Avtor: Jože Pavlič

Tokrat gre za spomine ing. Ladislava Bevca, rojaka, rojenega leta 1890 v Škocjanu na Dolenjskem, ki je študiral v Ljubljani in na Dunaju, postal gradbeni inženir in služboval, ko se je vrnil s fronte po prvi svetovni vojni, predvsem v Ljubljani kot gradbeni strokovnjak in višji uradnik na banovini. Izkazal se je kot strokovnjak in dober organizator. Užival je zaupanje in imel velik ugled kot človek mnogih sposobnosti. Deloval je v gospodarstvu in raznih društvih, predvsem pa v Sokolu, organizaciji rezervnih oficirjev in v politiki. Od 1950 predsednik SDS v emigraciji.
Kot tak je bil liberalec in vseskozi tudi član liberalne stranke. Nikoli pa ni simpatiziral s komunisti tako kot mnogi liberalci. Nasprotno, z njimi je prišel navzkriž že pred II. svetovno vojno pri Sokolu v Ljubljani na Taboru. Maja 1945 je moral v emigracijo. Kot begunec je pristal v Kaliforniji, USA.
Tudi tam se ni odrekel dela za domovino, svojo stranko in sokolsko organizacijo in tam je umrl. Pričevanje o svojem delu in življenju nam je pustil v Spominih, ki jih je po njegovi smrti uredil sin, izdala pa Založba Jutro, Ljubljana, letos v jeseni.
Spomini ing. Ladislava Bevca segajo v začetek 20. stoletja in na svoj jasen, prepričljiv način pripovedujejo zgodbe o dogodkih in dogajanju v obdobju, ki je bilo tako pomembno za Slovence kot morda še nobeno dotlej. To je konec 19. stoletja in seveda 20. stoletje, čas, v katerem je živel in deloval ing. Ladislav Bevc, čas osvobajanja izpod avstrijske monarhije, čas 1. in 2. svetovne vojne, stare in nove Jugoslavije, državljanske vojne in revolucije. Priseben, kot je bil, je dogodke in dogajanja intenzivno spremljal, če ne pogosto tudi soustvarjal, in nam o njih tudi pustil sporočilo.
Sporočilo spominov so zdaj intimna doživetja avtorja, zdaj zgodbe o dogodkih ali ljudeh v dogajanjih, ki jim je bil priča. Lahko rečemo, da kar zelo verodostojna priča, ki ni imela pravzaprav kaj prikriti ali kaj posebnega dodati, saj koristi od tega ne bi bilo. Pripoveduje enostavno in jasno, kar se mu je zgodilo, kar je videl in slišal, o tistem, kjer je bil zraven in je sodeloval, naredil ali preprečil, o lepem in grdem, slabem in dobrem, veselem in žalostnem. Povsod, kjer so se sprejemali sklepi in odločitve, če je bil zraven, in so se pisali dogovori, pogodbe, pozivi ali memorandumi, jih svojim Spominom prilaga s slikovnim materialom vred ter tako še povečuje svojo pristojnost in kredibilnost. Mislim, da Bevčevih Spominov ne bo moč obiti tistemu, ki bi hotel resnično spoznati čas, ki nas zanima. Pisec je v svoji knjigi spominov posvetil precej strani prav takratnemu Sokolu v Ljubljani in dogajanju v njem. Sam Sokol in dogajanje v njem ali okoli njega nas ne bi toliko zanimalo, če nam memoarist ne bi tako jasno in zanimivo prikazal nekaterih znanih obrazov pri Sokolu iz časa pred revolucijo in med njo. Tam nastopajo kot tipični rovarji sodnik dr. Rus, učitelj Lubej, Ribičič in njegova mati, Kardelj, Vidmarji in drugi. To malo poročilo ne more omeniti vseh poant, ki so prisotne in mečejo svojo luč na kreatorje revolucije. Natančno je opisan tudi sam razkol v Sokolu in njegovo »levo krilo«.
Še veliko zanimivejši pa se mi zdi tisti del Spominov, ki govori o dogajanju med drugo svetovno vojno in času med okupacijo ali po njej. Zajema v glavnem štiri poglavja z naslovi: Druga svetovna vojna, Okupacija, Emigracija, Begunska taborišča. V prvem od teh štirih pisec pripoveduje predvsem o svojih doživetjih med vojno, v drugem in tretjem pa o nadaljevanju spora s komunisti. Če je pisec v predhodnem poglavju o Sokolu že nakazal odločen upor komunistov in pristašev in svoj nastop proti njim v sokolskih vrstah, je tu v omenjenih dveh poglavjih že naslikana vojna z njimi. Že je ustanovljen Sokolski vojni svet in Sokolska legija, ki časovno v odporu proti okupatorju prednjači pred OF, vendar so komunisti nekako v ofenzivi: spravljajo se nad sokolski tisk in se poslužujejo laži in prevar, katerih žrtve so tako pravi sokoli kot liberalna in katoliška stran. Sledi kapitulacija Italijanov in vojaški poraz četnikov v Grčaricah in njihov pomor, nato nemška okupacija, med katero Gestapo na Vidov dan 1944 v palači Bate v Ljubljani izsledi Sokolsko legijo: posledica so aretacije ljudi iz sokolskega oziroma liberalnega tabora. 29. 10. 1944 je sprejeta Narodna izjava, ki jo pisec navaja v celoti. Sprejele so jo vse tri nacionalne stranke: SLS, DS (liberalci) in SDS.
Ko se mi danes soočamo s tem datumom sprejetja Narodne izjave, se nam zdi mnogo prepozen in kaže na politično neprisebnost, če ne na nezrelost političnih strank. Kmalu po tem tudi sam avtor pade v gestapovski zapor in na vidiku je konec vojne, kateri sledi nekakšen kaos in emigracija. Pot v emigracijo je natančno popisana, je pot ponižanja in trpljenja. Povezana je z izdajo in nasiljem nad begunci, tako da ti bežijo – tisti, ki to še morejo – iz angleške okupacijske cone v Avstriji v ameriško okupacijsko cono v notranjost Italije. Pretresljivi so opisi dogodivščin na potovanju in v različnih taboriščih, večletno životarjenje in čakanje na izselitev v negotovost. Avtor vse natančno opiše in opremi z datumi. Opiše nam svoj način selitve in iskanje možnosti za ustvaritev novih pogojev eksistence zase in za družino, ki se mu čez kakih 10 let pridruži v novi domovini. Pripoveduje nam o nekaterih svojih srečanjih v begunstvu z znanimi ljudmi iz slovenske emigracije in o svojih prizadevanjih, da bi koristil slovenski in sokolski stvari. Knjigi je dodal tudi nekaj spominov na prijatelje in znance pa tudi imensko-stvarno kazalo, seznam sokolskih organizacij in spisek nekaterih svojih publikacij doma in v tujini. Knjiga obsega kakih 310 strani in jo vsekakor priporočam v branje. Zrel bralec pa bo knjigo ocenil in iz nje vzel tisto, kar je aktualno in zanj pomembno. Verjetno se bo z organizacijo sokolstva le malokdo ukvarjal, bržkone le kak zgodovinar. Nam ti Spomini govorijo o narodni tragediji in trpljenju tisočev, ki so šli na pot v izgnanstvo in o nepopravljivi škodi, ki jo je utrpel slovenski narod. Avtorjevi spomini pomagajo odgrinjati zaveso molka in laži, ki je poskušala skriti resnico in resnična zgodovinska dejstva o NOB in revoluciji v Sloveniji v času druge svetovne vojne in po njej. To si je verjetno želel tudi avtor sam in zato je spomine napisal ter objavil. Ceniti moramo njegov pošteni namen.