Avtor: Branko rebozov
Pluli smo po razbesnelem morju
na ameriški prevozni bojni ladji General Stewart,
na razgretem krovu smo hodili sem in tja,
eni goli do pasu v sencah poležavali,
drugi na ograji zatopljeno gledali v valove,
in v razpenjene spomine …
Kje bil je že Ljubelj in kje Vetrinj,
in po njem postaje križevega pota, vse, do zadnje,
v času ko pobijali ljudi so in teptali kakor mravlje,
naš miroljuben svet zakleli v strah in grozo:
v rop, požig, uboj in – sunek v brezno,
vsak dan v pogreb, v slovo za vedno …
Gore žalosti in gorja! Krvi in solz potoki!
Begunci upajoči pluli smo v neznano,
zrli daleč za seboj na temni sever,
ko je domovine bled obraz izginjal v mrak,
kot na večernem nebu zgine ptica v noč.
Tu starka si je z rožnim vencem v roki
skoraj slepa od jokanja brisala solzé
pogledovala v nebo in naglas molila;
tam videl starčka sem preštevati otroke,
ki so se gnetli okoli še doječih mater in deklet
ker mož in fantov skoraj ni bilo.
Otok Sv. Helene priklenjen na samoto
sredi oceana nas je z dalje gledal pluti mimo,
nad njim Napoleonov duh ponižan, strt
priča slavnih zmag in strašnega poraza …
Pred nami in za nami so izginjale daljave,
kot bežale bi na vse strani od naše ladje,
in nekdo med nami je zapel šaljivo:
Oj, zdaj gremo,
oj, zdaj gremo,
nazaj nas več ne bo …
Potem je svoj klobuk zalučal v morje
in vpil naglas: Domovina, kje si?
Kje, ljuba mati, oče, ljubi dom?
Kje sestre, bratje, kje prijatelji?!
Tam med valovi se potapljajo,
z rokami iz valov nam mahajo v slovo!
In ti, moja draga spremljevalka,
si objela me tesno in rekla:
Glej, nad nami krožijo in krikajo galebi!
Eni črni so in drugi beli, beli!
Eni so kot krokarji, drugi kot golobi!
Proč s spomini! Zdaj duhá se okleni!
Srce pa vrzi v morje!
Nemenja dnevi in noči zatohle in brez spanja,
v trupu ladijskem nas je dušil brezdomstva smisel,
kot sledil bi nam sovražnik, ali tlačila nas mora.
V upanju in veri kljubovalni brodolomci
smo se v sanjah premetavali in zaoblubljali,
da bomo ostali zvesti svojim odločitvam.
Sredi oceana ujeti kot v orehovi lupini
smo se vrtoglavi opotekali, strmeč v brezno,
kjer sta strastno se použivala nebo in morje …
Modrina in Sinjina! Nepozabni ljubljenja prizori!
Objem ogromnega z brezmejnim, majhnega z velikim.
Na najglobljem smo s ponižnostjo doumeli,
kako je strašen glad vsega po sreči in ljubezni.
In ladja nas je ljubosumno zibala v viharju,
kot bi v ogromni krsti nesla nas k pogrebu
od daljnih krvavečih Alp pod Južni križ,
v naročje pampe in andske kordiljere.
»Dežela ogromna!« – je razlagal sivolas duhovnik,
ki salezijanec mlad je misijonaril v Argentini:
»Pampa rodovitna od obzorja do obzorja,
črede krav in konj in ovc in neizmerna žitna polja,
spet drugje do obzorja sam osat in pušča;
burja, da podré te; dež, kot lilo bi iz škafa;
za tem blato in povodnji kakor morja;
drugje spet sonce pali z žarki kot z razbeljenimi meči;
na skrajnem jugu večen led je burje dom.
Brat, in samota in samota in samota! …
Potem je pravil zgodbe o Slovencih,
ki prišli so davno že za kruhom v Argentino
za njimi pribežali pred fašisti so Primorci,
kot smo bežali mi pred komunisti:
Kako je nek postaven fant iz Vidma
šel z veseljem na nabiranje koruze,
se zaljubil v neko zaročeno je Kreolko,
mlado, črnih las in oči – kot roža lepo.
A ljubezen silna nosi v sebi konec silni:
Njen zaročenec ga iz ljubosumja je zaklal.
Dekle nesrečno je poslala žalno pismo materi
nesrečni mokro še od sinove krvi in lastnih solz.
In neki krovski mojster iz Prekmurja,
od domotožja in gorja že vdan pijači,
ko je zvedel, da za njim prihaja z ladjo žena,
se od sreče je napil, padel s strehe in se ubil.
Žena je prišla se zjokat na zabito krsto …
Neki Suhokranjec, zvest družinski oče,
pri izkopavanju (železnice) podzemske*
je v rovu žalostno končal s Poljaki tremi;
še zasut pod zemljo je Marijo klical na pomoč,
in svojo ženo in otroke po imenih …
Neki Kraševec od Sv. Križa,
zaposlen že dolgo na železnici v Formozi,
na rdeči žgoči glini in v peklenski klimi
je siromak od žeje in sončarice shiral;
v domovini vse dolgove je izplačal,
po tem je sled za njim izginila za vedno.
In nekdo, ki šel je drevje sekat v Misiones,
na najbolj vroč in divji argentinski sever,
kjer v kotlu tropske vlage in zelenja
križem lazijo ogromni pajki in škorpijoni;
eden ga je v roko pičil – in on neustrašen
si s sekiro z enim mahom je odsekal,
da, Kristuš, kri mu oškropila je obraz in prsi …
Okoli so strmeli, on pa mirno je ovijal
v srajco svoj kri brizgajoči štrcelj.
In nek Tržačan, ki je ušel fašistom,
velik rodoljub, inteligenten in prikupen,
ta pa, dá, si je Ameriko naredil – obogatel z denarci,
vilo si razkošno je postavil in se vozil z avtom;
tango plesal je in pel odlično, pravil vice.
Ah, oženil se je dvakrat … Zupan se je pisal.
Take zgodbe smo napeto poslušali
in nihče ni mislil in nihče zapazil,
da je neki mrk, nam tuj popotnik
potoval na ladji v izgnanstvo z nami,
da se zaman je trudil, da bi ga spoznali,
ko se njegovo je nenehno hihitanje
mešalo z pripovedmi in našo domišljijo.
Hej! Amerika! Amerika! Smo vsi planili,
ko smo kopno zemljo uzrli v morski dalji.
Od nje ni mogel več nihče odmakniti oči.
Srebrna reka je pričela morje čarati
s svojim kalnim rdečkastim vodovjem.
Prvi človek, ki smo uzrli ga na suhem,
nam v pozdrav je z brega mahal z metlo
in jo kazal, kot od veselja bi znorel …
In ti, moja draga spremljevalka,
si objela me in rekla:
Na srce pozabi! Zdaj duha se okleni!
V pristanišču onstran dvignjenih žerjavov
pod oblački razcefranimi še v dnevni luči
je na krovu ugasle ladje kot v zaprti pasti
nam tih vijoličast večer razgrinjal Buenos Aires:
Goščo stavb, ogromnih razsvetljenih stolpnic,
kot pred nas bi se postavile in naježile pošasti …
Pihal oster mrzel vlažen veter je in pust.
O, Argentina! Mi Slovenci te pozdravljamo!
Blagoslovljena tisočkrat in tisočkrat prekleta,
ljubljena kot mati, osovražena kot mačeha;
kot Kristusova cerkev vse sprejemaš
ali pa zavračaš kot najvišja kasta!
Enim si strup, drugim si medeni kruh!
Tujce ti sprejemaš kot otroke lastne!
Izgnancem si svobode obljubljena dežela!
Goli in oropani vsega smo klic tvoj čuli:
K meni pridite preganjani in lačni!
Meni kot lastni materi odkrijte svoje muke!
V jutru so nas tihe neprespane spuščali iz ladje:
kovčke, skrinje, vreče zvezane, zaboje,
in nas – povite žive cule,
bitja brez obrazov, kot živali brez besed.
Ko smo kot čreda stopali v Hotel emigrantov,
ve sam Bog, kaj v prsih nas je zaskelelo tako strašno!
V pristanišču se je naša ladja pozibavala
kot na samotni obali splavljen utopljenec …
– jaz sem táko videl in to pričam –
kot nekoga, ki nas videl je odhajati za vedno
in mu od poslavljanja je počilo srce …
Zbogom, za vedno zbogom, ladja General Stewart!