Avtor: Anton Drobnič

Na zahtevo Ustavnega sodišča Republike Slovenije je Državni zbor RS jeseni 2005 spremenil določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in z določbo 20. člena sprememb ponovno uvedel pravico obsojencev, njihovih zagovornikov in v zakonu določenih sorodnikov, da lahko sami, brez posredovanja državnega tožilstva vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper nezakonite sodbe, izdane v totalitarnem komunističnem sistemu. O tej spremembi smo podrobneje pisali v ZAVEZI št. 59 iz decembra 2005. Že tedaj smo opozorili, da sprememba ZKP ne velja za vse krivične kazenske sodbe, ampak da je veljavnost omejena samo na sodbe zaradi natančno določenih kaznivih dejanj oziroma samo na sodbe po določenih kazenskih zakonih. Časovno je bila veljavnost 20. člena sprememb omejena do konca leta 2008. Glede upravičencev pa je bila pravica do zahteve za varstvo zakonitosti razširjena na sorodnike do tretjega kolena (nečaki in nečakinje) in na predstojnike verskih skupnosti za duhovnike in redovnike ali redovnice.
Že ob sprejemu 20. člena sprememb ZKP je nastalo vprašanje, ali je omejitev pravice do zahteve za varstvo zakonitosti samo za nekatere, v zakonu določene sodbe v skladu z ustavo, ali ni v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Zakaj obsojenci ali njihovi sorodniki in verski predstojniki z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko izpodbijajo samo nekatere krivične sodbe in zakaj ne vseh krivičnih sodb?
To neenakost krivično obsojenih je sedaj uradno ugotovilo Ustavno sodišče RS s svojo odločbo št. U-I-²⁴⁄₀₄ z dne 20.4.2007. Ugotovilo je, da je določba 20. člena spremembe ZKP v neskladju z Ustavo RS, ker je pravico, da zahtevajo varstvo zakonitosti, omejila samo na nekatere obsojence oziroma na nekatere sodbe. Določba 20. člena sprememb ZKP je sicer ostala v veljavi, zato obsojenci, njihovi potomci in predstojniki verskih skupnosti lahko še naprej vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče pa je naložilo državnemu zboru, naj v šestih mesecih odpravi neustavno zakonsko omejitev in omogoči pravico do vložitve zahteve vsem obsojencem za vse krivične obsodbe, tudi tistim, katerim sporni 20. člen te pravice ne daje. Pravice do poprave krivic po določbi 20. člena mora torej državni zbor razširiti na vse obsojence in ne ukiniti.
Takšna odločba ustavnega sodišča je seveda pravilno in pohvalno dejanje. To hvalevredno dejanje na področju poprave krivic pa je ustavno sodišče izvršilo na način, ki vzbuja resen dvom v njegovo pravilnost na mnogo širšem in za prihodnost slovenskega naroda in njegove države mnogo bolj pomembnem področju, kot je poprava individualnih krivic, to je na področju pravne identitete samostojne slovenske države.
Zgoraj opisano odločbo je ustavno sodišče sprejelo v postopku, ki ga je uvedlo na podlagi pobude Vide Svetek iz Ljubljane za presojo ustavnosti treh partizanskih »zakonov«, na podlagi katerih je bil oktobra 1943 izveden zloglasni »Kočevski proces« in oče pobudnice »obsojen« na smrt in umorjen: Sklep Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda, da se konstituira v Slovenski narodni osvobodilni odbor z dne 16.9.1941, Odlok slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev z dne 16.9.1941 in Pravilnik za organizacijo, poslovanje in postopek brigadnih in odrednih vojaških sodišč z dne 5.8.1943.
Tako imenovana Osvobodilna fronta ni bila država in njen vrhovni plenum ni bil ustavodajna ali zakonodajna državna oblast. Zato njuni »predpisi« niso bili državni predpisi, zlasti ne predpisi države, ki bi bila pravna predhodnica Republike Slovenije, in bi tako spadali v kakršnokoli pristojnost Ustavnega sodišča RS. V Sloveniji je vse do konca druge svetovne vojne veljala ustava Kraljevine Jugoslavije, njeni zakoni in njen pravni red. Partizanski akti so bili predpisi ilegalne teroristične organizacije, ki je pod krinko upora proti okupatorju izvajala boljševiško revolucionarno nasilje nad slovenskim narodom.
Pobuda Vide Svetek, naj ustavno sodišče oceni ustavnost treh medvojnih aktov, ki jih je izdala komunistična politična organizacija, je sama s seboj v nasprotju. Ustavno sodišče ni pristojno za presojo aktov političnih organizacij. Če pa bi jih presojalo, bi pomenilo, da jim priznava značaj državnih predpisov, njihovemu izdajatelju pa status državnega zakonodajnega organa. Zahteva, naj ustavno sodišče presodi ustavnost političnega akta, torej pomeni priznanje, da ima politični akt značaj državnega zakona, zakona, ki je sicer protiustaven in v nasprotju z načeli, ki jih priznavajo civilizirani narodi, vendar ga je izdala zakonita državna oblast. Pobuda Vide Svetek torej dejansko pomeni zahtevo, naj ustavno sodišče partizansko Osvobodilno fronto prizna za državno oblast. Dvomimo, da se je pobudnica tega zavedala.
Ustavno sodišče je pobudo formalno zavrnilo, vendar ne zato, ker gre za akte politične organizacije, ki ne spadajo pod presojo ustavnega sodišča, ampak zaradi pomanjkanja pravnega interesa na strani pobudnice. S tem je partizanskim aktom molče priznalo značaj državnih zakonov in Osvobodilni fronti status državne oblasti.
Še več, ustavno sodišče je pobudo Vide Svetek spremenilo v predlog za oceno ustavnosti 20. člena sprememb ZKP o podaljšanju roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper krivične sodbe in ugotovilo neustavnost te določbe. V obrazložitvi svoje odločbe je izrecno navedlo, da bo pobudnica po dopolnjenem 20. členu sprememb ZKP, kakor je naložilo ustavno sodišče, lahko brez državnega tožilstva, ki za zahtevo ni našlo zakonitega razloga, sama vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper »sodbo«, ki je bila zoper njenega očeta izdana na »Kočevskem procesu« leta 1943, ali kot ustavno sodišče izrecno navaja zoper »sodbo medvojne oblasti«.
Ustavno sodišče je torej zahtevo za popravo krivic, povzročenih z medvojnim revolucionarnim nasiljem, ki ga je izvajala ilegalna teroristična organizacija, izkoristilo za to, da je prav to nasilje ustavno pravno opredelilo kot izvrševanje zakonite državne oblasti in prav tej komunistični teroristični organizaciji priznalo pravni status države. Zločinske ukaze za neštete grozovite umore in preganjanje idejnih in političnih nasprotnikov komunističnega nasilja je ustavno sodišče spoznalo za pravnomočne kazenske sodbe državnih sodišč, katerih zakonitost in pravilnost bi morala presojati sedanja državna sodišča.
Namesto, da bi vztrajalo pri odpravi krivic vsem žrtvam vojnega in revolucionarnega nasilja z že ukazano spremembo politično in pravno pristranskega Zakona o žrtvah vojnega nasilja, je Ustavno sodišče RS z opisano manipulacijo očistilo t. im. OF in NOB kakršnekoli sistemske nezakonitosti in nasilja, jima v nasprotju s tedaj veljavnim ustavnim redom in mednarodnim pravom priznalo status zakonite državne oblasti, grozovite poboje in druge zločine nad domačimi prebivalci pa spravilo med morebitne pravne napake, ki jih bodo v postopku varstva zakonitosti odpravila sedanja sodišča.
S takšno odločitvijo ustavno sodišče zanika potrebo, da bi se Republika Slovenija ravnala po zahtevah Evropskega sveta o obsodbi komunističnega brezpravnega nasilja, češ da tega v Sloveniji ni bilo. Iz ustavne vloge varuha ustave se je dvignilo na položaj ustavodajalca, varuha totalitarnega boljševiškega nasilja med drugo svetovno vojno in Velikega brata, gospodarja zgodovine. Podporo za takšno samovoljnost pa ima ustavno sodišče v neučinkovitosti in pasivnosti Državnega zbora RS, ki se v nasprotju z zahtevami Skupščine Evropskega sveta ni jasno opredelil do polpreteklega totalitarnega režima in noče popraviti protiustavnih »vojnih zakonov«.