Avtor: Ana Gaberščik

Spomladi

se prebujajo vse blage misli,

v polmraku zgodnjih juter prisluškujejo

zornicam milih krilatcev,

ki v daljavah brezčasja že zro

bližajoče se poletje.

Spomladi,

roke, zgarane od brezkončnosti časov,

ljubkujejo zemljo,

sejejo upanje namesto nas,

upanje za vse tiste,

ki bodo morda že jutri stopali v brazde.

Spomladi,

nas prebude blage besede Ljubezni.

V pritrkavanju velikonočnih zvonov

odzvanjajo vse človeške ljubezni,

blagoslovljene in odrešene,

porojene iz globin božjega srca.