Avtor: Marija Janežič

Te dni sem prebirala Javornikovo knjigo Pero in čas II in v njej našla njegovo ganljivo pričevanje o Ehrlichovem obnašanju v težkih trenutkih ob razsulu stare Jugoslavije pod naslovom Mož božje volje. Oba sta bila v skupini ljudi, ki je upala, da se bo lahko z vladnimi letali umaknila iz Jugoslavije, pa so jih pustili na cedilu. Ehrlich je kot vnet zagovornik samostojne Slovenije nosil s sabo dokumente o mejah. Tudi z barko se niso mogli umakniti, čeprav so mu šli člani angleške ambasade na roko, kajti morje je bilo polno sovražnega ladjevja in se podmornica ni mogla prebiti do njih. Tako so se vrnili v Ljubljano.
Javornik vsem prizorom daje močno čustveno barvo in v divje okolje Boke Kotorske, polno vrvenja in usodnih trenutkov, postavi mirno podobo Ehrlicha, ki v vsem, kar se mu dogodi, vidi božjo voljo, ki ima z njimi drugačne namene. Ves je osredotočen na to, da bi te namene prav razbral.
Letos maja bo poteklo 65 let od nasilne smrti tega velikega moža, zato se mi zdi prav, da se ga spomnimo z odlomki iz teh Javornikovih spominov, ki mu dodajam svoje doživetje njegove smrti. Naj najprej spregovori Mirko Javornik.
»Bilo nas je pet in stali smo na koncu svoje žalostne poti, podobne onemoglim fantastičnim sanjam. Zdelo se nam je, da smo pred pragom poslednjega obupa. Pred nami je na obzorju gorel umirajoči dan. Za nami je gorela domovina, mladost, preteklost, vse. Bilo je pod večer enajstega aprila 1941. Od nekdanje države Jugoslavije je ostalo svobodnega kaj malo, skoraj samo prostor, kar ga je to uro objel trudni, topi pogled: zveriženi Kotorski zaliv, nad katerim so jezno strmeli ostareli črnogorski grebeni, razsekani od božje roke in zdaj od bomb. A še to prgišče prostosti so že od vseh strani naskakovali temni oblaki. Zdaj pa zdaj so jih prebodli bliski – kakor je bolečina nam prebadala srce …
Daleč doli ob robu zaliva so se previjali dimasti plameni, ki so požirali ostanke jugoslovanskega bojnega ladjevja, kolikor jih je ušlo uničenju izpod neba. Po breznih nad vodami in ob vrtoglavih poteh, ki se vijejo mimo njih, so ležali razbiti stroji, mrtva živina, razmesarjeni ljudje … Vse je bilo le še zmeda bežečih ljudi in strasti, ki se razvežejo tedaj, ko se človek spači v splašeno žival in misli samo nase …
Bilo nas je le pet, vendar smo še tako postajali drug drugemu breme. Stopali smo vsak na svojo stran, z lastno usodo za edino družico. Ne vem, kako dolgo smo postavali v teh osamljenih krogih. Na lepem pa je to potrto večnost pretrgal zvonek, miren, skoraj svetal glas:
‘Čemu tako? Božja volja je, da smo tukaj, a ne kje zunaj, a vendar živi! Očitno so nam namenjene druge, morda večje reči, kakor pa je emigracija. Storili smo vse, kar je bilo v človeški moči in pameti, da bi se rešili. Božja volja nas je hotela imeti za priče naše sramote in majhnosti. Nečesa je zdaj konec. A ne mi ne tisti, ki nas čakajo, ne moremo, ne smemo živeti od tega. Treba je spet začeti, kajti božja volja je, da se življenje vsak trenutek znova rodi. Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno in sproti na novo začenjati, ker nam je tako zapovedano od zgoraj!’
Ni se bilo treba ozreti, da je človek vedel, od koga prihaja ta prepričane vere in bodrega poguma polna beseda. Samo eden med nami je bil to uro česa takega sposoben. On, sloki, dognani, za čuda mirni in za čuda živi duhovnik s srebrno glavo, božje vdano dušo in kamnito voljo. Dr. Lambert Ehrlich.
Kakor zmeraj, tako so tudi ta večer njegove oči zrle čez sedanjost in čez ljudi. A vendar je bil tako pričujoč tukaj, tako zavedajoč se časa in življenja kakor nihče drugi od nas.
Po videzu je bil tisti čas na kotorskem bregu kakor zmeraj, v vsem podoben kateremukoli nas tam. Imel je le še več vzroka biti potrt in razočaran, zakaj njega so bili osleparili najbrezobzirneje in najzahrbtneje. Poklicali so ga na predvečer viharja od doma, češ da pojde kot minister v tujino. Bil je edini strokovnjak za obmejna vprašanja; edini, ki je imel zbranih tovor dokazov o tem, kateri kosi slovenske zemlje so naši od nekdaj in za vselej; edini, ki bi bil po svojem razgledu, po skušnjah iz prve delitve Slovenije in po svojih zvezah sposoben tem dokazom pomagati do veljave ali vsaj do posluha v mednarodnih posvetih. Pod bombardiranji in skozi gnečo umikajoče se vojske se je prebil čez Belgrad do bežeče vlade na eni njenih kratkih postaj, tam pa so nevredni tekmeci že bili odločili drugače. A vse to ga v naši temni uri ni žalostilo. Bil je prepričan, da je tudi to božja volja. In zaradi tega je bil ta večer, sredi podirajočega se našega sveta, tudi sredi nas tako sam in tako edini. Mi nismo videli ne luči ne poti, on pa je že živel iz novega začetka, tukaj, pri priči, v brk vsemu …

Opis slike: Spomenik dr. Lamberta Ehrlicha na Žalah

Čez deset dni smo po preplašeni, zlih pričakovanj polni noči stopili z vlaka na dolenjski postaji in boječe hiteli v sredo mesta, ki se nam je režalo z valovi belo-rdeče-zelenih zastav. To je bila Ljubljana, komaj po treh tednih od slovesa, spet prva dekla enega tujega gospodarja …
Preden smo se razbegli vsak proti svojemu zaskrbljenemu domu, nam je v slovo dejal samo:
‘Odpočijte se in se skušajte znajti. Ni vseh dni konec, čeprav se nam tako hoče zdeti. Potem se bomo dobili za tisto, kar nas še vse čaka. Ne pozabite: bodočnost se vsak dan sproti začenja. Tudi za nas, z božjo pomočjo.’
Čutil sem njegovo vero v božjo voljo ob neštetih prilikah, a morda nikoli tako, kakor ob tem razhodu. Bil sem zmeraj njegov spoštovalec, včasih nasprotnik, včasih sodelavec, vedno pa priznavalec te njegove veličine, ki se je kazala v molitvah, v njegovi skrbi za bližnjega, v njegovi delovni ljubezni do slovenstva, tisoč različnih dejanjih njegovega svetega, neutrudnega, nesebičnega življenja.
Nisem imel žalostne sreče, da bi bil videl njegove oči tisti veličastni trenutek, ko je kot žrtev bratovske slepote in tujčeve krivice ležal v vencu svoje krvi pred Ljudskim domom v
Ljubljani, tam, kjer mu je slovenska morilska roka ustavila korak in dih, ko se je vračal s poslednje božje poti, na katero je romal vsa ko jutro za svoj zatirani narod, trpeč v treh ognjih.
A ko so njegove ugašajoče oči zrle tja, kjer je njegovo ljudstvo doslej edino našlo svobodo, v nebo, vem, da je ostal zvest sebi in resnici, katero je oznanjal in živel; da je tudi tedaj, na pragu poslednjega, največjega razodetja šepetal svojo edino oporoko: ‘Vse, tudi to, je božja volja!‘«
Ko sem prebirala to pretresljivo pričevanje, mi je prišlo na misel: »Saj jaz sem pa vendar videla, kako so ga ubili.« Poskušala sem se spomniti, a moj spomin je že nebogljen in se jasno spominjam samo nekaterih bolj zunanjih stvari. Takrat sem stanovala v Ljudskem domu nad Ljudsko kuhinjo, kjer so bila med vojno stanovanja za študentke, bivše savičarke, in tudi dijakinje, predvsem z Dolenjske in Štajerske. Večinoma so bile take, ki zaradi okupacije niso mogle domov. Takrat sem bila v četrtem letniku univerze. Režim v domu ni bil internatski. Z nami je stanovala slavistka Boža Anžič, ki je bila nekakšna garde dama in je malo popazila na red. Naši prostori so bili v drugem nadstropju.
Na sredi je bil velik prostor, okrog so bile pa sobe, v katerih smo stanovale po dve ali tri. Stopnišče iz prvega v drugo nadstropje je bilo zaklenjeno, tako da je bilo treba ob prihodu pozvoniti in počakati, da kdo odpre.
Tisto jutro, 26. maja 1942, sem šla na zajtrk v Ljudsko kuhinjo spodaj, kot smo navadno hodile vsak dan. Ko sem se vračala od zajtrka, sem se v prvem nadstropju pred vrati stopnišča za drugo nadstropje ustavila in pozvonila, da bi mi kdo z druge strani odprl. Medtem ko sem čakala, sem gledala skozi okno. Ploščad pred stavbo je bila prazna, ne spomnim se ljudi. Videla sem, kako sta Ehrlich in Rojic prišla izza Ljudske kuhinje na ploščad. Poznala sem ju. Na drugi strani Ljudske kuhinje so namreč stanovali študentje. Tam je bila verjetno kapela, kjer je maševal. Brez misli sem gledala dol. Naenkrat se je naredila kot nekakšna gručica. Slišala sem dva strela in videla, da sta dva obležala na tleh, dva pa sta zbežala. Mislim, da sta bila dva. Ubita sta obležala bolj proti škarpi. To je vse, česar se spomnim. Vem še, da je bil delavnik. Ne spominjam se svojega čustvovanja ob tem. Mislim, da sem kar nekam otrpnila. Toliko hudega je bilo tedaj in velikokrat smo zvedeli za kako smrt, da drugače ni bilo mogoče preživeti.
Ehrlich je bil med študenti znan, vendar se njegovega pomena in usodnosti tega dejanja tedaj še nisem jasno zavedala. Pravzaprav bi morali ob tem dejanju iz vseh hiš pridrveti ljudje in obsoditi tako nasilje kot nekaj zavrženega, popolnoma nesprejemljivega, pa ni bilo tako, pa ni bilo tako. Tudi zato smo morda morali vso tragedijo revolucije preživeti v polni meri, o čemer pričajo novoodkriti zločini. O Ehrlichu se je ves povojni čas molčalo, njegovi nasprotniki pa so ga imenovali izdajalca in s tem najhuje zamazali njegov spomin.
Ali ni zanimivo, kako so naši oblastniki ravnali s tem žlahtnim možem. Staro jugoslovanski oblastniki so ga izločili, ko so prebirali, kdo naj gre z njimi; samooklicani komunistični oblastniki so ga za njegovo trezno razumnost obsodili na umor, ker niso trpeli nikogar razen sebe; sedanji oblastniki v uresničeni samostojni Sloveniji pa so nanj pozabili, kot da ni svojih umskih in duhovnih sposobnosti uporabljal prav za samostojno Slovenijo.
Zato je prav, da se predstavi Širši javnosti neznano pričevanje Mirka Javornika, ki je bil z njim skupaj v težkih in lepih trenutkih, da se oživi njegov lik in pomen.