Avtor: Janko Maček

Mnogi so prepričani, da je pomlad najlepši čas v letu. Vsa narava se po dolgih mesecih hladne zime prebudi v novo življenje. Ali se ne zgodi vedno znova čudež, ko po »žilah« dreves zakroži življenjski sok in se spet odenejo v cvetje in zelenje. Nekoč, ko se je večina Slovencev preživljala z obdelovanjem zemlje, je bila pomlad čas sajenja in setve. Ljudje so bili tesneje povezani z zemljo, lahko bi rekli, da so bili navezani nanjo. Zato je bilo še bolj nenavadno, ko je sredi pomladi 1945 zaradi strahu pred komunističnimi osvoboditelji na tisoče teh na zemljo navezanih ljudi zapustilo svoje domačije in se podalo na pot v tujino. Nevarnost in strah sta bila tako velika, da so vezi, s katerimi jih je priklepala nase domača zemlja, naenkrat popustile in jih je skrbelo samo še za ohranitev golega življenja. Njihovo zaupanje v zahodno demokracijo je bilo izredno veliko, zato niso niti pomislili, da bi jih Angleži, ki so jih imeli za glavne predstavnike te demokracije, prevarali in izdali. Od njih so pričakovali zaščito pred totalitarnim režimom, ki so se mu tri leta upirali in je zdaj prevzel oblast v deželi. Toda Angleži so se izkazali za nevredne zaupanja, saj so jih konec maja 1945 s prevaro – govorili so, da jih bodo odpeljali v Italijo – vrnili v roke totalitarnih nasprotnikov.
Ne bomo izgubljali časa z opisom dveh poti, po katerih so vračali naše ljudi v domovino oziroma na dve glavni morišči: Kočevski rog in Hrastniški hrib, ampak se bomo osredotočili na Hrastniški hrib ali Stari Hrastnik, kot ta kraj še imenujejo nekateri. Kdor ni sam nikoli bil na Hrastniškem hribu, si težko predstavlja, kako je izgledalo, ko so zmagovalci vodili svoje žrtve kot klavno živino na pobočje hriba. Noč za nočjo so se v prvi polovici junija ustavljali kamioni v Brnici in odlagali svoj tovor. Potem so jih – skupino za skupino, pretepene, bose in gole – gonili po strmi poti na pobočje hriba, od koder se je slišalo streljanje. Kaki dve uri pred tem so jih po imenu in priimku poklicali s tistega šodra v teharskem taborišču. Zdaj niso več imeli imena, bili so samo še »svinje bele« in bilo je določeno, da bodo v osrčju hriba, na katerega so se z muko vzpenjali, izginila ne samo njihova prestreljena telesa, ampak tudi njihova imena in spomin nanje. Med njimi so bili možje in fantje iz šentjernejske doline pa iz tihih notranjskih vasi, s polhograjskih hribov in drugi. Med njimi so bila tudi dekleta in žene – precej bi jih lahko našteli po imenu – in največ jih je bilo z Menišije, kjer so jih že poleti 1942 metali v Krimsko jamo.
Ob spominu na Krimsko jamo pomislimo na začetek nove tehnologije za pokopavanje mrtvih, ki so jo tedaj uvedli prinašalci novega družbenega reda. Seveda je bila Krimska jama, kar se števila mrtvih tiče, prava malenkost napram Staremu Hrastniku. Ali to ne dokazuje, da so s širjenjem revolucije, ali če hočete ljudske oblasti, dobivali vse bolj natančne obrise tudi načrti za dokončno odstranitev političnih in idejnih nasprotnikov. Ni dvoma, da so bili povojni poboji že prej predvideni in načrtovani, pa naj danes še tako govorijo, da slovenski partizani pri tem niso imeli nič opraviti.
O tem vprašanju pa tudi o splošni zgodovini Starega Hrastnika in Hrastniškega hriba je v Zavezi obširno pisal dr. Tine Velikonja, ki je prehodil Hrastniški hrib vzdolž in povprek, primerjal njegovo sedanje površje z opisom rešencev, ki so od tu pobegnili, se povzpel na okoliške vrhove in ugotavljal spremembe, ki so jih naredili na pobočju po letu 1945, ko so skušali zakriti grobove oziroma preprečiti, da sesedanje terena in prodiranje blatne brozge iz jam ob deževju ne bi odkrivalo človeških kosti. Med številnimi obiski Hrastnika in tega hriba je naletel na domačine, ki so poznali zgodovino Starega Hrastnika od časa, ko je tu nastal rudnik premoga pa do usodnih dni po koncu druge svetovne vojne, ko so ga zmagovalci uporabili za hitro in varno odstranitev nasprotnikov. (Zaveza št. 46, 47 in 62)
Od treh rešencev – Janez Ozimek iz Roženpelja pri Dobrniču in Anton Petkovšek iz Rovt sta pobegnila po streljanju iz jame, Alojz Opeka pa se je iztrgal rabljem tik pred jamo – je samo zadnji dočakal osamosvojitev Slovenije. Ko je Opeka jeseni 1993 po tolikih letih spet prišel na Hrastniški hrib, je samo zmajeval z glavo in govoril: »Sama gmajna je bila, tole je pa gozd.« Če ne bi bilo Pustove kapelice in kozolca sploh ne bi verjel, da je res prišel na kraj, od koder je pred slabega pol stoletja pobegnil.
Alojz Opeka je umrl lani 6. aprila v Buenos Airesu. Dobra dva meseca kasneje, 9. junija 2006, je umrla še njegova žena Marija, rojena Marolt. Prav je, da se jih ob obletnici njune smrti in ob spominu na tisoče smrti na Hrastniškem hribu spomnimo tudi v Zavezi. Lansko leto je pri Mohorjevi družbi izšel prevod knjige Combattant de l’esperance – Bojevnik upanja, ki jo je s pomočjo francoskih prijateljev napisal in izdal Alojzov sin Peter, znani misijonar in zaščitnik najrevnejših ljudi na Madagaskarju. V knjigi je nekaj strani posvetil tudi svojemu očetu in njegovi rešitvi s Hrastniškega hriba. Lazarist Rok Gajšek, ki od leta 1970 misijonari med Malgaši in je že vrsto let neposredni sodelavec Petra Opeke, je leta 1998 obiskal njegove starše v Argentini. Oče Alojz mu je ob tej priliki pripovedoval tudi o trpljenju v teharskem taborišču in o rešitvi s Hrastniškega hriba. Pater Gajšek je vse to zabeležil in tako je ohranjeno še eno pričevanje o Opekovem begu in rešitvi.
Pa pojdimo kar po vrsti. Alojz Opeka je bil rojen leta 1913 v kmečki družini v vasi Topol pri Begunjah na Notranjskem. Izučil se je za zidarja in pred drugo svetovno vojno delal pri gradnji utrdb Rupnikove linije. Vemo, da je v Begunjah razmeroma zgodaj nastala vaška straža, h kateri sta pristopila tudi Alojz Opeka in njegov brat Tone. Tretjega brata – 33-letnega Ivana – so že pred nastankom vaške straže ustrelili Italijani zaradi nepomembnega partizanskega napada v bližini vasi. Alojz in Tone sta bila kasneje domobranca. Še pred »osvoboditvijo« so morali tudi oče, mati in sestra zapustiti dom in bežati v Velike Lašče. Maja 1945 so vsi prišli v Vetrinj in bili potem preko Pliberka vrnjeni na Teharje. Alojz in Tone sta menda bila oba zunaj na šodru, vendar nista vedela drug za drugega, oče, mati in sestra pa so bili v baraki med civilisti. Ko je Alojz neko jutro šel v umivalnico po vodo, je tam srečal mamo. Povedala mu je, da so ponoči odpeljali Mimo. Naslednje jutro je na isti poti srečal očeta in zvedel, da so odpeljali tudi mamo. Njega so poklicali v noči na 8. junij. Že na Teharjah, preden so jih zrinili na kamion, so ga zvezali skupaj s prijateljem Jožetom Turšičem iz Bezuljaka. Skupaj sta v Brnici z drugimi čakala na tisto žalostno procesijo na Hrastniški hrib. Ko so se potem vzpenjali na hrib, je tudi Alojz molil kot mnogi drugi, vendar hkrati mislil, kako bi ušel. Celo pot po strmini ni bilo prave prilike. Šele ko sta bila že skoraj na vrsti za streljanje, je Alojz dregnil sotrpina: »Jože, beži,« in odrinil stražarja ob sebi. Skušali so ga vreči na tla in zadržati, on pa se jim je iztrgal in bežal. Streljali so za njim, pa ga niso zadeli, ker je bežal skoraj leže med grmovjem, kot se je menda sam izrazil.
Po desetih dneh in nočeh je Opeka prišel v domači kraj na Notranjskem in se pridružil ostalim skrivačem. Ko je pripovedoval, kaj vse je doživel in kako je pobegnil, so mnogi mislili, da se mu je od vsega hudega zmešalo. Tone Opeka je ostal v taborišču in 21. junija pobegnil s skupino domobrancev, med katerimi sta bila tudi Janez Zdešar in Ivan Korošec. Toneta so na begu ujeli, ga pripeljali nazaj v taborišče in po mučenju ubili. Očeta so po amnestiji spustili domov. Zaradi prestanega trpljenja je zelo oslabel in doma kmalu umrl.

Opis slike: Peter Opeka mašuje na Hrastniškem hribu

Po prihodu v Italijo je Alojz živel v taborišču in tam spoznal bodočo življenjsko sopotnico Marijo Marolt. Avgusta 1946 sta se poročila v božjepotnem svetišču v Lorettu. Prva hčerka Bernarda se jima je rodila še pred odhodom v Argentino. Januarja 1948 so Opekovi s skupino slovenskih beguncev prispeli v Buenos Aires in še isto leto je v njihovem skromnem novem domu prijokal na svet sin Peter, sedanji misijonar na Madagaskarju, v naslednjih letih pa še pet hčera in en sin. Oče, po poklicu zidar, je lastnoročno postavil dom za svojo družino in skrbel zanjo s svojim delom. Do pozne starosti je delal kot zidarski mojster, največ v Buenos Airesu in okolici, v začetku pa tudi po drugih krajih nove domovine.
V že omenjeni knjigi Bojevnik upanja pripoveduje misijonar Opeka o svojem očetu, o njegovi rešitvi izpred jame smrti, pa tudi o njegovem poklicnem delu, pri katerem mu je nekaj let tudi sam pomagal in se ob tem naučil zidanja. Seveda tedaj še ni slutil, da mu bo to znanje na Madagaskarju še kako potrebno in koristno. Ko sta starša mladega, nekoliko vihravega fanta poslala v šolo k očetom lazaristom, nista imela pri tem nobenih drugih načrtov kot to, da bi ga ta šola nekoliko zresnila in utrdila v veri. Toda Peter je vzel vse zares, postal redovnik in leta 1975 pel v Argentini novo mašo. Pri misijonskem delu med Malgaši je opravljal različne naloge, najbolj znan pa je postal zaradi Akamasoe. Kaj to pomeni? Ko je postal predstojnik semenišča v glavnem mestu Antananarive, je na velikem odlagališču odpadkov na robu mesta odkril neverjetno bedo. Kakih sto družin je brskalo po trohnečih in smrdečih odpadkih in iskalo v njih ostanke hrane in druge uporabne stvari. To je bilo njihovo delo in njihov zaslužek, mnogi pa so med temi odpadki tudi »stanovali«. Sklenil jim je vrniti človeško dostojanstvo. Začel jih je obiskovati in se pogovarjati z njimi. Ko je zbral nekaj denarja, je zunaj mesta kupil zemljo in jim jo izročil v obdelavo, saj so mnogi nekoč bili kmetje, potem pa zaradi različnih vzrokov obubožali. Za druge je odprl kamnolom. Izdelovali so stavbne kamne, gramoz in tlakovce in te izdelke prodajali gradbenim podjetjem. Tudi sam je delal z njimi, kolikor mu je čas dopuščal, jih učil in vzpodbujal. Kot zidar je z njimi načrtoval prve zidane hiše, ki so zamenjale prejšnje ute iz plastike in kartona. Tako je nastala prva vas Akamasoa. Po petnajstih letih je že 17 takih vasi z okrog 2000 hišami in 15.000 prebivalci. Več tisoč otrok, ki so nekoč živeli v človeka nevrednih razmerah na smetišču, sedaj redno hodi v šolo.
Ko je Alojz Opeka po več kot štiridesetih letih spet obiskal Hrastniški hrib, se je spomnil zaobljube, da bo v zahvalo za svojo rešitev tu postavil križ ali kapelico. Nekaj časa se je ukvarjal z mislijo, da bi obnovil zanemarjeno kapelico žalostne Matere Božje, vendar se je pokazalo, da zlepa ne bo dobil potrebnih dovoljenj. Po daljšem oklevanju se je odločil in predlagal sinu Petru, da v ta namen postavi kapelico na Madagaskarju. Seveda mu je poslal tudi primerno vsoto denarja za zidavo. Peter je očetov predlog obrazložil domačinom, ki so ga navdušeno sprejeli in pri gradnji veliko pomagali s prostovoljnim delom. Oče Alojz je bil že od doma vajen častiti Sveto družino, zato se ji je tudi pri begu s Hrastniškega hriba priporočal in bil prepričan v njeno pomoč. Tako so se dogovorili, da bo kapelica v Antananarive, ki pa je nazadnje postala kar cerkev, posvečena Sveti družini. Domači umetnik je v njej naslikal primerno podobo: na sredi Jezus, ki tolče kamenje, v ozadju kamnolom, kjer delajo nekdanji smetiščarji, na desni Marija, na levi pa sveti Jožef, zidar. Vsak prvi petek v mesecu ima misijonar Peter pri kapeli mašo, ki se je udeleži veliko ljudi. Lani ob smrti očeta Alojza se je tu k maši zadušnici zbralo kakih 8.000 ljudi, nekaj manj pa dva meseca kasneje ob smrti mame Marije.

Opis slike: Novomašnik Peter Opeka (1975)

Ob zaključku tega razmišljanja se še nekoliko pomudimo pri Hrastniškem hribu, na katerega bi lahko obrnili Balantičevo pesem Nekje pokopališče je na hribu. Koliko potencialnih očetov, kot je bil Alojz Opeka, ali vsaj podobnih, je izginilo na tem hribu, pa ne samo očetov, tudi mater. Da, med njimi so bile tudi matere, ki so tedaj nosile otroka pod srcem, pa jim ni bilo prizaneseno. Kaj vse bi lahko oni in one ter njihovi potomci naredili za domovino, za novo slovensko državo, morda nekateri tudi za bedne Afričane, če bi jim pustili živeti. Kakšna slepota in sovraštvo sta gnala izvajalce k temu genocidnemu dejanju! In kaj je sledilo? Skoraj pol stoletja komunističnega totalitarizma.

Opis slike: Družina Alojza Opeka (manjka ena od hčerk)

Vsako leto se okrog 27. aprila, ki je bil nekoč praznik ustanovitve OF, sedaj je pa Dan upora proti okupatorju, razvname debata o tako imenovanem osvobodilnem boju in kolaboraciji, ki seveda ne more mimo medvojnih in povojnih pobojev. Vsako leto znova slišimo, da je OF združila vse Slovence in jih povedla v boj za osvoboditev domovine. Ker so okupatorjevi somišljeniki – kolaboranti ta boj ovirali, je bilo treba že med vojno nastopiti proti njim in tu tiči tudi pravi vzrok povojnih pobojev. Seveda pa so ti poboji vredni vse obsodbe in je zanje odgovorna jugoslovanska vojska, ne pa slovenski partizani. Odgovor na te trditve je znan: OF oziroma PIF je od vsega začetka vodila komunistična partija, ki je že avgusta 1941 ustanovila VOS in začela pobijati politične ter idejne nasprotnike. Glavni cilj partije je bila vzpostavitev njene totalitarne oblasti, kar se je večkrat očitno pokazalo že med vojno, še bolj pa po njej. Če ne bi bilo tega, ne bi bilo niti vaških straž niti domobrancev in ne bi mogli govoriti o kolaboraciji.
In kdo so bili tisti, ki so popravljali in zategovali vezi Alojzu Opeki in ga držali na poti na Hrastniški hrib? Slišal jih je govoriti in kleti slovensko. Kdo je vodil teharsko taborišče in že mesece prej pripravljal sezname in načrte za veliki povojni obračun? Pa tudi, ko bi bil ukaz za povojne poboje res prišel od drugod, zakaj je VOS začela »likvidacije« že leta 1941 in zakaj so partizani pobijali domače ljudi že pred nastankom vaških straž?
Dvainšestdeset let bo kmalu od tistih junijskih noči, ko so se vzpenjale na Hrastniški hrib procesije na smrt obsojenih trpinov in izginjale pod njegovo površje. Dolga doba je to in čas bi že bil za dogovor in spravo. Kdaj se bo na našem »smetišču« zgodovine pojavil combattant de l’esperance – junak upanja in nas povedel v Akamasoo, v kolikor toliko normalno življenje? Čutimo, da se s Hrastniškega hriba dviga k nebu za to na tisoče prošenj, hkrati pa slišimo tudi svarilo: Sprava – da, toda najprej priznanje resnice!