Avtor: Janez Grum

Zbornik Svobodne Slovenije, ki izhaja v Buenos Airesu, je za leto 1965 organiziral anketo KAJ SODIM O KOMUNIZMU. Za mnenjeje bil naprošen tudi dr. Peter Celestin Jelenec.
Kar nekaj razlogov nas je navedlo, da objavimo njegov prispevek v Zavezi. Nekateri so slučajni Slučajno je to, da je bil omenjen v spominih dr. Antona Komotarja, ki smo jo objavili; slučajno je tudi da nam je prof. Janez Grum poslal iz Clevelanda spominski zapis o tem možu. Ni pa slučajno to, da je Jelenc kot predsednik socialdemokratske stranke odigral pomembno vlogo v medvojni Slovenski zavezi. O tem pravi uredništvo zbornika v glosi k njegovemu prispevku: »Od vsega začetka je odklanjal vsak stik z OF. Sodeloval je pri vseh prizadevanjih za ustanovitev skupne organizacije vseh Slovencev, pred okupacijo pri ustanavljanju Slovenskega narodnega sveta in med okupacijo pri Slovenski zavezi in pri Narodnem odboru za Slovenijo.«
Prisotnost prominentnega člana socialne demokracije v Slovenski zavezi govori o njeni konceptualni in politični širini. Pri tem ne moremo, da ne bi tudi mi občutili obžalovanja, ki ga je izrazil Komotar, da socialna demokracija ni doživela večjega razmaha v predvojnem času. Mislimo, da vemo, iz katerega spoznanja izvira Komotarjevo obžalovanje. Slučajno tudi ni to, kar izhaja iz Jelenčevega pisanja: osvežujoči dotik resničnosti in stvarnosti, pa tudi globokega razumevanja in izobraženosti. Slučajna tudi ni njegova emigrantska usoda, ki nas je zadela in ki naj jo nakažemo z dvema podatkoma: ko je leta 1945 šel v emigracijo je bil star 61 let, ko pa se je 1965 v Buenos Airesu upokojil, pa 81. V Enciklopediji Slovenije ga ne iščite!

»Slovenski narod je še premogel toliko zdravih sil, da se je uprl komunističnemu nasilju.«

Te besede mi je izrekel dr. Celestin Jelenc dva ali tri dni po prihodu v Vetrinj. Prišel sem tja 13. maja 1945.
Naključno sva se srečala med vozovi beguncev – kmetov iz poljske fare, pri vozu Lampretovih z Vevč. V pogovoru sem prek številnih voz pogledal proti domobranskemu delu taborišča, zamahnil z roko in rekel dr. Jelencu: Ob temle pogledu se vprašam, ali smo napačno storili, da smo se l. 1942 uprli komunističnemu nasilju.« In dr. Jelenc mi je izrekel besede, ki so tu v naslovu.
Nanje sem se v preteklih letih velikokrat spomnil, posebej še v majskih dneh, in vsakokrat sem jih pritrdil, da so najbolj ustrezna oznaka našega protikomunističnega boja.
Prav je, da zato nekaj povem o tem možu.
Z dr. Jelencem sva se spoznala že v D. M. Polju, ko je zadnji dve leti pred 2. svetovno vojno hodil mimo prosvetnega doma na železniško postajo v Polju. Tedaj je namreč živel na Vevčah. Začela sva se pozdravljati in rekla tudi kakšno besedo. To tudi v času vaške straže. Zato sva si v Vetrinju bila znanca.
Dr. Jelenc je bil rojen l. 1884 na Notranjskem, maturo je opravil l. 1902 na ljubljanski gimnaziji in pravni študij štiri leta kasneje na Dunaju, sodno prakso v Ljubljani in Trstu ter odvetniško pripravo pri dr. Karlu Slancu v Novem mestu, tedaj izredno uglednem advokatu. Med prvo svetovno vojno je bil na vzhodni in zahodni fronti in na koncu doživel enoletno italijansko ujetništvo. Po vrnitvi v Ljubljano je postal samostojni odvetnik. – Leta 1909 je pristopil v socialdemokratsko stranko, čeprav je izhajal iz družine, ki je bila pristaš Narodne napredne stranke. K temu prestopu so prispevala tudi predavanja o socialnih vprašanjih na Dunaju dr. Rennerja, znanega socialista in kasneje državnega predsednika Avstrije. Istega leta 1909 se je udeležil prve Jugoslovanske socialistične konference v Ljubljani, ko je bil napravljen sklep, da se bo socialistična stranka imenovala »jugoslovanska«. V 20-ih letih je bil Jelenc aktiven v socialdemokratskem klubu Svoboda in po razpustu te v Vzajemnosti, po razpustu socialistične stranke med Aleksandrovo diktaturo pa je bil predsednik ilegalnega političnega kluba.
Po razpustu politične stranke so se socialdemokrati, ki jih smemo imenovati tudi socialiste in zmerne marksiste – niso poudarjali ideje svetovne revolucije in razrednega boja – posvetili delavskemu sindikatu, ki je bil številčno močnejši, kot sta bila krščansko-socialistični in liberalni sindikat skupaj. Pri tem delu na terenu so dobro spoznali komunistično taktiko in jo zavračali. V tem so bili odpornejši kot pa krščanski socialisti. Med italijansko okupacijo so socialdemokrati odklanjali OF, od vidnejših je prešel v OF samo eden, Franc Svetek. Pri tem se niso dali prestrašiti, ko je KP ukazala uboj predsednika metalurškega sindikata Vinka Urankarja že 11. decembra 1941. Kot iskren demokrat, pa da bi bil demokratski tabor čimbolj enoten, se je dr. Jelenc pridružil Slovenskemu narodnemu svetu in leto kasneje Slovenski zavezi 1942. V vojaškem pogledu je bil somišljenik generala Mihajlovića. In v jeseni 1944 je kot predstavnik socialdemokratske strani postal član Narodnega odbora.
Kot je razvidno iz prvega stavka, je dr. Jelenc v maju 1945 odšel na Koroško in prišel v Vetrinj. Po tednu dni se mu je posrečilo, da je s poljskimi oficirji, ki so se nabrali pri Celovcu, brez ovir prišel v Italijo in končno v Rim. Z njim je bila tudi žena. Tam sva se občasno tudi doli srečala. Iz Rima sta Jelenčeva dva odšla v Argentino l. 1948. Svoj kruh si je služil kot uradnik za knjigovodstvo. Umrl je l. 1968 v Buenos Airesu.
V zamejstvu je sicer navezal stike s člani – begunci bivše JSS, a posebnega kluba ni skušal ustanoviti. Napisal pa je dva članka za argentinski Koledar – Zbornik. V l. 1961 je bil objavljen članek Kako sem videl škofa Rožmana in v l. 1965 se je udeležil ankete Kaj sodim o komunizmu z zgodovinsko preglednim člankom, ki bi zaslužil ponatis za bralce v Sloveniji. Jelenc ni nikoli izgubil tal pod nogami. Bil je življenjski realist. To si je pridobil pri advokatu dr. Karlu Slancu, ki je v duhu socializma veliko pisal o socialnih problemih in potrebah slovenske družbe pred 1. svetovno vojno. Posegel pa je krepko tudi na tedanje kulturno področje.