vojaški zasedbi, koncem meseca aprila, so nekatere kulturne ustanove, med njimi Društvo Pravnik, Društvo slovenskih književnikov, Slovenska matica, Glasbena matica, Muzejsko društvo za Slovenijo in Leonova družba, sopodpisali poslanico oziroma spomenico kraljevemu civilnemu komisarju Emiliju Grazioliju, v kateri so se nanj obrnili v upanju, da bo kljub vojnemu času mogoče ohraniti slovensko duhovno lastnino in omiko, znanost, umetnost, leposlovje, glasbo in da se slovenska duhovna lastnina ne bi samo ohranila, ampak, da bi se v novih razmerah tudi množila. Ta želja po ohranitvi je veljala tudi za ljubljansko univerzo, na kateri je bil do jeseni 1941 rektor duhovnik in biblicist prof. dr. Matija Slavič, od tedaj do konca vojne pa zgodovinar, prof. dr. Milko Kos. Danes na pisanje te poslanice lahko gledamo kritično, vendar je dejstvo, da je takšno prizadevanje bilo možno le v tako imenovani Ljubljanski pokrajini. Na Štajerskem na kaj takega sploh pomisliti ni bilo mogoče, saj je bil nemški okupator brezkompromisen. Tlelo pa je upanje, da bi bilo mogoče vojno vihro preživeti z minimalnimi žrtvami, saj bo okupator slej ali prej moral oditi, v kar so tako rekoč vsi verjeli. Takšno igro je moralo v danih okoliščinah sprejeti tudi vodstvo univerze, če je hotelo, da bi delo potekalo kolikor toliko nemoteno in da bi študentje, ki jih je bilo v študijskem letu ¹⁹⁴⁰⁄₄₁ vpisanih 2474, v letnem semestru 1942 pa 1799, lahko opravljali svoje obveznosti. Delegacija univerzitetnega senata se je že sredi aprila 1941 morala predstaviti italijanskemu civilnemu komisarju za zasedeno slovensko ozemlje, pri čemer ga je prosila za »blagohotno naklonjenost univerzi«. Ta se je sicer kot taka trudila ostati do konca vojne zunaj konfliktnega razmerja med okupatorjem in slovenskim narodom in v novo nastalih razmerah delovati v narodovo korist. Italijani pa so ji v svojih zasedbenih načrtih namenili pomembno vlogo in jo hoteli izrabiti sebi v prid.
Z zaostrovanjem italijanskega režima v Ljubljanski pokrajini se je proti koncu leta 1941 povečal tudi pritisk na univerzo. Učitelje so silili v povezovanje z italijanskimi združenji, študente pa k vpisu v fašistično študentsko organizacijo GUF (Gioventu universitaria fascista). Ker ni bilo odziva, so Italijani začeli groziti z izgonom vseh štajerskih in gorenjskih študentov iz Ljubljane in z zaprtjem univerze.
Na Tehnični fakulteti so v novembru 1941 nasilno prekinili predavanja. Zaradi govoric, da bodo Italijani prepovedali delovanje tedanjih obstoječih študentskih društev (kar so dejansko storili 30. 10. 1941) so se začeli študenti množično vpisovati v Akademski športni klub Ljubljana (ASK), ker so zanj domnevali, da ne bo prepovedan. V tem času je bil Župec tajnik ASK. Ob iskanju rešitve kako zadovoljiti zahtevam okupatorja, se pri tem ne ponižati in ohraniti dostojanstvo, je bilo sodelovanje v vseučiliški organizaciji OUL (Organizzazione Universitaria Di Lubiana), edina kolikor toliko sprejemljiva rešitev, s katero so se izpostavljeni člani žrtvovali za ohranitev in obstoj univerze. OUL je nastala kot kompromis med Graziolijem in univerzo, potem ko na prvo zahtevo po vpisu v GUF ni bilo nobenega odziva. Odredbo za njeno delovanje je Grazioli izdal 1. 11. 1941. Čeprav je za njo stal tajnik fašistične stranke, je takratni časopis zapisal, »da je ni mogoče smatrati za kakšen GUF, za fašistično društvo, marveč za čisto in enostavno slovensko organizacijo, ki deluje izključno le v prid ljubljanskim vseučiliščnikom … «. Seveda ne gre zanikati, da si je okupator od tega obetal še kaj več za svoje koristi. Vanjo se je vključilo le malo študentov, največ sto, Italijani pa so se s tem nekako tiho sprijaznili, čeprav so na različne načine pritiskali na študente. Med drugim so za zaprte študente za izpustitev iz taborišč zahtevali vpis v OUL, na Tehnični fakulteti, ki je v tem času bila zaprta, pa so z vpisom pogojevali pristop k izpitom. Stražar Polde Čop se spominja rektorjeve pisne izjave, da je za ponovno odprtje Tehnične fakultete sprejemljivo število 20 vpisanih članov v OUL. Po drugi strani pa so se Italijani delali prijazne in v ta namen ponujali štipendije, kulturno sodelovanje, študij v tujini in razne ugodnosti. Z namenom ustanovitve direktorija, nekakšnega upravnega odbora OUL, so Italijani že v oktobru pritiskali na predsednike študentskih društev in jih klicali na razgovore. Za glavnega v direktoriju so imenovali fašističnega zaupnika Torinčana ing. Pietra Carra, od študentov pa so bili na njegov predlog izbrani še: Ivana Lavrič, Zvonko Pirc, Janez Mahnič s Filozofske fakultete, Franček Župec, Milan Komar, Peter Kalan, Aleksander Hrašovec, Ivo Vadnjal s Pravne fakultete, Jaroslav Kikelj z Medicinske fakultete, Ladislav Lavrenčič in Gostirad Lončarič pa s Tehnične fakultete. Kasneje sta bila namesto Lavričeve, Hraševca in Vadnjala imenovana študenta prava Dušan Humar in Feliks Pušenjak.
ASK, ki je v tistem času imel največ članov, je bil takrat brez predsednika, zato je bil Župec kot njegov tajnik, določen za podzaupnika direktorija. Vsi omenjeni so se članstva v OUL otepali in se v svoji okoljih posvetovali kaj storiti. Miloš Metlikovič je v spominih na Jaroslava Kiklja navedel, kako jim je Kikelj na mladčevskem sestanku pripovedoval o okupatorjevih pritiskih za privolitev v članstvo in »da so si predsedniki društev izgovorili čas za premislek«. Zavedali so se, da bi jim nastali položaj lahko škodoval in da bi njihovo dejanje moglo biti napačno razumljeno. Zato niso hoteli sami sprejeti kočljive odločitve. Posvetovali so se z rektorjem univerze, nekaterimi predvojnimi politiki, za mnenje pa so vprašali tudi škofa Rožmana. Župec je kot prvopodpisani, skupaj z Ivanko Lavrič, Petrom Kalanom in Janezom Mahničem, poslal 9. 11. 1941 rektoratu univerze v Ljubljani tole pismo: »Podpisani slušatelji ljubljanske univerze smo bili kot predstavniki akademskih društev, ki so sedaj razpuščena, pozvani k sodelovanju v novoustanovljeni Vseučiliški organizaciji. Ker pa si ne upamo sami prevzeti odgovornosti za tako odločitev in to zaradi eventualnih posledic, ki bi zadevale univerzo kot tako, smo se zato podpisani zedinili prepustiti odločitev o tem vprašanju svojim profesorjem, ki so prav tako zainteresirani na univerzi kot mi, morejo pa še lažje presoditi dalekosežnost tega koraka. Zato prosimo, da gospod rektor skliče univerzitetni svet, ki naj se o tej stvari posvetuje. Absolutno primerno se nam zdi, da v tem trenutku ne nosijo odgovornosti samo nekateri akademiki ampak vsa univerza. Izjavljamo, da bo za našo odločitev merodajen sklep univerzitetnega sveta, ob enem prosimo, naj univerzitetni svet posreduje na merodajnem mestu za statute nove Vseučiliške organizacije«. Rektor, dr. Milko Kos, mu je 4. 12. 1941 odgovoril takole: »Z ozirom na dopis, ki ste mi ga poslali Vi in vaši tovariši si dovoljujem sporočiti to, kar sem Vam že parkrat ustno povedal, da ne bi smatral za primerno in na mestu, če bi Vi in vaši tovariši odklonili imenovanje v odbor ‘Ljubljanske vseučiliške organizacije’. Lepo vas pozdravljam.«
Župec je kot član Straže o dogajanju poročal tudi njenemu vodstvu, ki je zavzelo stališče, da je bolje, da se univerza ohrani, zato je svojim članom dovolilo, da sprejmejo funkcije v OUL, vendar naj izpogajajo določene pogoje. Te so s prvopodpisanim Župcem 29. 11. 1941 poslali zaupniku Pietru Carri. Zapisali so: »Zvedeli smo, da bomo imenovani v direktorij nove ‘Vseučiliške organizacije’ na slovenski univerzi. Podpisani vas prosimo, da blagovolite vzeti na znanje sledeče naše mnenje: Podpisani akademiki izjavljajo, da vztrajajo na edinem motivu, ki od vsega početka vodi njihovo zadržanje v ponašanju ‘Vseučiliške organizacije’, t. j. obstanek slovenske univerze. Edino ta vzvišen motiv bo tudi za naprej uravnaval njih zadržanje do te organizacije. Podpisani bi se odločili za zahtevano sodelovanje v direktoriju ‘Vseučiliške organizacije’, ako bo s to organizacijo res zavarovan interes slovenske univerze in slovenskih akademikov. Podpisani akademiki smatrajo, da bi v ta namen bilo potrebno:
1. Da da g. visoki komisar g. rektorju univerze in akademikom zagotovilo, da bo slovenska univerza obstala in da je ne misli niti ukiniti, niti okrniti.
2. Da bo ‘Vseučiliška organizacija’ res slovenska; to namreč iz objavljenih pravil ni razvidno, ker se v njih beseda »slovenski« ne omenja.
3. Da se odbor (direktorij) ‘Vseučiliške organizacije’ sestavi po ključu, ki je bil doslej običajen pri skupnih odborih med katoliško usmerjenimi akademiki in drugimi skupinami, namreč 5:4.«
Slednjemu je pritrjeval tudi rektor, ki je na seji univerzitetnega senata 9. 12. 1941 tolmačil razgovore z ing. Carro ob predložitvi seznama akademikov, ki bi naj bili imenovani v OUL in izjavil »da ne kaže imenovati v direktorij zgolj akademikov iz ene skupine.« Pomembno vlogo pri tem je odigral tudi Milan Vidmar, ki je novembra 1941 postal dekan Tehnične fakultete. V svojih Spominih je opisal, kako je katoliške akademike na pretkan način pomagal vključiti v OUL. Najprimernejši so se mu zdeli člani Straže.
Komunisti, ki jim rešitev slovenske univerze ni ustrezala, ker so z akademiki imeli drugačne načrte, so z vključevanjem akademikov v OUL dobili idealne nasprotnike, ki jih je bilo iz revolucionarnih razlogov potrebno likvidirati. Večina jim je namreč s svojo dejavnostjo na univerzi bila v napoto že pred vojno in so jih dobro poznali.

Opis slike: Franček Župec 1941

Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, ki ga je 16. 9. 1941 izdal SNOO (Slovenski narodno osvobodilni odbor) kot najvišje telo OF, je ustvaril pogoje, da so komunisti zaradi tako imenovane izdaje mogli s smrtjo in terorjem ukrepati proti vsakomur, ki se ni podvrgel zahtevam OF. Sočasno je Osvobodilna fronta prepovedala vsako delovanje proti okupatorju zunaj organizacije OF, kar je pomenilo začetek državljanske vojne. Za izvajanje teh ukrepov je politbiro KPS (in ne OF) ustanovil Varnostno obveščevalno službo (VOS). Že prvi vosovski uboji v drugi polovici leta 1941 so nakazali začetek revolucionarnega nasilja, kjer ni bil v prvi vrsti boj proti okupatorju, temveč boj proti ideološkemu nasprotniku, proti razrednemu sovražniku, ki bi ga bilo v tedanjem času težko premagati po demokratični poti. Boj proti okupatorju je bil pretveza za prevratno revolucijo, kajti zavedali so se, da bodo okupatorji slej ko prej morali zapustiti ozemlje in se tako dobra priložnost za revolucijo ne bo kmalu povrnila.
Z začetkom delovanja direktorija OUL se je za njegove člane pričelo nehvaležno in zoprno obdobje, ko so morali hoditi k našopirjenim Italijanom na različne sprejeme in na seje direktorija. Univerza je za potrebe OUL določila v uporabo dva prostora v poslopju Narodne in univerzitetne knjižnice. Župec je kot podzaupnik v OUL bil še bolj izpostavljen. VOS je preko svoje obveščevalne mreže budno spremljala dogajanja. V njenem arhivu je poročilo obveščevalke, ki seje podpisovala s »Tina«. Piše: »Župec – stražar, član direktorija GU–FFa. Zagrizeno se eksponiral proti OF. Hodil v spremstvu italijanskega detektiva. V začetku 1942 ali v decembru 1941 sva šla z mojim tedanjim fantom Skapin Levom po Šelenburgovi ul. Nasproti nama je prišel po drugi strani Župec z detektivom. Ko sem se ozrla za njim, sem videla, da naju je kazal Župec detektivu.« Taisti vir navaja za Kiklja: »Kikelj – stražar, guffovec, v času najhujše gonje »Stražarjev« proti OF na medicinski fakulteti se eksponiral«. Iz teh beležk je razvidno, da vosovska obveščevalka ni ločila stražarjev od mladcev. Kikelj je namreč pripadal Mladcem Kristusa Kralja in Katoliški akciji, ki jo je vodil prof. Ernest Tomec. Ni ji mogoče verjeti tudi tega, da je bil Župčev spremljevalec detektiv. Bržkone je šlo za kakšnega stanovskega tovariša. Komunisti so verjetno na podlagi teh in podobnih obveščevalnih poročil trdili, da so Italijani Župcu dodelili detektiva za varnost, ko so opravičevali njegov umor. To in ostale komunistične obtožbe, ki se v povojni literaturi vztrajno ponavljajo, Župčevi še živeči tovariši odločno zanikajo. Isto velja za ovajanje študentov in za obtožbe o njegovem sodelovanju pri zasliševanju raznih civilnih oseb s strani stražarjev. Slednje se je po njegovi smrti v nekaj primerih resnično zgodilo, vendar je šlo le za samovoljo nekaterih posameznikov, ki so na svojo pest in mimo za to pristojnih oblasti skušali poiskati atentatorja. Ko je za dogajanje izvedel prof. Ehrlich, mu je nemudoma energično naredil konec.
Komunisti so Župcu večkrat neposredno grozili. Decembra 1941 je prejel pismo, v katerem so mu dajali tri dni časa, da odloži mesto odbornika v OUL. Različne posredne grožnje pa je lahko prebral v Slovenskem poročevalcu. Ena takih je bila objavljena 1. novembra 1941 in pravi, da kdor bo kakorkoli sodeloval v italijanskih organizacijah, bo smatran za izdajalca. Razlogi za tako sodelovanje, četudi gre za reševanje slovenske univerze, pri tem niso pomembni. Župec je dobro vedel, da komunisti z grožnjami mislijo resno. V Ljubljani so že začele padati žrtve vosovskih atentatov, govorilo pa se je tudi o tovrstnem dogajanju na podeželju. Strah pred smrtjo ga je prisilil, daje za samoobrambo sprejel pištolo, ki mu jo je izposloval ing. Carra. Vendar ga ni ubranila pred smrtjo. V kratkem času posedovanja pištole ni izstrelil naboja, niti ne v obrambo lastnega življenja, do česar je sicer imel pravico. Ker je bil vstop v Akademski dom dokaj neoviran in možnost za izvršitev atentata velika, se je umaknil v hotel Union in ga nekaj časa zelo redko zapuščal. Za mladega fanta so bili to veliki pritiski. Vse od začetka vojne z domačimi ni imel stikov, razen pisnih. Sestra Matilda se spominja, da je med vojno prišel domov samo enkrat in še to le za eno noč. Svoje prve akademske počitnice je moral preživeti v Ljubljani in je tudi zabeležen na seznamu stanovalcev Akademskega doma, ki jim je uprava zaradi izrednih razmer odobrila stanovanje v času počitnic. V enem od svojih pisem je zapisal: »Mlad idealist pride v svet in še preden se prav zave, že planejo nanj«. Ko je to pisal, se ni zavedal, kako preroške so bile te besede in kako hitro so se uresničile.

Opis slike: Franček Župec v Akademskem domu leta 1941

Lelja Rehar se Francka Župca spominja kot postavnega in všečnega mladeniča, na katerem se je rado ustavilo marsikatero dekliško oko. Spoznala sta se v Mariboru, kjer sta obiskovala gimnazijo – on klasično, ona pa realno. Čeprav je bila ona pri Sokolu on pa član raznih katoliških združenj, sta se večkrat srečala. Skupaj sta bila tudi na izletu Jadranske straže. Takrat niso množično hodili na maturantske izlete in tako so se v potovalno druščino združili maturanti iz različnih šol. Ponovno sta se srečala spet kot študenta v Ljubljani, kjer je bila Lelja vpisana na Filozofsko fakulteto. Seveda je tudi ona spremljala dogajanje na univerzi in peripetije okrog ustanavljanja in delovanja OUL. Frančka je poznala kot odločnega, vendar zgolj idejnega nasprotnika Komunistične partije, zato ga je ob raznih prilikah, ko sta se srečala, opozarjala na grožnje, ki so se pojavljale v ilegalnem časopisju in na letakih. Spominja se, da mu je nekoč skrivoma prinesla izvod takšnega tiska celo v Akademski dom. V povojni literaturi je zapisano, da je »zagrizeno agitiral v OUL«. Kako velika je bila ta zagrizenost, nam pove Lelja, ko pravi, da je nekega dne s sošolkami stala pred poslopjem univerze in je mimoidočemu Frančku za šalo omenila, da se bo z dekleti prišla vpisat. Franček je na to vzrojil in dejal: »Če to storite, vas več ne pogledam!«

Opis slike: Nasproti kapelice v Prisojni ulici je bil ustreljen Franček Župec

Usodnega 16. marca 1942 se Lelja spominja, da se je ponedeljkov popoldan počasi prevešal v večer, ko je na koncu današnje Slovenske ceste čakala na tramvaj. Namenjena je bila k teti na Šmartinsko cesto, kjer je imela dogovorjeno večerjo. V tistem je na drugi strani ceste prišel mimo Franček, jo zagledal in se ustavil. Misli, da je bil nekje v bližini na večerji ali pa na obisku pri kakšnem sošolcu ali znancu. Malo sta poklepetala, nakar se je ponudil, da jo pospremi do tetinega stanovanja, kar je sprejela in tako sta odšla peš po Masarykovi cesti proti Šmartinski cesti 14. Tam je takrat pri teti stanovala tudi njena mama. Med potjo ji je pripovedoval o težavah in pritiskih, ki jih je doživljal zaradi članstva v direktoriju. Za te težave je sicer vedela, saj ji je že enkrat prej dal brati pisma rektorja Kosa, bivšega bana Natlačena in škofa Rožmana. V njih so mu zagotavljali, da ga zaradi sodelovanja v OUL po vojni ne bodo obsojali. Pisma je želel izročiti njej v hrambo, ker se je bal, da se mu bo kaj hudega pripetilo. Ni jih sprejela, kakor jih ni hotel sprejeti tudi njegov bratranec Franjo Župec, ki je z družino živel v Ljubljani. Med pogovorom ji je potožil, da bi se najraje umaknil nekam ven iz Ljubljane in da ne zmore več vsega, kar zahtevajo od njega. Podrobnosti o tem ji ni govoril. Obljubil ji je, da se drugi dan srečata in da ji bo o svojih težavah vse podrobno razložil. Poslovila sta se že v temi. Njegove zadnje besede so bile: »Jutri pridem zagotovo, četudi bodo prekle padale.« Nato je stopila v hišo, Franček pa je odhitel proti domu.
Župec je svojo pot nadaljeval po Šmartinski cesti mimo gostilne, ki tam stoji še danes in so ji takrat rekli »Toten birt«, prečkal Jegličevo cesto, današnjo Njegoševo in zavil na Prisojno ulico proti »Belgijski kasarni«. Za pot je potreboval slabe tri minute, ki so bile v njegovem življenju zadnje. Malo pred osmo uro zvečer so na Prisojni ulici 7, nasproti kapelice, blizu trgovine Marinko, počili streli, ki so vzeli življenje Frančku Župcu. Kapelico so po vojni podrli, v prostorih trgovine pa je danes lekarna. Janez Arnež, ki je takrat stanoval v veliki stavbi na Jegličevi cesti in ji Ljubljančani pravijo »Meksika«, se poka strelov še danes živo spominja, kakor tudi očetovih besed, ko je rekel: »Spet so enega ustrelili.« Župca so ubili s streli v glavo. Atentator, morda jih je bilo več, je moral biti zelo potrpežljiv, ko je tisti večer čakal na ugodno priložnost. Čeprav je bilo do »Belgijske kasarne«, v kateri je bilo polno vojakov, le dvesto metrov, se je morilcu uspelo umakniti brez sledu. Samo sklepamo lahko, med imeni katerih znanih likvidatorjev ga lahko iščemo. Živa Kraigher v svojem prispevku Na ljubljanski univerzi, objavljenem v Ljubljana v ilegali I, pravi, da so ga likvidirali študenti sami. Lelja je šla približno pol ure po slovesu od Župca mimo Prisojne ulice proti svojemu domu na Ilirski ulici. Mama, ki je za njo prišla k teti, ji je povedala, da so na ulici nekoga ustrelili in naj se brž vrne, vendar naj se Prisojni ulici izogne. Spominja se gruče ljudi, ki so svetili z baterijami, vendar podrobnosti ni videla. Dopoldne naslednjega dne je v frizerskem salonu slišala pogovor, da so ponoči ustrelili nekega jurista. V tistem trenutku je pomislila na najhujše in odhitela na Žale, kjer se je njena zla slutnja potrdila. V kapeli sv. Krištofa je že ležalo Frančkovo truplo. Ob njem so bili zbrani nekateri stražarji z Ehrlichom, ki ni mogel razumeti, da je bil Župec tako nepreviden in je navkljub grožnjam zvečer sam hodil po temačnih ulicah. Preiskovalci so zabeležili 21. uro kot uro smrti.


Na Jožefovo, 19. 3. 1942 se je pogreba udeležila velika množica ljudi. Žal med njimi ni bilo Frančkovih staršev in sester. Za sinovo smrt so izvedeli šele po pogrebu. Žalostno novico so jim sporočili znanci, ki so dan pred pogrebom prejeli telegram s šifriranim podpisom, vendar so jim ga pokazali šele kasneje. Slovenski dom je septembra 1942, pol leta po njegovi smrti, objavil materino pismo. Med drugim je zapisala: »Vsa sem obupana. Na Jožefovo smo še prejeli njegovo kartico, kjer nam je pisal, da ne ve, če bo mogel priti domov. A vendar sem še z veseljem upala, da pride. Še isto popoldne sem mu pisala pismo za Veliko noč, če bi res ne mogel priti. To je bilo prav isto popoldne, ko se je pomikal pogrebni sprevod mojega zlatega sina na pokopališče. Kje bi mi bilo tedaj padlo kaj takega v glavo? Kako bi mogla misliti, da je za njega izkopana že črna jama?«
Pogrebno slovesnost je vodil prorektor univerze Matija Slavič. Od pokojnega se je pred kapelo poslovil Franc Casar, vidnejši član Straže, ob grobu pa mu je govoril Lambert Ehrlich, ki je plačal stroške pogreba. Med pogrebci sta bila škof Rožman in rektor univerze Kos. Prišlo je tudi nekaj Italijanov, ki se jih ni bilo moč otresti. Pokopali so ga na jugovzhodnem vogalu 20. kareja v prvi vrsti. Sedaj je tam grob Pohlevnovih. Po treh dneh so zraven njega pokopali Kiklja in čez dva meseca, nekoliko višje, vendar v isti vrsti, še Ehrlicha. Oba sta padla kot žrtvi atentata. Po teh umorih so se nekateri člani direktorija OUL v strahu za svoje življenje umaknili iz Ljubljane.
Jeseni 1942je bila univerza seznanjena z namero, da želi OUL postaviti umorjenima članoma v njenih prostorih spominsko obeležje. Akcijo je vodil ing. Carra. Vodstvo univerze je želelo čim manj dejanj, ki bi lahko imele za posledico razne politične akcije, saj je imelo pred tem že slabe izkušnje s Tehnično fakulteto in posledično njenim zaprtjem. Zato je univerzitetni senat na svoji seji 17. oktobra 1942 »sklenil naprositi v zvezi s tem gospoda rektorja, da na primeren način ustno ali pismeno v imenu senata opozori iniciatorja akcije tudi na eventualne posledice, ki bi v sedanjih razmerah mogle s tem za univerzo nastati. Vkljub rigoroznim meram, ki so jih univerzitetna oblastva odredila glede vstopa v glavno univerzitetno poslopje, bi se moglo zgoditi, da bi prišlo do neljubih momentov, kakršnih vseh ne more predvidevati splošna varnost – kakor nas uči neposredna preteklost, ko je celo ob napadih na žive osebe, na javnih in prometnih krajih varnost bila ogrožena ali pa je celo postala ničeva. Kar velja glede te varnosti, velja tudi za varnost spomenikov«. Senat se je bal, da bi se Župčevi in Kikljevi morilci mogli znesti tudi nad obeležjem in s tem izzvati okupatorjeve ukrepe proti univerzi. Skrb senata je bila upravičena, saj je VOS tudi to dogajanje preko svojih obveščevalcev budno spremljala. Avgusta 1942 je Marjeta (Kidričeva?) Lidiji Šentjurc poročala: »Klerikalci so naročili Župcu in Kiklju spomenik. K podjetniku pa je prišel ing. Carra in zahteval predračun, ker bodo spomenik plačali Italijani.« Do postavitve herm obeh umorjenih v avli univerze je kasneje sredi junija 1943 proti volji vodstva univerze sicer prišlo, vendar je rektor na redni seji univerzitetnega senata 24. 9. 1943 že poročal, »da sta bili v zvezi s političnimi spremembami v zadnjem času v univerzitetni avli odstranjeni spominski hermi pokojnih slušateljev Kiklja in Župca in sicer ne po inicijativi univerze, kot sta bili tudi postavljeni brez njene pobude«.

Opis slike: Levo grob Župca, desno grob Kiklja – Fotografirano pred aprilom 1943

Lelja Rehar je ves čas vojne, ker ni bilo nikogar drugega, skrbela za Župčev grob. Tako je pri kamnoseštvu Kunovar spomladi 1943 naročila in plačala preprost nagrobni okvir s svetilko. Na pokopališču je pogosto srečevala Kikljevo sestro. Drugih obiskovalcev ni nikoli srečala. Župčevemu očetu je uspelo priti na sinov grob šele ob koncu vojne, ko je dal postaviti marmorno ploščo. Sestra Matilda je obiskala bratov grob prvo leto po vojni, ko je spremljala v Ljubljano svojo prijateljico, ki je nesla neke reči za grofa Attemsa. Moralo je biti pozimi, saj je z nagrobne plošče z roko čistila sneg. Kmalu za tem jim je slovenjebistriški župnik prišel domov povedat, da so bili Frančkovi posmrtni ostanki izkopani in odpeljani neznano kam. Novica je starše popolnoma strla. Pokojni dr. Stanislav Lenič je o tem zapisal: »V začetku leta 1946 so neko noč prišli na pokopališče Žale v spremstvu oblastnikov nemški ujetniki s kamioni. Ujetnikom so dali piti žganja, kolikor so hoteli. Potem so jim naročili ekshumirati posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena, akademikov Župca in mislim, da tudi Jaroslava Kiklja, ki je imel umetniško izdelan Plečnikov nagrobnik. Vem, da so izkopali še več drugih grobov, skratka vseh tistih, ki jih je OF po Ljubljani likvidirala v glavnem v letu 1942. Ko so vsa ta trupla naložili na kamion, so jih pod vodstvom takratnih oblastnikov morali odpeljati nekam proti Postojni in so jih vrgli v nam neznano brezno. Zanimivo in obsodbe vredno je, da so truplo bana Natlačena, ki je počival v družinski grobnici poleg prve žene in dveh otrok, prav tako vzeli iz družinskega groba. To so povedali nemški ujetniki, še več bi vedel povedati pokojni cerkovnik Vresk.« Tisti, ki o tem kaj vedo, še danes molčijo in mrtvim oporekajo pravico do groba.
Ves čas od umora pa vse do danes, je v partijski pa tudi drugi literaturi, ki le to povzema, Župčevo ime oklevetano. Pripisovali so mu, da je kot vodilni član Straže ovajal študente, navdušeno kolaboriral z Italijani in zagrizeno agitiral za vstop v OUL. Tako lahko v knjigi Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni, ki je izšla leta 2005, še zmeraj najdemo zapisano, da je »bil Franček Župec pripadnik bojevite katoliške organizacije Straža in da Župec ni kolaboriral toliko zaradi nevarnosti zaprtja univerze, kot zaradi svojega političnega in idejnega prepričanja«. Iz istih razlogov kot Župec in škof Rožman ter mnogi drugi, ki so bili primorani, sta z okupatorjem imela stike tudi rektor univerze dr. Milko Kos in dekan Tehnične fakultete dr. Milan Vidmar, brat predsednika IO OF Josipa Vidmarja. Vendar za njiju pa še za koga, so in še veljajo drugačna merila, da sta se pač »morala« udeleževati raznih okupatorjevih manifestacij, kjer pa sta delovala »zadržano« in nič »zagrizeno« kot partiji neljube osebe. Kako zelo si je Župec »prizadeval« za dvig članstva, smo že omenili. Februarja 1943 so na primer bile le tri stanovalke Doma visokošolk vpisane v OUL, kar je imelo za posledico grožnje Italijanov, da bo dom razpuščen, če se število vpisanih ne bo povečalo. Prav tako Župec tudi ni bil vodilni član Straže. V Ljubljani je bil komaj kaj več kot leto dni. Njegovemu položaju v OUL so botrovale zgolj nesrečne okoliščine. Člani Straže so bili bojeviti do svojih ideoloških nasprotnikov le na idejni ravni in jih niso morili po ulicah in vaseh. Če torej velja za Stražo, da je bila bojevita, potem velja za VOS, da je bila morilska. Kikelj je dan po Župčevi smrti v pogovoru rekel svoji sestri, »da bo treba nekaj ukreniti proti temu ubijanju, sicer nas bodo pobili kot pse«. Župčeva smrt je bila tako mejnik, ko so stražarji odločneje posegli v svoj bran.

Danes Franček Župec nima ne groba ne pomnika. Sorodniki ne vedo, kje ležijo njegovi posmrtni ostanki. Njegovo ime je omenjeno le na spominski plošči z imeni žrtev komunističnega nasilja na Žalah. Sam prispevek nima ambicij zgodovinske študije ali idealiziranja njegove osebe. Želi le malo širše prikazati razburljivi čas in okoliščine, v katerih se je znašel mlad študent, ki je bil na začetku življenjske poti in mu je nasilna smrt preprečila živeti svoje ideale.