Avtor: Peter Celestin Jelenec

Ne morem reči, da bi kar vnaprej odklanjal vsak komunizem. Tudi Aleš Ušeničnik je nekje zapisal, da je komunizem prastara človeška misel. Vsi utopisti od Platona do Marxa, ki so v svojih glavah gradili najboljšo človeško družbo, so si jo zamišljali v komunistični obliki. Komunizem ni samo človeška misel. Čustvo družnosti je ukoreninjeno v sami človeški naravi. Zgled pravega komunizma je družina, v kateri vlada soglasje. V njej je uresničeno glavno komunistično načelo: vsak po svojih sposobnostih, vsakemu po svojih potrebah. Mati hišna gospodinja odreže pri kosilu sinu, ki že hodi na delo, večji kos mesa. Stari teti, ki ni za drugo rabo pri hiši, kakor da pripoveduje otrokom pravljice, da dopoldne za malico »šalo kofeta«. Pravni pojem zasebne lastnine izgubi v krogu družine sam ob sebi svojo veljavo. Pred hišnim pragom take družine se ustavi tudi kazenski zakonik s svojimi paragrafi o tatvini. Ker pa je v vsaki človeški družbi neka oblast potrebna, je – za vsak slučaj – otrokom za strah zataknjena šiba za ogledalo.
Kričeč paradoks je, da izpodkopavajo komunisti temelje družine, ki je predpodoba pravega komunizma. Med zadnjo vojno smo doživeli, da so komunisti ščuvali otroke zoper starše in sestre zoper brate. Zgodilo se je, da je nahujskana sestra ustrelila brata in da je sin ploskal, ko je komunistično »sodišče« obsodilo očeta na smrt.
Prav tako kakor čustvo družnosti je ukoreninjeno v človeški naravi tudi čustvo svobode. Kaj je svoboda, se z besedami ne da dobro povedati. Svoboda se občuti. Je kakor zdravje.
Občutimo jo in jo prav posebno znamo ceniti takrat, ko smo jo izgubili.
Stari grški zgodovinar Herodot pripoveduje, da je perzijski prefekt dal dvema Špartancema, ko sta potovala na perzijski dvor v Suzo, prenočišče in ju pogostil. V razgovoru z njima se je čudil, zakaj se vendar Špartanci nočejo podvreči perzijskemu kralju, ki je kralj vseh kraljev. Odgovarjala sta mu: Svobode še nisi okusil in ne veš, kako sladka je. Ti se razumeš samo na vlogo hlapca. Ko bi svobodo občutil, bi nam svetoval, naj se zanjo bojujemo ne samo s kopjem, če treba tudi s sekiro.
Vendar človek ni podoben kondorju, ki svobodno kroži nad Andi in ne potrebuje družbe. Podoben tudi ni čebeli ali mravlji ali termitu, ki so tako popolnoma podružbljeni, da vsak zase sploh ne more živeti. Bolj ali celo preveč je človek podoben včasih grabežljivemu in krvoločnemu volku, včasih bedasti in strahopetni ovci.
Čustvi svobode in družbenosti sta tako neločljivo zvezani v človeški naravi, kakor da bi bili privezani vsaka na drugem koncu iste vrvi, ki jo vsaka vleče na svojo stran. Danes se v Jugoslaviji svoboda nahaja v defenzivi in v veliki stiski. Vsi ji moramo priskočiti na pomoč.
Ne obsojam komunizma, kolikor preganja tisto zasebno lastnino, ki ima značaj kapitala, to se pravi, ki daje lastniku možnost, da z njo druge ljudi gospodarsko izkorišča, in mu daje priložnost, da jih tudi duhovno posiljuje. Treba je najti sredstva, da se to prepreči. Eno takih sredstev je tudi razlastitev in podružbljenje.
Komunisti pa so to sredstvo povzdignili v splošni cilj in preganjajo tudi lastnino, ki nikogar ne izkorišča, kakor je npr. kmetska lastnina.
Od enciklike Rerum novarum iz leta 1891 dalje, ki je socialiste obsodila predvsem zaradi njih stališča do zasebne lastnine, je bilo o tem veliko nesporazuma. Ušeničnik se je še v svojem učenem komentarju k encikliki Quadragesimo anno zelo trudil z obrambo rimsko pravnega pojma lastnine. V starem Rimu so morali opustiti zgraditev nekega akvedukta, ker neki patricij ni dovolil, da bi šel čez njegov travnik. Danes je ta pravni pojem znotraj že tako izvotljen in zunaj tako oglodan, da ni več resnega povoda za nesporazum med katoliško socialno doktrino in mnenjem demokratičnega socializma.
Komunisti pa hudo greše, ker uničujejo svobodno kmečko lastnino in s tem izpodkopavajo življenjsko rast in sam obstoj vsakega naroda. Sprva so to delali naravnost in odkrito, zdaj pa z davčnimi in policijskimi ukrepi. Slovenska zemlja je premalo rodovitna in je industrializacija neizogibno potrebna. Industrija pa je sovražnik kmetskega stanu. Vendar predvsem iz kmetije, ki korenini v zemlji in predstavlja železno rezervo vsakega naroda, prihajajo novi, telesno čvrsti in duhovno bistri rodovi. Delavci si bodo s svojim smislom za solidarnost danes že sami pomagali. Potrebna pa bo posebna zakonodajna, davčna in tehnična zaščita, da se v Sloveniji ohrani vsaj 50.000 trdnih kmetskih domov.
Če komunizma kar vnaprej ne zavračam, pa odklanjam tisti komunizem, ki ga je započel Lenin, ki ga je do zločinske popolnosti uveljavil Stalin in ki se ga je v Moskvi pri Stalinu naučil Tito in ga prenesel v Jugoslavijo. Odklanjam ga, ker je ta komunizem organizirana podlost.
Njegovo pravo ime je boljševizem. To ime so si sami dali, ko so leta 1903 dobili večino za svoj program, naj stranka ne bo široka delavska organizacija, ki bi se na demokratičen način sama upravljala, temveč ozka strogo zaključena družba skrbno izbranih, strogi pokorščini svojega vodstva podvrženih poklicnih revolucionarjev, ki naj kot nekaka elita tako rekoč od zunaj vodi nerazsodno ljudsko množico in naj s terorjem, nasiljem, goljufijo, sploh brez vsake izbire sredstev izvede revolucijo, in sicer čim prej. To ime je še danes uradno ime ruske komunistične stranke, a ga sedaj skrivajo, kakor kača noge. Preveč vzbuja spomine na njih krvavo nečlovečnost, ko so se leta 1917 v Rusiji polastili oblasti.
Svoj komunizem so spočetka imenovali marksizem-leninizem-stalinizem, zdaj ga imenujejo samo še marksizem-leninizem, odkar so Stalina zatajili in ga vrgli iz grobnice. Nizkotni in podli so prav tako, kakor proti nasprotnikom, tudi nasproti lastnim ljudem, kadar jim ne morejo več koristiti ali jim postanejo v napoto. Marxovo ime zlorabljajo za dekoracijo. Zapadni demokratični svet jim iz ustrežljivosti in površnosti naseda in pogosto še skrajšuje to ime tako, da imenujejo ta komunizem kar marksizem.
Marx sam pa je o takih komunistih napisal: »V resnici se dobe taki komunisti, ki si delo napravijo zelo lahko, tako da taje osebno svobodo in bi jo hoteli zatreti, ker po njih mnenju ovira pot k enotnosti. Mi pa nočemo doseči enakosti za ceno svobode.«
Pripomnim, da je bila prvotna znanstvena izdaja Marxovih spisov, ki jo je oskrbel Marx-Engelsov inštitut v Moskvi, na Stalinov ukaz prečiščena. V tako »izboljšani« izdaji so črtali tudi to Marxovo izjavo. Ravnatelj Inštituta Rjazanov pa je ob Stalinovih čistkah leta 1934 s svojimi 200 sodelavci vred brez sledu izginil s površja zemlje.
Komunistični teoretiki imenujejo Lenin-Stalinov komunizem s filozofsko besedo dialektični materializem. Pravijo, da je triumf razuma in zmaga čistega racionalizma. Človek je na svoj razum po pravici ponosen. Vendar je človek nekaj drugega, kakor samo računski stroj, oblečen v hlače. Sredi prejšnjega stoletja so ljudje ob velikem napredku znanosti in tehnike samozavestno pričakovali, da bo znanost rešila vse uganke sveta in življenja. Od takrat do danes so znanosti nesluteno napredovale. Znanstveniki pa so postali bolj skromni. Prav največji učenjaki prihajajo pri svojih raziskovanjih celo do religije. Max Planck je rekel, da je pri veri Bog na začetku, pri znanosti pa na koncu. Einstein je rekel, da je znanost brez vere hroma, vera brez znanosti pa slepa. Niels Bohr pa, da vodi nova teoretična fizika naravnost v religijo.
Znanost mora imeti popolno svobodo. Ima pravico, da išče odgovor na vsako vprašanje. Tudi biologi imajo pravico, da raziskujejo, kako je nastalo življenje na zemlji. Pred kratkim sem bral novo teorijo o nastanku življenja iz mrtve materije. Pri tem da ima veliko vlogo amonijak. Isto teorijo sem slišal že pred 60 leti med kmetskimi ljudmi v Suhi krajini. Naj se mi odpusti, da jo povem prav tako, kakor sem jo slišal: Če se žaganje namoči v scalnico in se vse skupaj ogreva na soncu, se rode bolhe.
Ne teoretični ne praktični komunizem ne pozna nad seboj nobene višje sile, ne Boga ne kakega Kantovega ali drugačnega kategoričnega imperativa. Vsakokratno njegovo vodstvo je nezmotljivo. Prej je bil Lenin, potem Stalin, zdaj je Hruščov in za njim bo, če ga bo sploh imel, njegov naslednik. Danes je njih nauk o dialektičnem materializmu pogoj za vstop med elito v Zvezi komunistov. Tudi je zdaj v Jugoslaviji edina policijsko koncesionirana filozofija. Vendar se zdi, da je samo zadnji gnil sad zapoznelega naturalizma in napačnega racionalizma.
Leninov historični idejni predhodnik je Bakunin, ne Marx. Kakor v Bakuninu, se tudi v Leninu in Stalinu zrcali demonski duh tatarske stepe, ki je dal Dostojevskemu snov za njegov veliki roman Besi. Strast uničevanja je v ruskem življenju znana pod imenom nihilizem.
Pač pa je Lenin iz emigracije v Evropi prenesel v Rusijo dinamični duh racionalnega materializma, ki je značilen za evropsko industrijsko družbo prejšnjega stoletja in je skupen prav tako kapitalističnemu gospodarstvu kakor Marxovemu socialnemu sistemu. Marx je sovražil kapitalizem in ga obenem občudoval, ker je ustvaril vse drugačna čuda, kakor so egiptovske piramide, akvedukti starega Rima in srednjeveške katedrale. Ruski mislec Berdjajev odklanja boljševizem, a ga še posebej obsoja, ker je zanesel buržujski racionalni materializem iz zapadnega evropskega sveta v sveto Rusijo. Zato je svetohlinstvo, če meče zapadni meščanski svet krivdo za pojav boljševizma na Marxa, ne pa prav tako tudi sam nase. Prav dežele, v katerih so se Marxove misli še najbolj razširile med delavstvom, Nemčija, Avstrija, Švica, Nizozemska, Danska, sploh niso sprejemljive za boljševizem ali sedanji komunizem. Komunizem v Italiji, Franciji itd. izvira iz drugih virov, ne iz marksizma. Tudi Marx je bil otrok svojega časa. Če se izvzame njegova sociološka analiza kapitalizma, je življenje samo ovrglo velik del njegovih trditev. Bil je fanatik pravičnosti in demokratični socialisti s spoštovanjem izrekajo njegovo ime.
Leninov in Stalinov predhodnik Bakunin je leta 1868 ustanovil Mednarodno alianso. V njej je napovedal neizprosen boj Bogu in obstoječim državam. Vsi člani so morali biti ateisti. V nasprotju z Marxom ni industrijskemu delavstvu pripisoval političnega pomena, pač pa intelektualcem, polintelektualcem, študentom, pa tudi kriminalcem, banditom in sploh tako imenovanemu lumpenproletariatu, ki ga je Marx odkrito zaničeval. Kot kažipot za revolucionarno organizacijo sta Bakunin in njegov učenec Nečajev sestavila Revolucionarni katekizem, ki predstavlja v svetovni literaturi dokument absolutne podlosti. Na kongresu Prve internacionale v Haagu leta 1872 je ta katekizem vzbudil splošno zgražanje in je bil eden izmed vzrokov, da so Bakunina na Marxovo osebno iniciativo izključili iz Internacionale.
Tudi komunisti odklanjajo od sebe odgovornost za ta katekizem. V dejanjih pa se po njem ravnajo. V dokaz, da so se tudi pri nas pri ustanavljanju Osvobodilne fronte in v svoji »revoluciji« med zadnjo vojno ravnali natančno po teh navodilih, navajam dobesedno nekaj točk iz tega katekizma.
Točka 14. Revolucionar mora živeti v sredini sedanje družbe z namenom, da jo razruši. Kazati se mora drugačnega, kakor je v resnici. Najti mora dostop v vse kroge, v srednje in višje stanove, v prodajalno trgovca, v Cerkev, v plemiško palačo, v uradniške in vojaške kroge, med znanstvenike, v policijo in v samo carsko palačo.
Točka 15. Vso ničvredno družbo je treba razdeliti v razne kategorije. Prva kategorija je obsojena na smrt brez usmiljenja. Sestavi se spisek teh ljudi v vrstnem redu, kakor utegnejo biti škodljivi za izid revolucije, s ciljem, da prvi poginejo pred drugimi.
Točka 16. Pri sestavi vrstnega reda ne kaže ozirati se na malopridnost teh oseb niti ne na zgražanje, ki jo njihova malopridnost vzbuja med ljudstvom. Njih malopridnost je lahko sprva revoluciji celo koristna, ker pospešuje sovražno razpoloženje ljudstva proti obstoječi vladi. V prvi vrsti je treba iztrebiti močne in inteligentne ljudi, ki so posebno nevarni revolucionarni organizaciji in katerih nasilna in nagla smrt zada vladi čim več strahu.
Točka 17. Druga kategorija obsega ljudi, ki so bili prvotno puščeni pri življenju, da so s svojo malopridnostjo pospeševali sovražno razpoloženje ljudstva proti vladi.
Točka 18. Tretja skupina obsega znatno število neumnih ljudi, ki razpolagajo z bogastvom, vplivnimi zvezami in oblastjo. Treba jih je izrabljati na vse načine in si jih postaviti v službo z izkoriščanjem njihovih osebnih slabosti in njihovih skrivnih grehov. Na ta način postanejo njihov vpliv, njihove zveze in njihovo bogastvo močna pomoč revolucionarni organizaciji.
Točka 19. Četrta kategorija obsega ambiciozne politike in liberalce vseh vrst. Revolucionarju je dovoljeno konspirirati v njihovi družbi, kakor da se popolnoma strinja z njih programom, in se delati, da jim je slepo vdan, dočim jih v resnici zasužnjuje, se polašča njihovih tajnosti in jih definitivno kompromitira z namenom, da jim prepreči urnik in z njihovim posredovanjem seje zmedo v državi.
Točka 20. Peta kategorija obsega doktrinarce, ideološke zanesenjake in konspiratorje, ki s praznimi besedami delajo revolucijo. Treba jih je priganjati k nevarnim izjavam, ki imajo za posledico njihovo propast ali popolno pridobitev za revolucijo.
Točka 21. Šesta, zelo važna kategorija obsega ženske. To kategorijo je treba razdeliti v tri podkategorije. Prva podkategorija obsega nečimrne, lahkomiselne in neumne ženske, ki se dajo uporabljati kakor 3. in 4. kategorija moških. Druga podkategorija obsega nesebične in požrtvovalne ženske, čeprav niso naše. Izrabljajo se lahko tako, kakor 5. kategorija moških. Tretja podkategorija obsega ženske, popolnoma naše, ki so popolnoma sprejele naš program. To so naše tovarišice, ki jih moramo ljubiti, kakor naš najdragocenejši zaklad, ker brez njih ne moremo izhajati.
Pazljivi bralec, ki je sam doživel dobo Osvobodilne fronte in »revolucije«, bo sam lahko postavil v razne kategorije teh navodil znane ljudi, ki so iz ambicioznosti, špekulacije ali neumnosti pomagali komunistom.
Vzpostavitev komunizma v Rusiji leta 1917 je imela velik odmev po vsem svetu in tudi v naši majhni Sloveniji. Tudi pri nas so ustanovili komunistično stranko. Vendar se niso mogli popolnoma izneveriti naši sicer šibki, vendarle demokratični dediščini. Saj smo imeli že od leta 1896 splošno in od leta 1907 tudi enako volilno pravico. Ko je bila stranka zaradi ponovnih atentatov razpuščena, je pod drugimi imeni obstajala dalje in se na en ali drug način udeleževala tudi volitev vse do uvedbe kraljevega absolutizma 6. januarja 1929. Ves ta čas, do srede leta 1928, je bil tajnik stranke Sima Markovića. Šele v času kraljevega absolutizma se je tudi pri nas pojavila stranka poklicnih revolucionarjev po Stalinovem vzorcu. Da gre za novo, popolnoma drugačno komunistično stranko, smo na zunaj opazili po tem, da je prvotna stranka zmerjala socialne demokrate s socialpatrioti, nova stranka pa s fašisti.
Kako delajo poklicni komunisti, sem prvič spoznal, ko me je sodišče uradno imenovalo za branilca nekemu kmetskemu dekletu iz Mežiške doline, ki je bila z nekaterimi drugimi komunisti obtožena zaradi komunizma. Prišla je na semenj v Pliberk na Koroškem. Tam se ji je približal neki mlad, zelo prijazen gosposki človek in ji tako lepo govoril, da mu je obljubila, da si bo z njim dopisovala. Posebej ji je naročil, naj mu v pismih tudi popisuje, kako slabo se godi ljudem v Mežiški dolini in zakaj so z vlado nezadovoljni. Zaradi takega pisma je prišla na zatožno klop pred deželnim sodiščem v Ljubljani.
Tisti prijazni gospod je bil Aleksij Baebler (Aleš Bebler, op. ur.), sin bogatih ljubljanskih staršev, ki je takrat »študiral« v Parizu in bil obenem zaposlen v neki poklicni komunistični agenturi. Ker se v počitnicah sam ni upal v Ljubljano, so tisto leto šli njegovi starši na letovanje na Koroško, da so lahko preživeli počitnice s svojim sinom.
Pri isti obravnavi je bil obtožen tudi neki ljubljanski visokošolec, ki je bil znan kot prepričan komunist. Baebler je pisal v Ljubljano, naj pride na vrh Stola, kjer da se bosta sešla v dolinici, ki leži med obema vrhovoma. Iz policijskih poizvedb je bilo razvidno, da se je visokošolec branil iti na tako nevarno pot. Pred kratkim je šele prišel iz zapora in bi bil rad nekaj časa na prostosti. Vendar se je končno vdal disciplini in je odšel na Stol. Obsojen je bil na šest mesecev ječe, višje sodišče pa je kazen zvišalo na dve leti, Baebler se je pa po prijetnem letovanju ob Vrbskem jezeru vrnil v Pariz.
Ko se je na beograjski univerzi profesor filozofije dr. Dragiša Djuria v predavanju skliceval na tekste iz spisov Karla Marxa, se je izmed slušateljev dvignil Milovan Djilas in je rekel: »Nas se ne tiče, kaj pravi Marx, temveč, kaj pravi Stalin. Jaz moram izvrševati samo to, kar ukazuje Stalin.«
V nasprotju z Marxom sta Lenin in Stalin v deželah, kjer socialna in razredna nasprotstva niso bila dovolj ostra, za vzbujanje sovraštva zlorabljala tudi čustvo narodnosti. To dokazuje naslednja kronologija:
1920 je bil sprejet v Vukovaru program, da komunistična stranka še nadalje ostaja na braniku narodnega edinstva in enakopravnosti vseh narodnosti v Jugoslaviji. Ta program je ostal v veljavi, dokler je imel Sima Marković kaj vpliva v stranki.
1924 je bila na V. kongresu Tretje internacionale v Moskvi sprejeta posebna resolucija, da je treba izločiti iz Jugoslavije Hrvatsko, Slovenijo in Makedonijo in iz njih ustanoviti neodvisne republike. Takrat so zvabili tudi Stjepana Radića v Moskvo. Vendar jim ni nasedel in je raje, ko se je vrnil, priznal Vidovdansko ustavo, se pobotal s kraljem in vstopil v Pašićevo vlado. Tudi med Slovenci so samo komunisti sprejeli to zapoved kominterne.
1935 je prišel iz Moskve ukaz, da ne smejo več razbijati Jugoslavije in da morajo propagirati bratstvo med njenimi narodi. Izdano je bilo geslo: Branićemo Jugoslaviju. Vsi komunisti so čez noč postali jugoslovanski patrioti.
1941, preden je napadel Hitler Jugoslavijo, je Tito, ki je bil takrat že tajnik stranke, izdal navodilo, da mora biti Jugoslavija razbita na več delov. Treba je dajati vso podporo ustašem, Makedoncem, Albancem. Ker bo Nemčija s pomočjo Italije uvedla na Hrvatskem ustaški režim, je treba podvzeti korake, da se naši ljudje vrinejo (!) v novo upravo zaradi zbiranja informacij in zaradi drugih (!) ciljev.
To navodilo je predolgo, da bi ga mogel dobesedno ponatisniti v okviru te ankete, ker mi je odmerjen prostor. Ponatisnjeno je v angleški knjigi Stephena Clissolda Whirlwind, London 1949, deloma tudi v knjigi Živka Topalovića Slom demokratije, ki jo je izdal Savez Oslobodjenje v Londonu. Upam se trditi, da je Tito napisal to navodilo na lastno pest, ne po Stalinovem naročilu, kar dokazuje, da se je dobro naučil naukov Bakuninovega katekizma.
1942, komaj poldrugo leto po tem, pa je Tito v Bihaau razglasil, da je bratstvo in edinstvo vseh narodov temelj Jugoslavije.
Vsa zgodovina komunistične stranke v Jugoslaviji je grda. Od šestih tajnikov, ki jih je imela od leta 1920 do časa, ko je postal tajnik Tito, je enega ubila jugoslovanska policija, ostalih pet pa je bilo poklicanih v Moskvo in so bili tam likvidirani.
V takem ozračju je zrastla generacija komunistov, ki danes gospodari v Jugoslaviji.
Vsi smo ljudje. Tudi na naši strani se je med okupacijo zgodilo nekaj stvari, o katerih bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. Razlika pa je v tem: Kar je bila na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih premišljen sistem. Vsi smo grešni ljudje, komunisti pa so hudodelci.
Poleg Šentjernejske noči, Hitlerjevih grozodejstev in Katyna bodo tudi Vetrinj in kraška brezna po kočevskih gozdovih in pri Bazovici ostala v zgodovini kakor v nebo vpijoči spomeniki nečloveštva in komunistične podlosti.
Vsiljuje se vprašanje, ali se je v jugoslovanskem komunizmu kaj spremenilo v tem pogledu, da so se morda kaj otresli komunistične podlosti, odkar so bili izključeni iz Kominforma.
Po pravici povedano, premalo poznam današnje resnične razmere v Jugoslaviji, da bi mogel soditi ali in v koliko se je v tem pogledu obrnilo na bolje. Tujci, ki v avtomobilu prevozijo Jugoslavijo, morejo opazovati samo povrhnosti. Pripovedovanja redkih naših ljudi, ki potujejo v Jugoslavijo in se spet vračajo v svobodni svet, so zmeraj osebno pobarvana.
Fatalno napako so komunisti storili, ko so po izključitvi iz Kominforma razpustili svojo stranko in po Bakuninovem vzorcu ustanovili Zvezo komunistov kot strogo zaključeno kongregacijo pod disciplino neodstavljivega vodstva. S tem so izključili možnost morebitnega razvoja v smeri demokracije. Zveza komunistov je po svoji socialni sestavi organizacija funkcionarjev in uslužbencev vladnega aparata, ne pa delovnih ljudi. Danes je nasičena in povampirjena, po svojem značaju konservativna in celo reakcionarna politična sila.
V Jugoslaviji še vedno vlada osebni kult. Še vedno leži Kidrič na ljubljanskem javnem trgu. Ne mislim, naj bi ljubljanski komunisti v podlosti posnemali Hruščova. Samo pravo pieteto do mrtvih bi dokazali, če bi Kidričevo truplo na spodoben način pokopali v zemljo, ki je določena za zadnje počivališče mrtvih. Ne gre, da bi se ljubljanski javni trgi spreminjali v pokopališča.
Bodočnost nam je zastrta. Eno pa se mi zdi gotovo, da namreč komunisti ne bodo mogli zatreti svobode v človeški naravi in izpremeniti človeka v termita.
Vendar ima zgodovina svojo logiko, ki se ne strinja z Aristotelovo silogistiko. Zgodovina nam pripoveduje o režimih, v zločinstvu in krvi porojenih, ki so se s časom izprevrgli v koristne vladavine. Okoli Henrika IV, ki si je utrl pot do oblasti na okruten način in je zaradi oblasti celo menjal vero, se je spletla legenda, da je bil posebno priljubljen vladar. Takrat je na Francoskem nastal pregovor »de méchant homme bon roi« (iz slabega človeka dober kralj).
Ni tako važno, kdo je na oblasti v državi, bolj važno je, da se med samimi ljudmi v državi ustvarijo človeka vredni odnosi. Taki odnosi pa so izključeni, dokler na primer komunisti kljub boljši vednosti obrekujejo naše pokojnike, ki so dali življenje v boju proti komunizmu, da so narodni izdajalci in vojni zločinci. Samo človek brez vsakega značaja bi lahko brez odpora mogel trpeti obrekovanje. V smrti smo sicer vsi enaki. Še Franco v Španiji je dal zgraditi veliko svetišče v časten spomin mrtvim iz državljanske vojne ne glede na to, na kateri strani so se borili. Šele takrat, ko bodo komunisti priznali našim pokojnikom, da niso bili ne narodni izdajalci ne vojni zločinci, in jim priznali čast, da so se borili za svoje ideale, ki sicer niso bili komunistični ideali, pač pa ideali pravega človečanstva, bi po mojem mnenju storili prvi resničen korak k likvidaciji podlega komunizma.