Avtor: Vincenc Udovč

V spomin na Vincenca Udovča (1928–2007), enega od ustanovnih članov Nove Slovenske zaveze, ki je 16. aprila 2007 podlegel daljši hudi bolezni, objavljamo njegove spomine na preživljanje 28-dnevnega ranjeniškega dopusta v januarju 1945.

V nedeljo, 10. decembra 1944 proti večeru, sem bil s patruljo 20 mož na Slivnici (1114 m) nad Cerknico. Tik pod vrhom je partizanska zaseda pričakala patruljo in v polminutnem streljanju smo bili ranjeni Jože Krivec (umrl v bolnišnici), Franc Jakoš (ostal invalid) in jaz (v nogo). Zdravil sem se v vojaški bolnišnici v Mostah v Ljubljani. Na silvestrovo, 31. decembra 1944, so me iz bolnišnice odpustili z naročilom, naj se še isti dan javim na superkomisiji v Srednji tehnični šoli na Aškerčevi cesti. Po pregledu mi je superkomisija za okrevanje odobrila ranjeniški dopust do vključno 28. januarja 1945 in mi izdala tudi »objavo« za prevoz in bivanje zunaj enote.
Najprej sem odšel v Baragovo semenišče za Bežigradom, kjer so takrat živeli begunci in gimnazijci šentviške gimnazije, med drugimi tudi moja sestra in brat. Obiska sta bila vesela, saj se že nekaj časa nismo videli. Sestra je prav ta dan dobila strešno opeko za našo rojstno hišo na Podliscu pri Dobrniču. Ker opeke ni bilo mogoče odpeljati iz Ljubljane, je bilo treba tovornjak začasno razložiti na prostoru ob semenišču. Da bi voznik čim prej odšel naprej, sem se pojavil kot naročen za pomoč pri razkladanju. V snegu in mrazu sem nato kljub bolečinam ta dan in še na novo leto 1945 prenašal opeko na odrejeno mesto. Sestra mi je oskrbela hrano in prenočišče v semenišču. Imel sem namen, da se zvečer s »tržačanom« odpeljem do Rakeka in vrnem v svojo enoto v Cerknici. Ko pa mi je sestra povedala, da bo naslednji dan šla na Dolenjsko, da bi okoli Šentvida–Stične nakupila živila za stanovalce v semenišču, mi je predlagala: »Če moreš, pojdi z menoj! Imaš možnost nadaljevati pot do Občin. Tam je sedaj domobranska postojanka.« Hitro sem se odločil, da poskusim obiskati domače na Podliscu. Prenočil sem spet v semenišču in večerjal enako kot prejšnji večer: repo s fižolom.
Naslednje jutro, 2. januarja 1945, sva se s sestro odpeljala z vlakom do Grosupljega in nadaljevala pot peš čez Stehan, kjer je bilo okrog 30 cm snega. Že pred poldnem sva bila v Šentvidu. Sestra je poskrbela za malico, nato sem zakoračil proti Občinam. Snežna odeja je bila vedno debelejša. Na Medvedjeku sem pri najbližji hiši prosil za malo vode. Tedaj je za menoj pripeljala domobranska avtokolona. Z enega od kamionov me je nekdo poklical po imenu. Bil je Bingočev France iz Lokev pri Dobrniču. Ker so kamioni po polževo lezli čez jarek na prekopani cesti, sem se pognal proti rokam, ki so molele s tovornjak, in že sem bil na tovornjaku. Vprašanja znancev so kar deževala, a že po kakem kilometru vožnje je zapokalo. Kolona treh vojaških vozil je padla v partizansko obcestno zasedo. Kamioni so pospešili vožnjo in sklonjeni smo pričakovali najhujše. A neverjetno! V našem kamionu ni bil ranjen nihče in tudi druga dva kamiona sta srečno ušla. Verjetno je mraz opravil svoje, saj je nasprotnik moral biti do kosti premražen, z otrplimi rokami pa je težko zadeti cilj.
Po kakem kilometru in pol je kolona prišla v vas Plusko, ki je bila že pod kontrolo domobrancev z Občin. Prisrčno smo se poslovili z znanci, ki so se odpeljali naprej proti Novemu mestu. Zavil sem na prostrano dvorišče Rajteljčeve domačije in naletel na stražarja. Na kratko mi je povedal, da Občine že od prejšnje noči napadajo močne partizanske enote. Med Občinami in Plusko je bilo namreč pomembno križišče cest Ljubljana–Novo mesto in Čatež–Žužemberk. Trenutno je bilo mirno, ker so branitelji zjutraj naredili izpad in prišli napadalcem za hrbet ter ob prodoru čez vas Grmado celo zaplenili partizanski top.
Na Občinah sem takoj srečal dobrega znanca Urščevega Lojza iz Knežje vasi. Bil je mlajši in je kot civilist pribežal v varstvo domobrancev. Domobrancev ni bilo videti. Tičali so na svojih obrambnih položajih. Ker se je že mračilo, sem vprašal pri Pakarjevih za prenočišče. Radi so mi dovolili, da sem prespal v hlevu na slami. Šele sedaj sem začutil lakoto in bolečine v ranjeni nogi.
Kmalu je začelo pokati kot za stavo. Poleg strelov iz lahkega orožja je bilo slišati številne eksplozije min in granat. Počutil sem se nemočnega, ker sem bil brez orožja, a zaupal sem fantom 31. in 32. stotnije, ki so jih šteli med najboljše. Nisem pa pomislil, da so že mesec dni nenehno na nogah in torej preutrujeni. Vendar fantje na položajih in jaz v hlevu smo napad zdržali. Z dnem so se partizani do naslednjega večera spet umaknili na varno razdaljo. Jaz sem napačno sklepal, da se bodo po neuspelih napadih dveh noči umaknili nazaj v Suho krajino. Ta zmota bi me že čez slabo uro skoraj stala glavo.
Zjutraj, 3. januarja 1945, sem se izkopal iz slame in se prestrašeni družini zahvalil za prenočišče. Počasi sem jo ubral mimo ponoči najhuje obstreljevanega bunkerja proti vasi Luža. Namenjen sem bil v nižje ležečo Knežjo vas k Jurčkovim, s katerimi sta bili naši hiši že od nekdaj v dobrih stikih. Upal sem pri njih dobiti zajtrk in izvedeti kaj o domačih, oddaljenih le kake 3 kilometre. Vojaki so mi pot odsvetovali, češ da ni varno. Sredi vasi Luža sem se zaman oziral po znanih hišah, a ni bilo nikogar zunaj. Zakoračil sem na v useku strmo padajočo pot proti Knežji vasi. Za menoj se je pojavilo še 5 do 6 poznanih domobrancev, ki niso pripadali posadki na Občinah in so prav tako onkraj Knežje vasi v Kamenju in Selcah hoteli obiskati svojce. Tako sem se znašel na čelu skupine. Knežja vas se je pokazala kot na dlani. Iz dimnikov se je kadilo in že sem se videl v topli Jurčkovi hiši pri zajtrku, saj sem bil tešč še od prejšnjega dneva. Takrat pa so se izpod najbližjega toplarja – Urščevega v Knežji vasi – po nas usuli streli. Na tem mestu je tri tedne prej (9. decembra 1944) zadet iz Knežje vasi padel poveljnik bataljona stotnik Meničanin. Vrgli smo se na tla in se splazili nazaj proti useku. Za prvo hišo, Novakovo v Luži, smo se zbrali in ugotovili, da nihče ni ranjen, le zajtrk je šel po zlu. Sploh pa sem se brez orožja sam sebi zdel kar smešen. V tem je zaropotalo tudi na drugem bregu, na malovaški Tičnici pri Krušnem Vrhu. Branilci Občin so spet naredili izpad.
Napotil sem se nazaj na Občine. Med potjo sem premišljeval, kako bi nas partizani zlahka pobili, ko bi nas spustili bliže. Najbrž so bili prepričani, da smo samo predhodnica kake večje enote. Vojakom v bunkerju sem bil primoran priznati, da je bilo njihovo opozorilo na mestu. Na robu vasi sem na Slivarjevem dvorišču srečal skupino domobrancev, ki so pravkar s Tičnice prinesli mrtvega soborca. Padel je na izpadu proti Krušnemu Vrhu. Celo spoznal sem ga, bil je hlapec pri Cebljevih v Koritih pri Dobrniču. Hip nato so prinesli še dva padla domobranca. Vse tri naj bi odpeljali v matično postojanko Meničaninovega bataljona v Šentvidu. Takoj sem ugotovil, da brez orožja v tem negotovem času tukaj nimam kaj iskati in da se moram najprej vrniti v Cerknico. S prevozom padlih se mi je ponudila priložnost prevoza iz Občin do Šentvida. Na Občinah bi bilo sicer treba previti rano na nogi, a ni bilo časa. Pod Medvedjekom so nas spet napadli, vendar iz večje razdalje, od Stehanje vasi. Pri Šentvidu sem zapustil skupino in se peš napotil proti Višnji gori. Do noči sem prepešačil Stehan in prišel v Grosuplje. Zvečer me je oklepni vlak odpeljal v Ljubljano. Pozno ponoči sem potrkal v Baragovem semenišču, kjer mi je sestra spet preskrbela prenočišče, za večerjo pa le kos kruha in čaj.
4. januarja 1945 sem čez dan ostal pri sestri. Pri kosilu sem spoznal, da je prehrana borna, o ogrevanju sob pa ni bilo niti misliti. Pozno zvečer sem sedel na vlak in se odpeljal proti Rakeku. Bilo je že čez polnoč, ko sem izstopil in še v trdi noči prišel v Cerknico. Soborci so me sprejeli prijateljsko in spraševanju ni bilo konca. Nisem pozabil povedati, kaj se dogaja na Dolenjskem in v kakšnem »zosu« sem se znašel tam.
5. januarja 1945 sem poveljstvu predložil potrdilo superkomisije in odobrili so mi, da bolniški dopust lahko izkoristim na relaciji Cerknica–Ljubljana–Novo mesto. Do večera sem uredil vse potrebne formalnosti in si pripravil potne dokumente.
Naslednji dan, 6. januarja 1945, sem ob štirih zjutraj v naglici prisedel na sani za Rakek in na mizi pozabil pripravljene potne dokumente. Z Rakeka sem se v toplem »pulmanu« udobno odpeljal proti Ljubljani. V Notranjih Goricah je prišel v vagon nemški vojaški kontrolor. Segel sem v žep, a dokumentov ni bilo, ostali so na mizi v Cerknici. Nemec sicer ni delal težav, a bal sem se zapletov na postaji v Ljubljani, zato sem sklenil izstopiti na Brezovici, kjer sem poznal poročnika Franca Čelešnika. Zvedel sem, da je poveljnik stotnije v vasi Jezero pri Podpeči, kjer pripravljajo drva. Vzel sem pot pod noge in se v snegu napotil proti Podpeči. Poročnika sem res našel v pisarni in hitro mi je naredil potno »objavo«, a sedaj je bilo treba spet peš nazaj. V Notranjih Goricah sem na železniški postaji izvedel, da vlaka ne bo do noči. Kljub sneženju sem se kar peš napotil v Ljubljano. Pozno zvečer nisem hotel vznemirjati sestre, zato sem zavil v »prehodno« 20. stotnijo v Realki na Vegovi cesti. Naletel sem na soseda Pepeta Kužnika, Podliščkovega, ki je bil dežurni stotnije. Potarnal sem, da sem še tešč, in preskrbel mi je kos komisa ter posteljo. Dogovorila sva se, naj me zbudi zjutraj ob petih.
Zjutraj, 7. januarja 1945, sem se zahvalil in se hitro odpravil na postajo. Z oklepnim vlakom sem se okrog sedmih odpeljal do Grosupljega in nadaljeval peš po zasneženi cesti čez Stehan in skozi Višnjo Goro proti Občinam. Mislil sem se zglasiti pri znancih v Šentvidu, a zaradi močnega sneženja se je pot zavlekla in da bi še pred nočjo prišel skozi hosto na Medvedjeku, sem to misel opustil. Res sem še pred mrakom dospel na Občine in zvedel, da so partizani končno prenehali z napadi. Odšel sem dalje do Knežje vasi in že v mraku potrkal pri Jurčkovih. Presenečena Jurčkova mati me je sprejela ljubeznivo. Določili so mi ležišče na krušni peči in me povabili na večerjo skupaj z družino. Bil sem še tešč, lačen, žejen in utrujen.

Opis slike: Prenos ranjenca

Drugo jutro, 8. januarja 1945, so mi spet postregli z zeljem in ajdovimi žganci ter mlekom. Končno sem prišel malo k sebi. Odšel sem na Občine, da so mi previli rano na nogi. Vojaki so mi pripovedovali, kako hudi so bili boji v preteklih dneh. 4. januarja so priletela celo letala in bombardirala Občine ter bližnje vasi Stehanjo vas in Krušni Vrh ter jih zažgala. Po podatkih dnevnika 7. korpusa NOV za 7. jan. 1945 je samo 15. divizija imela od 01. do 07. jan. 1945 naslednje izgube: 40 mrtvih, 110 ranjenih in 60 pogrešanih. Izgubila je havbico 75 mm,3 težke brede, 2 šarca, 2 brena in 1 piat. Razgovor z odgovornimi sem izkoristil za dogovor, da se bom lahko priključeval njihovim patruljam proti Dobrniču, da bi na Podliscu obiskal svoje domače: mater in staro mater, 11-letno sestro in 7-letnega brata.
Obdobje od 9. do vključno 27. januarja 1945 sem želel preživeti pri Jurčkovih v Knežji vasi, a spet sem naivno delal račun brez krčmarja, tokrat brez partizanov. Pri Jurčkovih sem se počutil kot doma. Imel sem prenočišče na peči in za tiste čase dobro hrano. Menil sem, da so se partizani sprijaznili, da postojanke na Občinah ne morejo zavzeti.
Na vsak način sem želel čim prej obiskati domačo hišo na Podliscu. V ta namen sem vsak dan prežal na domobransko patrolo proti Dobrniču, da bi šel z njo do Podlisca, se ustavil doma in se z njo spet vrnil v Knežjo vas. Želja se mi je izpolnila verjetno 10. januarja 1945. Kolona vojakov je prišla od Male vasi. Oprtal sem puško in strelivo in se priključil na rep kolone. Bilo je okrog osmih zjutraj in mraz, da je pokalo drevje v hosti. Z mislimi sem bil že doma.
Prešli smo kneško hosto Simaj in se pojavili nad vasjo Železno. Vas se imenuje Železno zaradi železne rude, ki so jo nekoč kopali tukaj in odvažali v fužine na Dvoru pri Žužemberku in celo v Zagradec. Zemlja v tej okolici je rdečkasta in slabo rodovitna. Skozi to dolgo razkropljeno vas pelje cesta v dolžini enega kilometra in se nato spušča v rodovitno dobrniško dolino. Poznal sem vsako hišo. Večina fantov je bila pri domobrancih. Že smo prišli na Ravne, vas s tremi hišami. Hosta se spušča z obeh strani skoraj do ceste. Tukaj se konča vznožje Lisca, visokega 565 metrov. Nekdaj se mi je zdel visok, zdaj mi je izgledal nizek, saj sem na Notranjskem in Primorskem prehodil Javornike in Slivnico (1114 m), ki so precej višji.
Na vrhu blagega klančka se je že pokazal zvonik farne cerkve v Dobrniču, ki ga je delno zakrivala prav naša hruška. Za tem sem med drevjem zagledal tudi domačo hišo. Srce je začelo utripati hitreje. Izstopil sem iz kolone in že stal pred domačimi durmi. Brez trkanja sem skozi vežo stopil v »hišo«. Veselo sem pozdravil mater, staro mater ter sestrico in bratca. A začetno radost je kmalu zakrila žalost. Stara mati mi je solzna potožila, da že od novembra leži. Imela je 69 let. Nismo slutili, da je na smrtni postelji. Ko sem se meseca novembra (dva meseca prej) mudil pri Stični, sem domov sporočil, da bom naslednjega dne na dogovorjenem mestu čakal koga od domačih, ker bom nato odšel proti Ljubljani. Da bi me videla, se je za obisk odločila stara mati, ki me je imela posebno rada. Poti je bilo za dobre štiri ure, a mati je bila slabotna in je za pot porabila pet ur. Spričo tega je srečanje zamudila ravno za toliko, da sem že odšel in se nisva videla. Žalostna in potrta se je vrnila domov. Deset ur peš hoje je bilo zaman, razen tega jo je ves čas močil dež. Premočena se je privlekla domov, legla in ni več vstala.
Besede so stekle sem in tja in se navadno končale: »Da bi se vendar že končala ta vojna morija!« Mati je hotela iti nekam na posodo po kos kruha, da bi mi postregla. Zavrnil sem jo, da nisem potreben ničesar. Tožila je, da ni vsaj nekaj živil skrila. Partizani so namreč napad na Občine izkoristili tudi za pobiranje živeža z živino vred. Skratka, domače sem našel v veliki bedi. Najbolj se mi je smilila stara mati, ki je nemočno ležala in gledala samo mene. Obšlo me je grenko spoznanje, da je zbolela zaradi mene. Hitro sem skočil še v Gorenjo vas obiskat Brlogovo mater, ki mi je v otroških letih večkrat dala kruha. Zelo se me je razveselila. A kaj, ko se je že pokazala patrulja, ki se je iz Dobrniča vračala proti Podliscu. Brlogova mati me je opomnila: »Vinko, takoj moraš nazaj, tukaj je nevarno!« Nisem verjel, pa sem se vendarle napotil nazaj proti domači hiši. Tudi doma me je mati takoj opozorila: »Vinko! Domobranci so že pri Ravnah! Takoj moraš za njimi! Tukaj je vsakih pet minut druga vojska. Nevarno je !« Nisem mogel verjeti, a materi nisem maral oporekati. Res sem se hitro odpravil za patruljo. Hvala Bogu, da sem ubogal!
Ne vede, da preži nevarnost, sem na vrhu Ciganovega klančka opazil rep kolone, ki se je že pomikal iz Raven proti Železnemu. Hitel sem mimo grmovite hoste, ki je na levi strani segala skoraj do ceste. Grmovje je skrivalo manjši jarek, po katerem se je vila steza proti vasem Kamenje, Selca in naprej. V Železnem sem dohitel patruljo in izvedel, da je pred 20 minutami po omenjeni stezi proti Ravnam šla večja partizanska enota, 45 do 50 mož VDV, oblečenih v bele halje. Izvedel sem tudi, da se je patrulja tako hitro vrnila iz Dobrniča, ker je aretirala in vodila s seboj aktivistko Stano Štupar, Prebitkovo. Med tem pogovorom so vedevejevci prišli iz hoste na cesto in hiteli proti Dobrniču.
Vodnik je takoj ukazal odvesti aretiranko na Občine, patrulja pa je krenila nazaj proti Dobrniču. Nisem vedel, kaj naj storim. Pridružil sem se patrulji in spet prišel do domače hiše. Takoj, ko sem stopil v »hišo«, me je mati s sklenjenimi rokami prosila, naj za božjo voljo odidem za vojaki. Razburjeno je povedala: »Komaj si prej odnesel pete, je že potrkal na hišna vrata partizan in odločno zahteval skodelo mlačnega mleka za ranjenca«. Mleko je bilo edino, kar so imeli, kajti drugo so že prej vzeli partizani. Mati je bila prepričana, da me imajo ujetega. Segrela je mleko, ga odnesla ven in gledala, kje me bo ugledala zvezanega. Povedala je, da je ranjenec ležal na nosilih sredi ceste. Nosači so jezno govorili, da so imeli »belčke« tako rekoč na muhi. Prepričani so bili, da je naša patrulja samo predhodnica večje enote za nami in da sem jaz kurir med obema enotama. Napada niso tvegali, ker so morali ranjenca čim prej spraviti v bolnišnico. Res je prišel sosed s sanmi, nakar so odhiteli proti Dobrniču. »Stokrat hvala Bogu, da te vidim in takoj pojdi za vojaki,« je sklenila mati.
Odhitel sem za kolono. Vodnik je izvedel, da so vedevejevci odšli proti Artmanji vasi. Ranjenca so verjetno odpeljali v bolnišnico Ostri Vrh, ki jo je vodil zdravnik-kirurg iz Nove Zelandije. Prišel je k partizanom kot angleška pomoč. Menda je po vojni doma napisal knjigo »Gverilski kirurg«. Patrulja se je nato usmerila skozi Gorenjo vas in Stranje proti Grmadi in po grebenu proti Luži in Občinam. Na Občinah sem se poslovil in se vrnil v Knežjo vas.
Zvečer, ko sem legel, nisem mogel zaspati. Še vedno sem bil pod vtisom nevarnosti na Ravnah … Smilili so se mi domači. Jurčkovi so imeli vsa živila poskrita in so jih dnevno previdno jemali iz skrivališča. Zato niso gladovali. O sebi sem sprevidel, kako bi se nevede skoraj ujel v past na Ravnah, a sem se ji prav tako nevede izognil. Ko ne bi bil takoj reagiral na materino svarilo, bi se z vedevejevci srečali med Ravnami in Podliscem, ali pa bi me zalotili kar doma. Sklenil sem biti bolj previden. V Knežji vasi sta bili samo dve hiši za nasprotno stran, a ta večer sem razmišljal tudi o tem, kajti bil sem dva kilometra zunaj postojanke na Občinah in ob morebitni izdaji bi me kaj lahko prijeli ali ubili. Skratka to noč sem spal bolj malo.
Naslednje dni sem preživljal tako, da sem redno hodil previjat nogo na Občine. Rana se mi je kar dobro celila. Jurčkovi so mi bili res zelo naklonjeni. Seveda sem izkoristil vsako priložnost in s patruljami hodil proti Dobrniču. Tako sem bil večkrat doma. Domači so si po partizanski rekviziciji nekoliko opomogli, kajti pomagali so jim dobri ljudje. Stara mati je ležala in kazalo je vse slabše. Rada bi govorila z menoj, pa ni več zmogla, zato me je venomer samo gledala. Mraz in globok sneg sta stiskala pokrajino. Dnevi mojega ranjeniškega dopusta so tekli kar nemoteno, a neke noči se je zapletlo.
Ležal sem pri Jurčkovih na peči. Ob sebi sem imel uniformo, puško z opasnikom pa v kotu za vrati. Noči so bile mirne, saj je veljala policijska ura. Nekoč, malo pred polnočjo, pa je nekdo potrkal na hišne duri in glasno zahteval: »Odprite!« Jurčkov oče je nemo vstal in šel odpret. Zaslišal sem govorjenje, a nisem ničesar razumel. Prepričan sem bil, da je kak vaščan prišel prosit za pomoč pri telitvi krave. Za vsak primer sem zlezel s peči in zgrabil puško. Nato sem zaslišal zapiranje vrat in v snegu škripajoče korake, ki so se oddaljevali. V tem hipu je v »hišo« stopil oče in mi ves iz sebe dejal: »Vinko, opravi se in beži! Samo hitro beži! Bila sta dva partizana z avtomati. Beži, ker ne maram, da te dobijo pri nas! Beži skozi Lužo na Občine, tam bo varno!«
Naglo sem odšel skozi stranska vrata s puško v rokah in se previdno napotil proti višje ležeči vasi Luža. Na peči sem bil razgret, zunanji mraz pa mi je kmalu prišel do kosti. Vzpenjal sem se proti Luži in premišljeval, ali je sploh varno sredi noči priti na Občine. Na bloku proti Luži je bil najbolj izpostavljen bunker. Razpoznavnih znakov nisem poznal, zato sem sklenil ostati do jutra nekje na Luži. Našel sem polodprto šupo in v njej koruzno slamo. Stisnil sem se vanjo, stopical na mestu in počel vse mogoče, da bi se ogrel, a vseeno me je hudo zeblo. Po dolgi noči sem le dočakal tako zaželeno jutro in videl, da sem prenočeval v Kislevi šupi. Odšel sem proti Občinam. Daleč pred bunkerjem sem začel glasno kašljati, da sem stražarja opozoril nase. Povedal sem mu, kaj se je zgodilo in ga prosil, da bi se v bunkerju malo pogrel. Rade volje mi je dovolil. Čez čas sem odšel v vas in spet vprašal pri Pakarjevih za prenočišče v »štali«. Sprejeli so me in tukaj sem nato prenočeval na varnem ter hodil na kosilo v Knežjo vas, kjer sem navadno ostal do večerje.
Še isti dan sem se pred poldnem vrnil k Jurčkovim in najprej vprašal očeta, kaj se je ponoči dogajalo v veži. Oče je povedal, da sta dva partizana spraševala za varen prehod preko »vel’ke ceste« in zahtevala, da jima gre kazat pot. Rešilo ga je močno tresenje glave, ker je bil invalid. »Vel’ka cesta« so domačini imenovali magistralo Ljubljana–Novo mesto.
Odslej sem torej prenočeval na Občinah in s patrolami hodil domov. Tak način preživljanja dopusta mi je bil kar po volji. Najbolj me je skrbela bolezen stare matere, ker je bila iz dneva v dan slabša, a na smrt le nisem pomislil. Okrog 15. januarja 1945 so potekali težki boji pri Žužemberku, zato sem se spet počutil bolj varnega in sem nekajkrat ostal doma po ves dan. Domov in nazaj na Občine pa sem vendar hodil le podnevi. Tiste dni je v samem Dobrniču vlasovec ustrelil domobranca Alojza Pekolja iz Artmanje vasi. Vlasovska enota je na poti iz Žužemberka prenočila v Dobrniču. Pekolj je bil na poti iz Občin proti domu malo prezgoden, še preden se je popolnoma zdanilo, in vlasovski stražar ga je pri Trlepovi hiši kratkomalo ustrelil. Bili so pač Azijati.
Posameznih datumov si nisem zapomnil vse do 25. januarja 1945. Ta dan pa mi je ostal v spominu za vse življenje. Tisto noč sem spal slabo. Kar nekaj mi je velevalo, naj grem domov na Podlisec bolj zgodaj. Še v trdi temi sem ob znanem bunkerju pri Luži zapustil blok in prišel domov že ob jutranji zarji. Bilo je popolnoma jasno in zelo mrzlo. Kmalu za menoj je prišla po cesti mimo naše hiše večja domobranska enota. Nekdo je potrkal na vrata. Bil je moj stric Alojz Udovč iz Težke Vode. Oglasil se je spotoma, ko je njegova domobranska enota pešačila proti Žužemberku. Sedel je na zapeček, mati pa mu je skuhala čaj, saj mu drugega ni imela dati. Med pogovorom sem večkrat pogledal staro mater. Brez besed je neprestano gledala vame. Po slabe pol ure je stric odšel za svojo enoto, kjer je bil orožar, proti Žužemberku. Pospremil sem ga do Dobrniča. Toda pri gasilskem domu pred Dobrničem je za nama prisopihal sosedov fantič – Lizmanov Lojz – in povedal, da je stara mati umrla. Komaj sem mogel verjeti.
S stricem sva se na hitro poslovila in odhitela vsak na svojo stran. Ob vstopu v »hišo« sem zagledal žalosten prizor: stara mati je negibno gledala proti meni, a bila je mrtva. Treba je bilo pripraviti mrtvaški oder – »pare«. Pomagat so prišli sosedje. Sveče za ta namen so bile že od nekdaj spravljene v skrinji – za kogar koli bi bilo treba. Dobri ljudje so obljubili speči kruh, kajti pri čutju ob mrliču je bila navada, da so bili ljudje ob polnoči po molitvi postreženi. Mati pa je poskrbela za lipov čaj.
Sklenil sem to noč prečuti doma, četudi ni bilo povsem varno. Čutil sem, da sem to dolžan storiti, saj je stara mati zbolela od poti, ko je šla obiskat mene v Stično. Od takratnega jesenskega dežja se je prehladila in obležala. Očital sem si, da sem delno kriv za njeno prerano smrt in ta očitek me spremlja vse življenje.
Po prečuti noči sem zjutraj šel na dvorišče in v hlev, da bi videl, kako je okrog hiše. Ob tnalu ni bilo nasekanih kaj prida drv, saj je ob takem mrazu krušna peč porabila veliko kurjave, zato sem ta dan posvetil sekanju drv. Sekira je bila »primerno« skrhana, torej se je morala mati pri sekanju kar dobro mučiti. Tako sem ves dan pridno mahal s sekiro in si tako nekoliko omilil bolečino. Zvečer sem spet ostal doma in to noč nalagal v peč tudi večje klade, da bi zgorevale počasneje. Noč se mi je zdela dolga, še zlasti potem, ko so proti jutru drugi ljudje odhajali.
27. januarja 1945 je bil zgodaj zjutraj pogreb stare matere. Ker mi je naslednji dan potekel ranjeniški dopust, sem moral še pred koncem pogreba oditi na pot. Potrt sem oprtal puško in zapustil prazno hišo ter odhitel proti 7 do 8 ur oddaljenem Grosuplju, da bi zvečer ujel oklepni vlak, ki bi me odpeljal proti Ljubljani. Od doma do Ciganovega klančka sem se oziral nazaj in se poslavljal od domačega kraja, meneč, da ga morda vidim zadnjič. V Knežji vasi sem se zahvalil Jurčkovim in hitel dalje. K sreči topot ni bilo posebnih težav razen utrudljive hoje.

Opis slike: Na obhodu

V Ljubljano sem prišel v mraku. Moral sem se oglasiti v Baragovem semenišču, da sem obvestil sestro in brata o dogodkih doma. Sestra me je peljala v kuhinjo in spet sem dobil krožnik kisle repe s fižolom. Brata nisem mogel dobiti, ker je bilo že prepozno. Ko sem sestri povedal, da je stara mati umrla, so jo zalile solze. Preskrbela mi je sobo in uro budilko, ki me je zbudila ob štirih zjutraj. Preden sem odhitel na kolodvor, sem se poslovil, ne vedoč, kdaj se bomo spet videli.
Vlak proti Trstu je imel veliko zamudo. Končno smo le krenili in kmalu zapustili zadnje hiše na Viču ter hiteli čez Barje proti Borovnici. Spominjal sem se šesttedenskega urjenja na Vrhniki in okolici ter blagroval kraje, ki so v nasprotju z dolenjskimi kljub vojni bili skoraj neprizadeti. Čez popravljeni Štampetov most in logaške hoste je vlak kmalu prevozil Planinsko polje in se ustavil na Rakeku. V bližnji oštariji sem zvrnil kozarček žganega in zakoračil proti Cerknici. Rakek sem imel v lepem spominu, ker smo v prejšnjem poletju in jeseni imeli svoje oporišče v veliki Lavričevi hiši na križpotju. Pred Cerknico sem uprl oči v mogočno Slivnico, ki bi vedela marsikaj povedati o bojih in spopadih na svojem grebenu in pobočjih. Pravočasno sem dospel v Cerknico in se javil poveljstvu, da me je ponovno uvrstilo v moštvo 48. stotnije Rupnikovega bataljona. Dogodivščin polna dopustniška odisejada je potekla. Spet se je nadaljevalo redno vsakodnevno izpolnjevanje vojaških dolžnosti.