Avtor: Benedikt XVI

Četrtega narodnega shoda italijanske Cerkve lani oktobra v Veroni se je udeležil tudi papež Benedikt XVI. in imel na udeležence daljši nagovor. Poglavje, ki govori o državljanski in politični odgovornosti katoličanov, smo se odločili posredovati tudi bralcem Zaveze. Besedilo je prijazno prevedel prof. dr. Atilij Rakar.

Vaš simpozij se je upravičeno lotil tudi državljanske teme, to je vprašanj civilnih in političnih odgovornosti katoličanov. Saj je Kristus prišel reševat realnega in konkretnega človeka, ki živi v zgodovini in v skupnosti; zato sta krščanstvo in Cerkev imela od samega začetka tudi razsežnost in valenco javnosti. Kot sem pisal v Encikliki Deus caritas est (Cfr nn. 28–29) o odnosih med religijo in politiko, je Jezus Kristus prinesel bistveno novost, ki je odprla pot v bolj human in svobodnejši svet z ločevanjem med državo in Cerkvijo in načelom njune recipročne neodvisnosti, z ločevanjem tega, kar je cesarjevo, in tega, kar pripada Bogu. (Cfr Mt 22, 21). Že sama verska svoboda, ta univerzalna vrednota, še posebej nujna v današnjem svetu, ima tu historične korenine. Cerkev torej ni in nima namena postati političen dejavnik. Istočasno pa ima globok interes za dobrobit politične skupnosti, duša katere je pravičnost, in ji na dvojnem nivoju nudi svoj specifični doprinos. Krščanska vera namreč očiščuje razum in mu pomaga biti to, kar je; s svojo socialno doktrino, temelječo na tem, kar je v skladu z naravo vsakega človeškega bitja, pa Cerkev pripomore k temu, da to, kar je pravično, lahko postane učinkovito prepoznavno in nato tudi realizirano. Za to so seveda nepogrešljive moralne in duhovne energije, ki omogočajo dajanje prednosti zahtevam pravice pred osebnimi koristmi ali koristmi kake družbene kategorije ali države: tu se ponovno odpira Cerkvi zelo obsežen prostor skrbi za ukoreninjenje teh energij v zavesti ljudi, za njihovo gojitev in njihovo krepitev. Neposredna naloga dela na političnem področju za izgradnjo pravičnega reda v družbi torej ni naloga Cerkve kot take, ampak je naloga laičnih vernikov, ki delujejo kot državljani na svojo odgovornost: gre za eno od nalog največjega pomena, h kateri so italijanski laični kristjani pozvani, da se ji posvetijo s predanostjo in pogumom, razsvetljeni od luči vere in učiteljstva Cerkve ter spodbujeni od Kristusove ljubezni.
Danes zahtevajo posebno pozornost in izredno angažiranje veliki izzivi razmer, v katerih široke dele človeške družine ogrožajo vojne in terorizem, glad in žeja, ter nekatere strahotne epidemije. Z enako odločnostjo in jasnostjo namenov pa se je treba zoperstaviti tudi tveganju sprejetja političnih in zakonodajnih odločitev, ki nasprotujejo temeljnim vrednotam ter antropološkim in etičnim načelom, zakoreninjenim v naravi človekove biti, še posebej v pogledu varstva človeškega življenja v vseh njegovih fazah od spočetja do naravne smrti, in v pogledu promocije družine temelječe na zakonu, z odklanjanjem uvajanja v javni red druge oblike združevanja, ki bi prispevale k njeni destabilizaciji in zatemnitvi svojstva, ki označuje družino in njeno nenadomestljivo družbeno funkcijo. Odkrito in pogumno pričevanje, ki so ga Cerkev in italijanski katoličani v tem pogledu dali in ga dajejo, je dragocena usluga Italiji, koristna in spodbudna tudi za mnoge druge narode.
Konstantin P. Kavafis