Avtor: Ivanka Kozlevčar

V prejšnji Zavezi je bil predstavljen zadnji del dopisovanja med Danielom Šerkom in Mirkom Javornikom, tukaj pa so prikazana pisma iz začetka njune emigracije. Ohranjena so le Javornikova pisma, in to v rokopisu, ni pa Šerkovih odgovorov, ker so bili verjetno tudi rokopisni in tako Šerko ni imel kopij, ki bi jih hranil. V prejšnji številki objavljena korespondenca je namreč vsa pisana na stroj in dopisovalca sta si očitno delala kopije. Vsa pisma so zelo skrbno ohranjena, kar kaže, da se je Šerko zavedal njihove dokumentarne in kulturne vrednosti, saj jim je pri vseh selitvah moral posvečati dosti skrbi. Tudi papir je v prvih pismih slab, ker so bile pač take razmere, in zelo občutljiv. Prvo tukaj objavljeno pismo nima navedenega kraja, verjetno je pisano s Koroškega, ima pa datum 15. VII. 1945, druga pisma pa so pisana iz taborišča v Riccionu in zadnje iz tega taborišča ima datum 11. III. 1946. Včasih česa ni bilo mogoče prebrati ali pa prečrkovanje ni zanesljivo, kar velja zlasti za imena, take primere zaznamuje vprašaj (?). Tri pike v oglatem oklepaju pomenijo, da je kaj izpuščeno, zlasti če je stvar zelo osebna. Dostavki so v poševnem tisku.
Pisma izražajo bolečino ob tragediji, ki je zadela domobrance; zavest, da je dolgoročno bila odločitev kljub vsemu prava in da se bo komunizem prej ali slej zrušil; nezadovoljstvo z delom oziroma nedelom vodstva, zlasti Miha Kreka, in nezaupanje vanj, zlasti ga moti njegov odnos do domobranstva, glede katerega je hotel biti pred zavezniki »čist«; spoznanje, kako usoden je ta čas za Slovence in morebitno slovensko samostojnost, zato takoj začne delovati, kolikor je v njegovi moči, in odklanja Krekovo jugoslovansko usmeritev. Prikazujejo pa tudi čisto vsakdanje težave taboriščnega življenja in borbo za preživetje, medsebojne razprtije med raznimi skupinami in druge nečednosti. V zraku je bil strah pred morebitnimi izročitvami in oznovskimi ugrabitvami, pa tudi skrb za domače, ki so ostali na drugi strani meje.Včasih se pokaže oster odnos do duhovščine, ki je bil značilen za Voduškovo in Kocbekovo literarno druščino in krščanske socialiste. Mirko Javornik, Drago Ulaga, Aleš Stanovnik, Ruda Jurčec, Marjan Brecelj in drugi so bili nekdaj prijatelji. Ruda Jurčec, Mirko Javornik in Cene Logar so imeli skupno stanovanje, ki so ga imenovali kolhoz, kakor pravi Šerko. V tridesetih letih »je bilo moderno biti rdeč«, za Javornika pa je bila prelomna udeležba na kongresu PEN klubov v Barceloni 1935. leta, kakor je bilo že povedano, in Javornik je potem odločno odklanjal totalitarni komunizem.

Ta pisma so pomembna za osvetlitev prve etape emigracije, škoda pa je, da ne vsebujejo še popisa samega umika iz Ljubljane in prvih dni oziroma tednov na Koroškem, kakor jih je doživljal Javornik, kar bi bilo glede na njegovo politično razgledanost gotovo zanimivo in glede na njegovo neprizanesljivost pristno.

Dragi Dano - stara sablja!
15. VII. 1945
Rad bi pisal trenutku in tragiki primerno, pa sem po drugi strani spet vesel, da Ti lahko pišem v zavesti, da se je vsa naša kompanija nekam dobro in cela prerinila, da bomo morda le lahko ustvarili nekaj zametkov za bodoče pametne in zavedne Slovence. Zdajle sva z Ludvikom priromala iz Lienza, kjer sva obiskala lager - tam je zdaj precej Slovencev, med njimi so iz naše in rakovske (?) občine. Govoril sem s Tonetom, njegovim bratom Lojzom, z dekleti. Bili so me zelo veseli, dasi me v uniformi spočetka ni nihče spoznal. […] Včeraj sva z Ludvikom spravila na varno v (?) Vuka (Vuk Rupnik, domobranski poveljnik) in njegovo ženo – kar z oklepnim avtom. Povej njegovim fantom, če jih je kaj tam. V Lienzu so zdaj jokali, ko so zvedeli za to novico.
Pred dvema dnevoma jo je na lepem in nepričakovano primahal nazaj France (France Zupan, sodelavec pri Slovenskem domu). Zelo hitro, da bi si ne bil nikoli mislil. In kar je v tej duševni in pregrozni mizeriji najvažnejše – prinesel je flašo žganega. Tega sem ponajveč jaz udušil, tako da sem bil sposoben poslušati njegovo pripovedovanje samo o poti tja grede do Verone. Potem sem bil trd. Zdelo se mi je kakor zveličanje po tolikšnem času – govoril sem angleško ko vidva, prisilil Škota, ki prinaša ta pisma, da se je še on napil in potem dve uri spal na nekem nespodobnem kraju. Mene so spravili v posteljo, a ob štirih popoldne sem zdivjal, se preoblekel v civil, tekel z neko druščino do 1000 metrov višine do slapa, kjer sem se slekel in šel pamet hladit. Od tam naprej se spominjam, pa me ni nič sram. Navsezadnje – kaj bi človek naredil vse, da bi se dokopal do pozabljenja. Površnost, četudi narejena, žvižganje na svet in na ljudi, ki se cijazijo po njem, pijača to so vse dobri pripomočki, da ostaneš pri sebi in človek.
Morda se Ti bo zdelo neumno, da Ti ne pišem problemov, učenih reči in napovedi, toda razlogi za to so: 1. videli se bomo kmalu, čimprej, gotovo pa v mesecu dni; 2. resne reči sta Ti povedala Franci (Danielov brat) in France in meni zdaj ni, da bi pisal sinteze, ko je vse tako preprosto in jasno: #Ne meč, pregnala nas je sreča kriva.« Kriva sreča – to so prvaki in modrijani in pismouki, ki so krivi, da smo žal mi imeli prav v svojih napovedih – da bi ne bili imeli! Če nam ta nauk ne bo pomagal, potem si napišem samo še nagrobni napis, da smo zaradi zvestobe papežu, iluzijam in prvakom po lastni neumnosti šli po gobe, ker si nismo pustili pomagati.
Toda čeprav se Ti bodo zdele te stvari malo iz tira in paradoksne, povem Ti, da me nekaj ni zapustilo: vera, da smo imeli in da bomo imeli prav. To nas je dosti veljalo in nas bo še, toda šlo bo tako, kakor čutimo, da mora iti. In za nagrado, četudi morda edino, bomo imeli zavest, da smo živeli in delali po svoje, to je prav in herojsko. Marsikaj, kar je včasih bilo le bobneča beseda, katero te je bilo sram izgovoriti, se je zdaj v bolečini in grozi izkristaliziralo v bistvo, ki nam nekaj pove: domovina, smrt, ljubezen, junaštvo.
Saj ne boš zameril, da Ti pišem samo priložnostno filozofijo. Je samo zate, konkretne reči je povedal že France, drugo se bomo pogovarjali ob snidenju. Če dobiš to pismo o pravem času, to je do petka 20. VII., zberi vse novice, kar se jih je nabralo od Francetovega odhoda in kar sta jih prinesla iz Rima, zlasti pa če imaš kaj iz Ljubljane o mojih in Tvojih. Saj razumeš, kako mi je, dasi ne maram nikomur o tem govoriti. Če Te pismo ujame, napiši odgovor, zberi vso pošto za lagerje na Koroškem in se s Francijem v soboto 21.VII. zaflosajta v Benetke, kjer se boste ob 11. uri dobili z našim Škotom Karlom, ki ga Franci pozna. Izročita mu vse, ker bo 23. šel nazaj sem, in mu pomagajte kupiti spomine za njegovo ljubezen tukaj. Fant si je vzel nalašč dopust, da nese pošto tja dol.
Političnih novic veste tam dol več kot mi. Razmerje med Titovino in Angleži se zapleta. Angleški poslanik je protestiral proti pisanju Titovih listov o preganjanju Slovencev na Koroškem in v Trstu. Londonski radio je sinoči napadel Jugoslavijo. To ni odločilno, je pa razveseljivo in kaže, da moramo zdaj začeti kovati naše železo – Slovenijo. Jaz druge rešitve ne vidim in je tudi ni. Jugoslavija – taka ali taka – pomeni za nas razlikovanje, ki ga ne bi več preživeli.
Jaz sem tu zdaj poleg gole skrbi za preživetje pomagal, kolikor sem mogel. Pravzaprav Ludvik (Ludvik Klakočer, urednik pri Slovenskem domu, sodelavec pri tržaškem radiu) še več. Če bi njega postavili v Rim na vrh, bi našo stvar speljal, če jo sploh kdo more. Poleg tega sem čakal, da se poniglavci izdivjajo. Dogodki so pokazali, koliko so sposobni in pogumni – nič. Zdaj ko sem ugotovil, da nihče ne dela nič ali zelo malo, da si nihče ne upa zagrabiti tam, kjer so vse možnosti: v propagandi po zavezniškem tisku, da vsi čakajo, da nam bo kaj z neba padlo in se zanašajo na neke skrivnostne sile, ki da so na delu – zdaj sem se odločil za štart brez ozira na levo in desno. Vidim, da je po legi in usmerjenosti Treviso najboljša baza, zato bomo zavili tja. Ni treba o tem govoriti, razen zanesljivim možem.
Morda veš kako novico o moji sestri Mimi? Ona bi nam zelo pomagala pri zvezah za čez, ker je obmejnega posla vajena.
Pozdravi vse ožje rojake in sploh vse ljudi, ki me poznajo in se jih zdaj ne spomnim. Pozdrav Franciju, Padarju (?) in Šviglju ter Kesslerjevemu sorodstvu, ki bo itak dobilo od Jožeta (Jože Kessler) dosti pošte. Pozdravi Lenarčiča, če upaš, da bi mu moj pozdrav vsaj malo posolil sivo pamet. Pozdravi Košička (Jože Košiček, kaplan v Cerknici), če ga vidiš. Njegovo vedenje in nedelo me preseneča.
Zdaj še enkrat pozdrav Tebi od Iva, Ludvika, Slavca, Ančke, bratov Zupanov, Vuka in žene in seveda od mene. Komaj čakam, kdaj ga bomo po slovensko zvrnili kozarec ali dva, dosti pozabili in se še več reči spomnili in skovali.
Tvoj Mirko
Draga prijatelja!
Riccione, 28. novebra 1945
Hvala za obakratne pozdrave s poti. Vesel sem, da ste se kolikor toliko varno in trdno usedli in boste začeli živeti. Prosita novic: jih je dosti in malo, s kakršnimi merili pač človek meri. Začel bom sam s seboj, potem pa povedal še kaj drugega.
Mesec dni dolgi obisk v Rimu je bil glede kakega bodočega dela jalov, kakor sem pričakoval, sicer pa poučen. Krek (dr. Miha Krek) me je sprejel na skoraj dveurni pogovor, kjer mi je najprej povedal svoj previdni zunanjepolitični kliše, ki sem ga že poznal iz nekaj drugih primerov: »Delati za kakršno koli samostojno Slovenijo je norost. To se pravi, delati za nekaj, kar ni nič. Jaz ne morem nikogar angažirati za kakršno koli stalno delo, ker nimam sredstev. Zaradi tega tudi ne morem tu vzdrževati nobene politične ali propagandne pisarne. Kadar kaj potrebujem, prosim koga, da mi naredi. Če vas bom potreboval, vas bom že poklical. Glavna naloga nas vseh je zdaj, da si zagotovimo eksistenco.« To je bila vsa modrost, s katero me je vedel osrečiti. Ker ne angažira od sposobnih ljudi niti nikogar od tistih, ki so v Rimu, mi je jasno, kakšna je njegova taktika: ne pustiti nikomur, da bi se v emigraciji poleg njega z delom uveljavil ter mu s tem postal konkurent. Ne zaposli niti Debeljaka (dr. Tine Debeljak, kulturni delavec, pesnik, prevajalec, kritik, urednik) niti Rude (dr. Ruda Jurčec, novinar, pisatelj, urednik med drugim Slovenca in v emigraciji Meddobja) niti drugih, celo članov Narodnega odbora ne. (Mimogrede dr. Bajlec in dr. Jelenc sta končala svojo politično pot v Rimu v študentskem zavetišču na Via Reno, kjer so Slovaki dali našim akademikom nekaj praznih sob, da lahko spe. Zdaj oba suverena zastopnika naroda mečejo tudi od tam, ne da bi Krek kaj storil za njiju.) Konec oktobra je bil tu dr. Adlešič (dr. Juro Adlešič, pravnik, zadnji predvojni ljubljanski župan), ki je potoval na konferenco SLS v Rim, in mi je povedal, da je od Kreka dobil enak odgovor, ko se mu je ponudil za kakršno koli delo. Povsem me je v mojih slutnjah in vtisih potrdil tudi Ruda, ki je sicer uradno z Narodnim odborom, zasebno pa ima, kakor sem čutil, vsega do grla in je v svojih sodbah tako oster, kakor da ne bi bil klerikalni lord. Z njim sem bil dosti skupaj in mi je rimsko politiko ali nepolitiko zelo nazorno prikazal, morda se še sam ni zavedel kako. Moj vtis je: Unionska klet, postavljena v Rim. Omizja, pri katerih se zvečer zbirajo prestižni krogi v pričakovanju nekega čudeža, si pripovedujejo novice iz listov in radia, se nazadnje napijejo in skregajo. Nisem mislil, da je tako porazno. Krekov princip je: ne se zameriti Srbom. Če kaj delamo za Slovenijo, pa pride Jugoslavija, ne bomo mogli tam igrati vloge. Jugoslavija in Jugoslavija, vem zakaj: edino v stari Jugoslaviji bi on lahko igral vlogo, drugje ne. Nanjo ga veže največ materialna eksistenca. […]
Razgovori s Francijem v Serviglianu, ki niso bili samo epikurejski, kakor je oznanil Dano v Trstu, so mi rodili sklep, da bom za vsako ceno zatrl sleherni negativizem. Toda pot v Rim in vtisi ljudi, ki žive tam ali so šli do Kreka z isto voljo kakor jaz, so mi žal dali prav. Da bosta videla, kako je, Vama bom navedel nekaj primerov. Do mojega prihoda v Rim ni nihče izvohal, da je bil tam mesec dni knez Hugo Windischgraetz, ki je v Vatikanu in povsod – zlasti pri Amerikancih – silovito delal za ustanovitev avtonomne jadranske federacije s Trstom in zaledjem. (Vsa poznejša politika Anglo-Američanov v Julijski krajini priča, da taka rešitev tržaškega problema zaveznikom najbolj leži in da to avtonomijo via facti uvajajo. To bi kazalo, da je mož imel uspeh.) Jaz sem za njegovo delo zvedel iz ameriških listov, ki so dostopni vsakemu, a kdo od naših ljudi jih bere. Iskal sem moža, a je prav dva dni prej odšel v Trst. Aviziral sem Ludvika (Ludvik Klakočer, urednik pri Slovenskem domu, glasbenik, kulturni delavec), naj se zanima za stvar.
Cela vrsta naših ljudi je mesece dolgo stanovala v isti hiši kakor bivši avstrijski kancler dr. Schuschnigg, pa se nikomur ni zdelo vredno – brez ozira na položaj Avstrije zaradi Slovencev – da bi stopil do njega in se kaj pogovoril. Jaz sem takoj dobil datum za razgovor, žal je mož nekaj dni prej moral na kliniko, toda dogovor velja še zdaj.
Dobil sem v roke ameriške katoliške liste od srede septembra. Še vedno govore o izdajalski beli gardi, dasi sedi v Chicagu Gabrovšek (Franc Gabrovšek, duhovnik in politik, med vojno zastopnik SLS v tujini), Krekov pooblaščenec za Ameriko. V pismu, ki ga je poslal Kreku 15. sept., toži, da je položaj, kakor je bil, in da vsi katoličani ne marširajo z nami. Lepo, a kdo je kriv. Ameriški slovenski katoliški listi nimajo niti Črnih bukev niti podatkov o tem, kaj je bilo pri nas. V Kanalu pri Gorici je neki ameriški Slovenec za kurata. Ta je opozoril Slovence v Ameriki, kako je s titovščino. Zdaj zbira ves mogoči material za članke, predavanja itd. Kaj naj pričakujemo od takih ljudi in takih voditeljev. Obisk v Rimu mi je vzel poslednje iluzije in me razvezal vseh ozirov, zlasti ko sem videl, da se je Krek na življenje in smrt povezal z eno kliko, namesto da bi bil ostal izven struj ter tako postal res voditelj.
Iz Rima sem odšel za nekaj dni v Servigliano, kjer so se nadaljevale običajne klerikalne in duhovske prijaznosti, ki sem jih v Rimu doživel zadosti. Ker sem imel še en cilj – Trst, sem jo brž mahnil na sever. V Riccionu sem dobil Staneta, Franceta Zupana in pa pošto od Ludvika in doma, naj zaenkrat ne hodim v Trst. Zato sem kljub vsem dobrim sklepom obsedel v lagerju. Naredil sem prav, da nisem rinil gor. Štirinajst dni potem so s ceste sneli dr. Martelanca (Ivan Martelanc, pravnik, 1944 se vključil v primorsko domobranstvo, pomagal organizirati slov. šolstvo na Tržaškem. Po vojni ga je jugosl. tajna služba z ženo vred ugrabila in ju umorila.) ter inženirja Martinjaka (?). Danes smo zvedeli, da so v Udinah pri belem dnevu odpeljali Krenerja (Franc Krener, poklicni oficir, sodeloval s K. Novakom, Narodni odbor ga je imenoval za poveljnika Slovenske narodne vojske) in nekega Burjo – plavogardista, titovci seveda.
Vse vtise iz Rima sem sporočil prijateljem, zlasti pa Ludviku in Binetu Mozetiču (?). Po trojnem pristanku smo se zedinili: popoln prelom s starimi, obračun z njimi tu v emigraciji, izdelava pozitivnega političnega programa, konkretno delo za našo stvar v vseh oblikah, zlasti v Ameriki. Najboljše središče za tako delo je Riccione. Predsednik je Kessler (Jože Kessler). Živimo, kakor hočemo, kontrole, bodisi moralne, politične ali verske, ni, demokracija kakor v Švejkovi norišnici. Podkomandant, angleški pijanec, nam je dal čez taboriščni list. Ves material plača on, izkupiček je pa naš. Edino, česar pogrešam, je pisalni stroj. Marsikaj bi bil naredil, če bi ga bil imel. Iz Ljubljane ga ne morem dobiti, tu pa nam dajo za nekaj ur na teden na posodo staro kripo s tremi tastaturami, da naredimo list. List bomo počasi v nekaj številkah naredili za žarišče zdrave pameti. Vsi smo dobili veselje. Prva številka je bila v nekaj minutah pokupljena. Spravljal bom po eno številko za vaju. Tu živimo vsi štirje v eni sobi, ki smo si jo opremili z lastno iznajdljivostjo, tako da jo hodi ves lager občudovat. Delamo vsi dosti. Zdaj smo ustvarili vsaj neko delovno jedro – to je začetek. Strah pri starih je velik. Sklicali so konferenco stranke v Rimu, sklenili kompromis z nekaterimi posamezniki, ki so na to komaj čakali, vzeli nekaj novih ljudi v odbor, postavili Kreka za predsednika Narodnega odbora ter 29. oktobra 1945 sprejeli izjavo, v kateri je najvažnejši odstavek tale: »Podpisane stranke (SLS, JNS in socialisti) odklanjajo vsako sodelovanje in tudi vsako razpravljanje ali dogovarjanje z OF ali AVNOJ, pripravljene pa so stopiti v razgovore s komunistično partijo.« Izjavo je prinesla serviglianska Zedinjena Slovenija 11. XI. Kakšen efekt je imela na ljudi, si lahko mislita, saj smo vsi tukaj v begunstvu zato, ker se s partijo kot edino silo v OF nismo marali dogovarjati. Podpisali so to reč: Krek in Bajlec (Franc Bajlec) za SLS, (?) in Zajc za JNS, (?) za socialiste.
Glede zunanje politike nam je vse bolj jasno, kakšna usodna napaka je bila vztrajati na Jugoslaviji potem, ko je postala ruska. Najbolj tipičen primer je glede tega Italija, katere šanse so danes, ko je še sovražna država, večje kot šanse Jugoslavije. Danes že ona obtožuje Jugoslavijo in zavezniški tisk ji je na razpolago. Ravnanje zaveznikov v Julijski krajni priča, kako strašno bomo Slovenci zaradi navidezne priženitve Trsta najebali. Na Koroškem so po nalogu zaveznikov razpustili OF, češ da je delala za odcepitev Koroške od Avstrije. Velika udeležba pri volitvah za Tita je udarec za nas v Ameriki in Angliji. Avstrijci v Gradcu z lepaki zahtevajo ozemlje do Save zase, najbrž proti volji zaveznikov. Glede Hrvatov in njihovega stališča do Jugoslavije mi ni nič jasnega. Krek mi je na to vprašanje dejal: »Saj to je tisto, da dr. Maček (zastopnik Hrvatov v begunski vladi) niti v zasebnih pismih, ki jih piše, ne zavzame stališča do kralja in Jugoslavije, dasi govori o vsem drugem.« Dejstvo je, da imajo Hrvati, ustaši ali ne, pri zaveznikih najlažje stališče in položaj. Ko sem bil v Rimu, je papež sprejel v izredni avdijenci prof. Žanka, bivšega Pavelićevega propagandnega ministra, in dr. Horvata, bivšega rektorja zagrebške univerze. Izročila sta mu drzno in nesramno spomenico v obrambo ustaštva in Pavelića (Spomenico sem dobil od Hrvatov na vpogled in imam ekscerpt.) Papež mu je dejal, da so v Vatikanu prepričani, da bo Hrvaška samostojna. Hrvatje so potem prišli k Rupniku (Leon Rupnik, general, predsednik pokrajinske uprave med vojno), ko je bil v (?), in ga vrtili: »Za božjo voljo, kaj pa mislite Slovenci, da tako trmasto vztrajate na kralju in Jugoslaviji. Storite vendar kaj za svojo samostojnost, če ne utegnete postati nekoč navadna avstrijska provinca.«
Ker sem se Vama namenil napisati dokaj izčrpno in zato obširno reč, nisem oddal pisma pred nekaj dnevi, ko sem ga moral zaradi drugega dela prekiniti. Zato pišem danes naprej. Med tem časom, ko sem nehal, smo doživeli republiko in odziv nanjo, ki je za nas trenutno slab: prvič zaradi tega, ker položaj za vojno s Sovjeti še ni zrel in drugič, ker se zavezniki tu zunaj nimajo na koga nasloniti. Niti po sedmih mesecih emigracije se jugoslovanski politiki v emigraciji niso mogli zediniti niti v toliko, da bi bili zakoniti zastopniki Srbov, Hrvatov in Slovencev dali vsaj eno skupno izjavo. Dali so nekaj izjav zastopniki raznih strank in to je vse. Jaz se temu ne čudim, opozicija je res taka, kakor trdi Tito: brez programa, brez enotnosti, brez cilja. Edini so si opozicionalci in emigrantje v tem, da so proti Titu. A to ni noben program, ker so po večini proti ne zaradi ideje ali naroda, marveč zato ker so izgubili korita. Zaradi vsega tega sodim, da se bo emigracija podaljšala, kar je v človeškem oziru za nas neprijetno, sicer pa za Slovence pozitivno, ker bomo le prišli do razčiščenja in ozdravljenja od jugoslovanskih iluzij in do dela. Vzpodbudo mi je dalo tudi poročilo dr. C. Žebota, ki je bil pri Mačku. Ta mu je dejal, da ima zagotovila, da bodo zavezniki Titovo vprašanje radikalno reševali. Kdaj, ni povedal. Po vojni z Rusijo pa bodo likvidirali vse versajske tvorbe: Jugoslavijo, Češkoslovaško, bivšo Poljsko – kot večnarodno državo – in ustanovili federacijo enakopravnih evropskih narodov, ne sedanjih držav – recimo za nas »Intermarizem«. (»Intermarium« naj bi se imenovala zamišljena zveza srednjeevropskih držav!) To so tolažilne perspektive, če jih gledamo brezosebno. Podobno sporočilo je od Mačka dobil tudi Krek. Treba se je pripravljati za takrat s programi in silami, ker stari svet in stari ljudje tedaj ne bodo mogli več igrati vlog. V zvezi z vsem tem je majhen dogodek, ki potrjuje vse, kar sem napisal prej. V Rimu so pred 14-imi dnevi aretirali šefa kraljeve vojaške misije polkovnika Vukotića. To misijo so Amerikanci tolerirali navzlic črni borzi in škandalom, ki so jih delali srbski oficirji, zlasti tedaj, ko sem bil jaz v Rimu. Zdaj so odkrili, da je misija imela urejeno veliko ponarejevalnico dokumentov (angleških), dovolilnic za vozila, gume, bencin, hrano itd. Udeleženi so tudi nekateri politiki. Grozi aretacija dr. Topalovića. V zvezi s tem so zaprli tudi v Nemčiji in Avstriji ca 300 kraljevih oficirjev. Za Rupnika ne morem točno zvedeti, kam so ga – na intervencijo Žitka (?) – odpeljali. Baje naj bi bil v nekem nemškem lagerju v južni Italiji.
Kar se tiče osebnih zadev, ni dosti. Za gonjo se ne menim več. Trenutno mi očitajo samo avstrijakanstvo, dalje, da imamo »domovci« s sabo 3 milijone lir; Basaj pa je smatral za vredno, da piše v Ljubljano, da mislijo komunisti nas od Doma poklicati nazaj, ker nas rabijo. Torej skušajo doma stari operirati s tistim šlagerjem, ki nas lahko očrni tam: zveze s komunisti. To mi je pisala žena, ki pravi glede »naših« ljudi v Lj. takole: »Jaz sem od njih deležna tistega, kar ti v tujini. Niti tega mi ne marajo priznati, da trpim in da mi je hudo. Če so druge pregnali z doma, so reve, meni niti tega ne rečejo.«
Ludvik se zdaj že mesec dni ne oglasi, ne vem, kako to. Njegova žena je bila v Trstu, prav tako o vseh svetih Staretova (Miloša Stareta), da smo do tedaj imeli kar dobre zveze. Jaz bom zdaj skušal iz Amerike, kjer so ta leta priobčili v listih dosti mojih stvari, dobiti kaj denarja, potem pa ženo dobiti sem, zakaj mora se ji goditi po vražje. […]
Če utegneta, mi kaj pišita. Jaz se bom oglasil takoj, ko dobim kako pošto od Ludvika. Po čem so v Milanu pisalni stroji?
Lepe pozdrave vsem trem
Vaš Mirko
P.S. Glede UNRRA-e . V Rimu je prevzela prve Slovence. Morali so dokazati, da so bili pod okupacijo preganjani, da so bili v Italiji pred 1. majem in da niso bežali pred Titom.
Draga prijatelja!
Riccione, 7. jan. 1946
Včeraj so jo prisekali iz Servigliana Johan (Johan Švigelj, Šerkov gozdar) in njegovi, ki pojdejo jutri naprej, da Vama nesejo to pismo. Nad poštnimi zvezami sem namreč obupal. Pisal sem Vama že dve dolgi pismi z vsemi novicami, za božič pa voščila, a se zdi, da nista dobila ničesar, ker ni nobenega glasu od Vaju. Da bi jo mahnil do Vas, se kar ne morem odločiti. Zdaj imam tu dosti različnega dela, najprej list, od katerega Vama pošiljam zadnje številke. Delamo ga stari tiči od Slovenskega doma in je deležen enake usode kakor njegov prednik v Ljubljani, po katerem se skuša ravnati, kar se tiče poglavja o resnici in zdravi pameti. To se pravi, da ima dosti zamer, pa še več prijateljev. Žal imamo naklado omejeno, ker nam material zanj dajejo f… plutokrati. Sicer bi ga morali pošiljati po vsej Italiji. Zdaj gre v Senigalijo, Servigliano, Jesi (?), Bologno, Modeno, Rim, Trst in Napoli. En izvod pa se špara za Vaju. Zunanjepolitične novice bosta zvedela iz njega. Drugih, razen teh, skoraj ni. Iz Rima sem zvedel, da v Vatikanu računajo s splošnim evropskim preobratom za konec letošnjega leta. V Jugoslaviji da se bo preobrnilo ne zaradi zunanje intervencije, marveč zaradi gospodarskega pritiska od zunaj in kadra znotraj. So zelo optimistični. Mi zdaj trenutno nismo tako zelo, ker so prav zdajle odpeljali iz tukajšnjega nemškega lagerja proti Jugoslaviji generala Mušickega, pred dnevi pa smo na pol zanesljivo brali v lastnih listih, da je Rupnika prevzela Titova vojaška misija v Trstu. Kaže, da bodo Angleži zdaj izpolnili obljubo, da bodo izročili 20 jugoslovanskih »vojnih krivcev«, dano pred volitvami. Jugoslavija je zdaj bila edina zavezniška država, kateri niso doslej izročili nobenega zahtevanega. Da jim na seji Združenih narodov v Londonu ne bi delala škandala, so to storili zdaj, in pa, da bi Tita pripravili do tega, da prizna razne prejšnje jugoslovanske gospodarske obveznosti, ki so velike. Zanje je to majhna reč, za nas pa … Hudo je, ker bo ta reč demoralizirala ljudi doma. Veliko so krivi naši politiki, ki niso za nobenega od teh poštenjakov niti s prstom zmignili, nasprotno najbrž še pomagali, da se znebe popularnih tekmecev. Zanima me, če bo izročen Pavelić (Ante Pavelić, predsednik hrvatske države med drugo svetovno vojno). Zanj so Titu odgovorili, da ne vedo, kje je. Tako sem vsaj bral v Pravici. Jasno, da človeka vsaka taka reč preplaši in mu je žal, da je v lagerju, in to pod pravim imenom. No, pa upajmo, da hujšega, kakor je bilo, pač ne bo. Tu smo zdaj Ivo, France, Stane in Kessler, ki je predsednik lagerja. Jemo sijajno, ni primere s kakim Monigom ali Serviglianom. Jaz tehtam že 62 kilogramov, namesto običajnih 52. Manjka nam samo tobak, ker nimamo denarja. Edini dohodki, ki jih zdaj imamo, so od lista. Dobiš povprečno 100 lir na teden.
Božič smo praznovali materialno tako, kakor bi ga doma ne. Malo nam je bilo hudo, pa smo bolečino brž zamorili z običajnim zdravilom. Bomba je bilo silvestrovanje. Šli smo spat na novega leta ob devetih. Pričakovali smo Ludvika in Rudo, pa ni bilo nobenega in smo se na njiju in na vaju spominjali ter nam s tem dali novo causo bibendi.
Drugače pa vsi dosti delamo: pišemo, študiramo in se sijajno razumemo. Tudi lager smo spravili na zadovoljivo ter demokratično višino. Je res fletno. Imamo vsak teden kino, vrtijo nam ga Germani iz sosednjega lagerja. Dvakrat na teden je črna kava in ples. Imamo bar – liter za 75 lir – in slovito gostilno Podmornica, kjer je kapitan Ciril Kočevar. Če bi bila vsa družba skupaj, bi bilo bogovsko. Saj ti bo Švigelj več povedal. Stane je šel po novem letu v Trst po liste, informacije, na razgovor z Ludvikom, iskat zvez z Ljubljano, ki so zdaj zelo skope in težavne, in nesel je pakete, če jih bo mogel poslati v Ljubljano. Danes pričakujemo iz Rima Žebota za neko določeno posvetovanje in čez kak mesec dni bomo dali, če pojde vse po sreči, kaj slišati od sebe. […] Ne zamerita, da sem danes preveč čenčav in nič literaren. Včeraj smo junačili z Begunjci, Johanom in Ličetom, pa sem danes nekam f… stvaren in se mi vse skupaj neumno zdi. Včeraj je prišla Mima na obisk in prinesla karto od žene, ki je kar tja v tri dni pisala za božič Versarijevim (?), pa je prišlo pred dvema dnevoma in tako vem, da je doma še vse v redu. Zdaj bova z Mimo pisala kot Versarija, toliko da bomo drug za drugega vedeli. Včeraj sem dobil pismo od Vitala (Vital Vodušek, Agnin brat) iz Amerike: nekaj jamranja, nekaj fajmoštrovske tolažbe in sporočilo, da si ne more ustvariti sodbe. Je v precepu, ker je toliko naredil za svinjarijo, katere žrtev so zdaj prav njegovi ljudje. Zdaj ga bom temeljito strojil, ker sem dobil zvezo za letalsko pošto. Pisal sem tudi Gabrovšku za posredovanje, ker imam pri ameriških listih še iz dobrih časov 1000 dolarjev honorarja, če bom kaj dobil. Če mi rata, bom jaz začel kako podjetje, npr. privatni sanatorij za politike … Tu se zdaj pa zdaj kateri od njih zaleti. Z nekaterimi smo navezali gostilniške stike, zlasti z liberalci, ki kar strmijo, kakšni fejst fantje smo. […] Predstavljali so si nas kot zverine, pa vidijo, da smo naravnost spodobni. Rudolfu Žitniku pravimo kar stric. Zadnjič smo jih na moč frapirali. Imeli so nekak kongres in so sestavljali dve noči dolgo resolucijo. Niso imeli ne stroja ne papirja, pa smo jim mi vse dali brez kakih načelnih pomislekov …
Pikantno za Vaju bo, da so za Titove volitve izdali ljubljanski kulturniki poziv, naj gre vse volit. Med njimi je bil podpisan tudi naš prijatelj Jože Sodja, tisti, ki je za božič 1943 sestavljal protikomunistično spomenico, bil vodilen pri KA itd. Mi smo vedno rekli, da je capin, čeprav je škof in drugi dosti dal nanj […]
Ves čas, ko pišem, čutim v duhu Danovo moralno oko, kako sumljivo šteje, kolikokrat omenjam krok in oštarijo. Bodi potolažen, Dano, vedi: »tvoj sinko je pal, ali vselej je vstal« in stoji jako solidno … Včasih ga boli srce, pa kaj bi bili sentimentalni. Spomnite se včasih name, ki Vas vse tri, posebno gospo, lepo lepo pozdravljam.
Vaš Mirko
[…]
Draga dečka!
Riccione 21, I. 1946
Prejel obe pismi. Hvala lepa […] Žal mi je, da Vama posel ne gre tako, kakor bi bilo prav. Toda po mojem je bolje počasi, pa solidno ali pa rajši celo nič, kakor pa kaka srbska posla […]
Iz Rima ni posebnih novic. Kar je politikov in nepolitikov doli, so se po večini javili Angležem za stražarje kasarn, rekviriranih vil, skladišč itd. Med to vojsko je tudi Miloš Stare (dr. Miloš Stare, pravnik, politik, funkcionar SLS, nazadnje njen predsednik) in cela vrsta drugih velikih imen. Drugi so pričeli uganjati običajne lumparije iz denarja ameriških podpor, ki ga je prišlo do zdaj 10.000 dolarjev, a ne dajo glasu o njem. Krek vodi naprej politiko čakanja, nedela iz ozirov na Srbe. Razočaranje nad njim je tudi v Rimu precejšnje. Mož je izgubil tri četrt tistega, kar je imel pred osmimi meseci. Glede izročitve Rupnika in drugih mi pravijo Srbi, da so to »jugoslovanska posla« raznih »čistih« generalov in politikov, ki da so bili od Angležev vprašani, če so ti ljudje kolaboracionisti in če zaslužijo izročitev. Dejstvo je, da so to edini generali, ki niso bili velesrbi in centralisti ter so morebitno federacijo vzeli pošteno. Drugi je ne, zato verjamem, da bi utegnilo za temi govoricami res kaj biti. Konec meseca pojde v Ameriko šest študentov stražarjev (stražarji, radikalno katoliško usmerjeni akademiki, ki jih je vodil Ehrlich) študirat, ko da mi potrebujemo v Ameriki študirajočih ljudi, ne pa propagandistov. Večina izmed njih jezika ne zna. Življenje tu v Riccionu je tako, kot je bilo takrat, ko je odhajal Švigelj. Prilagam Vama naš list, iz njega bosta izvedela vse, kar je važno. Lepe pozdrave Vama in gospe
Vaš Mirko
Dragi Dano!
Riccione, 7. II. 1946.
V pričakovanju obiska Vama to pot ne bom dosti divanil, marveč pošiljam samo cajtenge […] Tu je že teden dni Čiro (Čiro Šoukal), ki jo je prisekal s Koroškega v iluziji, da bo lahko od tu dosegel po juridični poti preklic izgona zase in za mamo. Kakor da je tak izgon nekaj, čemur lahko oporekaš s pravnega stališča. Povedati prav dosti ne ve, se je bolj zase tiščal. Je še vedno tri četrt na oni strani in se vprašuje samo, kdo je kriv, da je toliko ljudi v emigraciji. Namreč, kdo od nas. Na Koroškem je govoričil, da je bilo vse naše delo zgrešeno itd., kot da bi bil trenutni zunanji uspeh kriterij za pravilnost ali nepravilnost nekega dela. Zame osebno je govoril, da je povsem zgrešena moja politična, življenjska in osebna linija; da se nisem razumel z ženo, da sem imel druge ženske in podobno. Jaz sem mu, že preden je prišel sem, napisal dolgo pismo z obračunom ter ga po Dolencu poslal gor, pa sta se pismo in naslovnik križala. Drugače se vede tako, da če ne bi izgnali tudi njegove mame, bi vsi mislili, da je kak oglednik. Pri ljudeh, ki ga ne poznajo, bo tudi tak vtis naredil, zlasti zdaj ko so komunisti že organizirali, npr. v Serviglianu, propagandno akcijo – raztresajo letake, biltene itd.
Druga važna osebnost tu je Krener, ki so ga Angleži izpustili. Sam pravi, da so ga prijeli, ker so ga sumili, da organizira v Udinah komunizem. Kaj je res, ne vem; drži pa, da je hodil z neko zagrizeno furlansko komunistko. Tu ga ljudje po strani gledajo in se bojim kakih izbruhov. Jože mu je že svetoval, naj gre rajši kam k svojim. Krenerja skrbi samo, kje bi dobil skupaj ekipo za preferans in izmed domobrancev purša. Sicer je tukaj zdaj zaradi debat v Londonu glede vojnih zločincev, beguncev itd. dokaj nervoze. Kaj bo, ne vem. Odvisno bo od raznih kupčij med hudičem in Belcebubom.
Lepe pozdrave mamici, Johanu in oglasita se kmalu.
Vaš Mirko
Draga Dano in Franci!
Riccione, 22. II. 1946.
Prejel sem obe Vajini pismi in, kakor vidim, je vse nekako v redu. Čiro je bil tu 14 dni. […] Političnega ni povedal dosti. Kocbek je ostal na svoji katoliški liniji, kar ga je zdaj veljalo mesto – izpadel je iz vlade v Beogradu in mislim, da gre nezadržno naproti usodi, ki je namenjena sleherni pripregi komunizma, slehernemu Kerenskemu. Če ne bo takoj ušel, bo prej ali slej končal v ječi, če ne še kje drugje. Sploh so krščanski socialisti vsi sila zagrenjeni, ker ne igrajo nobene vloge več. Pravosodni minister dr. Pokorn (dr. Jože Pokorn, pravnik in ekonomist, prvi povojni pravosodni minister) je že krivoverec, drži linijo s Partijo samo še Marjan Brecelj. Kako dolgo bo njemu uspevalo, je vprašanje. Cela vrsta drugih je danes odločno nasprotna, samo nimajo poguma, da bi izvajali posledice. Pino Mlakar živi v Münchnu. Bil je član Titove repatriacijske komisije. Vabili so ga domov, a je pisal Kocbeku, naj mu odkrito kot prijatelj pove, ali je po njegovem v Jugoslaviji svoboda ali ne. Očitno ni dobil pravega odgovora, zakaj ostal je tam. Če bi se mož vrgel na umetnost in prišel z njo v Italijo, bi bil narejen človek in bi se mu svet odprl spričo vsega švindla, ki ga zganjajo baletniki v Italiji, in spričo zanimanja, ki tukaj velja plesu. Jaz sem sklenil, če dobim zanesljivo pot, da bom Kocbeku pisal in mu svetoval, naj zbeži. Če bi za vodstvo slovenskega gibanja v tujini dobili človeka, ki je bil od prvega dne v gozdu, bi to pomenilo toliko kot zmago. […]
V politiki – naši – je trenutno zatišje. Po aretacijah v Nemčiji ter izročitvi nadaljnjih 18 ljudi so voditelji zelo posrani. O tem priča naval na Riccione. Prišla sta se vpisat definitivno Žitnik (Rudolf Žitnik, urednik pri Slovencu) in dr. Zajc. Drugi so najavljeni. Žitnik je zadnjič hotel z »majorjem« Glušičem v Nemčijo. Pred Brennerjem ju je ustavil angleški oficir ter jima svetoval, naj se vrneta in čim prej slečeta uniformo, če hočeta sebi dobro. Te epolete pričajo, da spadata v »isto tolpo banditov, s katero imamo opravka v Nemčiji.« Jasno da sta razumela.
Trenutno je glavni emigrantski problem denar iz Amerike. Glavno bosta izvedela iz lista. Razen tega je naš odbor poslal Socialnemu odboru v Rimu dolgo spomenico v tej zadevi. […]
Druga novica je ta, da so Angleži pred 14 dnevi odstavili v Serviglianu Žitka ter ga izgnali v Senigalio. Izgovarjal se je, da je bil izvoljen itd. Anglež mu je dejal: »Saj prav zato, ker vem, kako ste bili izvoljeni, sem vas odstavil.« Razglasil je, da bo razpisal nove volitve, a da dr. Žitko pri njih ne sme kandidirati. Torej je raja le dobila malo zadoščenja.
Drugače smo tu dokaj zaposleni. Jaz učim angleščino, delam list, pišem, tako da odbijem osemurnik kar dobro. France uči fiziko in je tajnik odbora, Jože govori, Stane študira in vrti razmnoževalnik. Veseli me, da Vama je list všeč. Tudi Ludvik ga hvali. Pravi, da je to edino pozitivno delo vse emigracije. Kar se tiče obleke, je tu tako: do zdaj smo vsi dobili po eno srajco. Zdaj obetajo še eno ter brisačo in pa kompletno poletno obleko s čevlji. […]
Zanima me, koliko velja skromno življenje v Vaših krajih, za vsak slučaj. […]
Lepe pozdrave mamici, Šviglju in seveda Vama od mene in od vseh.
Vaš Mirko
Draga Dano in Franci!
[…] Dobil sem preko Trsta nekaj novic iz Cerknice. Vaše, Pogačnikovo, Ronkota Jožeta so delili, kakor je bilo treba pričakovati. Kaj so naredili z mojim, ne vem, pač pa so mama doli. Francka je še v Ljubljani, si še ne upa tja. Kakor pravi Čiro, sta mu mama in ona tožili, da sem pač jaz kriv, zlasti s tistim govorom, ki sem ga imel na domobrance. Kaj hočemo! Razveseljiva novica je pa ta, da so delili tudi begunjskemu »Slovanu« in da je od zlodeja razočaran, češ da je on vedno bil za to, da se drugim deli, toda v Banatu in drugod, ne pri nas. Jasno! (?) je v Trstu. Menda malo cvirna – v službi je pri Glasu zaveznikov, pa mi je sporočil, naj mu vendar kaj pišemo. To je najboljše znamenje, da mu je pusto. Seveda, prav hudo korajžen ni nikoli bil, zdaj je pa v Trstu bolj v ? . Pred 14 dnevi so odpeljali dr. Šmajda, bivšega tajnika Narodnega odbora. Razneslo se je isto pred tednom dni za Srečka Baraga, a se je izkazalo, da so ga odvedli Angleži, baje v »varstvo«. Prijeli so pod sumom zvez z OZNO tudi nekega Kovača, ki je bil po Ilovarju (?) obveščevalec na domobranskem štabu.Tu je posredoval skoraj vso pošto s Koroške in Italije na ono stran ter bil zaupnik NO in naše partije v Trstu. Angleži so pri njem dobili ogromno odprtih pisem in denarja, pa neko kartoteko, kakšno, ne vem. Tisti človek je bil meni sumljiv na oko prvič, ko sem ga videl. Bomo videli, kaj in kako bo.
Ozna je pričela plesati tudi tod okoli. Zasledili so tu dva agenta s ponarejenimi legitimacijami. Enega so prijeli v Cattolici, osem kilometrov od tod. Dobili so pri njem kompleten seznam ljudi v našem taborišču, celo s psevdonimi. Dobil ga je, kakor kaže, od neke ženske za noč ljubezni. Mož se je pisal (?) in je bil doma iz Litije. Še dva taka primera, pa jim bodo izbili voljo po tem športu iz zadnjih udov.
Glede naših upov na spremembo bi dejal, da zdaj, tudi če gledam realistično, niso več tako neutemeljeni. Stvar gre navzlic motečim podrobnostim proti končnemu obračunu – takemu ali takemu. AA (Anglo-Američani) so začeli kazati zobe. Stara Rooseveltovka, ki smo ji mi iz Ricciona poslali pismeno čestitko za njen nastop v prid beguncev na londonskem zasedanju Organizacije združenih narodov, je izjavila, da se begunsko vprašanje pred septembrom ne bo reševalo. Glede jugoslovanskih beguncev je dejala, da se bodo do tedaj že lahko mirno vrnili, ker se bo položaj doma brez vojske zasukal tako, da bo to mogoče. Odgovornost za to napoved prepuščam njej. Res pa je, da novi serviglianski komandant ne mara nikomur – in teh je zdaj zaradi sistema precej – dati dovoljenja za vrnitev, češ, saj se boste čez pet mesecev itak vsi lahko vrnili in takrat bo varno. […]
Čiro je bil v Gorici in v Trstu. Opravil ni nič – ni dobil ne dela ne kake zveze za čez. […] Pač pa je zvedel, da so v teku upa polna prizadevanja za njegovo in mamino vrnitev. On se bo ob prvi priliki vrnil. Torej vesta, koliko je ura. Jaz sem z njim dosti govoril. […] V bistvu obsoja samo nas, komunizma, ki je kriv našega dela in naših napak, nikdar. Zanj je dobra stvar tista, ki uspe. Če bi bili mi uspeli, bi bili pač veliki ljudje tudi zanj. Prav na dnu njegovega filozofiranja je drobcen, poniglav materializem, ki se boji sleherne žrtve na račun lastnega udobja. Ne rečem, da je slab človek ali pokvarjen, pač pa podpovprečno mero majhen in mu je spričo neke doslednosti nerodno, dasi tega ne mara priznati in vso stvar omalovažuje. […]
Od doma – iz Ljubljane – ne dobim nobene pošte, dasi poskušam na legalne in druge načine. Drugi vsi dobe, jaz nimam sreče. Ne vem, kaj bi to bilo. Lepe pozdrave Vama in Johanu
Vaš Mirko
Dragi Franci!
Riccione, 29. III. 1946
[…] Kakor običajno bosta tudi to pot javno politiko brala iz lista. Izza kulis bi veljalo povedati naslednje. Pred tednom dni se je na lepem zglasil pri meni poglavar Stražarjev dr. Čiro Žebot. Prav za prav ne tako na lepem: jaz sem mu dal prav razločno sporočiti, da sem njegovih obljub sit in da vidim, da nas samo vleče, da ne moremo sami začeti s kakim delom. Na to je prišel in sva imela dolge pogovore, katerih jedro je bilo: Krek zaradi naslonitve na najožjo klerikalno kliko izgublja na vseh straneh in dobiva od povsod nezaupnice. Merodajna angleška sodba o njem – to imam jaz potrjeno naravnost iz angleškega vira – je: v najbolj kritičnem času najbolj nesposoben predstavnik Slovencev; človek, ki misli, da je greh, če bi za svojo domovino kdaj tvegal kakšno zahtevo. Kot politik pasiven, nerealen in čvekač! Tako Angleži, ki moža poznajo. Kaže, da je na enako linijo prišel tudi Vatikan, zakaj drugače si težko razlagam, da bi bili stražarji (k samostojni slovenski državi usmerjena Ehrlichova akademska skupina), po bistvu nagnjeni k slehernemu kompromisu zaradi neke imaginarne »katoliške skupnosti«, ki je ni več nikjer, prišli do naslednjih spoznanj:
1. Politično smo Slovenci že izgubili po zaslugi pasivnih voditeljev dve rundi, ko bi bili morda lahko dobili svoje ozemlje, samostojnost in, kar je najvažnejše, svobodo brez Tita.
2. Stari voditelji so zapravili vse šanse, vztrajajo pri fantomu Jugoslavije, namesto da bi vsaj zdaj postavili slovenske zahteve.
3. Zaradi njihove nemoralne notranje politike ni možen več noben kompromis niti ne kako sožitje v obliki notranje – v stranki organizirane – opozicije.
4. Zaradi tega je treba združiti vse mlade sile, ustanoviti akcijski odbor, ki bo stoloval v Rimu, delal slovensko zunanjo in notranjo politiko ter predstavljal novo politično zastopstvo slovenskih interesov.
Do istih spoznanj smo mi prišli že kdaj, toda prav zaradi stražarskega oklevanja ni bilo moči začeti ničesar. Zdaj pa je vsa stvar dobila prvi konkretni izraz v tem, da so bile zavezniški komisiji v Trstu poslane zahteve in predlogi za širšo rešitev slovenskega vprašanja. Ne da bi mi kaj vedeli, da so stražarji kaj storili, smo poslali Ludviku, ki mislim, da je tolmač pri komisiji, neko principialno stvar, na katero naj on Angleže in Amerikance opozori. Istočasno so pa oni v Rimu osnovali Akcijski odbor za neodvisno slovensko državo ter poslali zavezniški komisiji, to se pravi angleškemu in ameriškemu zastopniku v njej, formalen predlog z naslednjo vsebino. Zdaj se določa bodoča meja med Jugoslavijo in Italijo oziroma Slovenijo. Iz umetno ustvarjenega razpoloženja, ki ga ustvarja na eni strani italijanska, na drugi strani Titova, to je sovjetska propaganda, se ne vidi bistvo problema, za katerega gre: da ne gre tu za italijanske ali jugoslovanske pravice, temveč za usodo slovenskega naroda in za ponovno delitev slovenskega ozemlja zaradi slovenskih nacionalnih pravic, z ozirom na Atlantsko listino, zaradi miru na tem delu Evrope, za preprečitev nevarnih trenj med Romani, Germani in Slovani je nujno potrebno, da se to vprašanje rešuje ne kot italijansko-jugoslovanski obmejni spor, temveč kot vprašanje glede pravične rešitve naše bodoče usode. Edina taka rešitev je ustanovitev povsem neodvisne slovenske države, v katero naj pride vse ozemlje, naseljeno po Slovencih, in pa tisto, ki vanjo spada iz gospodarskih, geografsko- prometnih in drugih razlogov, vključno Trst, Gorica, Beljak in Celovec.
Spomenica je dobro sestavljena in dobro prevedena. Podpisali so jo ljudje, ki so formalno nekompromitirani: bivši poslanec Špindler (Vekoslav Špindler, liberalni politik, publicist, deloval v Mariboru), kot ena prvih žrtev gestapa v Sloveniji, in zadnji voditelji Fran Erjavec, publicist in bivši poslanec, ki je bil v italijanski internaciji od 1941. leta (po vojni živel in deloval v tujini); dr. Ciril Žebot, predsednik osrednje slovenske mladinske katoliške organizacije Pax Romana, sin poslanca, ki je umrl v Dachauu, itd. Mislim, da je v Trstu podpisal še Ribnikar (Adolf Ribnikar, politik, časnikar, soustanovitelj Jutra, urednik Mariborskega večernika Jutra) in socialist (?). Stvar je šla v Trst in na vodilne ameriške in angleške politične in cerkvene osebnosti. Druga stopnja bo objava teh zahtev v zavezniškem tisku. Kakšen bo efekt, ne vem; važno je eno: naše maksimalne zahteva so bile vendar enkrat postavljene pred mednarodnim forumom, ki jih bo moral vsaj registrirati, če drugega ne. To je po mojem največje in edino politično dejanje v emigraciji.
Zaradi vsega tega, to se pravi, zaradi dela, se bo treba premakniti v center. Žebot je s tem predlogom prišel tudi sem. Zdi se, da bodo v kratkem tudi sredstva za to, da se ne bo treba trapiti po kakih pasjih službah, marveč spet dihati zrak, ki ga je bil človek včasih vajen: borba, tveganje, svet in morda celo uspeh. Toda do velike noči se ne premaknem nikamor, če ne bi bila prav huda sila – ta praznik bi še rad slavil po naše, ker razen Vaju pričakujem tudi Ludvika in Marto.
To bi za zdaj bila poglavitna novica. Druga zanimivost bi bila pismo p. Kazimirja Zakrajška iz Amerike pred tremi tedni. V njem pravi, da je javno mnenje v Ameriki povsem zrelo za vojno in da utegne priti do usodnih dogodkov, še preden bo dobil odgovor na to pismo. Isto reč vemo iz švicarskih virov: javno mnenje v USA je treba držati nazaj, tako je divje na Sovjete. Zame je prej ali slej konflikt neizbežen, ker ga prinaša notranja logika današnjih imperializmov. Z njim – zakaj o končnem izidu ne dvomim – bodo vsa vprašanja, tudi naša, končno rešena in urejena tako, kakor je prav. O poteku konflikta so naši rimski modrijani eni in drugi iz nekega misterioznega vira informirani tako, da bodo v začetku ogromni sovjetski uspehi: Sovjeti v Franciji, na Kanalu, na Pirenejih, na Padu ali celo na Apeninih. Papež bo bežal iz Rima. Jaz nisem ravno tako natančen: zdi se mi, da bosta odločali dve stvari kakor vselej: notranje razdejanje, ki je v Rusiji večje kakor v kateri koli državi na svetu, in pa prostor, zakaj zadeva se utegne odločati v Aziji. Prostor je požrl Napoleona, Hitlerja in bo požrl Džugašvilija. Če bo pa treba še enkrat bežati – tudi prav. Izgubiti nimamo več kaj, dasi jaz za zdaj v to še ne morem verjeti. Tudi drugi ne. […]
Še to: v Rimu so zelo pobiti zaradi ugrabitve dr. Šmajda in zaradi Rösenerjeve izročitve. Šmajd je vedel vse temne kolaboracionistične pole »čistih« ljudi iz Narodnega odbora ter zapiske o vsem vedno nosil s sabo. Enako Rösener. Ne eden ne drugi ne bosta molčala. Tako bo prišlo na dan vse. In ker je Krek v svoji modrosti malo prevzel vodstvo »čistih«, bo senca, ki se je je tako bal, padla tudi nanj. Pa se je pri zaveznikih samo bal očitka, da bi imel kakršno koli zvezo s kolaboracionalizmom svojih prijateljev v domovini. […]
To pot bom pismo poslal posebej, list posebej, ker se mi zdi, da nekdo našo pošto voha. Ker grem jutri v Bologno, bom pismo oddal od ondi. Lepe pozdrave vsem, zlasti mamici Vaš
Mirko