Avtor: Marijan Smolik
Celovška Mohorjeva družba je leta 2006 v svoji redni zbirki kot 63. zvezek Družinskih večernic izdala slovenski prevod knjige poljskega Juda Wladislava Szpilmana z naslovom Pianist in podnaslovom Varšavski spomini 1939–1945.
Avtor je strahote nemške okupacije Poljske in tudi varšavskega geta preživel po zaslugi številnih prijateljev in tudi nemškega stotnika Wilhelma Hosenfelda. Avtor, pianist pri varšavskem radiu, je spomine napisal 1945. leta po koncu okupacije in svoji rešitvi. Poljski izvirnik je izšel že leta 1946. Morda knjižice, ki je takoj pošla, niso ponatisnili zato, ker je hvalil nemškega rešitelja in omenjal, da sovjetska armada ni rešila Poljakov, ki so se uprli Nemcem v Varšavi (vendar v knjigi nihče ne omenja teh razlogov), Avtorjev sin Andrej je po očetovi smrti leta 1993 poskrbel za izdajo angleškega prevoda leta 1999, nemški prevod pa je poslovenil Jože Plešej.
Celovška slovenska izdaja, ki ima 207 strani, ima za uvod Andrejev Predgovor, obsega še celotne Szpilmanove spomine in odlomke iz dnevnika nemškega častnika Hosenfelda iz let 1942–1944. Oba dokumenta povezuje esej, ki ga je na pianistovo prošnjo napisal Wolf Biermann. – Slovensko celovško izdajo je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Morda se zdi bralcem Zaveze ta knjižničarski uvod predolg, vendar je nenavadno že to, da je dokumentarna nikakor ne zabavna, ampak pričevanjsko pretresljiva knjiga izšla v zbirki mohorskih večernic. Celovška založnica je nedvomno hotela, naj bi knjiga prišla v roke čim več bralcem. Naš povzetek nikakor ne bo nadomestil branja celote. Sam sem jo bral z zanimanjem tudi zato, ker sem doživljal nemško okupacijo na Gorenjskem, ki pa nikakor ni imela tako strahotnih oblik kot v Varšavi.
V Zavezi jo predstavljam iz istega razloga, kakor sem pred leti knjigo, ki je opisovala usodo nemških prebivalcev Banata v letih 1944⁄45, ki so jih »osvoboditelji« namenili uničenju (Spomini vojvodinskega duhovnika, Zaveza št. 24⁄1997, 86–90).
Pianistovi zapiski so razdeljeni na osemnajst kronološko razvrščenih poglavij. Prvo opisuje vzdušje ob nemškem napadu 1. septembra 1939. Avtor je stanoval z očetom, materjo, bratom in sestro. Igral pa je na klavir pri Poljskem radiu. Poljaki so bili razočarani zaradi nemškega hitrega napredovanja, saj jim je domača propaganda prej zatrjevala, da imajo »Nemci samo letala iz lepenke in papirnate tanke, njihov sintetični bencin pa ni dober niti za vžigalnike« (str. 14: nekaj značilnih stavkov navajam dobesedno). Sedmega septembra so se Nemci že bližali Varšavi. Radio nekaj časa ni več oddajal, a so ga še uspeli popraviti. Pianist je zadnjikrat igral 23. septembra med obstreljevanjem prestolnice. Hiše so že gorele, eksplozije granat so se mešale z zvoki klavirja. Mesto se je vdalo 27. septembra. Poljaki so pričakovali hitro vojaško pomoč zavezniških Francije in Anglije, ki je ni bilo. Razočaranje je bilo še večje, ker so Nemci že maja 1940 prek Belgije vdrli v Francijo, ki je močno utrjena meja proti Nemčiji ni obvarovala pred okupacijo.
V Varšavi so prvi nemški plakati zagotavljali mirno delo in varstvo, Judom pa posebej »popolnoma varno življenje« (str. 26), vendar so »že decembra 1939 v Varšavi pobili sto nedolžnih ljudi. V nekaj urah je med Nemci in Poljaki zrasel zid sovraštva« (str. 29). »Preteči je moralo kar precej časa, preden smo se prepričali o tem, da sploh ni veljalo tisto, kar je bilo zapisano v nemških uredbah, … ampak samo tisto, kar je lahko zadelo človeka popolnoma nepričakovano … Kmalu so se pojavile samo proti Judom namenjene uredbe« (str. 30). Zahtevali so npr., da se prikloni vsak Jud, ki sreča Nemca na cesti. Ustreljen bo vsak, ki bo krušne izdelke prodajal nad določeno ceno, je pisalo na lepakih, toda tudi natančni Nemci niso spolnjevali vseh svojih odredb.
Ljudje so začeli skrivati dragocenosti, nekateri so bežali proti vzhodu, dokler so mogli, da bi ubežati Nemcem. Vdirali pa so v hiše pobeglih in izropali vse, kar je bilo vrednega. Varšavski Judje se niso smeli voziti z vlakom, na tramvaju pa so morali plačati štirikratno ceno. Pianistova družina je neki večer zamudila policijsko uro, ko ni bilo več dovoljeno biti na cesti. Postavili so jih ob zid, da bi jih postrelili, vendar je vojak vprašal, kaj so po poklicu. Ko so rekli, da so glasbeniki, jih je pustil oditi, ker je bil tudi Nemec glasbenik.
Od začetka decembra so morali Judje nositi na rokavu bele trakove z modro Davidovo zvezdo. Mnogi so raje ostajali doma, kakor da bi zaznamovani hodili po ulici, nekatere pa je huda zima prisilila, da so cele dneve ostali v postelji. V Varšavo so z zahoda pripeljali nove množice Judov. V začetku 1940 so organizirali judovsko skupnost, ki naj bi za Nemce pripravila transporte delavcev za nemške tovarne. Inteligenti so se lahko odkupili za 1000 zlotov, na delo pa so poslali manj izobražene.
Govorice o pripravljanju posebnega okraja za Jude, geta, se nikakor niso polegle. Uresničili so ga 15. novembra 1940 v severnem delu mesta, pol milijona ljudi so strpali vanj, čeprav niso uporabljali imena geto. Znotraj tega okraja so se lahko svobodno gibali: »getovska resničnost je bila ravno zato toliko strašnejša, ker je imela videz svobode« (str. 45). Trakovi na rokavih jih niso motili, ker so jih nosili vsi. Pianist je z družino v njem preživel od novembra 1940 do julija 1942. Veliki geto je obsegal ves severni del Varšave, mali pa je bil od njega ločen z vmesnim »arijskim« ozemljem – prehod so Judom dovoljevali le občasno v skupinah po presoji stražarjev. V pianistovi družini so si pripravljali skromno hrano, »mesa nismo videli skoraj nikoli« (str. 55). (Ni mogoče navajati vseh pretresljivih dogodkov, ki jih je avtor ohranil v spominu do konca okupacije.) Za hrano so prodajali, kar so še imeli, celo klavir, pianist pa je za skromen sprotni zaslužek igral v samem »srcu geta« (str. 57).
Prek obzidja geta so tihotapili hrano (darove arijskih Poljakov), pozneje celo strelivo, ko so mladi v getu začeli pripravljati oboroženo vstajo. V kavarni je srečeval umetnike vseh vrst, tihotapci pa so se pogovarjali tako bučno, da »na mojo glasbo ni bil nihče pozoren« (str. 60).
Zima 1941⁄42 je bila zelo huda, kurjava je bila draga, morje judovskih revežev je preplavilo sorazmerno udobje inteligentov. »Za tifusom je umrlo vsak mesec pet tisoč ljudi« (str. 62). Mrtve so, zavite samo v papir, odlagali pred hiše na pločnik, občinski vozovi so jih, včasih šele po več dneh, odpeljali v množične grobove na pokopališču. Avtor si je med mrliči utiral pot iz kavarne do doma.
Spomladi 1942 se je razširil preplah pred novimi oblikami nemškega divjanja. Gestapo je pridobil za službo tudi mlade Poljake-Jude, ki so oblekli nemško policijsko uniformo in »v trenutku postali nizkotni … širokoustili so se z znanjem nemščine in v neizprosnosti metod, ki so se uporabljale proti judovskemu ljudstvu, prekosili svoje šefe« (str. 69). Razbesnel se je lov na skrite prebivalce po hišah. Metali so jih skoz okna in streljali. Zajete moške so »odpeljali v taborišče Treblinka, da bi na njih preizkusili učinkovitost na novo zgrajenih plinskih celic in krematorijskih peči« (str. 70).
Kavarne z glasbo v njih pa so bile kljub strahu še naprej odprte, kakor da ni nič narobe. Nemci so nabrali pomočnike za preseljevanje Judov v geto tudi med Ukrajinci in Litovci: »Obkolili so hiše, kakor je ravno naneslo, ljudi naložili na vozove in jih odpeljali na pretovorne postaje« (str. 80). Pianistova družina je prišla na vrsto 16. avgusta 1942. Na pretovorni postaji so takrat še ležala trupla moških in žensk, ki so jih pobili prejšnji dan. Judovska policija je prepričevala ljudi, da jih bodo preselili na delo. Ženske z otroki so prosjačile za vodo, ki so jo Nemci namerno zaprli, »s sosednjih ulic so se slišali streli« (str. 92). Vse člane pianistove družine so strpali v živinski vagon, le avtorja je nekdo proti njegovi volji potegnil iz vrste, čeprav je hotel ostati pri svojih. Judovski policaj se je dobrikal in prilizoval esesovcu, pokazal na odhajajoči vlak tovornih vagonov in »poln posmehljivega prezira rekel: Vse to bo odšlo v peči« (str. 94).
Pianist je bil zdaj rešen prevoza v smrt, žalosten pa zaradi domačih, ki jih nikoli več ni videl. Skrivaj se je pomešal med delavce, v stanovanje pa ni smel več. Bil je brez zaposlitve. Nemški gestapovci in esesovci so se vsak večer zabavali in znanec mu je ponudil, da bi jim lahko igral v nemški kazini, vendar te ponudbe ni sprejel. Uspelo pa mu je, da so ga vključili med delavce, ki so podirali zid med getom in arijskim delom Varšave. Prebival je še vedno v getu. Na tržnici so sicer prodajali hrano, a on je bil brez denarja. Sposodil si je malenkost za kruh in krompir. Ob naslednjem preverjanju je bil spet v skupini, ki so ji obljubili življenje: hodili so na delo pri zidanju esesovske kasarne.
Vedno pogosteje se je omenjalo, »da bi se bilo treba Nemcem upreti. Zlasti judovska mladina je bila odločno za boj in tu in tam so tudi že začeli na skrivnem utrjevati hiše v getu« (str. 107). Leta 1943 se je na frontah začel kazati nemški poraz – upanje v Varšavi je raslo. Med pošiljkami hrane, ki so skrivaj prihajale v geto, je bilo skrito tudi strelivo.
»V spremstvu dveh orožnikov sem se odpravil v smeri proti vratom v geto. Navadno je vrata varovala samo judovska policija, ta dan pa je tam prežalo celotno orožniško poveljstvo in skrbno preverjalo dokumente tistih, ki so zapuščali geto, ker so odhajali na delo. Po pločniku je prihitel morda desetletni fantek. Bil je bled in tako prestrašen, da je pozabil pred bližajočim se orožnikom sneti čepico z glave. Nemec se je ustavil, brez besede potegnil pištolo, jo nastavil fantku na sence in ustrelil. Otrok se je zgrudil na tla, zamahnil z rokami, se vzravnal in umrl. Orožnik je čisto mirno vtaknil pištolo nazaj v tok in odšel naprej svojo pot. Ogledal sem si ga, saj sploh ni imel posebno grobega obraza, pa tudi razburjen se mi ni zdel. Bilje normalen, miren moški, ki je opravil eno svojih manjših številnih dnevnih obveznosti in potem takoj pozabil nanjo, saj se je moral ukvarjati z drugimi pomembnejšimi zadevami, ki so ga še čakale« (str. 113).
Februarja se je pianistu posrečilo skrivaj pobegniti iz geta in najti zatočišče v stanovanju arijcev. Skrivališče pa je moral menjavati. Iz geta je slišal streljanje in videl požare: obupani Judje so se že upirali Nemcem z orožjem. Izčrpan je začel obupavati in se pripravljati na samomor, če bi odkrili njegovo skrivališče; vendar se to ni zgodilo. Vedno bolj pa ga je stiskala lakota, ker prijatelji niso mogli priti do njega. V stiski se je odločil skrivaj oditi iz hiše in 18. julija 1943 je zunaj uspel kupiti hlebček kruha, od katerega je živel deset dni. Ko so ga prijatelji končno spet našli, je dobival skrajno malo hrane. »Ko bi zdaj prišel gestapo, se tudi obesiti ne bi mogel« (str. 127). Posrečilo se mu je podnevi uiti iz zastražene hiše, nikjer pa ni našel ljudi, pri katerih bi se lahko skril. Končno je pristal »v srcu enega najbolj nemških predelov Varšave, tako rekoč v levjem brlogu« (str. 130). Vnetje žolčnika pa je postalo tako hudo, da se je komaj zadržal, da ni glasno kričal in se s tem izdal.
Prišlo je leto 1944. Z nemškimi porazi na fronti je naraščal teror: »Javne usmrtitve so se dogajale skoraj vsak dan« (str. 131). Geto so že »očistili« ljudi, zdaj so uničevali še hišo za hišo. Poleti so Nemci doživeli še poraze na novi zahodni fronti. Vstaja v Varšavi ni ponehala, Nemci in Poljaki so streljali po ulicah vsevprek. »Pomoč od zunaj v mesto ni prišla, nemški teror se je še povečal« … Ukrajinci so pustili, da so stanovalci neke hiše živi zgoreli, »stanovalce neke druge hiše pa so postrelili« (str. 137). Pianist je vztrajal v goreči hiši kljub dimu, bila je namreč obkoljena od esesovcev. V usta si je vsul uspavalne tablete. Zaspal je, vendar ni umrl. Zjutraj se je po stopnicah uspel priplaziti na dvorišče. Ponoči se je med mrtvimi trupli prebil čez cesto do stavbe bolnice, v kateri je bilo takrat skladišče. Po več dneh lakote in žeje je v njej našel posode z vodo za gašenje. Rešila ga je, čeprav je bila nagnusna. Odkril je tudi nekaj plesnivih skorij kruha.
Septembra in oktobra so letala bombardirala tiste dele Varšave, v katerih so bili še Nemci. Iz svojega skrivališča na podstrešju je opazoval skupine ljudi, ki so zapuščali mesto, v katerem je bilo prej milijon in pol prebivalcev, zdaj pa je bilo porušeno in prazno (str. 147). Prebivalci iz okolice prestolnice so v ruševinah iskali plen. Če so jih Nemci odkrili, so jih še vedno streljali. Takrat je bil edini živi človek v tem delu mesta. Živel je od ostankov prepečenca in vode, na podstrešju brez strehe pa ga je novembra začel zasipati sneg. V hišo so večkrat prišli Nemci ali Ukrajinci iskat kak plen, a so odšli, ne da bi skrivača našli. Ko so ga končno odkrili na strehi in nanj streljali s sosednih hiš, je pobegnil in našel novo zatočišče v bližnji hiši, ki ni bila povsem požgana.
Ko je brskal po shrambah in iskal hrane, ga je presenetil nemški častnik. Ko mu je povedal, da je pianist, mu je pokazal razglašen klavir v sobi in naročil, naj zaigra. Zaigral je Chopinov nokturno v cis-molu. Častnik mu je pomagal najti skrivališče in občasno mu je prinašal nekaj hrane. Ko mu je zaupal, da je Jud, ga je pustil tam in 12. decembra mu je prinesel več hrane in toplo posteljno odejo. Povedal mu je, da se umikajo pred sovjetsko ofenzivo. »In kako bom po vašem mnenju prestal poulične boje?« sem ga vznemirjen vprašal. »Ker sva vi in jaz prestala že več kot pet let tega pekla,« je odgovoril, »je očitno Božja volja, da bova preživela. Treba je zaupati v to.« (str. 159). Okleval je sicer, vendar mu je povedal svoj priimek, »morda mu bo po koncu vojne prišel prav, ko mu je zdaj rešil življenje« (str. 160). Tedaj bo spet v službi pri Poljskem radiu. Častnika pa ni upal prositi, naj mu pove svoje ime.
Zadnji Nemci so 15. januarja 1945 brez boja zapustili Varšavo. Pianist si je takrat upal oditi iz hiše. Ker pa je oblekel vojaški plašč, ki mu ga je pustil Nemec, da ga ne bi zeblo, bi bil v množici kmalu ob življenje, a streli ga niso zadeli. Osvoboditelje je uspel prepričati, da je Poljak, ki se je doslej skrival. Svobodna Varšava je bila požgana in porušena, Nemci so porušili še stene požganih hiš (str. 164).
Pozneje je mimo taborišča nemških vojnih ujetnikov prišel neki njegov prijatelj violinist. Ujetim častnikom je skoz ograjo očitajoče zaklical, da so mu zaplenili violino. To je slišal eden izmed njih. Prestrašen je prišel do žice in ga vprašal, če morda pozna Szpilmana. Povedal mu je, da mu je pomagal, ko ga je našel skritega na podstrešju. Prosil ga je, naj mu pove, kje je, in naj ga reši. Res je to poskušal, a ni uspel, saj ni vedel za častnikovo ime (str. 167).
V knjigi je objavljenih nekaj odlomkov iz vojnega dnevnika tega Nemca, Wilhelma Hosenfelda, ki si je poleti 1942 in pozimi 1942⁄43 zapisoval, kako strašno so njegovi rojaki delali s Poljaki v Varšavi. Dne 11. avgusta 1944 si je zapisal: »To je propad naše vzhodne politike. Z rušenjem Varšave postavljamo tej politiki poslovilni spomenik« (str. 185).
Wolf Biermann je napisal za nemški prevod te knjige esej z naslovom: Most med Wl. Szpilmanom in W. Hosenfeldom (str. 182–205). Pianistovo besedilo je bilo napisano »takoj po vojni in v najgloblji pretresenosti«. Nemški častnik Hosenfeld, sicer učitelj in vojak že v prvi svetovni vojni, je v sovjetskem vojnem ujetništvu pri Stalingradu umrl po sedmih letih. Tu objavljeni dnevnik je pisec poslal svoji družini še pred koncem vojne. Oba drobno popisana zvezka so v družini skrbno shranili. Hosenfeldov sin je po vojni srečal nekega poljskega Juda, ki je emigriral v Nemčijo in tam naletel na Hosenfeldovo družino. Gospa mu je pokazala moževe zapiske, v katerih je bilo tudi Szpilmanovo ime. Poiskal ga je v Varšavi in mu dal naslov te nemške družine. Ko je leta 1957 naš pianist z violinistom Gimplom koncertiral v Zahodni Nemčiji, je obiskal tudi družino svojega rešitelja. Povedal je, da je poskušal ujetega častnika rešiti iz sovjetskega taborišča, a njegovi poljski prijatelji, kljub vplivnim položajem, niso uspeli pri sovjetskih oblasteh. Morda je to tudi eden izmed razlogov, da pianistovih spominov tako dolgo niso ponatisnili in prevajali.
Ob koncu branja in povzemanja bridke vsebine še moja duhovniška teološka misel: Pričakoval sem, da bo ob tolikšnem trpljenju Judov le kje kakšna omemba Boga, morda molitev, odlomek psalma, a ničesar, prav ničesar naš pianist ni zapisal. Ali so bili poljski Judje res tako brezverni, da bi veljalo samo to, kar je zapisano? Lahko pa upamo, da najbolj intimnih občutij ni hotel razodeti neznanim bralcem.