Avtor: Janko Maček

Spet smo vstopili v novo leto. Nad njegovimi vhodnimi vrati se sveti letnica 2007. Nekoč, ko je večina Slovencev večer pred novoletnim praznikom še obhajala kot sveti večer in so kadili in kropili po svojih domovih ter se z molitvijo zahvaljevali za nazaj in prosili sreče za naprej, je bila ponekod znana tale pesem: Ko leta tek je dokončan, nazaj nam nikdar več ni dan, vse časno hitro mine, to srca naj prešine. Gotovo si mislite, da take srednjeveške misli res niso primerne za dan, ko je naša mlada država uveljavila evropsko denarno valuto in tudi tako postala enakovredna članica velike evropske družine. Ali ne bi bilo prav, da bi tudi naša revija ob tem izrednem dogodku posvetila več pozornosti sedanjosti in prihodnosti?
Seveda bi bilo prav, pa se bomo kljub temu v tej številki in v celem letu ukvarjali predvsem s preteklostjo. Okrog evra in druge ekonomije bodo tudi brez nas postorili vse potrebno, saj je kljub naši razdvojenosti na tem področju vsaj nekaj sodelovanja. Ni pa tako v vprašanjih naše preteklosti, našega zgodovinskega spomina. Ali nismo stopili v Evropsko zvezo tudi zato, da bi ohranili svojo samobitnost? Toda kako bomo sledili temu cilju, če ne vemo in se ne moremo dogovoriti, od kod smo prišli in kaj smo?
Za nas, ki smo zavezani ohranjanju verodostojnega zgodovinskega spomina, v tem pogledu ne more biti dvoma. Na rubriko Kako se je začelo čaka še dovolj tem in zgodb, ki lahko prinesejo nekaj svetlobe v temo slovenskega spomina.
V letošnjem letu mineva 65 let od usodnega časa, ko je komunistična partija s krvavim terorjem prisilila naše ljudi k samoobrambi in jih hkrati razglasila za okupatorjeve sodelavce in izdajalce. Ze v septembru 1941 se je na Samotorici nad Horjulom naselila partizanska četa, ki so ji rekli tudi šolska četa, saj je tu partija šolala svoje vojake in jih pripravljala za krvavi spopad – ne toliko z okupatorjem kot z nasprotniki iz lastnega naroda. O tem bi radi nekaj povedali v naslednjih poglavjih.

Prvi meseci okupacije

Ko se pri horjulski cerkvi svete Marjete ozremo proti severu, vidimo, da stojimo ob vznožju mogočnega hriba oziroma slemena, ki se vleče od Slevice mimo Korena in Ulake ter konča na zahodu onkraj Samotorice – v bližini Šentjošta. Imamo občutek, da nam je korenski hrib zelo blizu, vendar nas loči od njega več kot 300 m višinske razlike in pot do tja je kar naporna. Otroci s tega konca so zato nekoč hodili v šolo v Horjul le trikrat na teden. Tako otroci kot odrasli so prihajali v dolino kar po stezah – bližnjicah, kajti pot po razdrapanem kolovozu je bila precej daljša. Kadar je bil potreben kak prevoz, so si hribovci pomagali s konjsko ali volovsko vprego, saj avto v te hribe tedaj še ni imel dostopa.
Približno kilometer od Ulake proti severu leži v prijazni dolinici manjša kmetija, kjer se še danes reče pri Lešnjaku ali v Lesu. Nekoč so se njeni lastniki tudi pisali Lešnjak. Toda v hišo je prišla bolezen in pobrala najprej gospodarja, kmalu nato pa še njegovo ženo. Domačija je bila zato prodana. Kupila jo je horjulska Živinorejska zadruga, ki je bila ustanovljena malo prej in so k njej poleg Horjulčanov pristopili tudi nekateri kmetje iz okolice. Za oskrbnika posestva je prišel Tone Setnikar z družino. Čeprav so ustanovitelji zadruge bili nekateri vidni člani Slovenske ljudske stranke s takratnim župnikom na čelu, se je kasneje marsikaj spremenilo in tik pred drugo svetovno vojno so bili v upravnem odboru večinoma protiklerikalci. Morda je tudi to pripomoglo, da je že septembra 1941 v Lesu nastalo partizansko šolsko taborišče, kot bomo videli kasneje.
Gotovo je pa važno vlogo pri tem imel tudi dr. Cene Logar, ki je tedaj živel na rojstnem domu v Horjulu. V spominih, ki jih le leta 1973 objavil v reviji Borec pod naslovom Osvobodilni boj v Dolomitih, dr. Logar pove, zakaj je leta 1941 sam Kidrič vodil organizacijo komunistične partije in OF v Horjulski dolini: »To je bilo zato, ker sva od leta 1937 do 1939 s tov. Kidričem skupaj delala v Pragi in v Parizu, kjer sem jaz študiral, on pa je bil tam v emigraciji. Razpad stare Jugoslavije me je dobil doma v Horjulu, kjer sem živel od jeseni 1940. leta, ko sem se po kapitulaciji Francije vrnil iz Pariza. Čeprav sem se habilitiral za privatnega docenta na ljubljanski univerzi, zaradi svoje politične aktivnosti v Parizu in v Pragi nisem mogel dobiti nobene zaposlitve. V Parizu sem bil podpredsednik Jugoslovanskega študentskega društva in sem deloval pod neposrednim vodstvom Borisa Kidriča. Takoj po kapitulaciji Jugoslavije sem iskal stik z njim, dobil pa sem ga šele ob koncu maja ali v začetku junija. Iskal sem ga prek njegovega očeta, prek katerega sem bil že prej povezan z njim. Takoj mi je dal navodila za organizacijo OF in povedal, da bodo poiskali stik z menoj tudi organizatorji vrhniškega okrožja. Čeprav sem že v Parizu okusil, kaj je konspiracija, sem prve lekcije o tem dobil šele sedaj od Kidriča.

Opis slike: Korenska cerkev sv. Mohorja in Fortunata

Kidrič mi je naročil, naj delo razširim na vse vasi v horjulski dolini in okolici. Da bi laže prišel v stik s hribovskimi vasmi, sem sprejel od občine neko popisovanje hiš in ljudi, ki so ga v juniju 1941 ukazali Italijani. Tako sem prišel na Koreno, Vrzdenec in Samotorico. Tu sem že tedaj zvedel za veliko aktivnost in vpliv jezuitov, predvsem v Šentjoštu, kjer so imeli tik pred vojno neki misijon z velikim uspehom in so od tedaj vzdrževali stike s temi kraji. Ko sem začel z organizacijo OF, sem se opiral predvsem na Viktorja Korenčana, starega komunista, in na Toneta Uršiča, šolskega upravitelja in idejnega voditelja sokolstva in sploh liberalizma. Predvsem sem pazil, da sem dobil poštene kmete, srednje in male, ter bajtarje. Ko sem javljal o stanju in organizaciji Borisu Kidriču, me je sprejel v partijo na osnovi mojega političnega dela v Parizu in pri organizaciji OF ter mi poveril tudi organizacijo partije, prve celice. Septembra 1941 je bila naša organizacija potrjena tudi s strani sekretarja vrhniškega okrožja. Sestanek smo imeli v horjulski šoli in vodil ga je Franc Popit-Jokl.«
Skoraj čudno se nam zdi, da dr. Logar v tej pripovedi sploh ne omeni nenavadnih turistov, ki so poleti 1941 prihajali na Koreno in Samotorico. Menda se jim je včasih pridružil tudi on in še nekateri Horjulčani. Po eni strani je bilo razumljivo, da so se mestni ljudje, ki so bili pred vojno vajeni izletov v kamniške in gorenjske planine, sedaj pa zaradi meje niti na Šmarno goro niso mogli, čutili prikrajšane in so se želeli nadihati svežega zraka, vendar ni bilo težko ugotoviti, da jih žene še nekaj drugega. Domačini so kaj hitro sprevideli, da so njihovi gostje najbolj zadovoljni, če jim na hitro postrežejo, nato pa jih prepustijo njihovim debatam. Turisti, ki so se nekajkrat ustavili pri Žakljevih oziroma v Grdi dolini, kot se je reklo po domače, so si dali veliko opraviti s konji in bilo je očitno, da jih to zares veseli, kljub temu pa je oče Franc kmalu ugotovil, da imajo za bregom še nekaj drugega. Neko jutro – verjetno je bilo v začetku septembra – so Žakljevi v kozolcu opazili nekaj moških. Očitno so tam prenočili. Bili so v civilnih oblekah in oboroženi. Ko je oče Franc stopil do njih, so mu povedali, da so Osvobodilna fronta. Šele pozno popoldne so se izgubili v gozd. Kmalu po tem je na Samotorico prišla italijanska patrulja iz Horjula. Na kmetiji pri cerkvi so spraševali gospodarja za »kozolec v dolini«. Kmet, ki je že vedel za obisk neznancev v Grdi dolini, jim je pokazal svoj kozolec pod vasjo. Italijani sicer s tem niso bili zadovoljni, vendar niso več nadlegovali. Ko je Žakelj to zvedel, je zaslutil nevarno povezanost med nepovabljenimi »gosti« v svojem kozolcu in Italijani.
Morda je prav, da tu povemo nekaj besed o Francu Žaklju, gospodarju Grde doline in očetu osmih otrok. Rojen je bil leta 1906 v Šentjoštu in se je v Grdo dolino priženil. Pred njegovim prihodom so se tu pisali Grdadolnik. Zgodilo se je, da je domača hči Jožefa ostala edina lastnica razmeroma velike kmetije, ki je nujno rabila močne moške roke. Poročila sta se leta 1929 in ob letu sta že dobila sina, ki je kot prvorojenec dobil ime po očetu. Njemu so sledili še štirje sinovi in tri hčere. V neprestanem garanju in skrbeh za dom in družino je čas hitro tekel. Ko so otroci začeli hoditi v šolo, so pešačili v Horjul in nazaj po isti poti kot vsi drugi. Za božič, veliko noč in samotorško žegnanje, ki je bilo v jeseni, saj je patron podružne cerkve na Samotorici sveti Mihael, je mama Jožefa spekla potico, pa tudi poleti ob košnji ali drugih težjih delih je prišlo na mizo kaj boljšega. Po mamini strani je bil v družini talent za muziko in petje, ki se je kmalu pokazal tudi na mladem rodu.
Omenili smo, da je bil oče Franc rojen v Šentjoštu. Ker je dr. Logar Šentjošt imel za središče zaostalosti, smo prav njega izbrali za njegovo nasprotje, bi pa lahko na tem mestu opisali tudi kakega drugega očeta s Korene ali Samotorice. V Žakljevi, po domače Krvinetovi družim, je odraslo deset otrok: sedem sinov in tri hčere. Oče Pavel je bil v prvi svetovni vojni ranjen in potem nikoli več ni bil popolnoma zdrav. Kljub temu je pomagal pri gradnji šentjoškega prosvetnega doma in k temu spodbujal tudi sinove. Francov starejši brat Jakob je postal poslovodja Kmetijske zadruge v Šentjoštu, mlajši brat Vinko pa je šel v Ljubljano v gimnazijo in nato v bogoslovje. Dr. Logar ga v spominih omenja kot enega izmed organizatorjev protikomunističnega odpora. Toda o tem nekoliko kasneje. Franc je moral doma že zgodaj poprijeti za vsako delo. Ko je bil oče na fronti in kasneje bolehen, je pomagal materi nositi težo skrbi za dom in družino, kar je bila dobra šola za kasnejše samostojno življenje. Vojaški rok je služil pri kraljevi gardi v Beogradu. Ko se je leta 1929 poročil, je bil star dobrih 23 let, vendar je bil njegov pogled na svet že toliko izoblikovan, da je takoj začutil nevarnost, ko je poleti 1941 ujel nekaj stavkov iz razgovora malo prej omenjenih turistov. Kasnejši dogodki so pokazali, da se ni zmotil, da je bil njegov občutek nevarnosti res pravilen in utemeljen.

Samotorška četa

Partizani so 18. septembra 1941 napadli nemške geodete pri Rašici. Dva dni kasneje so Nemci požgali vas in odpeljali vse vaščane, napadli in razbili pa tudi partizansko četo. Ostanek čete se je umaknil proti Smledniku, prešel Savo in se po ukazu iz Ljubljane zatekel na Lešnjakovo domačijo na Samotorici. To je bil začetek tamkajšnjega šolskega taborišča, ki je potem kljub bližini italijanske posadke v Horjulu in Polhovem Gradcu neovirano delovalo do začetka marca 1942. Ne vemo natanko, v čigavi glavi je zrasla ideja o tem taborišču. Ostanek Rašiške čete je postal jedro novega taborišča, kmalu pa so začeli prihajati novinci, večinoma iz Ljubljane. V Horjulu so jih sprejemali dr. Logar in njegovi sodelavci in jih usmerjali v taborišče. Za horjulsko partijo in OF so se s tem začele nove skrbi, največje breme je pa seveda nosil dr. Logar sam, ki je pogosto potoval v Ljubljano s kolesom, v Horjulu pa sprejemal »obiskovalce«. Sam je o tem zapisal takole: »V Ljubljani sem se sestajal v glavnem z Borisom Kidričem in njegovo ženo Zdenko, Francem Leskoškom in Cenetom Kristanom, ki je bil tedaj sekretar SKOJ in zadolžen za pošiljanje ljudi iz Ljubljane v partizane. Nekako novembra 1941 je prišel iz Ljubljane Franc Leskošek in pospremil sem ga v taborišče. Večkrat je prišel Cene Kristan, ki mi je dajal naloge glede taborišča, njegove prehrane in zvez z Ljubljano, obiskal pa nas je tudi Marjan Brecelj, ki je bil član glavnega poveljstva« (Borec 1973, str. 370). Potrebna je bila hrana, obleka in orožje. Veliko tega je s konjem in vozom speljal iz Ljubljane brat dr. Logarja, ki s tem ni zbudil pozornosti, ker se je zdelo, da vozi blago za svojo trgovinico. Precej prevozov je opravil tudi šofer avtobusa, ki je vzdrževal redno zvezo z Ljubljano. Po tej poti je prihajal v Horjul tudi Slovenski poročevalec in druga literatura, med katero je obvezno spadala Zgodovina Vsezvezne komunistične partije boljševikov.

Opis slike: V stari Lešnjakovi domačiji, ki je nekoč stala na tem mestu med Ulako, Prevalico in Grdo dolino, je bil šolski partizanski tabor

Čas šolskega taborišča pri Lešnjaku bi lahko razdelili na tri obdobja: V začetku decembra 1941, ko je četa odšla v napad na preserski most, je štela okrog šestdeset mož. Po akciji se je del čete vrnil na Samotorico, kmalu nato pa odšel na Pasjo ravan pri Črnem Vrhu in se vključil v Cankarjev bataljon. V taborišče so začeli prihajati novi prostovoljci in to je začetek drugega obdobja. Do 20. januarja 1942, ko so dobili ukaz za odhod na Notranjsko v Šercerjev bataljon, jih je bilo spet okrog šestdeset. Tretje in zadnje obdobje šolskega taborišča je bilo od 20. januarja do 3. marca 1942. Iz Ljubljane so prek Horjula spet prihajali novinci. V tem času se je taborišče sredi največje zime za dober teden preselilo na kmetijo v bližini Žažarja, nato se pa vrnilo na staro mesto na Samotorici.
3. marca 1942 so se na Ulaki, kjer so tedaj partizani iz šolskega taborišča imeli stražo, pojavili Italijani iz Horjula. Čeprav se je že nekaj časa vedelo, da bo do tega prej ali slej prišlo, se zdi, da so bili tako partizani kot Italijani presenečeni. Kako je pravzaprav bilo s tem? Kot smo omenili, leži Lešnjakova domačija v dolinici, od koder ni nobenega razgleda, zato se je poveljstvo čete odločilo postaviti stražo na Ulaki. Odslej je bilo pri eni od kmetij na Ulaki stalno nekaj oboroženih partizanov. Res so kot na dlani imeli pred seboj Horjul in del poti proti Korenu, seveda pa so Italijani iz Horjula lahko tudi nje opazovali, ko so se brezskrbno sprehajali po golem hribu. Dr. Logar o tem takole pripoveduje: »V začetku marca so Italijani nekaj dni vznemirjeni gledali z daljnogledom na Koreno. Ljudje so povedali, da se vidijo partizani, ki hodijo po vrhu Korene. Pozneje sem izvedel, da je komanda skupine, ki je bila onstran Korene v Lesu, postavila stražo na Koreno, da bi videla v horjulsko dolino, kajti iz Lesa se ne vidi nikamor. To je bilo zanje usodno. Italijani so napravili hajko na Koreno in v Les, ujeli dva partizana, ki so ju privlekli v Horjul, od tu pa na Vrhniko, kjer so ju na grozovit način usmrtili … V boju je bil en partizan ranjen; ta se je skril na Vrzdenec k Nacetu Isteniču. Sam sem prinesel zdravil, ki sem jih dobil iz Ljubljane in fant je ozdravel. Po boju so se partizani umaknili preko proge na Notranjsko« (Borec 1973, str. 376).
Po pripovedi domačina z Ulake je bil ta dogodek precej drugačen. Že dopoldne tistega dne je prišla k Janševim na obisk Andrejcova Polda iz Horjula s prijateljico. Pri Andrejcu so imeli gostilno in tja so zahajali tudi Italijani. Polda jim je stregla in se za silo naučila italijansko. Tako je prejšnji dan omenila seržantu, ki je pogosto klepetal z njo, da gre drugi dan na Koreno. Pri tem seveda ni pomislila na partizane, če je sploh vedela zanje. Okrog dveh popoldne so Janševi z obiskovalkama sedeli v hiši in nenadoma opazili seržanta, ki je sam prišel okrog hiše in zavil proti hlevu. Polda je presenečeno rekla: »Pa je res prišel!« Seržant, ki je najbrž pri vodnjaku opazil nekaj vojaških torbic, je previdno odškrnil hlevska vrata in se takoj odmaknil, hkrati pa snel z rame puško. V tem pa je že počilo. Partizan, ki je bil na hlevu, ga je namreč videl in streljal. Seržant je še oddal nekaj strelov, nato pa negiben obležal na koncu hleva. Janševi niso vedeli, kaj se je medtem dogajalo pri drugih hišah na Ulaki. Šele čez nekaj časa je pridrla večja skupina razjarjenih vojakov, ki so kričali nad domačini, da so vsi uporniki in komunisti. Polda jim je skušala dopovedati, da domačini niso nič krivi, pa je niso kaj prida poslušali. Odrasle soseščane so potem nagnali v Končanovo klet in zastražili, Janševo mamo z dojenčkom in otroke pa zaprli posebej v neko sobo v pritličju Končanove hiše. Bila je že noč, ko so moške in ženske iz kleti uvrstili v kolono in odgnali v Horjul, od tam pa s kamioni odpeljali v ljubljanske zapore. Preden so se vojaki odpravili v dolino, so zažgali Končanovo in Vrbetovo domačijo. Zdi se, da so na Janševo mamo in otroke pozabili, kajti ko so se že dušili v dimu, so vdrli v sobo in jih odvlekli v Janševo hišo, ki se je tisti večer niso dotaknili. Naslednji dan, 4. marca, popoldne so ponovno prišli in ne da bi kaj pojasnjevali, spet začeli požigati. Vrata Maroltovega hleva so se težko odpirala, zato so zažgali od zunaj in vsa živina je zgorela, Janševo živino pa so spravili ven. Ko so potem Janševi šli za živino po ozki gazi k sosedu Zabrniku, se je ozirala na goreči dom in mukala, od Marolta se je pa slišalo mukanje živine, ki je umirala v hlevu.
Tudi ta dan, bila je sreda, so se Italijani vrnili v Horjul, ne da bi šli gledat k Lešnjaku. Tretjič so prišli v nedeljo, 8. marca. Očitno so že vedeli, da so se partizani umaknili in da so doma sami otroci. Oskrbnika Setnikarja in ženo so namreč prijeli kar v Horjulu, ko sta prišla na pogreb Setnikarjeve sestre, dva starejša sinova pa na kmetiji, kjer sta služila kot hlapca. Tako so v nedeljo pripeljali s seboj tudi Setnikarjevega sorodnika iz Zaklanca, da je pobral otroke in odpeljal njihovo kravico. Požgali so vsa poslopja v Lesu in se vrnili v Horjul. Iz nepojasnjenega razloga so ta dan zažgali tudi pri Mihovih na drugi strani Korena, čeprav domači niso imeli prav nobene zveze s partizani. Baje so iz Horjula opazili tam blizu neke ljudi in takoj sklepali, da so bili partizani.
V zapisu, ki smo ga že omenili, dr. Logar govori o bitki pri Koreni: »Prva bitka je bila marca 1942, ko je okupator napadel zbirno taborišče na Koreni v Lesu. To je bila torej defenzivna bitka« (Borec 1973, str. 380). Ko pripoveduje o tem, kako so sardinski grenadirji 9. februarja še ponoči obkolili nekaj hiš v Horjulu in ob prvem svitu začeli preiskavo in aretacije – tedaj so zaprli tudi njegova brata Tineta in Jakoba – je prepričan, da so njiju in druge videli hoditi na Koreno. »Vsak jim je bil sumljiv, kdor je hodil iz Horjula na Koreno.« Ko so v Žažarju partizani podnevi hodili okrog in se vedli nekonspirativno, je Logar hitel v Ljubljano in vse javil Zdenki Kidričevi, ko pa se je partizanska straža razkazovala po Ulaki, da so jo lahko videli tja do Vrhnike, ni nič ukrenil. Zakaj ne? Ko beremo njegovo poročilo o zbiranju lesa in krompirja za pogorelce, se ne moremo otresti občutka, da je bilo ugotavljanje razpoloženja ljudi na tej poti njegova glavna naloga. Z ugotovitvami je bil zadovoljen. Seveda, saj OF do tedaj še ni pokazala svojega pravega obraza, zato so ljudje verjeli v njene dobre namene.

Opis slike: Žakljeva domačija v Grdi dolini

Nemirna pomlad 1942

Najbrž Logar med nabirko za korenske pogorelce ni obiskal Šentjošta. Verjetno so Šentjoščani tudi brez njegovega posredovanja pomagali, glede njihovega razpoloženja do OF in partizanov je pa tako in tako že imel svoje mnenje. Prav na novoletni dan 1942 so v Šentjošt poskušali prodreti Vrhničani. S pomočjo učiteljev so v šoli organizirali sestanek, ki sta ga vodila dr. Grampovčan in znani zadružnik iz Verda Furlan. Uspeh je bil sila skromen, kajti Jakob Žakelj, ki naj bi šentjoške zadružnike pomagal vključiti v OF, je odklonil sodelovanje. Po tem tihem spopadu sta se obe strani nekako zaprli vase. Franc Žakelj v Grdi dolini je bil o vsem tem kolikor toliko na tekočem, vendar na zunaj tega ni kazal in s sosedi o tem ni govoril. Iz šolskega taborišča so prihajali k njemu poslušat radio. Vedno jih je lepo sprejel in tudi postregli so jim, potem so jih pa navadno pustili, da so sami iskali poročila, ki so jih zanimala. Franc je na sebi čutil poglede, ki so skušali prodreti v njegovo notranjost, vendar je ostal miren in prijazen.
18. aprila zvečer je prišla v Šentjošt večja skupina partizanov. Od kod? Morda s Ključa ali z Rup. Kljub pozni uri so nagnali vaščane v gostilno k Možinetu. S pol ure oddaljene Krvinetove kmetije so zvezanega prignali Jakoba Žaklja, starejšega Francetovega brata. Pri prihodu na kmetijo so se vedli zelo grobo. Ker jim niso takoj odprli, so dokaj močna vhodna vrata vrgli s tečajev. Jakob se je sicer poskusil skriti, vendar so ga hitro našli in odgnali. Na sestanku so najbolj napadali njega, češ da zbira orožje in organizira belo gardo, grozili pa so tudi kaplanu Cvelbarju in drugim vaščanom, da se jim slabo piše, če ne bodo sodelovali z OF. Po sestanku so druge spustili domov, le Žaklja so spet zvezali in odpeljali v bližnji gozdiček. Šele proti jutru so ga spustili. Kasneje se je zvedelo, da bi ga bili ubili, če se ne bi bil zanj zavzel vpliven ženin sorodnik.
Tri dni kasneje, 21. aprila ponoči, so prišli po Janeza Erbežnika iz Zaklanca. Naslednje jutro so našli njegovo truplo na cesti Horjul – Vrhnika, približno 1 km od Horjula. Ta uboj omenja tudi dr. Logar, ko piše o tretjem valu italijanskih aretacij: »Bile so posledica likvidacije okupatorjevega špijona trgovca Erbežnika iz Zaklanca. Tedaj so hoteli aretirati tudi mene in Adolfa Jeraja, pa sva se oba rešila. Iz blokirane vasi sem se umaknil tako, da sem dal rovnico na ramo in šel po cesti, kjer nisem pričakoval blokade. Toda izza vogala zadnje hiše so stopili predme vojaki, jaz pa sem šel, kot da jih sploh ne bi videl. Ko sem prišel do njih, so se brez besede umaknili (Borec 1973, str. 374).
Logar in Jeraj sta potem več kot en mesec sama taborila v gozdu onkraj Ulake. Prav gotovo je marsikdo vedel za njuno skrivališče in za njune vsakonočne izlete v bližnjo in daljno okolico, pa tega ni šel povedat Italijanom. Kakšno vlogo je dr. Logar imel pri nekaterih usodnih odločitvah tistih tednov in mesecev? Kdo je imel odločilno besedo pri smrtni obsodbi Janeza Erbežnika in drugih, kar je s silno težo pritisnilo na dolino in okolico? Sam pravi, da je dobival navodila za delo na terenu neposredno od Kidriča. Kolikšen je bil njegov vpliv na komandanta in komandirje 4. bataljona Notranjskega odreda in kasneje Dolomitskega odreda, ki sta po koncu šolskega taborišča postala »udarna pest« revolucije v teh krajih? – Nekega večera so partizani sklicali sestanek na gozdni jasi blizu Lesnega Brda. Gorjancovi se ga niso mislili udeležiti, toda na sosedovo prigovarjanje so se Stanko in še dva brata vendarle pridružili nočnemu zboru. Vodil ga je dr. Logar in povedal, da bodo v bodoče tudi na Brdu zbirali pomoč za partizane in da bo zbirališče pri Gorjancu. Tedaj se je oglasil Stanko: »Ne, to pa ne bo šlo!« Logar ga je začudeno in grozeče pogledal: »Zakaj pa ne?« »Ker boste vi o tem obvestili Italijane in bodo prišli po očeta ter ga ubili.« Logarjeva roka je že segla po pištoli, vendar se je v trenutku premislil in sestanka je bilo konec.
O komandirju Petru Cafuti-Gadu je bilo marsikaj povedano. Opisujejo ga kot hrabrega borca in krutega, svojevoljnega likvidatorja. Kljub pripovedim, da je odklanjal administriranje, je ohranjenih nekaj njegovih poročil o akcijah pred nastankom prve vaške straže. Za ilustracijo bomo navedli daljše poročilo, namenjeno 4. bataljonu Notranjskega odreda. »V četrtek 4. 6. ob 3h ponoči je padel gestapovec Češnovar Franc, gostilničar v Polhovem Gradcu. Ob istem času je bil napad na barako, v kateri je bilo 14 nemških vojakov – pri napadu 6 ubitih in 5 ranjenih. V petek 5. 6. ob 3.30h je padel gestapovec Bogataj Matevž iz Črnega Vrha. V soboto 6. 6. ob 11.30h ponoči padla fašista in kulturbundovca – postajenačelnik in žena Tarkež na Drenovem Griču. V nedeljo 7. 6. ob 0.45h smo vzeli kot talca učitelja Belina na Drenovem Griču. V nedeljo 7. 6. ob 4.30h padel denunciant Dolenc Blaž v Dolenji vasi. V ponedeljek 8. 6. ob 2h se je izvršila rekvizicija pri denunciantu in fašističnem zaupniku Erbežniku v Zaklancu. Rekviriralo se je obleke, hrano in več drugih predmetov. V petek 12. 6. ob 11h ponoči smo rekvirirali pri Pezdirju na Brezovici 3 konje, obleko in hrano. V soboto ob pol dveh smo bili pri Mravljetu, gostilničarju in mesarju. Likvidirali smo gospodarja in dva sinova, rekvirirali 5 koles, obleko in hrano« (AS 1852 – 5).
V noči od sobote na nedeljo 14. 6. so prišli partizani k Bastičevim na Ljubgojno pri Horjulu. Svoj obilni plen so naložili na voz, vzeli iz hleva konje in odgnali župana Bastiča in njegovo ženo. Približno 1 km od doma so ju zverinsko pobili ter pustili ležati ob poti. O tem ni nobenega poročila in tudi dr. Logar smrti Bastičevih v spominih ne omeni. Prav to nedeljo je štab 4. bataljona Notranjskega odreda poslal naslednji poziv komandirju Narodne zaščite Vnanje Gorice: »Ta štab te poziva, da takoj brezpogojno odrediš ljudi, ki bodo likvidirali Pezdir Karla, Pezdir Alojza in Ižancovega Načeta – najkasneje v roku enega tedna vštevši današnji dan. Ako bo za likvidatorje postalo prenevarno na terenu, jih takoj sprejmemo v naše vrste. Vezo dobijo preko donosilca tega ukaza« (AS 1852 – 3).
Iz navedenega je razvidno, da je bila dejavnost, ki jo je v tem času v glavnem izvajala 1. četa 4. bataljona pod Gadovim vodstvom, naperjena skoraj izključno proti domačim ljudem. No, 2. četa je 10. junija napadla italijanske kamione na cesti Logatec – Rovte, ki so peljali v Rovte hrano. Nekaj Italijanov je bilo mrtvih in ranjenih, posledice napada pa so bile hude tudi za domačine. Italijani so požgali več hiš v Cestah, ljudi odpeljali v internacijo, 16. junija pa ubili Franca Hladnika in Janeza Cigaleta, češ da sta zbirala orožje. Baje je bilo ime Franca Hladnika izpisano na puškamitraljezu, ki ga je partizan Kragulj pustil na kraju zasede in so ga dobili v roke Italijani. Vsak normalen človek v Rovtah je vedel, da Hladnik in Cigale nikoli nista zbirala orožja za partizane (Zaveza št. 8, str. 9).
V drugi polovici junija je neke noči izginila romska družina, ki je živela v Lipalici na robu Horjula. Kaj vemo o tem? Župan Bastič je bil malo pred začetkom vojne v veliki zadregi, ko mu je Rom Blaž predložil dokument, da ima v Horjulu domovinsko pravico. Od nekega kmeta je poskušal odkupiti napol razpadlo bajto, ki bi jo potem občina dala na razpolago Romom. Ker kmet ni hotel o tem niti slišati, je župan za Rome na svojem svetu zunaj vasi postavil skromno barako. Tam so se naselili, pasli svoje konje in prosjačili po okolici. Pravijo, da jih je bilo kakih deset, največ žena in otrok. Partizani so jih odpeljali na Rupe in tam so izginili.

Opis slike: Svatba Janševega Jožeta z Ulake (1930) – Zadaj takratna Janševa hiša in hlev

Taborišče v Lesu in Šentjošt

Iz poročila 4. bataljona je razvidno, da je bil v noči od 19. na 20. junij v Šentjoštu, kjer »so rekvirirali in aretirali belogardiste«. »Rekvizicija izvršena pri vodji bele garde župniku. Zaplenjena ena krava, 2 kolesi, 3 deke, več perila in oblek. Sam župnik ni bil aretiran, ker je bil odsoten. Aretirana je bila poštarica Reparska, ki je osumljena, da prenaša belogardistično pošto. Rekvizicija tudi pri Možinu, Brezniku in Brdniku, kjer uskladiščeno 500 kg moke od Prevoda. Pri Možinu v svrho zaslišanja aretirana tudi dva sinova« (AS 1852- 3). Aretirane Šentjoščane so odpeljali v taborišče nad Lešnjakom.
V zvezi s to akcijo je okrožni partijski sekretar Đuro (Stane Kavčič) 26. junija pisal politkomisarju 4. bataljona Romanu Potočniku ostro protestno pismo: »Sigurno Ti je znan odlok glavnega poveljstva in CK, v katerem je jasno označeno stališče partizanov do terenskih in obratno. Mi se ne smemo vmešavati v Vaše akcije, Vi pa ne smete izvajati aretacij, rekvizicij, likvidacij in političnih nastopov brez odobrenja pristojnih odborov OF in kompartije … Včeraj sem bil v Šentjoštu, zaslišal prizadete in okolico ter zbral vse potrebne informacije. Ker ni bilo pravne podlage za rekvizicijo in ker sem prepričan, da niste delali po lastni iniciativi, te prosim, da mi javiš iniciatorja in voditelja te akcije. Pobrigaj se, da se krivec najde, zasliši in če bo potrebno tudi aretira. Priporočam, da postopaš hitro in odločno in zahtevam, da se krivec exemplarično kaznuje.
Kakor so se prizadeti pohvalno izrazili o obnašanju komandanta (Tone Curk) in Tebe, tako tudi kritizirajo postopek čete, ki je rekvirirala pri Brezniku. Zakaj se ni ugodilo prošnji gospodarja, da bi skrajšal psu verigo? Zakaj so partizani navalili na nedolžno žival s kopiti in celo z bajonetom? Nad tem nekulturnim postopkom se zgraža prebivalstvo pač upravičeno. Isto tako Ti prijateljsko svetujem, da v rekvizicijo ne pošiljaš več partizank s takim obnašanjem. Njihovo hohštaplersko vedenje in cviljenje ob priliki prenašanja klobas iz shrambe na voz nikakor ni umestno in dokazuje pomanjkanje politične izobrazbe, mogoče celo srčne kulture … Rekvizicija v župnišču pravno ni bila napačna, mogoče je bila taktično malo prezgodnja. Prosim Te, da mi do jutri opoldne odgovoriš, če si pa pripravljen, se lahko tudi sestaneva. Če bo pa moja intervencija ostala »glas vpijočega v puščavi«, se bom pritožil na odred in CK« (AS 1852 – 3).

Opis slike: Vaški stražar Franc Žakelj

Iz Kavčičevega opisa partizanskega obiska pri Brezniku si lahko ustvarimo sliko, kakšna je bila taka »rekvizicija«. Kako je bilo šele tam, kjer so poleg ropanja tudi pobijali ljudi? Ni čudno, da so se ljudje bali, da smo otroci trepetali v naših skromnih posteljah ob pasjem laježu, čeprav nismo razumeli, kaj se dogaja. Kaj bi se bilo zgodilo s kaplanom, če bi ga bili tisto noč našli v župnišču? Ali bi se bil tovariš Đuro tudi zanj potegnil? Ker je kaplan vedel, da mu grozi smrt in se ni bil pripravljen vse noči potikati po kozolcih in po gozdu, je kmalu odšel v Ljubljano. Kdor se je tako skrival, je bil v nevarnosti tudi pred Italijani. Kaj bi bilo, če bi bili Italijani naredili preiskavo in našli orožje?
Žalosten primer italijanskih represalij sta bili v začetku julija Ljubgojna pri Horjulu in Ligojna pri Vrhniki. Pri Ljubgojni so partizani pripravili zasedo tik pred vasjo, ki se tako rekoč drži Horjula. Uradna zgodovina pove, da jo je pripravila enota Savinjskega odreda, Marica Bastič pa piše v knjižici Ljubgojna, draga vas domača, daje Italijane napadel en sam partizan – domačin, ki je malo prej pritekel od vrzdenške strani. Tako so Italijani na »pobudo« partizanov v Ljubgojni temeljito opravili delo, ki so ga v noči na 14. junij začeli partizani, ko so izropali Bastičevo domačijo in ubili očeta in mater. Najprej so dober teden po uboju Bastičevih pod hribom blizu vasi ustrelili osem talcev, ki so jih pripeljali iz Logatca, sedaj so pa še požgali celo vas, tudi Bastičevo domačijo. 9. julija so Italijani požgali Ligojno pri Vrhniki in ubili nekaj vaščanov. Do te represalije je prišlo, ker so partizani streljali na Italijane, ki so skušali popraviti prekopano cesto Vrhnika–Ligojna–Horjul.
V začetku julija 1942 sta bila iz 4. bataljona Notranjskega odreda in nekaterih dodatkov ustanovljena 1. in 2. bataljon Dolomitskega odreda. Ko se je po 17. juliju zvedelo za nastop vaške straže v Šentjoštu, je novi odred s pomočjo narodne zaščite takoj pripravil napad, ki pa kljub veliki premoči napadalcev ni uspel. Potek tega boja je bil že večkrat opisan, zato bi se tu radi nekoliko pomudili pri razpravah, kdo je bil kriv za partizanski neuspeh. Odgovor na Kavčičev protest glede aretacij in zaplemb v Šentjoštu je pisal politični komisar Dolomitskega odreda šele 29. avgusta 1942. Navzoč je bil tudi prejšnji politkomisar Potočnik. Lahko bi rekli, da je iz tega odgovora nastala obtožba in iskanje krivca zaradi nove situacije. »Da je v Šentjoštu prišlo do oborožene vstaje belogardistov, nosi vso odgovornost tovariš Đuro, okrožni sekretar rajona Vrhnika. Če bi takrat Đuro ne nastopil tako odločno, bi partizani prav gotovo aretirali glavne organizatorje bele garde, tako pa so vse skupaj pustili v rokah omenjenega tovariša in dali možnost, da so se ti ljudje med tem časom nemoteno organizirali. Tovariš Đuro je v pismu bataljonskemu politkomisarju zahteval eksemplarično kazen za tistega, ki je partizanom dal nalogo za aretacijo omenjenih belogardistov. To nalogo je dal terenski delavec tovariš Cene.
Mi smo takoj, kakor hitro se je bela garda pojavila v Št. Joštu, napravili napad na postojanko, toda zavzeti je nismo mogli, ker so imeli belogardisti v zvoniku in župnišču težke mitraljeze. Požgali pa smo ves Št. Jošt. Stojita samo še dve cerkvi in župnišče, kjer so se belogardisti zelo močno utrdili. Partizani smo sedaj zasedli vse ceste v te kraje in delamo stalne zasede belogardistom. Do sedaj smo v boju z njimi uničili preko 60 njihovih pripadnikov in jih uničujemo še naprej. Med tem časom smo nekoliko opustili napade na okupatorja, ker so tudi terenski delavci zahtevali, češ če ne boste vi napadali Italijane, tudi oni ne bodo požigali, streljali in plenili naše vasi. Pokazalo pa se je, da kljub temu požigajo in pobijajo. V sled tega smo 26. 08. 1942 dali nalog, da se ponovno prične z napadi na Italijane« (AS 1852 – 5).
18. avgusta 1942 je štab Dolomitskega odreda poročal komandi III. grupe o nastanku vaških straž na svojem področju. »Prva njihova postojanka je bila v Št. Joštu. Prejšnji 4. bataljon je vse voditelje bele garde aretiral in jih je hotel likvidirati, toda temu se je odločno uprl terenski delavec z Vrhnike tovariš Đuro, ki je izjavil, da bo on s temi ljudmi organiziral NZ v St. Joštu … Pripominjamo, da je teren, katerega je imel in ga še ima terenski delavec tovariš Đuro, silno slabo zgrajen in politično sploh neobdelan. Do sedaj smo likvidirali cca 50 belogardistov in izdajalcev, med katerimi je tudi župnik iz Zaplane, pri katerem smo našli važne dokumente, katere vam bomo poslali, čim dobimo zvezo z vami« (AS 1852 – 5).
Tone Kebe, tudi sam partizan Dolomitskega odreda, je leta 1989 v 9. številki revije Borec objavil obširno razpravo O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem in v njej podrobno obdelal, kako sta na to vprašanje gledala Stane Kavčič in dr. Cene Logar. Oba sta bila tedaj še živa, zato je od njiju lahko dobil tudi pisne izjave. Svojega mnenja o dogodkih v Šentjoštu v več kot 40 letih kljub preizkušnjam, ki so ju medtem doletele, skoraj nista spremenila. Navedli bomo nekaj stavkov iz zapisa Staneta Kavčiča: »Na pomlad 1942 je postalo naše gibanje v okolici Vrhnike množično in močno. Živeli smo v prepričanju, da je ljudstvo na naši strani. Neki dan, če se ne motim je bilo v juliju 1942, ko sem šel s tovarišem mimo vasi Šentjošt, o kateri smo vedeli, da je pod močnim vplivom duhovščine, pa je nekdo streljal na naju. Obstala sva. Prvi hip nisem verjel, toda razlegel se je drugi rafal. To je bilo moje prvo srečanje z belo gardo (Borec št. 9, str. 962).
Nato Kavčič govori o radikalnih nasprotnikih »bele garde«, ki se držijo pravila: Kdor ni z nami je proti nam. »Zagovorniki tega stališča, zlasti eden izmed njih, so se sklicevali tudi na teorijo marksizma in razredne vojne. Čeprav sem bil sekretar okrožnega komiteja, nisem skoraj ničesar vedel o tem, kako ureja takšna vprašanja teorija. Moja gledišča so bila praktična, lahko bi rekel humana. Poznal sem mnogo teh fantov, pa nisem bil prepričan, da so to naši razredni sovražniki« (Borec št. 9, str. 962). V posebni pisni izjavi Kebetu iz leta 1985 pa pravi takole; » Cene Logar in Pezdir (Roman Potočnik) sta že leta 1942 razvila tezo, da se je bela garda v Dolomitih pojavila zaradi oportunistične politike okrožnega partijskega komiteja Vrhnika in zaradi mojih napak enakega značaja. Žal je to tezo ponovil kasneje tudi Svarun v svoji knjigi Dolomiti – in še nekateri drugi. Štab dolomitskega odreda me je v svojem poročilu glavnemu poveljstvu napisanem 29. avgusta 1942, obtožil kot glavnega krivca za nastanek bele garde v Šentjoštu in tudi drugod. Po njihovi sodbi sem imel do nje preveč popustljivo stališče … K temu spada tudi trditev, da sem zaustavil partizanski napad na Šentjošt, in to tik pred zmago. Menda naj bi jaz izdal ukaz za umik. Operativno vodstvo napada je bilo v rokah štaba bataljona. V ozadju sem skupaj s politkomisarjem Keršičem spremljal napad, ne da bi se kakorkoli vmešaval v potek operacije. Bil sem zelo prizadet, ko nam je štab bataljona sporočil, da se napad ni posrečil in da se moramo zaradi jutranjega svitanja umakniti. Če bi nosil najmanjšo krivdo za ponesrečeni napad, bi to štab odreda v že omenjenem pismu gotovo sporočil. To bi mu bil dodatni obtežilni material zoper mene« (Borec št. 9, str. 964 in 965).
Zanima nas, ali je avtor prispevka O nastanku bele garde, ki je proučeval vse mogoče okoliščine napada na Šentjošt, vedel za poročilo komandirja 2. čete 1. bataljona o udeležbi pri napadu. Pismo nosi datum 26. julij 1942, podpisana pa sta komandir Črt in politkomisar Boltaž. Navajamo v nekoliko skrajšani obliki: »Vod te čete, ki je operiral pod vodstvom komandirja je zasedel grič z evharističnim križem. Pri tem bi se lahko zgodila velika nesreča. Ko je vod pod gričem čakal na polnoč, smo opazili kakih 8 civilov, ki so lezli v koloni na omenjeni grič. Vodje hotel streljati, vendar je komandir to preprečil, ker se je bal, da so naši in ker domenjena ura še ni prišla. Kasneje smo spoznali, da so to tovariši iz Gadove čete, ki po načrtu tam niso imeli ničesar opraviti.
Nikjer ni bilo voda iz 3. čete. Zjutraj smo zvedeli, da so od večera do jutra ležali na nekem položaju za vasjo, ne da bi samo enkrat ustrelili.
Zahteva komandanta, da bi 2. četa jurišala na farovž, je bila neizvedljiva:
1. ker je zato imel tovariš Gad na razpolago 70 borcev.
2. ker nismo vedeli kakšen je položaj pred farovžem; streljalo se je vse vprek in sploh nismo vedeli, kdo strelja.
3. ker sta komandirja udarne čete in 3. čete bila v konzumu in tam rekvirirala: torej bi bilo nesmiselno, da bi sam napadel položaj, ki sta ga pustila oba komandirja, čeprav sta bila določena za napad.
Je pa vod 2. čete sam jurišal na šolo, kar bi morala opraviti udarna četa. Sovražnik je od tam pobegnil v farovž.
Nato je komandir na zahtevo komandanta šel v konzum, kjer je bilo že vse oplenjeno, kar se je dalo spraviti v nahrbtnik, torbico ali žep. Vreče z gresom in moko ter blago iz nadstropja smo začeli nositi ven mi iz 2. čete, nato pa tudi ostali. Vse skup je sličilo bolj na nekaj drugega kot na organizirano rekvizicijo. Ko so tovariši iz naše čete začeli nositi ven, jih je tovariš Gad nahrulil, češ da rekvizicijo vrši udarna četa. Prilagamo spisek rekviriranega blaga, ki ni velik, ker smo bili v borbi do zadnjega« (AS 1852 – 5).

Opis slike: Vetrinj maj 1945 – V sredini novomašnik Vinko Žakelj poleg brata – Šesti z leve stotnik Lojz Bastič

Poslopje Kmetijske zadruge (konzum) so napadalci potem zažgali. Prav tako tudi šolo in Možinetovo hišo, vendar se ogenj v šoli ni prijel, Možinetovi so ga pa sami pogasili. 34. branilcev je vzdržalo napad. V začetku napada so držali zunanje položaje okrog župnišča – tudi na vogalu šole, v šoli pa niso bili; kasneje so se vsi umaknili v župnišče. V cerkvenem zvoniku sta bila pred začetkom napada na straži dva starejša moža, ki sta se potem umaknila v cerkev. Celo noč ni bil niti iz zvonika niti iz cerkve oddan noben strel! In kako je bilo s težkimi mitraljezi, o katerih vedo partizanski poročevalci toliko povedati? Branilci so res imeli en težki mitraljez, skrit od nekdanje Rupnikove linije, ki so ga v nadstropju župnišča prenašali z ene strani na drugo. Streljati pa so morali skrajno premišljeno in omejeno, kajti njihova zaloga municije je bila zelo pičla.
Stane Kavčič se je zjutraj po napadu umaknil z 2. bataljonom v Češirkovo taborišče, toda že proti poldnevu je upehan prihitel prek Podlipske doline na Rupe. Zvedel je namreč, da je tamkajšnja enota ob umiku iz Šentjošta s seboj odpeljala Terezijo Kavčič, Brnkovo mamo. Po njegovem posredovanju so jo še isti dan izpustili.

Čudna brezpotja

Ena od enot Dolomitskega odreda, ki so v zgodnjem jutru 25. julija odhajale iz Šentjošta, je bila namenjena v taborišče nad požgano Lešnjakovo domačijo. Preden so pri gostilničarju Možinetu zažgali hlev, so pobrali živino, konje pa vpregli v voz zapravljivček. Ker niso dobro poznali poti, so se v gozdu nedaleč od Žakljeve domačije znašli v »slepi ulici«, njihovega kolovoza je bilo nenadoma konec. Ni jim preostalo drugega, kot da izprežejo konje, si naložijo tovor na ramena oziroma na nosila in se kar povprek odpravijo naprej. Voz so pustili na koncu poti oziroma ga tam pahnili v grmovje. Še isti ali morda naslednji dan so ga opazili Žakljevi in videli, da je okrvavljen. Možinetovi so kasneje, ko so se razmere nekoliko uredile, ta voz odpeljali domov in ga maja 1945 uporabili za potovanje na Koroško.
Oče Franc je bil tiste dni zaskrbljen, vendar je skušal to prikriti. V Šentjoštu že kak mesec ni bil, kljub temu je pa precej dobro vedel, kaj se tam dogaja. Zadnje neposredne novice je prinesla bratova žena Angela v začetku julija, ko je prišla iskat moža, naj se takoj vrne domov. Bil je čas košnje in brat Jože, ki je bil poročen v Butajnovi, je cel teden pomagal v Grdi dolini. Takoj je odšel z ženo in Franc je potem napeto čakal razvoja dogodkov. Na šentjoško stran se je bal iti. Imel je srečo, da ga niso prijeli že konec junija, ko je pri sestri v Šentjoštu nabral košaro češenj in z njimi hitel proti domu. Nenadoma je iz grmovja stopil mlad partizan in mu zaprl pot. Hotel je zvedeti, kje je bil, in rekel, da mora z njim na komando. Franc mu je ponudil češnje in razlagal, kako bodo otroci in žena veseli, ko jih bo prinesel, saj jih doma nimajo. Fantje zobal sladke sadeže in ob tem pozabil na komando. Namignil je Francu, naj nadaljuje pot, sam pa zlezel nazaj v grmovje.
Na dan pred napadom na Šentjošt je v Grdi dolini že ob prvem mraku začel lajati pes. Domači so pomislili, da morda »sosedje« prihajajo poslušat radio, pa ni bilo nikogar. Ko je zgodaj zjutraj dekla kot po navadi prva stopila iz hiše, da bi šla molst, je zagledala na poti pod hišo kolono partizanov, ki so se vračali iz Šentjošta. Neki Horjulčan je takoj stopil k njej in vrnila se je z njim v kuhinjo. Menda je želel nekaj popiti. Oče Franc je prav tedaj še bos stopil iz spalnice. Partizan, ki je bil videti utrujen, je hitro odšel. Kako uro kasneje je prišel s koso na rami sosed iz bližine cerkve, od koder se je dobro slišalo in videlo na šentjoško stran, in povedal, kaj je bilo ponoči. Na podoben način so v naslednjih dneh in tednih zvedeli tudi za poboje in požige v šentjoški okolici. Franc je bil zaskrbljen. Kdaj bodo prišli iskat njega? Kaj naj naredi? Sam bi se ponoči nekako pretihotapil do Šentjošta, toda kaj bi bilo potem doma? Ne, otrok in žene ni mogel kar tako pustiti in izpostaviti nevarnosti. Odločil se je, da ostane, pa naj bo karkoli.
Nekega dopoldneva, ko sta s starejšim sinom v kozolcu zlagala ovseno snopje, sta se jima nenadoma pridružila dva partizana. Poznal je le komandirja Curka, ki je v prejšnjem času večkrat prišel poslušat radio. Namignila sta, naj se fant umakne, češ da se morajo pogovoriti nekaj važnega. Zanimalo ju je, kaj ve o »beli gardi« in o Šentjoštu. Odgovoril je, da o »beli gardi« ne ve nič in da v Šentjoštu že dolgo ni bil, saj se mu po italijanskem napadu na Ulako zdi nevarno hoditi okrog. Ali ne vidijo, da ob obilici težkega dela in kopici otrok nima časa za drugo. Razgovor je trajal celo uro. Ko so odšli, je oče takoj prihitel v kuhinjo k materi in ji nekaj pripovedoval. Otroci niso mogli razumeti, za kaj gre, vendar so čutili, da visi nad njimi nekaj težkega. Čez nekaj dni so prišli trije – zvečer, ko se je družina že odpravljala k počitku. Tokrat niso imeli namena poslušati radio, ampak zaslišati gospodarja. Zadržali so se pozno v noč in naslednji dan je bil oče neprespan in utrujen. Ta nočni obisk se je nekajkrat ponovil. Celo sosedovi otroci, ki so bili z Žakljevimi skupaj na paši, so vedeli, da je oče v nevarnosti. Nekega večera sta na mala vrata potrkala dva partizana in zahtevala, naj pride oče ven. On pa je odločno odgovoril: »Če imata kaj povedati, pridita vidva noter!« Res sta vstopila, pa nista povedala, kaj pravzaprav želita in ko sta se malo okrepčala, sta odšla. Kljub vsemu temu je oče Franc vztrajal doma in oddahnilo se mu je šele v drugi polovici septembra, ko so prišli vaški stražarji iz Šentjošta in mobilizirali vse može in fante. Tudi njega so tedaj »odgnali« v Šentjošt.
Ko je konec leta 1942 nastala postojanka vaške straže na Korenu, je z drugimi domačini tudi on prišel tja. Všeč mu je bilo, da je bil lahko blizu doma. Partizani se na Lešnjakovem hribu niso več zadrževali, jih je pa postojanka na Korenu zelo motila in v noči od 21. na 22. februar 1943 so jo napadli. Napad ni uspel, je pa zahteval od branilcev dve mladi življenji. Med napadom je bilo podrtih nekaj drogov električne napeljave, zato je bil ves kraj brez elektrike. Ko so se fantje zjutraj lotili popravila, niso pomislili, da so podrti drogovi minirani. Niso še dvignili droga, pa je že počilo in ubilo Toneta Bastiča in še enega člana korenske posadke. Že pred tem je bil napad na Žažar, ki pa tudi ni uspel.
Po celi okolici je močno odjeknil zločin, ki so ga v noči 20. novembra 1942 zagrešili partizani v Zaklancu. Odpeljali so Janeza in Marijo Dolinar ter njuni hčeri Ivano in Barbaro, mater Ivano Zalaznik in hčer Katarino ter 22-letno Marijo Fajdiga in jih dober kilometer od vasi pobili in tam tudi zagrebli. Rudolf Hribernik-Svarun je leta 1995 v knjigi Spomini zapisal, da so dekleta iz Zaklanca »bila članice Katoliške akcije, ki se je tesno povezana z belo gardo ukvarjala z obveščevalno sovražno dejavnostjo proti NOG.« Za grobove pomorjenih se je zvedelo in spomladi 1943 so prekopali Dolinarjeve in Fajdigovo, Zalaznikovi pa šele aprila 1945. Na kraj prekopa je tedaj prišel tudi horjulski župnik Nastran in vse fotografiral. Lahko si mislimo, da je o njihovem poboju kot tudi o prekopu poročal v župnijski kroniki, ki jo je Ozna hkrati s fotografijami in nekaterimi drugimi dokumenti pri neki povojni preiskavi v župnišču zaplenila in je potem vse izginilo. Komunistični zločin v Zaklancu in njegovo ozadje je pod naslovom Znamenja v 62. številki Zaveze podrobno opisal Justin Stanovnik.

Opis slike: Žakljeva družina leta 1952 – Očeta ni

Naj povemo, da je ravnanje Ozne z župnikom obsodil celo dr. Logar, ki je bil z njim v dobrih odnosih. V svojih spominih je zapisal, da je Nastran »gledal daleč preko protisovjetske in protisocialistične zaslepljenosti in nikdar ni vodil protikomunistične gonje«, ampak se upiral belogardizmu, kolikor je bilo v njegovi moči. (Osvobodilni boj v Dolomitih, str. 364) Tudi po italijanskem požigu na Korenu je župnik Nastran prišel in poslikal pogorišča. Vemo, da je obsojal italijansko represalijo, prepričani pa smo, da je v kroniki obsodil tudi komuniste in njihove zločine. Zakaj bi jo sicer zaplenili in uničili? Skopo odmerjeno in pravniško oblikovano župnikovo poročilo, dokumentirano s fotografijami, bi bilo lahko verodostojen vir še tako zahtevnemu zgodovinarju.
Uradna zgodovina je veliko »napak«, ki so se zgodile v poletju 1942, pripisala Gadovi krutosti in samovolji. Iz raznih poročil njemu (Gadu) nadrejenih, na primer iz pisma štaba Dolomitskega odreda glavnemu poveljstvu in iz drugega pisma komandi III grupe, vidimo, da jim uničevanje in morija okrog Šentjošta – postojanke same po 25. juliju niso več napadli – služi kot dokaz velike aktivnosti in opravičilo za neuspeh napada. »Požgali pa smo ves Šentjošt in do sedaj likvidirali cca 50 izdajalcev in belogardistov, med katerimi je tudi zaplaninski župnik, in jih uničujemo še naprej. Med tem časom smo nekoliko opustili napade na okupatorje.« Ko so 20. novembra odpeljali in pobili sedem Zaklančanov, je bil komandir Gad že mrtev. Ubili so ga partizani sami med pohodom proti Hotedršici v septembru 1942.
Sporu med dr. Logarjem in Stanetom Kavčičem smo namenili precej prostora, čeprav se zdi, da je šlo pri tem bolj za osebni prestiž, kot za bistvene stvari. Kavčič, ki je kritiziral grobo vedenje partizanov med »rekvizicijo« pri Bržniku, se ni oglasil, ko so po napadu na Šentjošt pobijali matere z nekaj tednov starimi dojenčki in požigali njihove domove. Dr. Logar je bil že od začetka prepričan, da je treba proti Šentjoščanom odločno ukrepati, saj jih je imel za nevarne »belogardiste«. Kasneje je bil v letih od 1949 do 1962 več kot sedem let zaprt na Golem otoku in na Grgurju. Kot sam pravi, so ga ves čas zapora »mučili tako, kot se ne muči najhujšega zločinca«. Leta 1991 je to svoje trpljenje v reviji Borec na več kot 60 straneh popisal, obsodil Udbo kot zločinsko organizacijo, obtožil tudi Kidriča, niti z besedico pa ni omenil nekaterih medvojnih dogodkov v domačem kraju. Od kod je izšla Udba, ki je njega in druge nečloveško mučila na Golem otoku, če ne od tistih, ki so poleti 1942 morili v Horjulu, Šentjoštu in Zaklancu? Komu ali čemu se je uprla prva vaška straža, če ne »demonskim silam«, o katerih govori dr. Logar v pripovedi o Golem otoku: »Vedno bolj se je v meni krepil občutek, da delujejo v naši družbi skrite demonske sile.« Toda ali je mogoče govoriti o silah, ki so vplivale na dahavske procese, na množične povojne poboje, na uničevanje trgovine in obrti, hkrati pa zatiskati oči pred tistim, kar se je pripravljalo že leta 1941 in udarilo na dan poleti leta 1942. Zakaj je preprost hribovski kmet že jeseni 1941 čutil pretečo nevarnost, učeni doktor filozofije jo je pa opazil šele več let kasneje oziroma glede nekaterih vprašanj verjetno nikoli?
Omenili smo vaško stražo na Korenu, katere član je bil tudi Franc Žakelj. Po kapitulaciji
Italije so postali domobranci in maja 1945 so se med zadnjimi umaknili na Koroško. Konec maja so bili vrnjeni prek Jesenic. V Radovljici so Korenčane in še nekatere druge potegnili z vlaka in jih stlačili v barake blizu postaje. Čeprav so ostali tu le kaka dva dni, so jih po pripovedi mladoletnikov, ki so prišli domov, takoj razdelili v skupine in več starejših ločili od drugih. Baje so videli, ko so jih nekam odpeljali in so nekateri nosili lopate. Večino so kmalu odpeljali v Kranj, od tam pa po nekaj tednih v Šentvid nad Ljubljano, kjer so nekateri le dočakali amnestijo.
Dve samotorški ženi sta v tistih dneh vsaka po svoje iskali pomoči. Prva je bila mati mladega fanta, ki je bil nekaj časa domobranec v korenski postojanki. Maja 1945 ni šel z drugimi na Koroško, ampak je ostal doma in se šel javit v Logatec. Ko je slišala, da tudi take pobijajo, je takoj odhitela v Ljubljano k dr. Logarju. Med vojno se je večkrat oglasil pri njih in so mu pomagali, zdaj je pa ona bila potrebna pomoči. Najprej ji sploh ni verjel, da se kaj takega dogaja, nato pa obljubil posredovanje. Sam piše, da je govoril s Kidričem in z Brecljem, pa nista mogla nič narediti in tedaj je že pomislil na demonske sile. Druga Samotorčanka je ostala sama na kmetiji s kopico otrok, ker je mož odšel s korenskimi domobranci na Koroško. Rekli so, da se bodo čez teden ali dva vrnili, toda ko jih niti po dveh mesecih še ni bilo, je neko nedeljo po maši stopila k župniku Nastranu in mu zaupala svojo skrb. Upala je, da jo bo vsaj potolažil in opogumil. Nekaj časa jo je gledal, nato pa hladno rekel: »Nič dobrega vam ne morem povedati. Le redki bodo morda prišli kmalu, nekateri morda šele čez več let, večina pa nikoli. Ne ostane vam drugega, kot da sami skrbite za otroke in dom.« Bilo ji je hudo in skoraj ni vedela, kdaj se je znašla na stezi proti domu. Mislila je na moža, kako ga je že leta 1941 skrbelo in kako je do zadnjega upal, da se bodo razmere vendarle nekako uredile. Sedaj mora pa ona vztrajati tudi namesto njega!
Za zaključek se še enkrat spomnimo na junij 1941, ko je dr. Logar v svojem kraju začel organizirati »osvobodilni boj«. Iz njegovih spominov sklepamo, da je bil še več desetletij kasneje prepričan o upravičenosti tega boja, ki »je ljudem prinesel realen pogled na življenje in svet, da ne bi več umirali za boga in vero«. Kaj bi rekel danes, ko bi nas videl v Evropi? Bi priznal, da smo tja že zdavnaj spadali, pa nas je »osvobodilni boj« za pol stoletja pahnil na drugo stran? In zato je moralo umreti toliko dobrih ljudi!