Avtor: Jože Kočar

Slomškov zavod na Poljanski 6 v Ljubljani je bil pred drugo svetovno vojno cistercijanski dijaški internat. Danes precej zapuščena, nekdaj lepa, mogočna stavba ima zelo pisano zgodovino. Kot piše Silvester Kopriva v monografiji Ljubljana skozi čas (Založba Borec, Ljubljana 1989) na strani 33, je bila v njej … »leta 1867 ustanovljena nemška višja ljudska šola in pozneje višja dekliška šola. Za Avstrije je bila močna opora ljubljanskemu nemštvu. V stari Jugoslaviji pa je imel cistercijanski samostan iz Stične v hiši internat za svoje gojence, ki so obiskovali ljubljanske šole.«

Internat je dobil ime Slomškov zavod in sprejel prve gojence skoraj gotovo po letu 1931, kajti v knjigi Popolna posvetitev Bogu (Anton Nadrah, cistercijanska opatija, Stična 2003), izdani ob 60-letnici mučeniške smrti patra Placida Grebenca, na strani 31 piše, da je fr. Placid … »skupaj z drugimi študenti tri leta teološkega študija imel vso oskrbo v Marijanišču v Ljubljani, na predavanja pa je hodil na teološko fakulteto«. Če bi tedaj že obstajal Slomškov zavod, bi fr. Placid gotovo imel oskrbo v tem zavodu, kakor je v štiridesetih letih med svojim študijem v njem bival fr. Bernard Slovša, kasnejši opat v Stamsu. V Palmah mučeništva (Mohorjeva družba, Celje 1995) na strani 331 o Avguštinu fr. Marijanu Kostelcu piše, da je »od 1932 do 1940 študiral na klasični gimnaziji v Ljubljani in stanoval v Slomškovem zavodu – «


Takratni prior in kasnejši opat dr. Avguštin Kostelec je takoj po končani prvi svetovni vojni že leta 1919 v samostanu v Stični ustanovil internat, v katerega je potem prihajalo vse več mladih. Bivanje v samostanskem okolju je bila za gojence gotovo enkratna spodbuda za duhovno rast, a gimnazijski študij je bil za podeželske fante kar zahteven. Dijaki so v Stični študirali privatno in ob koncu šolskega leta so morali opravljati še letne izpite. Iz tega internata je do leta 1936 cistercijanska družina v Stični dobila kar šestnajst novih patrov, med njimi so bolj poznani p. Simon Ašič, p. Placid Grebenc in p. Gabrijel Umek.
Ni čudno, da je opat p. Avguštin leta 1931 pridobil in za dijaški internat usposobil stavbo na Poljanski 6 v Ljubljani, imenovano »Slomškov zavod«, kjer so stanovali menihi, ki so študirali na bogoslovni fakulteti, in srednješolci (Prim. Jože Gregorič, Cistercijani v Stični, Ljubljana 1980, str. 107). Stavba je že v zasnovi imela štiri velike spalnice, dve veliki učilnici, knjižnico, kapelo, kuhinjo in veliko jedilnico, zaprte povezovalne hodnike ter vse potrebne spremljevalne prostore. Posebno je bil dobrodošel velik obzidan vrt, ki se je raztezal skoraj do Streliške ulice. Srednji del vrta je zavzemal vzorno urejen vrtnarski del s toplimi gredami za pridelavo začimb in zelenjave. Zadnji del je bil opremljen kot igrišče za odbojko ali igro med dvema ognjema, ob strani pa sta stali telovadni orodji krogi in drog.
Svoj največji razcvet je Slomškov zavod doživel v letih tik pred drugo svetovno vojno, ko je v njem prebivalo kar po okrog 50 dijakov. Obiskovali so državno klasično gimnazijo, v zavodu pa imeli materialno, vzgojno in pedagoško podporo cistercijanske redovne družine. Zaradi tega je zavod veljal za vzorno in primerno ustanovo za bistre, manj premožne podeželske fante, ki bi sicer ne mogli obiskovati gimnazije. Mesečna oskrbnina je bila med nižjimi in se je glede na socialni položaj družine gibala od 300 dinarjev navzgor. Ta vsota je takrat pomenila nekako polovico delavske povprečne mesečne plače.
Zavod je do jeseni 1939 vodil p. Jožef Vračko, s šolskim letom ¹⁹³⁹⁄₄₀ ga je zamenjal p. Štefan Kržišnik. Za vzgojo, red in študij sta skrbela dva prefekta: p. Simon Ašič, ki je pred tem nekaj časa bival v cistercijanskem samostanu v Mogilevu na takratnem Poljskem, in p. Pavel Pavlič. Materialni del življenja je navadno oskrbovalo okrog pet redovnih bratov. Občasno so v zavod prihajali tudi drugi patri in samostanski uslužbenci. V kapeli je večkrat maševal Alojzij Merhar s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Škoda, da tedaj še ni bilo somaševanja, pač pa je bila pogosta zborna molitev. V mesecu maju so v zavodsko kapelo prihajali k šmarnicam tudi zunanji obiskovalci. V kapeli so se večkrat zbirali k rekolekcijam še mladci – člani dijaške Katoliške akcije. Zavodarji smo imeli tudi pevski zbor in možnost učenja klavirja ter tamburic. Za konec šolskega leta ¹⁹³⁸⁄₃₉ so gojenci uprizorili igro Luč z gora.
Stanje v zavodu v zadnjem normalno končanem šolskem letu ¹⁹³⁹⁄₄₀ prikazuje skupinska slika gojencev in vodstva zavoda, ki je bila posneta v juniju 1940.
Naslednje leto je prišlo še nekaj novih, tako da je drugi razred gimnazije v šolskem letu ¹⁹⁴⁰⁄₄₁ obiskovalo kar 13 zavodarjev.
Po spominu in Letnem poročilu Drž. klasične gimnazije v Ljubljani smo poskusili prepoznati imena gojencev, ki so v šolskem letu ¹⁹³⁹⁄₄₀ obiskovali posamezne razrede gimnazije:
Prvi razred:
- Arnež Anton, 1928, z Jesenic na Gorenjskem, živi v ZDA, Sacramento, California,
- Bojc Anton, 1926–1945, iz Dolenje vasi pri Ribnici, ubit ob koncu vojne,
- Drobnič Ludvik, 1928, Sv. Gregor, živi v Barceloni,
- Gabrič Ivan, 1928, iz Rake pri Krškem, umrl po vojni,
- Gartner Jakob, 1926–1945, iz Golice nad Selcami, ubit po vojni,
- Janežič Alojzij, 1929–1945, iz Višnje Gore, ubit ob koncu vojne,
- Kočar Jožef, 1928, iz Zaloga pri Cerkljah,
- Koželj Jožef, 1927, s Krke,
- Lindič Ludvik, 1929, iz Ljubljane,
- Marolt Janko, 1927 ?, iz Ivančne Gorice,
- Modic Ludvik, 1926–1945, iz Matene pri Igu, ubit po koncu vojne,
- Pavlic Jožef, 1927, iz Bresta pri Igu, prišel kasneje,
- Rovtar Jožef, 1927, iz Topolj nad Selcami, živi v Lusaki, Zambija,
- Štrubelj Ivan, 1927, s Police pri Grosupljem, umrl po vojni.
Drugi razred gimnazije:
- Arnež Ciril,
- Dolinar Andrej, 1927–1945,
- Gospodarič Janez,
- Kastelic Stanislav, 1926–1945, iz Dednega Dola pri Višnji Gori,
- Klinar Jakob,
- Kokalj Janko, 1927, iz Topolj nad Selcami,
- Makovec Frančišek,
- Mervar Frančišek,
- Oblak Martin, 1924–1945, iz Vrbljenj, prišel kasneje,
- Smola Roman.
V tretjem letniku so bili:
- Čampa Vinko,
- Dermota Jernej,
- Gostinčar Jožef,
- Janša Jakob,
- Kržišnik Anton,
- Lavrič Ignacij, 1924–1945, iz Hrastja pri Moravčah, ubit po vojni, pisal pesmi.
- Planišček Ljubomir,
- Šefman Viktor,
- Zupanc Ciril,
- Zupančič Ludvik.
V četrtem letniku:
- Mrak Franc,
- Petrič Anton,
- Šušteršič Anton,
- Valič Vojko,
- Zabukovec Rudolf.
V petem letniku:
- Dolinar Jožef,
- Legat Leopold,
- Starešinič Niko,
- Šeme Leopold, umrl v ZDA kot zdravnik.
V šestem letniku:
- Ferkolj Milan,
- Glavan Franc, 1923–1945, z Iga pri Ljubljani,
- Hauptman Anton, 1922, padel 21. 01. 1943 v vasi Bič pri Šentvidu na Dolenjskem,
- Koren Franc,
- Ilc Alojzij,
- Kostelec Marko, 1923–1945, iz Šentruperta,
- Zajec Jože, 1922–1945, iz Zagradca.
V sedmem letniku:
- Avsec Vincencij, 1920–1945, iz Knežje Lipe pri Ložu.
- Gregorič Alojzij, živi v Chicagu, USA,
- Jevnikar Janez,
- Judnič Stanislav, 1922–1945,
- Kastelic Jožef, 1922–1945, iz Dednega Dola pri Višnji Gori,
- Šile Jože ?.
V osmem letniku:
- Judnič Jožef, umrl zaradi bolezni 1943,
- Kostelec Avguštin, 1921–1945, iz Šentruperta,
- Nosan Anton.
Po okupaciji maja 1941 je Slomškov zavod izgubil tiste dijake, ki so bili doma na področju, zasedenem od Nemcev, začasno pa med drugimi sprejel naslednje drugošolce iz škofijske gimnazije: Alojzij Boh, 1927, iz Jurjevice; Stanislav Lovšin, 1927, iz Hrovače, Alojzij Starc, 1926, iz Žlebiča; Anton Perpar, 1927, iz Dobrniča in še druge.
Nekateri zavodarji so obiskovali druge šole: fr. Bernard Slovša, Mavsar Adolf.
Od naštetih so stopili v cistercijanski red: Vinko Avsec kot fr. Robert, Avguštin Kostelec kot fr. Marijan, Marko Kostelec kot fr. Janez, a so bili vsi trije ubiti ob koncu vojne. Kot škofijski bogoslovci so bili ob koncu vojne ubiti prejšnji zavodarji: Franc Glavan, Jožef Kastelic in Jože Zajec.
Med vojno so se v zavod začasno zatekali tudi fantje, ki so se doma počutili ogrožene ali pa so prišli iz nemškega zasedbenega področja: Janez Benko, Gorše, Dolfi Mavsar, Aleš Šimenc, Marko Vrevc in še kdo.
Kot pripomoček za prepoznavo posameznih zavodarjev na fotografiji je bil napravljen silhuetni obris z zaporednimi številkami.
Imena prepoznanih na fotografiji so navedena v razpredelnici, a nekaterih po tolikih letih ni bilo mogoče popolnoma zanesljivo prepoznati, zato tam, kjer obstaja dvom, to označuje vprašaj.

Opis slike: Gojenci in vodstvo Slomškovega zavoda na Poljanski cesti 6 v juniju 1940.

Opis slike: Silhuetni obris