Avtor: Tine Debeljak

22. januarja 1878 se je rodil v Vinici v Beli krajini pesnik Oton Župančič. Da ni umrl 11. junija 1949 – natančno sto let po Prešernovi smrti l. 1849 – bi bil danes stoletnik. Tako pa se klanjamo njegovemu pesniškemu spominu, kajti gotovo je bil v stoletju po Prešernu naš največji pesnik. Z njim in njegovo pesniško družbo – Cankar, Murn, Kette – je povezana pomladitev slovenske lirike koncem stoletja, njen dvig na svetovno gladino, dosegli smo evropski razvoj in ustvarili mnoga klasična dela. Slednja Župančičeva pesniška zbirka je pomenila novo rast v tem razvoju: če je bila Čaša opojnosti započetek dekadence, je Čez plan zmagoslavje naše nove romantike in impresionizma, Samogovori so napovedovali prihod ekspresionizma, V zarje Vidove pa novo slovensko politično pesem ob majniški deklaraciji, celo zadnja Zimzelen pod snegom je verjetno najmočnejša partizanska poezija. Veronika Deseniška je sicer po snovi, gradnji in razkošju mišljena naša reprezentativna igra, dasi notranje dramatično oporečna, gotovo pa je besedno in poetično vrhunska stvaritev. Lotil se je tudi epa Jerala, ki pa je ostal fragment. Različne antologije in Zbrani spisi potrjujejo njegovo osrednje mesto v slovenskem pesništvu zadnjega stoletja, kakor tudi njegovi prevodi v tuje jezike in študije tujih učenjakov o njegovem književnem delu.
Ne smemo pa pozabiti, da tudi v mladinski pesmi pomeni nov razvoj, in da Cicibana, otroških pesmic, še nihče poznejših mladinskih pesnikov ni dosegel, kaj šele presegel.
Posebno mesto pa zavzema Župančič kot prevajalec iz svetovnih jezikov, tako iz angleščine (skoraj celotni Shakespeare, Galsworthy, Dickens … ), iz francoščine čudovito prevedeni Rostandov Bergerac, potem Molière, Maupassant, Balzac … ) iz ruščine (Puškin), nemščine (Goethe), italijanščine (Dante), kasteljanščine (Calderón) itd.
Poleg tega je bil tudi urednik revij Slovan in Ljubljanski zvon ter ravnatelj Drame in intendant Narodnega gledališča, kar je bil poleg začetnih službenih let kot arhivar ljubljanske občine njegov službeni poklic, v katerem se je tudi po drugi svetovni vojni upokojil.
Vsega tega dela in predvsem vrednosti in pomena se spominjamo danes, ko praznujemo Slovenci, kjer koli v svetu se nahajamo, stoletnico rojstva velikega slovenskega pesnika, ki je proslavil slovensko poezijo naznotraj med nami, pa jo tudi ponesel s slavo v svet.
Kot tak je bil predsednik slovenskega dela Mednarodnega pisateljskega društva PEN-kluba in prvi predstavnik slovenskega pesništva v Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Vse to je dosegel še pred koncem II. svetovne vojne.
Po vojni so ga čakale nove postojanke in časti, kajti med revolucijo seje opredelil za OF in pod psevdonimom »Anton Pesnik« dal predtakt za partizanske pesmi (Veš poet svoj dolg?), bil član Izvršnega odbora OF, postal po »osvoboditvi« prvi starostni predsednik slovenske zbornice, »deželni in državni poslanec« to je: član federalne in republikanske skupščine, dobil najvišji naslov »ljudskega pesnika«, ki ga je mogoče dobiti pesniku samo v deželah sovjetskega vpliva, postal častni doktor ljubljanske univerze in bil odlikovan z redom Narodnega osvobojenja I. stopnje in redom Bratstva in enotnosti I. stopnje. In ob smrti je Tito poslal družini sožalje »ob smrti velikega jugoslovanskega pesnika«.
Pokopan je pri sv. Križu v skupni grobnici Slovenske Moderne ob Murnu, Ketteju in Cankarju. Zdaj so skupaj, ta štiriperesna deteljica »slovenskih in klasičnih leposlovnih umetnikov XX. stoletja.«
Toda umetnik je tudi človek, in kot človek je lahko manjše cene kot umetnik. Če slaviš umetnika, ne povzdiguješ človeka v njem, še manj občana, njegovo obnašanje v javnosti. Prof. dr. Slodnjak je že dal svojo sodbo: »Župančič je bil večji umetnik kot človek.« In to je zapisal v naši domovini, kjer bodo v teh dneh slavili verjetno vsebolj človeka in celo občana kot pesnika. Zato mislimo, da se ne pregrešimo zoper rek »de mortuis nil nisi bene« zlasti še v spominskem članku k stoletnici, če k Slodnjakovi sodbi dodamo tudi nekaj svojega komentarja o njem kot občanu.
Kakor vemo, je Župančič izšel iz najožjega kroga prvih dr. Krekovih ligašev, ki so se zbirali ob njem, prebirali celo od šole prepovedani Mahničev Rimski katolik ter bili zato kaznovani s šolsko kaznijo. Ločil se je od njega in se pridružil protimahničevcem in pel celo protikatoliške pesmi, kakor sem skušal prikazati v zadnjem Duhovnem življenju. In zopet je nihal med vero in nevero. In Truhlar je prišel do končne oznake, da je bil Župančič »manjši duh od Ketteja in Cankarja ter celo od Kosovela«. Bil je eklektik, ki ni imel utrjenega svetovnega nazora. Pa tudi ne političnega. Kreku je ob smrti pel hvalnice v pesmi in govoru, in mu je bil simbol slovenske Besede. Toda ko se je bilo treba odločiti za slovensko avtonomijo, politično in jezikovno, ni dal na izjavo svojega podpisa, odločil se je za jugoslovanstvo, in celo za vladajoči centralizem. Pel je himne »preporodovcem«, in sestavljal grobne napise orjunašem. Podpiral je Živkovića v kraljevi diktaturi, in s tem seveda molče odobraval trganje Cankarja iz šolskih čitank, prepoved govoriti o slovenskem narodu. Vsaj protestiral ni. V debati o ameriškem pisatelju Luisu Adamiču in njegovem slovenstvu se je postavil na internacionalno stališče in s tem povzročil razkroj Ljubljanskega zvona, od katerega so se ločili »samoslovenci«, kakor so se disidenti imenovali s ponosom. (Ne vem, zakaj danes nekateri smatrajo ta naslov kot psovko.) Župančič je podprl spet centralizem. Ko pa je prišel nov režim, in se je centralizem začel krhati, je dal razglasiti po radiu, da je on spet volil za nov režim.
Ko so ubili kralja Aleksandra v Marseillu 1. 1934, je napisal ganljivo pesem Pismo kralja Aleksandra z onega sveta, ki so ga potem centralistični oblastniki z lepimi večbarvnimi črkami tiskali na trd papir in ga razobesili po vseh ljudskih šolah. Opisuje kraljeva junaštva in velike zasluge in roti mladino, naj da zdaj vso ljubezen Petru II. Temu pa je posvetil posebno pesem kot sožalnico ob očetovi smrti, kar ga ni motilo, da ga je pozneje pomagal odstaviti. Opremil je z verzi žaro, ki je bila poslana na Oplenac na kraljev grob.
Svoj čas so veliko pisali o Župančičevem zadržanju med revolucijo. Vemo, da se je po 3. maju 1941 – po ustanovitvi Ljubljanske province – , spoštljivo izrazil o italijanski zastavi v prijateljski družbi ital. cenzorja prof. Urbanija. Ostal je intendant gledališča in dovolil igrati za okupatorjeve oficirje posebne večere ter sprejemal osebna darila od Graziolija in Rösenerja, ki ga je hotel počastiti kot slovenskega »malega Goetheja«, obema se jim je osebno zahvalil, kot je pričal kapelnik Hercog. In ni veljal za kolaboratorja, kot tisti, ki so se kdaj samo rokovali z njima. Ni držal kulturnega molka; pa je bil v OF v Izvršnem odboru. Bolezen je hlinil, a po »osvobojenju« je takoj prevzel visoke funkcije. In kot je pel prej Aleksandru I. in Petru II, je zdaj pisal ode »spoštovanemu tovarišu Titu za rojstni dan«, opeval Internacionalni prvi maj, Petletko in se s patetično veliko odo poklonil veliki ruski revoluciji leta 1917 in posebej Moskvi kot svetovni voditeljici komunizma, da jo je ob kominformijski krizi zapustil. In še in še bi lahko imenovali taka pričevanja o nestalnosti Župančiča v javnih zadevah, ob bitnih vprašanjih slovenstva. Celo to: ta, ki je toliko prevajal iz zahodno evropske kulture, je dal prednost sedaj – vzhodni, azijski. Vsem vladajočim je uklanjal hrbet, česar bi Cankar ne storil. To pač ne kaže trdnega značaja kot občana. Bil je »trst, v vetru omahujoč,« kot je pisal sam in se tako nevede lepo označil. Ne moremo preko teh omemb tudi zato, kajti če bi bil res »ljudski umetnik«, bi pač moral v revoluciji stopiti na stran »ljudstva« in ne partije, in to celo v samem začetku, ko je »osvobodilno« gibanje vodila še zgolj partija, kateri on sicer ni pripadal, pa ji je služil za dekorativne kulise vse do smrti, pa tudi po njej in ji bo tudi ob stoletnici.
Vse to nič ne manjša njegove cene pesnika. Sicer sem že davno – pred 45 leti (1934, DS) – postavljal Murna »kot najčistejšega slovenskega pesnika« pred Župančiča, in sem to ponovil tudi ob sedemdesetletnici v Svobodni Sloveniji, pišoč: »bodočnost bo pokazala, da je bil Murn verjetneje večji pesnik v duši in morda tudi Kette.« Zdaj je to ugotovil prof. Truhlar v zadnjem svojem delu: »Župančič je manj globok kot Kette, pa tudi manj od Cankarja in Kosovela … «To velja sicer za njegovo globino, vidno pa je, da se moderni pesniki bolj vračajo k Murnu, pesniku čistih razpoloženj, kot pa k Župančiču, patetičnemu deklamatorju.
Vsekakor: ob stoletnici Otona Župančiča se klanjamo spominu tega velikega umetnika, pesnika in čudovitega mojstra slovenskega jezika tudi slovenski emigranti v svetu. Mislim, da že s tem izpričujemo, da imamo »srce za slovensko kulturo«, o čemer je on nekoč sodil, da »je naravno, da ga nimamo, in bi se čudil, če bi bilo drugače« (Zb. S. 1951, 133). Čast dajemo njegovem kulturnem delu, čeprav je bil tudi Župančič med onimi, ki so o nas govorili in pisali kot o »domačih izdajalcih« (Slov. por. 14. 6. 1945). In to prav v času, ko so padali domobranci v tisočih v kočevskih gozdovih in je on tedaj – »tulil z volkovi« … To se težko pozabi. Tudi ob slavljenju stoletnice.
Svobodna Slovenija 26. 1. 1978.