Avtor: Anton Drobnič

V svojem prispevku o dilemah, ki jih je druga svetovna vojna postavila pred katoliške Slovence, sem izhajal iz dejstva, da je bila druga svetovna vojna za razliko od prve bistveno drugačna. To ni bila vojna velesil za ozemlja, bila je spopad demokracije s totalitarizmom, bila je vojna z etično podlago.
V prvi tretjini, ko sta bila Hitler in Stalin še zaveznika, je bila takšna slika čista in jasna. Ko je Stalin po nemškem napadu moral prestopiti na stran zahodnih demokracij in se je proti nacističnemu totalitarizmu bojevala zahodno-sovjetska, to je demokratično-totalitarna zveza, pa so se stvari zapletle in pogledi zameglili. To idejno protislovje vojnega zavezništva je tudi slovenskim katoličanom povzročilo usodne težave, ko je po nacistični okupaciji slovenska komunistična partija navidezno oklicala narodnoosvobodilni boj proti okupatorju, v resnici pa organizirala »ljudsko osvobodilni boj«, to je razredni boj ali nasilno družbeno in politično revolucijo.
Slovenci so se, razbiti na tri okupatorska področja, nenadoma znašli pod nacionalnim nasiljem tujih okupatorjev in pod še hujšim idejnim in političnim nasiljem domačih boljševiških revolucionarjev. Boljševiški napad, skrit pod masko boja proti okupatorju, je med slovenskimi katoličani povzročil usoden razkol. Del njih, ki jih je s komunisti družila ideja socializma, je z navdušenjem sprejel akcijo komunistov in njihovo vodstvo, kar jih je že čez dve leti privedlo tudi v formalno podrejenost komunistom in nato v popolno ukinitev, ki praktično traja vse do danes.

Opis slike: Anton Drobnič

Drugi del slovenskih katoličanov je spregledal komunistično prevaro in odklonil sodelovanje pri njej. Zato so se znašli ne samo pod silnim komunističnim propagandnim in političnim ognjem z očitki izdajstva in nedopustne kolaboracije, ampak že v drugi polovici leta 1941, zlasti pa v prvi polovici leta 1942 tudi neposredno pod noži in kroglami partizanskih in vosovskih likvidatorjev.
Po 15 mesecih neoviranega divjanja, ko je bilo na majhnem območju tedanje Ljubljanske pokrajine umorjenih že več kot tisoč uglednih in poštenih Slovencev, zlasti vernih katoličanov, je brez Mahniča ali škofa Rožmana, brez Ehrlicha ali profesorja Tomca, ki jih sedanji zagovorniki boljševiške prevare obupno kličejo na pomoč, na slovenskem podeželju spontano, brez ukaza kakšnega centra in brez kakšnega političnega programa nastala samoobramba v obliki vaških straž. Čista obramba nezavarovanega prebivalstva pred divjanjem organiziranih morilcev.
»Jaz se bom branil!« je bil odločen sklep ustrahovanih slovenskih katoličanov. Ne odločitev ali ukaz njihovih cerkvenih ali svetnih voditeljev, bila je odločitev hudo prizadetih in ogroženih posameznikov, preprostih kmetov in posameznih vasi, ki v silni stiski med tujimi in domačimi nasilniki, med strelišči za talce in brigadnimi morišči niso imeli več nobenega drugega učinkovitega in častnega izhoda.
Ni bilo težko spoznati komunistične prevare in boljševiškega napada na slovenski narod. Težko je bilo to spoznanje javno razglasiti, še težje je bilo temu spoznanju dejavno slediti in se »bratskemu« zlu z orožjem upreti. Upreti se terorju, ne glede pod kakšnim imenom in od koga prihaja, braniti svoje družine in svoje vasi pred nasiljem kogarkoli, to je bila velika slovenska odločitev v zmedenih razmerah druge svetovne vojne. To je bila odločitev, vredna trajnega spoštovanja in častnega spomina.