Avtor: Tamara Griesser-Pečar

V svojem prispevku sem zelo na kratko skicirala nasilje nad predstavniki katoliške Cerkve na Slovenskem in verniki. Predvsem je »ljudsko oblast« motilo dejstvo, da katoliške Cerkve zaradi velikega vpliva med pretežno vernim narodom ni mogla zatreti, kot je zatrla celotno politično opozicijo. Tako je Cerkev ostala edina organizirana sila izven komunistične partije in do prevrata ¹⁹⁹⁰⁄₁₉₉₁ za komunistično oblast notranji sovražnik številka ena. Že v poročilu notranjega ministrstva novembra 1945 je označena kot »hrbtenica reakcije« in te ocene totalitarna oblast ni spremenila. Še v zadnjem Priročniku za delo milice iz leta 1985 katoliško Cerkev opredeljuje kot poglavitnega notranjega sovražnika in ji zaradi tega posveča veliko pozornost. Od t.i. »osvoboditve« pa vse do resnične osvoboditve je »ljudska oblast« budno spremljala predstavnike Cerkve in vidne katoliške laike. Načelo o »ločitvi Cerkve in države«, ki ga je določila jugoslovanska ustava z dne 21. 1.1946, je bilo v preteklosti – tako je enotno ugotovila tudi Mešana krovna komisija Rimskokatoliške cerkve in vlade republike Slovenije leta 1996 – »razumljeno predvsem v negativnem smislu izločitve cerkve iz javnega življenja.« In tako jo razume marsikdo še danes … Kot je pred kratkim na posvetu na SAZU poudaril Dr. Ivan Štuhec, je v javnosti pravica do neverovanja postavljena nad pravico do verovanja in izpovedovanja vere.

Opis slike: Tamara Griesser-Pečar

Cilj komunistične oblasti je torej bil notranjega sovražnika, če že ne odpraviti, vsaj v očeh vernikov moralno onemogočiti in s tem čimbolj znižati njegov vpliv. »Ljudska oblast« je začela takoj po vojni ukrepati proti Cerkvi kot instituciji in posameznim duhovnikom, redovnikom in redovnicam: s hišnimi preiskavami, s stanovanjskim utesnjevanjem, brisanjem z volilnih list, omejevanjem verouka, ukinjanjem cerkvenih šol, z agrarno reformo in nacionalizacijo, z omejevanjem verskega tiska. Sestre so morale zapustiti bolnišnice, sirotišnice, domove za onemogle, čeprav za njih ni bilo nadomestitve.
Komunistična oblast je začela takoj množično zapirati svoje nasprotnike, tudi duhovnike, redovnike in številne vernike. V preiskavi, med procesom in v zaporu so bile kršitve človekovih pravic na dnevnem redu. V nasprotju s pravnimi državami je bilo v Jugoslaviji sodstvo v rokah vladajoče partije in je uresničevalo samo njene cilje. Ustavno sodišče je leta 1998 ugotovilo: »Zgodovinsko priznano je, da je takratna oblast izrabila sodstvo v svoje politične namene.« V času najhujšega nasilja nad Cerkvijo (1945–1961) so »ljudska sodišča« kazensko obsodila 429 duhovnikov in redovnikov, 339 na zaporne kazni in 73 na denarne kazni. Kar devetim duhovnikom je bila izrečena smrtna kazen in štirikrat je bila tudi izvršena. Pravne norme, ki so veljale v demokratičnih državah, niso igrale nobene vloge. Sodišče ni upoštevalo ne prič in ne gradiva v prid obrambe, tudi ne motivov dejanj. Obtožnice so bile popolnoma skonstruirane, slonile so pogosto na ponaredbah. Številne so bile tudi administrativne kazni, do leta 1961 jih je bilo 1450.

Komunistična oblast je skušala Cerkev tudi ekonomsko uničiti: z zaplembami pri sodbah, z agrarno reformo, z razlastitvami itd. Posebni instrument prisile so bili davki. Državni sekretar Mitja Ribičič je v strogo zaupnem pismu leta 1954 poučil svoje podrejene, da je »pravilno obdavčevanje duhovščine … eden izmed osnovnih instrumentov za izvajanje ekonomskega pritiska na duhovščino … Ekonomski pritisk je bil doslej najuspešnejši za izvajanje diferenciacije.«

Oblast je sistematično nadzorovala vernike – predvsem tiste, ki so imeli odgovorne službe ali bili zaposleni v državnih službah. Pod posebnim nadzorstvom so bili predvsem učitelji in profesorji. Marksistično ateistična ideologija je bila temelj vsega izobraževanja in vzgajanja. Sadove tega vzgajanja žanjemo še danes. Za mnoge je vera še vedno, kot se je izrazil koprski škof Janez Jenko oktobra 1978, »bolezen« oz. »škodljiv pojav preteklosti …«.