Avtor: Neoznačeni avtor

Pred nami je brezno z lučkami in cvetjem. Kako divje je moralo biti tedaj. To je za domobrance pomenilo prihod na Kalvarijo. Vzeli so jim oblačila in vse, kar je bilo vredno v očeh tega sveta. Ostala je še pot do roba in strel, nato morda smrt, morda še dolgo trpljenje. Vrgla sem rože od doma v jamo v svojem imenu, v imenu vseh, v katerih živijo, in jim povedala, da smo jih imeli vseskozi radi, tudi če tega nismo mogli povedati na glas, in da vem, da je bila njihova zadnja misel molitev, ker jih je tako učila njihova ljubljena mama in ni moglo biti drugače. Končano je bilo. Kako klavrna je zmaga, če dobiš nasprotnika razoroženega, ga zvežeš in umoriš, ko se ti ne more in morda tudi noče upirati in svojo pravdo izroči v druge roke, v tvoje roke, Oče. Mirno sem se lahko udeležila maše v svetli misli nanje.


Rekli smo tudi, da zgodovina vedno znova odpira le prostor, da človek stopi vanjo. In če se sedaj vprašamo, kako smo pred desetimi leti stopili vanjo? Ali bomo to vprašanje lahko danes prenesli? Ali smo stopili v ta prostor z odgovornostjo, ki jo je takratni zahteval čas? In ali ni čas zahteval predvsem, da se konča državljanska vojna? Potem, ko je bila država postavljena, je čas pravzaprav zahteval samo to. Za končanje državljanske vojne pa ni bil nobeden tako odgovoren kot katoličani. Kako se počutimo pri tem? Kako se ob tem počuti katoliška politična elita?


Rog je tako dokazal, da lahko postane vseslovenski kraj. To je zato, ker so v njem energije, ki lahko pritegnejo vse ljudi. To imamo pravico reči zato, ker se človek nedolžni žrtvi ne more ustavljati, ne da bi hkrati videl v sebi ždeti hudobijo. Rog deluje tudi na daljavo – s tem da je. Nazadnje bo tako, da se mu nobeden ne bo mogel upirati. Blagoslov, ki prihaja z Roga nad slovenski narod, je v tem, da iz ljudi dela ljudi dobre volje. Zakaj kdo bo še mogel biti hudoben, ko bo izvedel, da je nekje v njegovem narodu kraj, ki se imenuje Rog? Ko bo njegova zgodba razumljena, bo ta kraj dosegel tudi to, da bo vsaka hudobija videti neznosna. Tisti, ki se bojijo za spreobrnjenje slovenskega naroda, naj se nehajo bati. Raje naj kaj naredijo, da bodo ljudje Kočevski rog doumeli – da bodo spoznali, kakšno težo ima deset tisoč nedolžnih življenj. Kočevski rog je naše jamstvo. Večno se mu ne bomo mogli tako zelo upirati, da to ne bi mogel biti.


S kakšnim strahom – s kakšnimi okopi molka, s kakšno ravnodušnostjo in nezanimanjem imajo opraviti ljudje, ki prihajajo na Rog, mi nekoliko razkrije naslednje srečanje. Ob drevesu, nekoliko proč od množice, sloni gospa, tako, kakor bi hotela narediti vtis, da hoče biti sama. Vseeno premagam pomislek in stopim do nje, ker se mi ponuja priložnost, da bom v miru lahko z nekom spregovoril nekaj besed. Kot druge, tudi njo vprašam za ime. »Ne, imena vam ne povem. Še vedno me je strah, še vedno je veliko ljudi, zaradi katerih nisi varen. Mnogi so še zelo zagrizeni.« Nekoliko se začudim, potem pa počasi zagledam njeno veliko osamljenost in obide me posebno spoštovanje. Nekoč je bila v neki znani dolenjski vasi v veliki družini – štirinajst otrok; sedem bratov, sedem sester. Sedaj je ostala sama. Dva brata po vsej podobi ležita tukaj, leta 1945 je imel eden osemnajst, drugi dvajset let, drugi pa so pomrli, eni od nesreč, eni od izoliranosti, ker se svetu, ki je po vojni nastajal, nekako niso ne hoteli ne mogli prilagoditi. »Bili smo srečna družina, radi smo se imeli. Sedaj pa ni tam, kjer je nekoč bil naš dom, nikogar več. Vse gre v nič; nikogar ni, ki bi skrbel za tisto streho.« Mislim, da nekoliko razumem njeno bolečino. Pa tudi njeno žrtev. Sama je šla v Ljubljano, se poročila, ima dve hčeri, ki sta se povezali z družinama z drugačno preteklostjo, kot je bila njena. Tudi tu se je umaknila in svojih spominov, ne pripoveduje nikomur, da med mladimi ne bi nastali spori. Veselje ji dela zavest, da je pomagala vzrediti vnuke, »a njim ne moreš teh stvari praviti.« Tako je sama s svojim dnevnikom. Vanj je nekoč zapisala pesem, ki mi jo je sedaj, sloneča na tistem drevesu, zrecitirala:
Ti Kočevski Rog breznina,

mojih bratov kri si pila:

si prekrila trupel roj,

skrila brate pred menoj.

Oh, kako sem vas iskala

in za vami poizvedovala,

a prišel je črni dan,

za nas, za narod žrtvovan.

Kaj se tu godi;

tekla je v potokih kri,

tu treba ni nobenih prič

tu zavladal je hudič.

Zaveza št. 46