Avtor: Vanja Kržan

Sorodniki žrtev, pobitih med vojno in po vojni, so se dolga desetletja lahko seznanjali z ‘zločini’ pogrešanih staršev, bratov, sester in drugih sorodnikov, samo v oddajah Še pomnite tovariši, v reviji Borec in v partizanskih knjižnih izdajah, kjer izstopata predvsem Jože Vidic in Ivan Jan. Ob nesramnih lažeh, natolcevanju in izkrivljanju dejstev so morali molčati in trpeti še naprej. Protestirali so lahko le pri avtorju oddaje ali lažnivem piscu, če so našli dovolj poguma, ali če se jim je zdelo vredno. Upoštevani pa niso bili popolnoma nič.
Pred približno petnajstimi leti se je ponudila možnost, da lahko iz raznih arhivov dobijo na vpogled nekatere ‘obremenilne’ dokumente pobitih svojcev in do neke mere lahko tudi javno izpovedo resnico in svojo bolečino. Toda žal premnogi kljub temu še naprej molčijo. Pravijo, da se nočejo obremenjevati in ponovno odpirati starih ran, ali pa zaradi prevelike bolečine ne morejo spregovoriti; mnogi so preveč ogorčeni in preveč ponosni, da bi se na tako nesramne in predrzne laži sploh odzvali; mnogi se še vedno bojijo sovražne okolice, sosedov, vaščanov in najrazličnejših posledic, ki bi jih lahko občutili; bojijo se sovražnih groženj, ki bi jim skalile mir; bojijo se celo lastnih otrok in vnukov, katerim bi utegnili škodovati, ali jim le-ti prepovejo, da bi dajali kakršnekoli izjave; mnogi so se preveč navadili molčati, se sprijaznili z dejstvi ali apatično pestujejo to, česar se ne da spremeniti. Predolgo so morali molčati. Današnji čas jim je še vedno nenaklonjen in celo sovražen, vendar zavisi tudi od nas, kakšen čas ustvarjamo. Ali hočemo biti pričevalci resnice in zagovorniki pravice?
Pred kratkim sem ponovno vzela v roke knjigo Joža Vidica »Sedem krst za Ronkarjevo družino« (založba Borec, Ljubljana 1978) in se ogorčena ustavila ob članku o »znani gestapovski vlačugi in osumljeni be-ga kurirki« Zori Žmitek iz Bohinjske Bistrice (str. 111, drugi odstavek). Po pričevanjih, ki jih je zbral Vidic, je bila Zora tudi pripadnica Črne roke, saj je njen 12-letni brat rekel, da ima Zora še več ‘črnik rok’ (verjetno so mišljeni letaki z narisano črno roko, op. p.). Kateri od Zorinih bratov je rekel in komu je rekel Vidic ne napiše.
V članku na str. 112 in 113 lahko o Zori izvemo sledeče: »O njenem plavogardističnem delovanju govori več ohranjenih poročil. V pridobivanju somišljenikov in sodelavcev ni izbirala sredstev in je izkoriščala tudi svojo dekliško mikavnost. Bila je plavogardistična in gestapovska kurirka, obveščevalka in organizatorka. V domačem kraju je uspela organizirati tajni krožek samih mladoletnikov.
25. septembra 1944. leta so pooblaščenci OZNA za jeseniško okrožje Andrej, Kuki in Julij ter član 5. bataljona II. brigade VDV Mihajlo zaslišali 16-letnega fanta (ime izpuščam; J. V.), ki je povedal naslednje (citiram iz zapisnika o zaslišanju);
Maja 1944. leta ga je Zora Žmitek povabila na dom. Ker mu ni takoj zaupala, ga je nagovorila, ko sta bila sama. Razkrila mu je tajnost be-ga organizacije. Začela je s pogovorom čisto privatnega značaja. Začela ga je objemati in poljubljati. Na vprašanje, kako mu je to ugajalo, je odgovoril, saj veste kako, sem mlad in pod kožo krvav. Med tem ljubimkanjem ga je začela nagovarjati, da bi postal kurir be-ga. Ponudbo je odklonil, češ da si ne upa, ker se boji partizanov. Drugi dan ga je ponovno povabila na sestanek in zopet se je začela ljubavna komedija. Zopet ga je začela nagovarjati, naj prevzame to službo. Povedala mu je, kako bo to ostalo tajno, da se mu ni treba nič bati in koliko bo zaslužil.
V ljubavni zaslepljenosti in iz želje po denarju – doma so živeli v veliki revščini – je pristal in postal kurir be-ga. Pisma je nesel petkrat na Bled v Park hotel na gestapo. Pisma je dobil pri Žmitku. Povedal je, kako so ga spoznali. Ko je prišel v Park hotel, ga je vprašal vratar od kod prihaja, je odgovoril, iz Bohinja. Na vratarjevo vprašanje, ali ima kaj za gestapo, je izročil pismo. Nazaj v Bohinj ni nesel nobenega pisma. Ko je drugič prinesel pismo na gestapo, so ga že poznali. To pot so mu dali zavitek, naj ga nese v Bohinj k Žmitku. Zadnje pismo je nesel teden dni predno so jo v Bohinju aretirali (partizani; opomba J. V.). Pisma je dobival od Zore Žmitek. Za vsakokratni prenos je dobil od Zore 20 RM kar se mu je zdelo veliko. Večkrat ga je na teh poteh spremljal F … (ime in priimek izpuščam; opomba J. V.).
Zora mu je ponudila svetinjico z Brezij, pa je ni hotel vzeti in ji povedal, da bodo potem vsi vedeli, da je on organiziran v to stranko …
K tej izjavi naj dodam še tole: Fant je povedal, kdo so Zorini sodelavci. Zasliševalci so v zapisnik zapisali, da je bil fant zapeljan. Upoštevali so njegovo mladoletnost. In kaj so storili, ko so zvedeli, da hodi po krivi poti. Šli so v vas in njegovo mamo opozorili, naj le bolj gleda, kaj dela in kje hodi njen sin. Mati je sina večkrat opozorila in ga nazadnje sama pripeljala v partizane, čeprav je vedela, da ga bodo zasliševali. Po zaslišanju in dobri politični lekciji, so ga uvrstili kot borca v tamkajšnjo enoto. Zato pravim, da ga je dekle zapeljala, mati potegnila iz blata in pripeljala v partizane. S tem mu je rešila čast in življenje.«
Tako torej Vidic v zgoraj omenjeni knjigi.
O Zori je bil članek tudi v reviji Borec in klevete so se namnožile, kot da je pisec ne more zadosti očrniti, sebe in svojih somišljenikov pa opravičiti. (Ime pisca si Zorini domači niso zapomnili. Domnevajo, da je bil Vidic). Blatenje je dobivalo vedno bolj konkretne oblike. Zora naj bi za svoje izdajalsko delo pridobila 26 belogardistov, koga ni navedeno. Zorin oče je bil obdolžen, da je vohunil po vasi. Zora, pripadnica Črne roke, naj bi po Bistrici trosila lističe z narisano črno roko in podtaknila naj bi jih tudi očetu, da bi prikrila svojo dejavnost.
Zorini bratje in sestre so vedeli za to pisarijo, vendar se jim je zdela preveč idiotska, kot je rekla sestra Nada, preveč podla in zlobna, da bi se nanjo odzvali. Dolga desetletje jim je bilo to tudi onemogočeno. Zanje je ostajala sestra Zora taka, kakršna je vedno bila, in še tako abotne laži je ne bi mogle v njihovih očeh niti za las omadeževati ali oskruniti njeno nedolžnost. Bilo jim je pod čast, da bi o tem sploh razpravljali. Na kraj pameti jim ni prišlo, da bi šli v arhiv sodišča iskat obtožnico o Zori, če je bila kdaj napisana.
Zorina najmlajša sestra Marija Nada por. Vandot je od leta 1954 živela v Beogradu, a je kljub temu spremljala sovražnost do Zore in vseh Žmitkovih. Iz članka v Borcu si je izpisala nekatere sovražne klevete do sestre in jih z argumenti zanikala, a je pisanje skrbno skrivala pred svojimi otroki in vnuki. Ni hotela zastrupljati mladih in bala se je da bi se jim Bohinj zaradi tega priskutil. Tako so ostale številne klevete in resnična dejstva o njeni sestri Zori zapisana le na lističih papirja, skritih v najglobjem predalu njene omare. Lističi so se izgubili, a resnica o Zori in neizrečeni bolečini družine Žmitek, ostaja globoko zapisana v srcu Zorine sestre Nade. »Skušali smo potoniti v neko stanje,« pravi danes Nada, »v katerem o vsem tem nismo več razmišljali. Leta in leta je bilo tako hudo, da se tega ne da povedati.«

Opis slike: Od leve Zora Žmitek, stanovalka pri Žmitkovih, sestra Maria

Zato ostaja tudi Nadina pripoved le medel odsev »nekega stanja«, ki se ga ne da popisati; vanj so Zorine domače pahnili bohinjski partizani in njihovi številni obveščevalci – domačini.
»Naši starši so bili Bohinjci. Oče se je primožil na mamin dom na Bistrico. Pri nas se je tudi po domače reklo pri Žmitku, v starih časih, ko se je točilo vino, je bilo pri Tončku. Naš oče Franc (1892) je bil dostojanstven človek, z glavo in srcem na pravem mestu, za mamo Frančiško (1897) pravijo, da je bila plemenitega srca. Otrok nas je bilo sedem, Zora je bila peta, jaz sem bila štiri leta mlajše od nje. Očarala me je s svojim veseljem in pogumom. Ničesar se ni bala. Občudovala sem jo, kako drzno je smučala. Lotila se je mnogih stvari in bila povsod dejavna in živahna, kot da bi slutila, da mora intenzivno živeti in čim polneje izkoristiti leta, ki so ji bila dana.
Starša sta bila pridna in za nas otroke zelo dobra. Imela sta se tako rada, da smo otroci ob njuni smrti leta 1970, umrla sta v presledku treh mesecev, ugotavljali, da sta bila ves čas zakona zaljubljena drug v drugega. Mama je bila vedno zaposlena, imeli smo njivo, dve kravi in dva prašička in za nas otroke ni imela preveč časa. Zato pa nas je toliko bolj crkljal oče. Bil je vesel in dobrovoljen človek. Otroke nas je rad jemal v naročje in nam pravil o svojih lovskih dogodivščinah. Imel je brke in nas z njimi žgečkal. K nam so hodili otroci iz soseske in crkljal je tudi njih. Pozimi smo se sankali in smučali, poleti kopali v mrzli Savi in se največkrat prehladili. Bili smo pridni otroci in sami smo vedeli, kaj mora kdo narediti. Seveda pa smo se radi kdaj potepli v vas v družbo vrstnikov. Očeta smo ubogali, zadoščal je že njegov strogi pogled, toda nikoli nas ni ustrahoval. Zora je bila še posebej njegova ljubljenka. Rad ji je kaj kupil, saj vsem ni mogel. Kot da bi vedel, se mi zdi danes, da ne bo dolgo živela.
Mama je bila zelo ustrežljiva, gostoljubna in naša velika hiša je bila znana po tem, da lahko vsak pride k nam spat in jest. Oče in mama sta bila do vseh ljudi dobra. Bohinj je bil že pred vojno znano letovišče. Naša hiša je bila odprta za vse ljudi, za letoviščarje in hribolazce, za domače in tuje, za goste in tiste, ki so hodili v Bohinj po raznih opravkih ali zaradi posla. Mnoge smo gostili zastonj, zlasti študente. Na našem vrtu so si poleti postavili šotor cigani, tim. čergarji, ki so prihajali na vozovih s ponjavami. Nikomur ni prišlo na misel, da bi jih odgnal. Res pa je, da niso kradli in so za vsako kuro vprašali.
Starša sta bila zelo skrbna in čista. Nas otroke je mama dvakrat na teden okopala v žehtniku, takrat kopalnic ni bilo. Največjo skrb pa sta posvečala šolanju otrok. Med vojno sem bila v Ljubljani na učiteljišču in ga leta 1946 končala. Zora, ki je po očetu in mami podedovala trgovsko žilico, je prav tako med vojno obiskovala trgovsko šolo v Ljubljani. Starejša brata, tudi študenta v Ljubljani, sta bila poleti 1942 v obsežni italijanski raciji zajeta in poslana v Gonars.
Oče se je ukvarjal s trgovino. Iz Vojvodine je uvažal koruzo in oves, ki ga je večinoma prodajal domačinom in vojaškemu polku jugoslovanske vojske za njihove konje. Polk je bil nastanjen na Rebru v Bohinjski Bistrici, komanda je bila v Bohinjski Beli. V Bohinju je pred vojno potekala meja med Jugoslavijo in Italijo. Uvažal je tudi črno moko in dve vrsti bele moke, čeprav so pred vojno v Bohinju še sadili pšenico in žitarice, ampak samo za lastne potrebe. Prodajal je tudi znan bohinjski sir ementalec in tim. mohand, danes ni več tak kot je bil včasih. Trgovino je imel v posebej zidanem skladišču pred hišo, pisarno v pritličju hiše, kjer smo stanovali. Med vojno je trgovina prenehala, kar je ostalo v skladišču, so odnesli partizani. Po vojni se je oče ukvarjal samo še z zbiranjem in razpošiljanjem suhih zelišč in suhih gob. Mama mu je lahko zdaj še več pomagala in to je bil edini vir zaslužka. Zelišča in gobe je pošiljal Gosadu, ki ga je kasneje prevzela Droga.
Že pred vojno smo živeli skromno in varčno. Oče nam je sam menjal podplate na čevljih. Za Miklavža je vsako leto le eden od otrok dobil kakšno oblačilo, ostali pa suho sadje in morda nekaj piškotov. Nikoli pa nismo bili lačni. Po vojni in še veliko let potem, pa sem bila stalno lačna, čeprav sem hodila v službo in veliko delala. V razredu sem imela tudi po 60 otrok, tako da nisem vedela, kam naj jih posedem, učila v dveh izmenah, ponoči pisala priprave.
Zakaj toliko govorim o pridnosti, skrbnosti in skromnosti staršev? Nekateri Bohinjci so namreč mislili, da se pri nas cedita mleko in med. Po vojni mi je pravil domačin Janez Sušnik, brat zloglasnega borca Tončka Sušnika, kako so fantje mojima sestrama Marici in Zori peli podoknice, pa jih naša mama nikoli ni povabila v hišo in jih pogostila, čeprav so se, po njihovem mnenju, pri nas mize šibile od dobrot. Kako so se motili! Seveda jih mama ni povabila noter, ker bi to izgledalo, da jim ponuja svoji hčerki.
Naš oče je bil veren človek, po političnem prepričanju pa Sokol. Ni maral pobožnjakarjev in klerikalcev, zato nas je marsikdo gledal postrani, a si tega nismo jemali k srcu. Niti Zora in nobena od sester nismo bile v Marijini družbi. Smešno je, da so nas obtožili belogardizma. V Bohinju ga sploh ni bilo. Za Bohinj je veljalo, da so šli sokoli ali v partizane, ali nikamor drugam.«
Taka je v skopih obrisih podoba družine, iz katere izhaja Zora. Nas pa najbolj zanima Zora. Rojena je bila 12. aprila 1922. Vemo že, da je bila zelo veselo in prostodušno dekle. »Okrog nje se je vedno širil smeh,» nadaljuje Nada. »Naivna in zaupljiva kot otrok, je vsakomur vse verjela in v vsakem videla dobrega človeka. Po zunanjosti je bila čedna, tako so govorili, in zaradi svojega vedrega in lepega značaja privlačna. Ko se je med vojno vrnila iz trgovske šole domov, je pomagala očetu v trgovini, dokler jo je še imel. Znala je nemško in gotovo spregovorila tudi s kakšnim Nemcem. Zaslužila je kakšen dinar, si kupila blago za krilo ali obleko, predvsem pa ne bom nikoli pozabila njenih sandal s plutovinastim podplatom. Takrat so bile sandale iz ‘korka’ novost in verjetno nobeno dekle v Bohinju ni imelo takih. Spominjam se tudi dveh nedelj, ko sva šli skupaj na izlet na Bled. Fant iz Bistrice, ki je partizanil v Dalmaciji, nam je po vojni dejal: ‘ Zora je bila za vojne čase preveč vesela.’
Kdaj se je spoznala s Francetom Hodnikom iz Vrhnike, ne vem dobro. Prihajal je v Bohinj zaradi svojega dela in med njima se je vnela ljubezen. Verjetno se zato ni mogla ogreti za Leona Korošca iz Zake na Bledu, ki je bil nekoliko starejši, lep in fin gospod s hišo. Zoro je imel zelo rad. Obiskovala sta se, zato je šla Zora večkrat na Bled. Do konca sta ostala prijatelja.
Še potem, ko ni več obiskovala trgovske šole, je bila Zora dvakrat v Ljubljani. Enkrat nam je prinesla maslo, kar je bilo za nas pravo razkošje. Drugič je morala k zobozdravniku v Šiško, ki ji je z zlatom prevlekel dva zoba. Nikoli nisem pozabila njenih nasmejanih ust in obeh zlatih zob, ko sem jo dva dni po tistem videla smejati.«

V vrtincu sovraštva

»Kljub Zorinemu dobrohotnemu, veselemu in odkritemu značaju, Zore nekatera dekleta niso marale. Z začetkom partizanstva in vsega, kar je temu divjemu plesu sledilo, so pahnile v vrtinec sovražnega natolcevanja, nevoščljivosti in zavisti svojo prijateljico Zoro. Zora je bila zaradi svoje prostodušnosti in zaupljivosti prijateljica z vsemi dekleti. Partizanom jo je ovajala služkinja pri Koroščevih. Bila je Bohinjka iz Zgornje doline.
Pri nas je nekaj časa stanovala Pepca iz Stare Fužine in prijateljevala z Zoro. Najmlajši brat Branko mi je povedal, da je Pepca med vojno izjavila: ‘Zadnji čas je, da z Zoro obračunajo.’ Lepo je, da mi Pepca zadnja leta pred Vsemi svetimi prinaša svečo, naj jo prižgem na ‘našem’ grobu. Še lepše bi bilo, če bi jih šla prižgat sama. Danes verjetno gleda na pretekle dogodke drugače.
Prav gotovo, da izjave teh deklet niso bile odločilne, da je Zoro pogoltnil uničujoč vrtinec sovraštva. Morda je bila bolj odločilna izjava Miloša Ravhekarja. Ravhekarjevi so živeli blizu nas in bili ob začetku vojne takoj vsi na partizanski strani. Oba sinova sta bila partizana, tudi sestri na pomembnih mestih. Miloš je pri partizanih izjavil: ‘Ali bo Zora moja, ali pa od nobenega!’ Te izjave nismo slišali, ampak so nam po vojni zanjo povedali drugi. Sčasoma smo pričeli dojemati, da je vrtinec sovraštva, ki se je pričel vedno silneje vrteti okrog Zore, posesal vase mnoge, ki so Zoro in našo družino poznali in zasovražili. Vojna Slovencev ni povezala v domoljubju, ampak zasejala med nas razdor in sovražnost.

Opis slike: Mati Frančiška Žmitek

Zora je rada hodila v Češnjico k stari mami Frančiški Stare po domače Dobravec ter k stricu in teti, ki sta živela na domu. Neke lepe poletne nedelje leta 1943 je odšla Zora k njim na obisk. Teta Minca se je tisto nedeljo mudila s konjsko vprego pri nas in s seboj odpeljala Zoro. Obveščevalna služba je takoj sprožila alarm. Delovala je neverjetno hitro in učinkovito. Še isti dan so se pojavili pri stari mami večinoma neznani partizani, slišala sem, da sta bila samo dva iz Bohinja. Zahtevali so, da gre Zora z njimi, na sestanek v gozd, so rekli. Zora je v svoji prostodušnosti in naivnosti takoj privolila. Stara mama in teta sta ji močno branili. Verjetno v tistem trenutku ni pomislila, da bi posnemala očeta. Njega so večkrat prišli iskat za ‘sestanek’ v gmajni, pa se je vselej skril ali se jim kako drugače izmuznil. ‘Saj nimam nič na vesti, zakaj ne bi šla z njimi,’ je Zora zavrnila teto. Oblečena v lahko poletno krilo in obuta v sandale iz plutovine, je odšla z neznanimi partizani proti Koprivniku. Nikoli več se ni vrnila.
Po Bohinju se je takoj razvedelo, da so jo odpeljali na Koprivnik, od tam pa na planino Pokrovec pod Koprivnikom. Tam sojo zasliševali, strahovito mučili, posiljevali in komaj še živo ustrelili. Govorilo se je, da so truplo vrgli v grapo. Seveda se je samo šepetalo, šepetalo tudi zato, ker je bila vest o mučenju tako strahotna.
Pri Žmitkovih pa niso bili tako naivni, da ne bi zaslutili, kaj pomeni, da partizani odpeljejo dekle s seboj na ‘sestanek’. Razpoznali so prihuljeno obnašanje mnogih ljudi po Bistrici in Zgornji dolini. Prvi in edini, ki je očetu in mami odkrito in naravnost povedal za smrt Zore je bil stric iz Češnjice, povedal tudi za planino Pokrovec. Zgodbo o mučenju je zamolčal. Takrat je bila na tej planini le ena domačija, vendar so okoliški lastniki gozdov poznali vsako ped svojega gozda, zaznali vsako spremembo v njem, posebno po tem, ko se je razvedelo, da so Zoro odpeljali partizani s Koprivnika na Pokrovec«
Vsa vojna leta, tudi tisto poletje je bila mlajša sestra Nada v Ljubljani. Kako je zvedela za smrt sestre? » Stanovala sem pri teti Ivanki v Šiški in ona mi je povedala, njej pa verjetno mož. Kako je on zvedel, sam Bog ve. Med vojno se je vse zelo skrivalo, tako je bilo ljudi strah. Novica o Zorinem mučenju in smrti pa je bila preveč grozna, da bi jo lahko skrili.«
»Nedolgo zatem, ko sva se z možem in otrokoma l. 1954. preselila v Beograd,« nadaljuje Nada, »mi je pisal oče in me prosil, če utegnem priti v Bohinj. Rad bi mi nekaj povedal in pokazal. Nisem slutila kaj, a vedela sem, da moram takoj odpotovati domov. Doma me je peljal v klet. Pokaže mi veliko pločevinasto škatlo na polici. Odprejo in v njej zagledam lobanjo. ‘Kaj misliš, ali je to Zorina lobanja?’ Takoj se mi pogled ustavi na čeljustih in dveh zlatih zobeh. Ali se sploh more opisati občutke, ki so me takrat preplavili? Zelo težko. Bila sem v šoku. Živo mi stopi pred oči Zorin nasmeh tistega dne, ko se je vrnila od zobozdravnika v Ljubljani, se veselo smejala in kazala z zlatom prevlečena zoba. Očetu zagotovim, daje ta čeljust lahko samo Zorina. Enakega mnenja so bili tudi domači in sorodniki.

Opis slike: Oče Franc Žmitek

Lobanjo sta našla stric, očetov brat iz Češnjice in njegov prijatelj. Na skrivaj sta jo v nahrbtniku prinesla očetu. Prinesla sta še košček Zorinega krila in njene sandale iz plute. Krila se dobro spominjam: bilo je svileno, temno zeleno z belimi rožami in živorumenimi prašniki. Istih barv je bila še vedno krpa Zorinega krila. Zorine sandale iz ‘korka’ smo še dolgo hranili doma na stopnicah pred njeno sobo. Stric in njegov prijatelj sta dolga leta poizvedovala, kam so vrgli Zorino truplo, iskala sledove in končno našla njeno lobanjo, košček krila in sandale. Povedala sta za kraj, kjer sta to našla, toda ko sva kasneje z bratom Brankom hodila tam okoli, je bilo že vse zaraščeno.
Sami z neko gospo, sva na skrivnem pokopali Zorino lobanjo v grob moje tete poleg našega groba. Bali smo se, da bi kdo zvedel, da smo našli Zorino lobanjo in bi naš grob razkopal. Toliko sovraštva do Zore in naše družine je bilo v Bohinju! Na pokopališče sva odšli v jasni mesečni noči med prvomajskimi prazniki. Izmenoma sva kopali, treba je bilo skopati kar precej globoko jamo, ker je bila škatla velika. Ves čas sva oprezovali, da se ne bi kdo pojavil in naju zasačil pri tem početju. Gospe] sem obljubila, da njenega imena nikoli in nikomur ne bom izdala. Kasneje smo lobanjo prekopali v naš grob in na ploščo napisali Zorino ime.
Tudi stričevemu prijatelju, ki je skupaj s stricem našel in prinesel Zorino lobanjo, sem morala pod prisego obljubiti, da do konca življenja ne bom izdala njegovega imena. Veliko Bohinjcev je vedelo, oziroma še vedo, kje so Zoro mučili in kdo so bili zraven, a so o tem molčali in še vedno molčijo. Pa me to niti ni zanimalo, ker se z gnusom spominjam zverinskega početja teh ljudi. Ne morem razumeti, kako je mogoče, da je v tako lepem Bohinju živelo nekaj podivjanih zločincev – partizanov. Leta in leta se to sprašujem.
Šele z leti smo zvedeli za kakšen drobec. Bilo je veliko govoric, verjamem samo temu, kar so mi kasneje povedali oče, sestra Marica in bratje. Kakšen mesec pred svojo smrtjo, je očeta obiskal naš daljni sorodnik Slavko Žen, nekdanji partizan iz Bitenj. Bil je že bolan. Očetu se je prišel opravičit, da Zori ni mogel pomagati, ko so jo pijani partizani mučili. Enajst jih je bilo, ki so jo posilili. Ko je posredoval pri komandantu, mu je ta zagrozil, da ga bo ustrelil, če bo še kaj govoril v prid Zori.
Po tej Slavkovi izjavi je oče planil v krčevit in glasen jok, da so se vsi prestrašili, ali ni morda dobil živčnega zloma in se ne bo več opomogel. Po Zorini smrti sta oče in mama do konca življenja toliko prejokala zaradi Zore, da ju verjetno nobena stvar več ne bi mogla zlomiti.
Od najmlajšega brata in sestre Marice sem slišala, da se je v Stari Fužini Cesarjev, nekdanji partizan, v pijanosti hvalil, da je Zoro on končno ustrelil, potem ko je bila po vsem mučenju še živa.
Starši so zvedeli še za druge grozote o mučenju: kako so ji izrezali prsa, polomili roke in noge, tri dni mesarili, da je bilo vse krvavo. Ali je kaj takega sploh mogoče?
Leta 1993 je prišla k meni v Bistrico Bajtnekova Ančka iz Srednje vasi, nekdanja sekretarka partije iz Zgornje doline. Imela sem goste na obisku, pa je to ni motilo. Prav zato se je namenila k meni, da mi pove, da ‘z Zoro ni imela nič’ in da o vsem, kar je ‘z njo v zvezi ni nič vedela’. Med gosti je bila moja znanka, profesorica filozofije, in ko je Ančka odšla, mi pravi: »To gospo pa zelo peče vest.«
Že potem, ko smo zvedeli, da so Zoro umorili, so iz gmajne prihajala pisma z zahtevami, kaj naj starši pošljejo partizanom. Pisala jih je Angela, nekdanja Zorina prijateljica, ne spomnim se več njenega priimka. Hotela je perilo in sanitetni material. Oče je oboje poslal. Po vojni se je Angela poročila v Koper in tam tudi ostala. Pavijo, da ima veliko stvari na vesti in se v Bohinj več ne upa. In ni edina.
Pomagali smo tudi Ravhekarjevi Katarini, materi partizana Miloša. Ko so jo Nemci iskali na domu, je šel moj oče tja, znal je nemško, in jim moral pojasnevati. Povedal je, daje Ravhekarjeva po rodu Korošica in se zlagal, da se je odselila v Avstrijo. V resnici je bila skrita v hiši, temu smo rekli, da je ‘zabita’. Če bi jo Nemci našli, bi očeta skoraj gotovo odpeljali v Begunje in ga ustrelili ali poslali v internacijo. Tudi za njuna sinova in hčeri je lagal, da so poročeni in so odšli po svetu. Ko se je Ravhekarjeva Katra umaknila iz hiše, sta nekaj časa skrbela zanjo mamin brat stric Jože Stare in njegova žena Jožica. Res pa je tudi, da je našemu očetu prav Ravhekarjeva rešila življenje. Nekoč leta 1944 je k nam sporočila, naj se oče hitro skrije, ker partizani prihajajo ponj in ga bodo poslali na Primorsko. Takrat se je v Bohinju že vedelo: vsak kdor gre na Primorsko, bo ubit.
Še vedno se sprašujem, zakaj je bilo v Bohinju toliko sovraštva, škodoželjnosti, in zavisti do ljudi, ki so imeli malo več ali bili šolani. Morda tako zadržanje izhaja iz predvojnih časov, ko je bilo težko za zaslužek. V časopisu sem prebrala, da je bilo v Bohinju toliko krvi prelite tudi zato, ker so veliko hudega in zlobnega povzročili obveščevalci in obveščevalke. Ljudje so jim bili izročeni na milost in nemilost. V štabu pa so postopali tako, kakor so zvedeli od obveščevalcev.
Moj mož je bil gradbenik in se je dolga leta po vojni na nekem gradbišču srečal z visokim političnim funkcionarjem. Beseda je nanesla na Bohinjce in vojne razmere, pa je ta dejal možu: ‘Bohinjci si domišljajo, kakšne zasluge imajo za NOB. Po vojni so nekateri hoteli partizanske penzije, ker so občasno nahranili partizane s kislim zeljem in žganci. In domišljajo si, kakšni borci so bili. Zvečer so hodili domov jest in spat, ko pa je bilo treba v hajko na Primorsko, so se nekateri izgovarjali z boleznijo in s strganimi čevlji.’
Hvala Bogu, da so v Bohinju tudi ljudje, ki so prepričani, da je Zora nedolžna. Eden od njih mi je zagotovil, da bi kadarkoli šel na sodišče pričat v korist moje sestre. Žal je že umrl.
Bivši partizan iz Kamenj si je drznil oponesti svojim nekdanjim soborcem: »Zakaj so Žmitkovim prizadeli toliko hudega, ko so dobri in pošteni ljudje?« Pa so ga zavrnili, da je bil gotovo zaljubljen v katero od deklet, če tako govori.
Po vojni je bila naša družina zaznamovana. Dva brata sta se sama izšolala in eden je končal fakulteto. Zadnji letnik učiteljišča sem obiskovala leta 1946 in pred maturo so me hoteli izključiti iz učiteljišča, ker prihajam iz belogardistične družine. Bila sem priljubljena med SKOJ-evci in znana po resnicoljubnosti, čeprav nisem bila članica njihove organizacije. Dosegli so, da me niso izključili in sem lahko maturirala. Učitelji moje generacije smo imeli v krvi poštenje in odgovornost do dela in taki smo ostali.
Ko sem se z družino leta 1954 preselila v Beograd, je vsa leta na šolo, kjer sem poučevala, prihajala pošta iz Bohinja, od koga ne vem, češ da nisem primerna za učiteljico, zaradi svojega belogardističnega porekla. Ravnateljica mi ni nikoli povedala imena podpisanega.

Opis slike: Žmitkova domačija po obnovitvi

Že v obdobju demokracije, ko smo živeli v Bohinju sem na sodišču, kjer sem imela opravke, živo občutila sovraštvo do družine Žmitek. Tudi v prijateljskih pogovorih z mladimi, vnuki nekdanjih bohinjskih revolucionarjev, občutim sovraštvo in posmeh do vseh in vsega, kar ni bilo na strani NOB. Trdno sem prepričana in na vsakem koraku to občutim, da so otroci in vnuki bohinjskih borcev, obveščevalcev in terencev ‘zadojeni’ s sovraštvom do nas, kot da so ga pili z materinim mlekom. Če hočem komu povedati resnico o Zori in naši družini, me nekdo drug opozori: ‘Nada, tiho bodi, samo škodovala boš otrokom in vnukom.’ Saj to ni normalno.
Najmlajši brat Branko, zdaj že pokojni, je z nekaterimi somišljeniki snoval načrt za postavitev kostnice v spomin vseh pobitih med vojno v Bohinju. Po njihovem mnenju je bilo vseh žrtev približno osemdeset. Pa v tem niso uspeli. Ostalo je le pri zamisli.
Bojim se, da bo tudi tale, zelo skop zapis o moji sestri in naši družini, o našem trpljenju in bolečini, sprožil ponoven val sovraštva. Vendar z njim želim doseči ravno nasprotno: da bi postali ljudje odprti za resnico, da se je ne bi bali priznati in bi tako presegli sovražna in zlobna podtikanja. To bi bil tudi pogoj za postavitev kostnice, ki je prav gotovo ne bom dočakala. Dočakati pa bi jo morali mladi. Težko mi je živeti med ljudmi, ki niso na strani resnice.«
S takimi in podobnimi mislimi je končala pogovor Nada Vandot, sestra mučene in ustreljene Zore Žmitek. Žal ji je, da med vojno ni živela v Bohinju in bi bila tako bolj živo povezana z medvojnimi dogodki in domačimi. Tudi ji je žal in čudi se, da nihče še živečih v Bohinju, kljub njenim prošnjam, noče povedati ničesar, kar ve o Zori.

Gnus in prezir do podlih laži

V nekaj stavkih smo bežno pokukali v žiljenje ‘znane gestapovske vlačuge’ in ‘be-ga kurirke’, kot trdi o njej partizanski pisatelj Jože Vidic. Ne moremo drugače kot da tudi mi – podobno kot Nadini domači – z gnusom in prezirom zapremo knjigo. Omenim naj le, da Vidic v svoji lažnivi, sovražni in propagandni strasti upa trditi celo to, da je Zora Žmitek mladeniča, ki ga je zapeljala in ga tako pridobila za svoje belogardistične posle, povabila na svoj dom maja 1944 leta. Takrat je bila Zora skoraj že eno leto mrtva. (Njene smrti in njenih krvnikov ne omenja nikjer). Morda se je Vidicu ta letnica zapisala zato, ker maja 1943 o domobranstvu ali belogardizmu kot so ga komunisti preimenovali, ni bilo na Gorenjskem ne duha in sluha. Nastalo je šele leta 1944 in le v širši okolici Kranja in v Poljanski dolini. V Bohinju in v Zgornjesavski dolini ga nikoli ni bilo! Verjetno je avtor laži tudi zato svoje idiotske trditve podkrepil še z Zorinim pripadništvom plavogardizmu in Črni roki.
Vidicu je bilo premalo, da je posvinjal samo mrtvo Zoro. Tudi njenega brata Jožefa, umrl je kmalu po rojstvu, je obtožil belogardizma. V že omenjeni knjigi zapiše : »Družina Ž. (iz Bohinja, ime izpuščam; opomba J.V.) je belogardistična. Sam Ž. vohuni po vasi za našimi simpatizerji. Njegov sin Jožef je v Kranju v be-ga pisarni in mu je poverjen Bohinj … « (str. 111, 3. odstavek)
Lahko je zamahniti z roko, češ, saj vemo kakšne laži in izmišljotine je pisal Jože Vidic. Toda ostajajo zapisane, sejejo še naprej sovraštvo in razdore ter zastrupljajo mlajše generacije. Niti ene njegove napisane besede Zveza borcev in njeni ideološki nasledniki in priskledniki še niso javno preklicali, nobena njegova knjiga ni umaknjena s knjižnih polic! Gospa Nada Vandot zameri Vidicu, da ni nikoli prišel do staršev in se pozanimal o Zori.
Tudi nobenega opravičila za vse prestano gorje, ki so ga povzročili revolucionarji še nismo slišali, čeprav vemo, da izrečene besede nikoli ne morejo izraziti in izbrisati iz spomina nedopovedljivega trpljenja žrtev in njihovih domačih. Spomnimo se, kaj je izjavila v tej pripovedi Zorina sestra Nada: »Skušali smo potoniti v neko stanje, kjer nismo več razmišljali, »je povedala v imenu vseh domačih. »Tako hudo je bilo, da se tega ne da povedati.«
Ali se lahko zavemo teže teh besed? Ali pomislimo kdaj, da je bilo v tako stanje potopljenih na tisoče nesrečnikov med vojno in še dolgo po njej, nekateri še danes. Ali jim je že kdo ponudil roko, da bi jih potegnil iz tega stanja?