Avtor: Valerija cedilnik

Ko je kitajski pisateljici Jung Chang leta 1978 uspelo zbežati iz Maove Kitajske, je moralo poteči veliko let, preden sta strah in sovraštvo v njenem srcu zamenjala spet ljubezen do domovine in spoštovanje do rojakov. Potem ko je s knjigo Divji labodi (Wild Swans), izšlo leta 1991 (v slovenščini izšla v samozaložbi leta 1997) v obliki katarze prečistila spomine, se je s svojim možem, Jonom Hallidayem, lotila razkrivanja komunističnega mita o kitajskem komunističnem božanstvu – Mau. Za to je bilo potrebno kar deset let. V tem času sta vztrajno in neustrašno potovala po svetu, odpirala zaprašene arhive, vznemirila marsikaterega še živečega oblastnika iz pravkar minule dobe Maove vladavine, stopala na prste bivšim in še aktivnim partijskim funkcionarjem, se večkrat za las izmuznila zaporu, se lotevala najrazličnejših ukan, da bi se prikopala do skritih dokumentov – na kratko, žrtvovala deset let življenja in dela, da bi z Maa in njegovega samodrštva odpihnila debelo plast laži in poveličevanja, in svetu, vsem ljudem, ki jim je tega mar, pokazala resnico. Tako je nastala knjiga pričevanj – vsaka beseda v njih resnica, podprta z dokumenti, izjavami, arhivi; resnica, bolj kruta od najhujše izmišljene shrljivke, resnica, v kateri je umrlo 70 milijonov Kitajcev in v kateri je bil krivec za njihovo smrt in neizmerno, nepredstavljivo trpljenje več sto milijonov njihovih rojakov, en sam človek – Mao – in njegovi, od strahu razčlovečeni in paralizirani, sodelavci.
Knjiga je podoba Maove življenjske poti – natančno in na videz neprizadeto opisuje vse trenutke njegovega življenja in njegov stanoviten razvoj in razraščanje v strahovalca, terorista in morilca brez primere; opisuje njegove prefinjene mučilne izmišljije in metode, skrivljene poglede na svet in prepričanja, egoizem in sprevržene kaprice, neprizadetost in krutost ne le do svojih rojakov, sodelavcev, temveč tudi prijateljev in kar je najhuje – do svojih najbližjih, žena in otrok.
Grozljiva razsežnost te podobe je še poudarjena z dejstvom, da je s svojo pojavo in delovanjem že od vsega začetka vzbujal odpor in strah; da je bilo nešteto priložnosti, ko so se ga hoteli najbližji sodelavci, ki jih strah še ni ohromil do te mere, da si ne bi upali pogledati v njegovo srce in o tem spregovoriti, in celo močni mednarodni zavezniki, med njimi tudi Stalin, znebiti, ga spraviti s poti. Če bi uspeli, bi bil svet tedaj drugačen? Vsekakor bi kitajski narod ne šel skozi verjetno svoj najhujši pekel in 70 milijonov življenj se ne bi izgubilo v vrtincu zla, strahu in trpljenja.
Je to opomin ali obsodba? Ne, zgolj resnica. Knjiga ne govori o željah, možnostih, predvidevanjih … kot oder je, s katerega je odpadla še zadnja zavesa. Ko je preberemo, ostanemo nemi; spričo tolikšnega zla in trpljenja smo nemočni. Kitajski narod iznenada ni več neznano ljudstvo na drugem koncu sveta, dotakne se nas kot naš bližnji, v trpljenju preizkušeni sosed. Spomnimo se, vsaj malce starejši med nami, kako smo tudi mi vihteli rdeče knjižice in verjeli – ali tudi ne – časopisnim novicam o rekordih kitajskega kmetijstva in nezaslišanih uspehih njene industrije.