Avtor: Terrence Des Pres

S tem končujemo pripoved o preživelih PREŽIVELIH. Srčno upamo, da bo kdo od bralcev še kdaj prebral celo zgodbo. Težko bi nam s čim bolj ustregel. Še enkrat se tudi zahvaljujemo Katarini Bogataj Gradišnik za tako zahteven in za tako odličen prevod.

Pot navzdol in pot navzgor

To hrepenenje in možnost te izbire je tista os, okrog katere se sučejo zadeve v Prvem krogu. V Solženicinovem tropu preživelih je najvidnejši in središče moralne razumnosti tega romana Gleb Neržin, »kaznjenec v petem letu vpreženosti, ki nikoli ne hiti, ker od tistega, kar je pred njim, pričakuje samo poslabšanje.« Kakor Solženicin je bil tudi Neržin aretiran na fronti zavoljo kritiziranja v zasebnem krogu in obsojen na deset let. Je matematik, po štirih letih taborišč ga pripeljejo v posebni zapor v Mavrinu. Mavrino je za večino zekov pravi božji dar: »Meso za kosilo. Zjutraj maslo. Roke niso odrte od dela. Prsti ne zmrzujejo.« Tukaj so zeki znanstveniki in tehniki in so prisiljeni delati pri izpopolnjevanju posebne tehnologije – pri mehanizmih, ki bodo še okrepili moč totalitarnega nadzora. Večina od njih se samo spreneveda, kakor da dela, vsakdo pa, ki odkrito odkloni sodelovanje, pride zagotovo v naslednji transport, to pa pomeni –
Morda ne bo prispel na svoj cilj. V živinskem vagonu bo morda umrl od griže ali od lakote, ker prevažajo zeke po šest dni brez kruha. Ali pa ga bo morda paznik potolkel s puškinim kopitom, ker je nekdo poskušal pobegniti. Ali pa bodo morda na koncu popotovanja v nezakurjenem vagonu zmetali ven kakor klade zmrznjena trupla zekov. Na drugi strani pa utegne zek, ki izumi novo napravo, zaslužiti, da ga izpustijo na svobodo. Ampak kakor pravi Gerasimovič, »težava je v tem, da so izumi … – no, skrajnje nezaželeni.«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Knjige čakajo Mirko Kambič

Ljudje zunaj morajo presoditi, koliko je njihova »svoboda« vredna: s koliko lažmi bodo živeli, do kolikšne stopnje se bodo vdali, medtem ko pokončavajo njihove bližnje. »Če je človek ves čas previden, ali lahko še ostane človeško bitje?« Tako premišlja Inokentij Volodin, mladi diplomat, ki ga dejanje običajne človečnosti spravi v zapor. Ostati v takem svetu človeški pomeni postati zek, vendar ima tudi zek svoje trenutke odločitve. Korobrova so zaprli, ker je pokvaril volivno kroglico, in po letih taborišč pride v Mavrinu do naslednje krize:


V Šaraški je zdrava pamet zahtevala, da se posveti dejavnosti Številke sedem in si zagotovi, če že ne prostosti, pa vsaj spodobno bivanje. Toda gnus spričo vseh krivic poleg njegove lastne zadeve je v njem naraščal, dokler ni dosegel stopnje, ko človek ne mara več živeti.
V skrajnosti lahko postane to kriza katerega koli človeka. Vsakdo se mora odločiti, kako bo usklajeval željo po življenju in udobju z željo po čistosti in samospoštovanju. In v razmerju do te izbire vsak lik v Solženicinovem svetu zasede svoje mesto na lestvici moralnega bivanja, ki sega od pošastnosti do svetništva.
Spodnji konec je zaseden z ljudmi na položajih moči in oblasti: neznatni birokrati, državni ministri, vsem na čelu Stalin. Minister državne varnosti Abakumov, na primer, je vzor uradnega uspeha. Začenši s tem, da je bil samo kurir NKVD-ja, »se je izkazalo, da Abakumov uspešno vodi zaslišanja; njegove dolge roke so bile prednost, kadar je bilo treba treščiti človeka v obraz«. Uspeh ga je pripeljal v Stalinovo bližino, s tem pa je krogla v tilnik postala verjetnejša in njegov strah je prenikal navzdol skozi uradniško hierarhijo, v kateri je bil vsak človek pod peto tistega, ki je stal nad njim. Vsi ministri, birokrati, ječarji itn., ki sestavljajo sistem, so »Oni«, kadar jih omenjajo zeki, ljudje brez značaja ali globine, produkti stroja, ki ga poganjajo. Tu najdemo neizmerno brezsrčnost, brezmejno trpljenje, vendar surovost »Onih«, na primer, ni stvar sadizma. Večidel je to institucionalizirano zlo; izvajajo ga ljudje, ki so se ločili od svoje človečnosti, ljudje, ki so se odločili – iz strahu, iz želje po varnosti in udobju – da bodo sodelovali s sistemom. Isto bi lahko rekli o zekih, ki so se prodali. Siromanka, kralj ovaduhov, je človek tiste vrste, katerega zmožnost preživetja je legendarna: »Tisti, ki so bili kot taboriščni pazniki zmožni biti svoje rojake v obraz; tisti, ki so kot rezavci kruha in kuharji bili zmožni jesti kruh drugih, ki so stradali.« Očitno je preživelih več ko le ena vrsta in je neka meja, na kateri se junaštvo preživetja sprevrže v svoje nasprotje. »Volčjak ima prav, ljudožerec pa nima prav.«


V Mavrinu je Neržin prisiljen delati, vendar se ne posveča nalogi, ki mu je bila vsiljena. Na njegovi pisalni mizi se kopičijo knjige in fascikli, vendar »je bilo vse to v resnici varljiva fasada«. Njegovo pravo delo je zbiranje zapisov, v katerih analizira neuspeh revolucije – se pravi, kako je zgodovina med svojim prečiščevanjem pristala v koncentracijskih taboriščih. Potem pa ga pokličejo pred uradnike in zahtevajo, da se prostovoljno priglasi za poseben projekt, vendar tega noče storiti. Če bi bil na to pristal, bi si bil morda prislužil prostost, po drugi strani pa »je bilo gotovo, da bo posledica njegove zavrnitve morda že zelo kmalu dolgo in naporno popotovanje v Sibirijo ali na Arktiko, v smrt ali k težavni zmagi nad smrtjo«. Drugi zeki, kakor sta Rubin ali Sologdin, se odločijo, da bodo služili za svojo prostost (in Solženicin dopušča sočutno razumevanje zanje). Neržin pa je brezkompromisen; ostati hoče čist in tvegati. Kakor hitro je bila odločitev sprejeta, začne njegov duh utrjevati svojo moč, zajemajoč iz posebne modrosti preživelega:


Neržin … je zdaj preudarjal, da bi ga lahko pokončalo samo prvo leto taborišča, da si je bil pridobil povsem drugačen tempo, da se ne bo skušal drenjati v vrste tistih, ki se sprenevedajo, da se ne bo bal taboriščnega dela, temveč se bo počasi, z doumevanjem življenjskih globin, šel zjutraj postavit v vrsto v svojem podloženem jopiču, zamazanem od malte in kurilnega olja, in se bo trmasto prebijal skozi dvanajsturni delavnik – in tako naprej, vseh pet let, ki so mu še ostala od njegove zaporne kazni. Pet let ni deset let. Pet let lahko zdržiš.
Osupljivo je, da ima Neržin rajši taborišča kakor Mavrino. Če že mora prebivati v najnižjih globinah, gre rajši celo pot; tam namreč, na absolutni meji duše in telesa, je življenje prignano k svojim neodtujljivim virom, in na resnici le-teh, če bo preživel, bo lahko trdno gradil. »Življenje v taborišču,« nam pripoveduje Solženicin, »s svojo brezobzirnostjo presega vse, kar vemo o življenju ljudožercev in podgan.« Vendar pa istočasno govori o »težavnem vajenstvu taborišča«. Na kaj naj bi se že to nanašalo, če ne na vajenstvo človekove lastne duše, na kristalizacijo – kakor se pod neznanskim pritiskom ogljik spremeni v diamant – tistega jedra, ki je skupno vsem ljudem, a se ga leti redko zavedajo ali ga celo priznavajo. Kakor to pove Neržin, »človek mora poskušati, da kali, brusi, lošči svojo dušo, da postane človeško bitje«. To spominja na Šukova: »dlje ko je prebival v taborišču, močnejši je postajal.«


Očitno se zdi, da preskušnja preživetja vsaj za nekatere ljudi postane izkustvo rasti in prečiščenja. Zavoljo izjemnih zahtev, ki se postavljajo človeku v skrajni stiski, je njegov boj, da bi ostal človeški, v resnici proces, v katerem postaja – bistveno, čisto – bolj človeški. Ne morda človečnost občutljivosti in bujnega razmaha, temveč človečnost temeljne moralne vizije, vednosti o dobrem in zlem ter volje, da pri tej vednosti vztraja, saj je od nje odvisna vrednost vsega drugega. Neržina pravi: »Nisem imel pojma, kaj je dobro in zlo, in kar koli je bilo dovoljeno, se mi je zdelo odlično. Ampak čim globlje se pogrezam v ta nečloveško okrutni svet, tem bolj sem dovzeten za tisto, kar celo v takem svetu nagovarja mojo vest.« Tudi za preživelega je pot navzdol hkrati pot navzgor.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Ob knjigah Mirko Kambič

Pot navzdol je prehod skozi izgubljanje in tveganje in trpljenje brez konca, proces, iz katerega izvirata osredinjenost in samospoznanje za tiste, ki se prebijejo skozenj, v čisti izpolnitvi duhovne rasti in pristne osebnosti. Bolečina preživelega traja ves čas, v telesu, v srcu in duši – celica brez špranje, v kateri je ujet, in vendar je to položaj, ki mu vzame vse, kar ni bistveno in neuničljivo. V skrajnosti je človekova moč obratno sorazmerna s številom njegovih potreb, kakor trdi Bruno Bettelheim, ko graja »običajne opravke«.Bruno Bettelheim, The Informed Heart (1960). Preživeli nima običajnih opravkov, ne družine ne položaja ne imetja ne priložnosti, da bi se pehal za običajnim ugodjem. Naj bo že to dobro ali slabo, osvobojen je tistih potreb, ki druge ljudi zasužnjujejo s početjem, ki jih odtujuje njim samim. Ima samo čistost jaza, ki obstaja onkraj vsega razen potrebe po življenju in ta položaj, kakor koli že mučen, je tudi pozicija moči. Minister Abakumov sicer lahko povzroča, da se njegovi podrejeni tresejo v nervoznem strahu (kakor se tudi sam trese pred Stalinom), vendar njegova moč ne prodre v železno dušo zeka Bobinina. »Kar kričite na svoje polkovnike in generale,« mu reče Bobinin, »oni imajo v življenju preveč takega, kar se bojijo izgubiti.«



V celi Stalinovi Rusiji nihče razen ubornih zekov ne more govoriti brez strahu. In prav to, kakor opozarja Bobinin, je razpoka v totalitarni popolnosti: … močni ste samo tako dolgo, dokler ljudi ne oropate prav vsega. Človek, kateremu ste vzeli vse, ni več v vaši oblasti. Je vnovič popolnoma svoboden.
Kakor drugi tipi junakov tudi preživeli dosledno zastopa svoje stališče, enkraten pa je v tem, da na njem tudi vztraja. In tukaj, kjer se enakovredno srečujeta življenje in smrt, postaneta njegova osebna svoboda in moč stvarna in učinkovita. Njegovo videnje ni zamegljeno z varovalnimi iluzijami, kakršne goji civilizacija, in tako jasno in ostro vidi, da je bivanje stava med življenjem in smrtjo, da duh uspeva v ravnotežju med biti in ne biti. Svoje smrtnosti ne odkrije iznenada, ko nanj preži kriza, saj mora za to, da ostaja živ, vsak hip priznavati smrti osrednje mesto. In ta bližina je uspela v njem spodbuditi ustrezno vzvišenost: lahko da ga bodo ubili, ampak dokler živi, se ne bo pustil ustrahovati.
In ker je preživeli bliže smrti, je tudi življenju bliže kakor drugi ljudje. Njegova volja, da preživi, je že sama na sebi naval življenja, numinozna in neizčrpna, brezobzirno radostna in trdoživa kakor valovanje pomladi. V tem stanju napolnjuje dušo nenavadno zmagoslavje, občutek, da si kos najhujšemu (in dokler živi, tudi je kos najhujšemu). To je drža tistih zekov – Neržina, Gerasimoviča, Korobrova – ki so na koncu Prvega kroga odposlani s transportom:



Pozorni na zavoje, ki jih je delal vagon, so zeki obmolknili. Da, čakali sta jih tajga in tundra, najhujši mraz Ojmjakona in rudniki bakra v Džezkazganu; kramp in samokolnica; stradanje ob racioniranih obrokih razmočenega kruha; bolnišnica; smrt. Najhujše.

Vendar je bil v njihovih srcih mir.
Napolnjevala jih je neustrašenost tistih, ki so izgubili prav vse, neustrašenost, ki je ni lahko pridobiti, ki pa je vzdržljiva.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Skrb za prihodnost Mirko Kambič

To je stanje duha, kakršno nekateri izmed nas morda pričakujejo, da ga bodo spoznali. Toda vpeti kakor smo v manjša sorazmerja življenja in smrti, to samo občutimo kot nekaj neprecenljivega, pogum onkraj upanja, ki razodeva nepričakovano in celo radostno moč človeka na skrajnih mejah življenja.

Navzočnost življenja

Solženicinovi preživeli pa so tudi vojaki, ki so se bojevali proti nemškemu vdoru, in za take se tudi imajo, ko dan za dnem kljubujejo skrajni sili s skromno taktiko in ta jih ohranja. »Vojak se najbolje znajde v obrambi,« pravi Kostglotov v Rakovem oddelku in res je boj preživelih zelo podoben gverilskemu vojskovanju – kakor ga definira Mao »taktične ofenzive s strategijo obrambe«. V Prvem krogu se Neržinu posreči, da dobi nazaj od paznika svoj izvod Jesenina, v načrtovani bitki, izpeljani s presenečenjem in naglico, s taktiko in strategijo duhovne samoohranitve. Kakor pravi Neržin, »Ne gre toliko za knjigo … kakor za načelo: ne smejo nas potolči.« Toda sovražnik preživelega je smrt in na koncu je preživeli vojak, ki ne more upati kaj več kakor v majhne in začasne zmage.



Rakov oddelek je domače ozemlje smrti in tisti, ki se znajdejo tam, ne mislijo na nič drugega kakor na to, kako preživeti, kako uporabiti sleherno zdravstveno taktiko, ki bi utegnila okrepiti njihovo obrambo; in ker se smrt noče umakniti, se sprijazniš s svojim položajem tako, da živiš onkraj strahu in obupa. »Pred obličjem smrti, pred obličjem progastega panterja smrti, ki se je že ulegel zraven njega v isto posteljo, je Vadim kot razumnik moral najti neki obrazec za življenje.« Odgovor Konstoglotova je: živeti, kakor živi vojak, zavedajoč se nevarnosti in pripravljen umreti, vendar upirajoč se v kar najdaljšem boju, pri tem pa gledati na vse ljudi naklonjeno, vendar brez pomilovanja, kot na brate v izgubljeni vojni – »Ta krogla je bila tvoja; naslednja utegne biti moja.«

Ta trdota živega srca je nekaj, česar mož, kakršen je Kostoglotov, ne more pogrešati. Po vojni se je vpisal na univerzo, a še preden se je njegovo življenje sploh lahko začelo oblikovati, je bil aretiran in poslan v taborišča. Potem izgnanstvo in nato rak, tako da se ne moremo izogniti vtisu, da je Kostoglotov, še v tridesetih letih, že star mož. V njegovem položaju je najbolj pretresljivo to, da je na robu smrti to mož, ki ni nikoli imel življenja, »reka, ki ne teče nikamor, ki med potjo na slepo srečo razliva svojo najboljšo vodo in moč«.
Preživel je leta neverjetnih tegob, za las zgrešil smrt, samo zato, da je našel, ne drevesa življenja, žarečega od cvetov, obetavnega in brstečega od sadov, temveč tega neizprosnega raka, ki ga bo kmalu izključil iz življenja. Kostoglotova žeja po izpolnitvi s silovitostjo, ki se lahko enači samo z obupom nad tem, da bi jo kdaj dosegel, in potem ko je v taboriščih pridobil »zmožnost, da se otrese vsega razen poglavitne stvari«, se naposled dokoplje do najskromnejšega upanja: »Rad bi še malo živel brez paznikov in brez bolečin in tu je meja mojih sanj.«
To je tudi vse, kar si lahko obeta od zdravljenja na rakovem oddelku: ne novega življenja v celoti, temveč dodaten zalogaj, kakršen se drži hlebca, priložen h glavnemu delu obroka, treščica, zataknjena skoznju, da ju drži vkup – del istega obroka, vendar poseben kos.
Ta podoba je vzeta iz življenja v taboriščih in nakazuje, da tedaj, ko umira na milijone ljudi, umira tudi mit prerojenja. Preživeli samo životari; tisto, kar doseže, je »majhno, dodatno, primaknjeno življenje«. In celo to ima svojo ceno in tako prisili preživelega, da vnovič pretehta ravnotežje vrednot. Kakor to pove Kostoglotov:
Večkrat sem se že spraševal in posebno zdaj se sprašujem: Kaj je navsezadnje najvišja cena, ki bi jo moral človek plačati za življenje? Koliko bi moral plačati, koliko je preveč?
To vprašanje je vedno tu in vsak zasuk položaja terja nov odgovor. Tako tudi, ko pride Kostoglotov na rakov oddelek. Ko je že malodane mrtev, je verjetnost, da preživi, odvisna od hormonskega zdravljenja, ki bi ga oropalo njegove moškosti, in to je odločitev, s katero se mora spoprijeti: »Da bi postal živa lupina moškega – ali ni to pretirana cena? To bi bilo norčevanje. Ali naj jo plačam?« In če jo plača, kaj potem?
Koga naj poiščem, s kom naj delim
otožno veselje svojega preživetja?
Delil bi ga z neko žensko, z Vego Gangart, in dosegel bi polnost življenja v ljubezni in domu. Ampak če naj sploh ostane živ, se mora odreči tej možnosti. Domnevamo lahko, da je ta krepki mož nekoč živel preprosto rodovitno življenje. Zdaj pa mora živeti še naprej v kljubovanju napredujočemu raku in pri tem vedeti, da je izgubil vse, da ne bo izkusil ljubezni in dela, otrok, življenja, ki bi dozorevalo ob svojem času. In ta samota, onkraj rešitve ali odgovora, je gotovo najhujša bolečina preživelega jaza.
Vendar se odloči, da bo živel, kakor da za človeka, kakršen je on, ni druge izbire, ali kakor da bi bilo življenje sámo končni razsodnik, kolikšno ceno je vredno plačati. Kostoglotov spet žrtvuje del samega sebe, da bi ohranil tisto, kar imenuje »poglavitna stvar«. Noče se vdati, ker po taboriščih ne more v tej zadnji skrajnosti zavreči edinega smisla, ki ga je njegovo življenje imelo; in ker je živeti še naprej, četudi le za nekaj mesecev, tega absolutno vredno. To se jasno vidi po njegovem zadovoljstvu, ko se sprehodi po mestu: njegov stik z vrvežem življenja in gibanja, silna slast, s katero pojé nekaj pečenke, nežna hvaležnost, ki jo čuti do Vege za njeno ljubezen. To je čudovit dan in modrost te globoke radosti Kostoglotova je očitna: »Tudi če prihodnja pomlad nikoli ne pride, tudi če bi bila ta pomlad zadnja, je to dodatna pomlad! In naj bo zahvaljena!« Kostoglotov je zmožen, podobno kakor Šukov in Neržin, da se na najmanjši dar življenja odziva z obiljem hvaležnosti, ki je konec koncev večja in močnejša od upanja.


To je mala, vendar neprecenljiva dediščina preživelega. V tem stanju duha gre Kostoglotov iskat cvetočo marelico, seveda ne zato, da bi si jo prilastil, temveč samo zato, da bi jo za hip pogledal, da bi se njegovo veselje spočilo na tem nežnem, trajnem znamenju življenja. Potem bo stopil na vlak, si poiskal ležišče na polici za prtljago in se namestil za popotovanje nazaj v izgnanstvo:
Drugi niso preživeli. … Dobro dene, če se pretegneš. … Samo ko se je vlak zatresel in se začel premikati, je začutil vbodljaj bolečine blizu srca, blizu duše – Obrnil se je, se ulegel z obrazom navzdol na trenčkot, zaprl oči in prižel obraz k nahrbtniku, bulastemu od krušnih hlebcev … Vlak je potegnil in čevlji Kostoglotova so kakor mrtvi viseli nad hodnikom s prsti na nogah navzdol.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Treba se je poglobiti Mirko Kambič

Presunljivost njegovega končnega položaja je hudo velika, vendar jo blaži njegova volja, da ga bo prenašal. Kostoglotov je človek brez upanja, vendar je celo tako živel tako dolgo, kolikor je mogel, ne da bi bil omadeževal svojo nedolžnost, ne da bi bil škodoval soljudem.
In v tem prizadevanju – da vztrajaš, ko so običajne avenije izpolnitve zaprte in ko stoji smrt vidna pred njim – doseže junaštvo preživetja svojo mejo. Na koncu Kostoglotov nima nič, sploh nič razen tega kratkega odloga, to dodatno življenje, brezplačno in samo njegovo. Toda za preživelega je to vse. Zanos se razprši v osvobojenju popolne izgube in odpoved posameznostim življenja se razpira v sijaj in moč poglavitne stvari, navzočnosti življenja samega na sebi.
Solženicinovo poveličevanje življenja je nasledek njegovega lastnega vajenstva. Ničesar ne dolguje abstraktnemu vitalizmu zadnjega stoletja in je nekaj, kar bi bilo komajda mogoče spoznati samo z mišljenjem. In vendar, ker preživeli izgubi vse razen življenja, življenja in svoje zmožnosti, da vidi v njem absolutno vrednoto, si ne moremo kaj, da se ne bi spraševali, kaj je tisto, kar najde, kaj je tukaj, da ga krepi in podpira. Zakaj en človek preživi in drugi ne, se ne da do kraja razložiti; naključje in značaj imata vsak svojo vlogo, vendar je tu še nekaj drugega, neke vrste milost. In kaj je tisto, do česar se preživeli dokoplje, ko dospe onstran obupa in upanja, se zdi podobno neizrekljivo. Vendar se gotovo približa nečemu, nekemu vhodu v osrčje bivanja, siloviti čistosti neskončne energije, življenja samega, nečemu nepričakovano razkritemu, ko je duh prignan navzdol do svojih korenin, ko izgubi vso ošabnost in ko ga bolečina pripelje do prvobitne osredinjenosti in do občutka dokončnosti in spokojnosti, ki, naj bo ponovno rečeno, presega razumevanje. V kaki drugi dobi bi to imenovali Bog, mračni Bog, nalet, končna stopnja utripajočega, neomajnega miru.
Kar koli že to je, preživeli je to prisiljen sprejeti, zavedajoč se njegove moči in svetosti. In kar koli že to je – zadostovati mora, če to imenujemo življenje – je temelj telesa in duše, tla, na katerih preživeli stoji, pokončen v svoji nedolžnosti in z voljo vztrajati kot človeško bitje.