Avtor: Tine Velikonja
Ne ve se, kateremu od gospodov, ki so v mračnih letih realsocializma župnikovali v Brusnicah, se moramo zahvaliti za skrbno sestavljen seznam žrtev vojne in revolucije v tej župniji. Izkazalo se je, da je vreden več kot ves kasnejše trud in denar. Prav zaradi njega smo se odločili postaviti farno ploščo v kraju, v katerem ljudje niso bili za to. Ne, da bi nasprotovali, enostavno jim ni mar za spomenik ljudem, ki so že več kot 60 let pod rušo. Nismo namreč izbrskali niti enega domačina, ki bi nam priskočil na pomoč, kaj šele, da bi sestavili odbor. Drugi, ki nas je prepričal, da se kljub vsemu izplača, pa je sedanji župnik Ivan Trnovec, ki ga letargija faranov ni spravila v malodušje in je bil najmanj tako vztrajen kot mi sami.
Brusnice so značilni koglomerat predmestnih naselij, podoben kot so Medvode, Žalec ali Ruše, brez prave forme in duše. Brusničanov ne ogroža industrija, čeprav jim z novomeške strani kvari zrak, pač pa zelena nevarnost iz okoliških gozdov. Samo nekaj pravih kmetov je ostalo. Ti se tako kot drugod pehajo za ohranitev narave. Če bi odnehali, bi v deželi pod Gorjanci v pol stoletja zrastel pragozd, tako pa se jezijo na ves svet, ker jim ne priznava varuštva nad ohranitvijo narave. Bojim pa se, da bodo odnehali, ne sami ampak njihovi potomci, razprodali svoje travnike in njive za gradbene parcele ter se šli sončit na Havaje.
O Brusnicah ni slišati veliko. Ko smo v petnajst kilometrov oddaljenem Mokronogu vabili ljudi, naj pridejo na blagoslovitev plošč, so vpraševali, kje je ta župnija. Vse, kar se zgodi na tistem koncu, se v Novem mestu. Tam Brusničanom režejo kruh, vtepavajo njihovim otrokom v glavo visoko učenost sveta, tam domuje posvetna in cerkvena gosposka. Hiše stojijo po vaseh, kot se jim zdi, celo cerkev je postavljena tako nerodno sredi glavnega naselja, da je čudno, kako je niso v svinčenih časih podrli in na njenem mestu uredili krožišča.
Teritorij župnije se začenja prav na Trdinovem vrhu, se spusti navzdol po Gorjancih in ga ustavijo šele bregovi Krke. Na južni strani meji na stopiško, na severni na šentjernejsko župnijo. Partizani so našli na Gorjancih v času revolucije varno zavetje in se povezali s prebivalci vasi na njihovem pobočju ali podnožju, zlasti v Gabrjah, ki se imajo za partizansko Moskvo.Tudi drugje se hvalijo s tem, tako prebivalci Podrage pri Podnanosu, kot na Predmeji nad Ajdovščino. No, Gorjani se tudi hvalijo, da so Nevjork, tako bogati so. Dobivajo kar trojno pokojnino: italijansko, partizansko in še navadno. Do vsake, še tako zanikrne hiše so napeljali asfalt. No, za Gabrje pripovedujejo, da so prav vsem njenim prebivalcem priznali partizansko pokojnino, samo pes je ni dobil, ker je lajal na partizane, in farovška kuharica. Splošno znano je tudi, da poštarji v to vas že več kot pol stoletja prvega v mesecu vozijo pokojnine s karjolo. Toliko denarja morajo razdeliti, da ne gre v njihove torbe.
Leta 2003 zamisel o farni plošči v Brusnicah dozori. Seznam imamo, župnik, doma iz Srednje vasi pri Polhovem Gradcu in sin po vojni umorjenega domobranca, je za to, nekaj denarja se bo našlo, France Popek nam zriše načrt, sto imen postroji v štiri kolone, da plošča ne bi bila previsoka, samo še prostor. Na pokopališču je gneča, tako velika plošča se sploh ne bi ujela z okolico, morda bi se dalo porabiti mrliško vežico, vendar bo težko najti prostor za tako gmoto. Odpravimo se do farne cerkve Povišanja sv. Križa in iščemo kaj pripravnega. Na cerkveno steno plošča ne bo šla, ker je prevelika, morda nekam ob njej. Na severni strani pelje tik ob cerkvi cesta v Gabrje, na južni je prostora dovolj, vendar bo tam parkirišče za cerkev, pa tudi bližina hleva z značilnim vonjem nas prepriča, da odnehamo. Pogled se nam ustavi na nekdanji pokopališki cerkvici sv. Družine in njeni zelenici. Na livadi kakih desetih železnih križev. Lep prostor, to je tisto pravo. Župnik nam razloži, da so hoteli čez travnik in mimo cerkvice speljati cesto, da bi presekali ovinek. Komaj mu je uspelo, da jo je rešil.
Cerkvica z opuščenim pokopališčem je kulturno zaščitena. Pa smo tam. Pišemo na Območno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v Novem mestu. Kraljuje na Grmu, prav tam, kjer je bila nekoč slavna kmetijska šola. Prejmemo odgovor, »da predlagana lokacija pregrobo posega v območje spomenika«. Zato naj poiščemo »drugo lokacijo.« France Popek, naš arhitekt, pride na idejo, da bi ostali na izbranem prostoru, ohranili videz pokopališča, spomenik pa postavili kar med križe, ne enega kamna ampak več, najboljše po enega za vsako vas. En, dva tri, spet prošnja na območno enoto z novim predlogom. Povabijo nas na Grm. Dekleta so prijazna in naklonjena. Tako bi šlo, celo več, po pogovoru nam pošljejo dopis, da »nova rešitev … s postavitvijo več kamnov … lahko kvalitetno dopolni prostor nekdanjega pokopališča«.
Avtor slike: Tine Velikonja
Opis slike: Cerkvica Sv. Družine v Brusnicah s farno spominsko ploščo, sestavljeno iz sedmih kamnov Tine Velikonja
Čez tri leta, leta 2006, se odločimo, da stvar izpeljemo do konca. Gorazd Martinšek, lastnik Kamnoseštva Kunovar na Žalah, prevzame delo: pohorski tonalit, kamni grobo klesani, visoki do dva metra, sedem za imena, osmi za napis, ki ga bo sestavil Justin Stanovnik. Osem milijonov tolarjev niso mačje solze. Manjši del kot predplačilo, drugo naslednje leto. Saj to je skoraj celoletni proračun našega društva. A skušnjava je prehuda. Travnik in cerkvica sta taki vabi, da se jima ne moremo upreti, pa čeprav bomo kasneje stradali kruha. Stonehenge na vasi.
Blagoslovitev v nedeljo 8. oktobra 2006 ob 15. uri. Značilen jesenski dan. Čeprav je že nizko, sonce vseeno ne skopari s svojimi žarki. Farna cerkev je napolnjena do vrha. Nismo sami tujci, župnik je prepričal omahljive farane, da so prišli zraven, saj gre zanje. Oltar je praznično okrašen, kot dvatisočletna tradicija zahteva. Mašuje pravkar postavljeni novomeški škof Andrej Glavan, zbrano poje cerkveni pevski zbor. No, ob enem prejšnjih srečanj smo bili najprej pri maši v Gabrjah. Tisto ljudsko petje je bilo marijapomagaj. Saj vemo, važna sta čisto srce in dobra volja, nekaj talenta pa mora biti vseeno zraven. Škofova pridiga nas gane. Tista prava zmes je, nedeljska pridiga s mislimi o žrtvi in trpljenju. Ena od osnovnih človekovih pravic je pravica do groba in do javnega imena.
Po maši kulturni del pri ploščah oz. kamnih. Zdaj se šele pokaže, kako dober prostor smo izbrali in kako posrečena je rešitev kamen za vsako vas. Župniku ni bilo žal zelenice in njene trave. Drugače je ravnal kot kočevski gozdarji, ki so se zbali za svoje smrekice pod Krenom in preprečili, da bi stala spominska cerkvica na kraju, kjer je bila julija 1990 prva slovesnost. Livada je dovolj velika
za dvestoglavo množico, pregledna, sonce se upira na plošče, ki kot nemi vojaki pričajo o kraju in času. Pojejo pevski oktet iz Šmihela pri Novem mestu. Profesionalno. Škofov blagoslov, slavnostni govornik je Anton Drobnič. Hvalabogu se je danes pripravil in govor napisal. Ne bo vlekel celo uro, kot je pri njem navada. Jezični dohtar, zato mu ne zmanjka. Saj kadar sediš, ga je lepo poslušati, stoje pa vedno bolj čutiš, da ti bodo odpadle noge, ne poslušaš več, ampak samo iščeš, kam bi se naslonil, usesti se ne da, še manj pobegniti.
Obiskati Brusnice se splača. Ko se boste ustavili na zelenici med farno cerkvijo in župniščem, vas bo presenetil mir in osamelost kraja. Vseeno pa je vedno, ko sem obiskal ta sveti kraj, vsaj ob enem kamnu gorela sveča. Na kamnih so napisana imena ljudi, katerih predsmrtne muke so bile neizmerne, pa naj so jih pobili okupator ali partizani. Zvečine so bili mladi, veselili so se življenja in težko so umirali. Ta imena so pozabljena, v kratkem bodo umrli zadnji, ki so jim bili blizu, so jih poznali in so vedeli kaj povedati o njih. Preberite napis, ki povezuje talce, naključne žrtve vojnega nasilja, civilne žrtve revolucionarnega nasilja ter v boju padle ali pobite vaške stražarje in domobrance!
Opis slike: Slika
USTAVI SE POPOTNIK IN PREBERI
IMENA NA TEH SEDMIH KAMNIH
KI TU NAS OPOMINJAJO IN PROSIJO NEBO
ZA USMILJENJE IN PAMET
UMRLI SO OD TUJE IN DOMAČE VOJNE
OD TUJEGA POHLEPA IN OD BLODNJE BRATOV
POKONČANI
ZVESTI VERI IN JEZIKU
BILI SO VSI IZ TEH VASI A SE ZA MNOGE
NE VE KJE ZDAJ LEŽIJO
ZATO POSTOJ IN SE TU PREKRIŽAJ IN POMOLI
KAKOR DA BI STAL OB GROBU
V LETU GOSPODOVEM 2006 POSTAVILI
ŽUPNIJA BRUSNICE IN NOVA SLOVENSKA ZAVEZA
Opis slike: Slika