Avtor: Justin Stanovnik

Nekateri spori, ki vznikajo v javnosti, imajo to na sebi, da so kulturno produktivni. Tisti, ki se vanje vpletajo, namreč ne izražajo samo svojega odnosa do konkretnega vprašanja, ki je predmet razprave, ampak, dostikrat nehote, razkrivajo duhovna in politična ozadja, iz katerih njihova stališča organsko izhajajo. Nekaj, kar je posamično in enkratno, se tako nujno spremeni v nekaj, kar je splošno. V tem je produktivnost takih razprav in polemik. Idejne možnosti, s katerimi razpolaga čas, se ob neki konkretni odločitvi – preko ljudi, ki se z njimi identificirajo – nujno zavejo, kaj so in kakšni so njihovi konkretni-zgodovinski potenciali. Po takšnem javnem dogodku razumno pričakujemo, da bo čas nekoliko bolj razumel samega sebe.
Ko je predlog, naj bi Cerkev začela razmišljati o tem, da bi arhitekta Plečnika razglasila za blaženega, postal širše znan, se seveda lahko ne bi zgodilo nič. Saj postopki, ki so potrebni za to, da kdo dobi pravico do takega naslova, spadajo med rutinska opravila Katoliške cerkve. Ta vest je postala dogodek šele takrat, ko je del javnosti dal vedeti, da ga je misel, da bi se to utegnilo zgoditi, šokirala. Nekaj, kar bi lahko šlo mimo, ne da bi se antene časa sploh vznemirile, je postalo predmet hrupnega in srditega razpravljanja. Spor so, kot rečeno, začeli in vodili nasprotniki.
Med njimi so bili najprej tisti, ki se zelo slabo počutijo, če izpustijo kako možnost, da pokažejo, kako zelo jim gre Cerkev na živce in kako veseli so, če jim da priložnost, da nastopijo. Ker to zvečine niso preveč izbirčni ljudje, se zadovoljijo s prvimi besedami, ki jim pridejo na misel – vse v slogu, ki so ga uvedli ustanovni očetje slovenskega liberalizma in v Slovenskem narodu dali obilo napotkov in rešitev, kako je mogoče v praksi udejanjati njegova načela. (Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti na izpopolnitve, ki so jih slovenski liberalci doživeli v revoluciji in na orožje, ki so se ga tam naučili sukati.) Ker prispevki iz teh kvartirjev – pričakovano – niso, razen resentimenta, prinesli nobenih produktivnih prvin, se bomo v nadaljevanju tega besedila pri njih ustavili samo toliko, da jih bomo na koncu z nekaj stavki – njihovimi – na kratko in v oklepaju predstavili.
Nekaj čisto drugega pa je odziv na možnost Plečnikove krščanske promocije, ki ga je prispeval Drago Jančar (Delo, SP, 17. 3. 2007) Predvsem zato, ker nam to zadržano besedilo – v skladu z našo osnovno mislijo – dovoljuje, da izstopimo iz njegovega konkretnega okvira v tisto duhovno območje, iz katerega Jančar izhaja in se obenem vprašamo, kaj si o energijah, ki tu nastajajo, smemo misliti in kakšen svet obetajo postaviti. To misel bi lahko postavili tudi drugače: v kolikšni meri se protagonisti, ki tam nastopajo, zavedajo, da so dileme, med katerimi se odločajo, temeljne dileme sedanjega slovenskega in evropskega časa.
Jančarja je predlog za Plečnikovo beatifikacijo spravil v nezadovoljstvo in ga navdal s strahom za kulturo v najširšem pomenu besede. Kar njegovi stavki nezgrešljivo nakazujejo, je huda slutnja, da bi táko, nekoliko nasilno dejanje Cerkve, porušilo red, v katerega so se v razvoju civilizacije ujele temeljne človekove reči. Umetnost in svetost mu pomenita dve stvari, ki zanju ni naravno in normalno, da bi soobstajali v konkretnem človeku. Ko vse, kar je v njegovem eseju manj pomembno, odmislimo in damo na stran, stopi iz njega za nas eno samo vprašanje: kaj je pravzaprav to, svetost?
Najprej svetost, uresničena v posameznem človeku, ki jo, priznano od kake ustanove kot je Katoliška cerkev, imenujemo svetništvo. Glede svetnikov sem nekoč imel, kako naj temu rečem, nekakšne težave. Lahko bi bile tudi velike, če bi jim posvečal dovolj pozornosti, a je nisem, deloma zato, ker sem imel dovolj drugih, deloma pa zato, ker se mi stvar, okoli katere so se nabirale, kljub vsemu ni zdela tako zelo pomembna. Zato je v sebi nisem obnavljal in težave zato niso dosegle velikosti, kakršno bi lahko. Težave pa so nastajale zato, ker je bilo moje razumevanje svetosti takšno, da je nujno vodilo v zagato. Mislil sem namreč, da je bistvo svetosti popolnost. In puncto popolnosti pa zanjo velja predvsem to, da je ni, da je zlasti v človeku ni. Poznal sem nekaj ljudi, ki so se mi zdeli izredni in sem jih, kot tudi večina drugih, občudoval, a brez pomanjkljivosti niso bili. Kaj je torej s svetniki, ki naj bi bili popolni? S tistimi možmi in ženami, o katerih je pisalo v Mohorjevi zbirki Življenje svetnikov in smo jo dobivali v roke tudi kmečki ljudje? Kaj je z njimi? Lahko bi torej nastale težave, a jim, iz razlogov, ki sem jih navedel, tega nisem omogočil.

Potem pa se je zgodila neka stvar, pravzparav ne ena, ampak dve. Prva je bila povezana s smrtjo Albanke matere Terezije, ki je po Indiji vrsto let počela nenavadne reči. Umrla v Kalkuti 5. septembra 1997, pokopali pa so jo dober teden za tem, 13. septembra, »z vsemi državniškimi častmi«. K temu je spadal tudi poseben pogrebni obred. Njeno krsto so ure in ure nosili po ulicah Kalkute, z enega kraja na neki drug kraj, morda iz cerkve v samostan, v katerem so jo imeli pokopati. Vse je prenašala televizija in stvar je, kot sem rekel, trajala ure in ure. Počasi je vse postalo malo enolično, a smo, bogve zakaj, vztrajali, vmes pa so nam prihajale na misel razne reči. Jaz sem pomislil na naslednje: Albanska nuna, ki je pozneje postala mati Terezija, zelo verjetno ni bila edina žena, ki je šla na cesto, pobrala prvega onemoglega reveža, ga odnesla pod streho in mu dala jesti, a nobena od njih ni postala »mati Terezija«. Samo ta Albanka. Svetnica torej ni postala zato – že takrat se je govorilo, da je ali da bo svetnica, čeprav je bila dejansko za blaženo razglašena šele šest let pozneje – ker je bila popolna, brez napake, zraven pa še spretna, iznajdljiva, odločna in vztrajna, ampak zato, ker je bila izvoljena, izbrana, z eno besedo sprejeta. Svetniki so torej izbrani ljudje. To je bilo novo razumevanje in imelo je to prednost, da se ni bilo treba bati, da se bo znašlo v protislovju. Poleg tega pa je bilo to razumevanje podprto še od nekega drugega, širšega, tudi empiričnega spoznanja: da svetu na sploh ne vlada izonomija – zakon enakosti – ampak različne obdarovanosti in poklicanosti.

Druga stvar, ki se je izšla v isto rešitev kot prva, pa je bila povezana s papežem Janezom Pavlom II. Njegova uspešnost in nenavadni vpliv sta me kljub vsemu skraja nekoliko čudila. Včasih sem prebral kako njegovo krajše besedilo, a ne zmorem reči, da bi me katero tako prevzelo, kot sta me predikativna intenzivnost in stilna odličnost stavkov, ki sta jih pisala Pij XII ali Pavel VI. A se je njegova veljavnost z leti vedno bolj večala in, kot se je zdelo, prerasla vse. Tudi tega si nisem znal razložiti drugače kot z izvoljenostjo. (Noben osebni šarm in noben moralni kredit poljske zgodovine ni zadostoval.) Tu ne mislim prvenstveno na nenavadni razplet atentata na Trgu sv. Petra 13. maja 1981, ampak na to, kako je umiral.
To umiranje je bilo nekaj tako neznanskega, da se moramo čuditi, da se o tem več ne govori. Z njim je namreč uprizoril nekaj, kar je bilo koničasto v nasprotju z duhom in občutjem postmoderne. Bolan in nadložen je umiral pred celim svetom – koliko let – dve, tri ali štiri? Ni se skril v Monte Cassino ali v kak drug samostan. Odločil se je, da bo storil nekaj, kar bi v vsakem drugem primeru ljudje imeli za težko pohujšanje in neznosno spotiko, ob pogledu nanj pa si ni nihče upal ničesar reči. Ne samo, da se ni skrival, ampak je celo iskal priložnosti, da pokaže svojo slabotnost. Ko je že čisto odpovedal, je še prihajal pred ljudi. In nihče si ni upal ničesar reči. Tudi Janez Čuček, ki je v sedemdestih letih šel v Argentino in je, ko je tam videl, da slovenstvo še živi, po vrnitvi napisal slovito knjigo Sramota umira počasi, ni izkoristil priložnsoti, da bi napisal kjnjigo Sramota umira počasi II. Nihče si ni upal ničesar reči, tudi Vlado Miheljak, nesporni talent za arogantnost, je bil, kolikor mi je znano, tiho. In potem ko je umrl, 2. 4. 05 ga je v tistih dneh, ko so čakali na pogreb, 8. 4. 05 prišlo kropit toliko ljudi, da jih Rim še ni videl, drugi milijoni in milijoni pa so se od Filipinov do Brazilije zbirali po trgih in stadionih na žalnih mašah. Nihče nam še ni povedal, kaj je ta nenavadna smrt pomenila. (S Freudom se seveda da vse razložiti, a je ravno to, da se da vse razložiti, sumljivo.)
A vrnimo se k Jančarju. Rekli smo, da nas njegov esej, ko ga preberemo, zadrži z vprašanjem, kaj je svetost. Svetosti Jančar, se zdi, ne zanika, ne zanika same po sebi, ne dopušča pa možnosti, da bi soobstajala skupaj z »umetniško intuicijo« v človeku, ki je kot umetnik ustvarjalec par excellence. Beseda, ki jo Jančar uporablja za dar ustvarjalnost je »presežek«. Toda tudi za vero, kot pravi katekizem Katoliške cerkve, je potrebna milost – in kaj je milost drugega kot »presežek«? Da je Plečnik v duhovniku pred oltarjem videl »posrednika med Bogom in ljudmi«, ni bila posledica njegovega »krepostnega življenja«, kot misli Jančar, da misli Cerkev, ampak posledica milosti, ki je poseben »presežek«, kot v resnici misli Cerkev. Krepost življenja je pravzaprav samo pogoj – nekaka spremljajoča okoliščina. Kakor vera ne izhaja samo iz metafizičnih teoremov, tako tudi pesniki »ne delajo, kar delajo, iz pameti (sophia), ampak iz neke narave in polaščeni od božanstva«, kot pravi nekje Platon. Enthousiazontes – polaščeni od božanstva. Ko slišimo metafore »molitve belo veslanje« (Balantič) ali »za jezdecem sedi temna skrb« (Horac) nekoliko vemo, kaj pomenijo, ker razumemo jezik, v katerem so bila izdelane, a nihče nam ni v stanju ponuditi postopka, po katerem so bile narejene. Preden je metafora ustvarjena, je preprosto ni, v nobenem pomeu besede biti. Niti tako je ni, da bi in nuce ali potencialno obstajala v kaki proceduri. Jančarjevo pohujšanje torej po našem mnenju ne izhaja iz problematike, iz stvari, ampak od nekod drugod, verjetno iz časa. V tem ravno pa vidimo produktivnost njegovega odziva.



Zdi se, da Jančar ni začutil nuje, lastne avtonomnemu intelektu, da bi vzpostavil razdaljo do svojega časa, zajetega v specifični fakturi svoje izbire. Od tod vtis, ki ga včasih dobimo, da ni razločil stvari, ki jih je mogoče razločiti. Na primer, ko je opozarjal na nevarnost, da bi zaradi beatifikacije umetnikovo »življenje postalo pomembnejše od njegove umetnosti«, kar je izpeljal iz splošnega uvida, da si ustvarjalec želi, »da bi se ljudje ukvarjaliz njegovo ustvarjalnostjo, ne pa z njegovim življenjem«. Toda če gre za krščanskega umetnika, je možna še druga interpretacija. Če si za trenutek prikličete v spomin katero od prilik Nove zaveze, boste kmalu prišli do zaključka, da je bil Jezus iz Nazareta ustvarjalec in umetnik, hkrati pa ni hotel ničesar od svojega življenja skriti, ampak je želel, da postane zgled, kako je treba živeti. Razumljivo je torej, da bo umetnik, ki živi v območju krščanske obveščenosti, vsaj do neke mere hotel oblikovati tudi svoje življenje – da bo, kakor njegova umetnost, tudi njegovo življenje oblikovano.
Včasih se Jančar – komaj moremo to razumeti – nevarno približa meji, kjer se neha esejistika in začenja žurnalizem. Ko na primer predvideva neznosnost tega, da bo odslej morda treba govoriti »blaženi Jože Plečnik« ali »sveti Jože Plečnik«. Toda tisti, ki berejo knjige, vedo, da se v njih večkrat najde Avguštin kot sv. Avguštin in večkrat Tomaž Akvinski kot sv. Tomaž Akvinski. Torej, kakor je nekoč nekdo rekel, »brez panike«. »Strokovnjaki za beatifikacijo« verjetno tudi ne bodo imeli hujših težav »s komunstičnimi, se pravi ateističnimi simboli na nekateih njegovih spomenikih«, ker jih bodo lahko kompenzirali z neko zgodbo, ki jo bom sedaj povedal in jo bodo gotovo poznali tudi oni.
Jože Plečnik se je, kot znano, med vojno gibal v družbi nekaterih, sicer prominentnih katoličanov, ki so bili naklonjeni komunistični OF. Na njihovo stran se je nagnil tudi Plečnik. Njegov poglavitni izvajalec stavbenik Matko Curk je gledal na to stvar drugače in arhitektu to tudi povedal. Toda že v prvem letu po vojni je arhitekt nekoč stopil k stavbeniku in rekel: »Gospod Curk, vi ste imeli prav in ne jaz.« Hčerka pokojnega stavbenika se spominja, da se je oče večkrat in z veseljem vračal k tej zgodbi. Da Plečnikovo priznanje ni tako samoumevno, ve pisec teh vrstic, ki je znanec nekaterih izprašanih Kocbekovcev, ki poznajo njegove pretekle in sedanje zadeve, a še ni slišal kaj podobnega. Mirno lahko rečemo, da je Plečnik v tem oziru redka, če ne absolutna izjema. Že ta, sama po sebi ne tako pomembna zadeva, kaže na njegovo izjemnost.
Še na nekaj pomislimo ob branju Jančarjevega spisa Umetnost in herojska krepost. Na to, da se je, verjetno nevede, znašel v zanimivi družbi. Čeprav zgodbe ne morem dokumentirati, bom vseeno nanjo opozoril, ker mislim, da na poseben način osvetljuje mesto, ki ga ima Plečnik v slovenskem prostoru. Pred kakimi dvajsetimi leti, verjetno še pred pariško razstavo, sta na ljubljanski televiziji nastopila dva znana umetnostna teoretika in zgodovinarja dr. Nace Šumi in prof. Stane Bernik in govorila tudi – mogoče zgolj – o Plečniku. Veliko sem si prizadeval, da bi v arhivu TV Slovenija dobil posnetek tega nastopa, a se je izkazalo, da ga ni več, ker so ga »prekrili« z neko drugo snovjo. A natanko se spomnim, ne samo, da je ta nastop bil, ampak tudi v kaj je izzvenel. Oba visoka gospoda sta Plečnika odklonila. Strinjala sta se v tem, da je Plečnik stvar preteklosti in si ne za sedanjost ne za prihodnost od njega nimamo kaj obetati. (Čisto lahko pa je billo še kaj drugega.) Paralelizem, ki se tu izrisuje se mi zdi zanimiv in – za mores sedanje in morda celotne slovenske kulture – tudi poučen. Dokazuje namreč, da se Jančar moti, če misli, da je mogoče razglasiti za irrelevantno samo Plečnikovo krščanstvo: to je mogoče storiti tudi za njegovo umetnost. Mogoče pa je celo tako, da Jančar ni do kraja dosleden in imata ona dva gospoda bolj prav: če namreč zavrneš Plečnikovo krščanstvo, potem skoraj ne moreš, da ne bi vzpostavil kritičnega razmerja tudi do njegove umetnosti. Čisto lahko bo kdaj še prišel čas, ko bodo to brez olepšavanja naredili.


Plečnikovo svetniško svetost Jančar razume kot skandalon – kot pohujšanje. Umetnik je vendar predvsem ustvarjalec in kot demiurg nekakšen konkurent božanstvu. Kako naj bo torej svetnik! Zato se verjetno – kot prepričan demokrat – ni vznemiril, ko je slišal za Favstino Kowalsko ali Mario Goretti, in se verjetno ne bi, če bi slišal, da se je Cerkev odločila za beatifikacijski postopek za učiteljici Marico Nartnik ali Anico Drobnič ali pa za služkinjo Karolino Jakša. Toda umetnik, s svojo prometejsko naravo! To se mu zdi škandalozno. Ali se motimo ali pa iz ozadja res slišimo volterjansko melodijo: »Nikoli nismo imeli namena prosvetljevati čevljarjev in služkinj, te prepuščamo apostolom.«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Čakajoč na vznemirljivo vožnjo Mirko Kambič

Intervencija Draga Jančarja, kultiviranega misleca in nadarjenega esejista – izpod njegovega peresa je prišlo najboljše, kar je bilo povedanega o slovenski tranziciji – smo rekli in to ostaja, da je produktivna, ker nas sili, da si postavimo globlja, morda celo temeljna vprašanja o sedanjem času. O tem pozneje še morda nekaj besed, sedaj pa na kratko o tem, kako je tudi mogoče govoriti o Plečniku in njegovem svetništvu. (Kar smo, če se spomnite, obljubili).
Za ilustracijo tega segmenta slovenske kulture se nam takorekoč ponuja televizijska oddaja Preverjeno (POP TV, 27. 3. 2007). Tu so s predlogom za Plečnikovo beatifikacijo opravili na način, za katerega je težko biti natančen in obenem ne žaljiv. Najprej avtorica oddaje, ki je že na začetku dala vedeti, da se ne strinja, da bi »po svetu najbolj znanega Slovenca Jožeta Plečnika razglasil za svetnika«. Sama da si ga težko predstavlja kot svetnika, javnost pa se boji, da se ga bo Cerkev polastila. Pa tudi, kakšno korist naj bi imeli od tega?« Ali naj bi s sprehodom po Tromostovju bili kaj bliže Bogu? »Ali bo Ljubljana sedaj postala romarsko središče?« Nič manj vznemirjen ni bil dr. Peter Krečič, direktor Arhitekturnega muzeja. Njegov strah je bil, razumljivo, strokovno obarvan. Zbal se je, »da bi bilo lahko zaradi vmešavanja Cerkve raziskovanje Plečnika precej onemogočeno«. Zelo nelagodno se je ob novici, kaj s Plečnikom namerava Cerkev, počutil tudi arhitekt Andrej Hrausky. Kako je samo po arhitektovi smrti z njegovo dediščino ravnal njegov – tudi duhovski – nečak. Ko je »izginilo precej stvari« in je bilo »odstranjeno vse tisto, kar bi Plečnika moglo prikazati v čudni luči«. Sicer pa Cerkev nikoli ni mislila na njegovo svetost. Glavno ji je bilo, da je delal zastonj. Na to, kako so ga spoštovali, kaže ravnanje z njegovo dediščino. Kaj so naredili samo z njegovim zvonikom v Železnikih ali z njegovim tabernakljem v Komendi! Najbolj posrečeno pa se je taktirki programa Alenki Arko podredila Marija Vogelnik Grofenauer. (Najbrž Grafenauer; ne Ivan ne Bogo ne Irena ne Niko niso dovolj, da bi na POP pravilno izgovarjali to ime.) Ona »o njegovi popolni pobožnosti, predanosti Bogu in iskanju navdiha v trpljenju, kot zatrjuje Cerkev, ne ve ničesar«. Da »o tem niso nikoli slišali«. Da niso »nikoli slišali, da bi kdaj h kaki maši šel, nikoli.« Da je bil »enostaven, topel človek«. »(Kar je za gospo Marijo Vogelnik Grafenauer dovolj močan dokaz, da ni mogel hoditi k maši.)
Posebej pa se je gospa razvnela, ko se je domislila, s kakšnim elanom je postavljal partizanske spomenike, »s kakšnim zanosom, veseljem in predanostjo«. In ko so jo na koncu vprašali, kaj bi Plečnik sam sodil o tem, kar zdaj namerava Cerkev, se je po kratkem premisleku rešila v stavek: »Norca bi se iz tega delal.«
In sedaj nekaj splošnih misli o slovenskem in evropskem času.
To, kar smo evropski ljudje doživeli v preteklem stoletju, ne bi smelo iti mimo nas, ne da bi bilo deležno vse pozornosti, ki jo premore človek. Če je res to, na kar so nas opozorili nekateri vrhunski misleci, med drugimi Hannah Arendt, da je »totalitarizem končni proizvod samo sebe uničujoče moderne«, potem moramo na vsak način zagledati tisto vodilno prvino v moderni misli in praksi, ki je povzročila, da se je na koncu ideja, ki je človeku obetala največje poveličanje, spremenila v monstrum. Katera je bila tista bistvena neprisebnost, ki je dovolila, da je najrazumnejši in najsvobodnejši človek pripeljal samega sebe v to smrtno nevarno skrajnost? Na tej poti nazadnje obstanemo ob vprašanju: kaj je človek, kaj sme človek misliti o sebi, kdaj je človek najbolj pri sebi? Ali takrat, kadar se zagleda kot »samega sebe postavljajoči subjekt«, ali takrat, kadar zagleda samega sebe kot nekaj, kar je treba rešiti in preprečiti, da se ne zgubi zunaj tega, kar je. Ti dve možnosti torej obstajata: da se človek vidi bistveno avtonomnega ali bistveno odgovornega.
Kulture, ki postavljajo avtonomnega človeka, so do odločanja v zadevah, ki človeka moralno, kulturno in politično opredeljujejo, manj zadržane kot kulture, ki se utemeljujejo na odgovornosti. Ali, če ostanemo v okviru evropskih reminiscenc, avtonomni človek se laže odloči za utopijo kot odgovorni človek. In če sedaj premislimo še to, kako je prišlo do velike evropske katastrofe, potem bomo morali priznati, da se na razponu med avtonomnim in odgovornim človekom odigravajo bistvene zadeve civilizacije.
Če se kdo z gornjo analizo strinja, potem ne bi smel imeti težav z naslednjim sklepom.
Do Katoliške cerkve, če se sedaj vrnemo k naši temi, je tudi za tiste, ki so zunaj nje, razumno možen en sam odnos: želja, da bi bila čim bolj to, kar po svoji izvorni konstituciji je. Odklanjanje je sicer možno – spomnimo se na človekove pravice – a ga, posebej po Evropi 20. stol., ni mogoče upravičiti. Katoliški krščanski kozmos je treba, kot eno od jamstev civilizacije, torej dopuščati in v njegovi prosperiteti videti dobro znamenje.
Drago Jančar bi se s povedanim verjetno strinjal. »Kulturni boj«, ki obvladuje velik del javnega življenja, se mu zdi vreden vsega obžalovanja. A vendar. Že način, kako razume saniranje tega stanja, nam vzbuja pomisleke. Nekje namreč pravi, da bi bilo dobro, če bi »namesto besne sekularno-klerkialne shizme dobili razprave, ki nas združujejo.« Govoriti o sekularno-klerikalni shizmi kar tako po našem mnenju ni dovolj, ker je to dogajanje, zlasti v našem času, pretežno enosmerno. In potem, kakšni pa smo, če moramo sporna vprašanja reševati tako, da se jim izogibamo. S premirjem namreč samo potrjujemo, da obstaja bojno stanje. Veliko bolje bi bilo, dogovoriti se za demokratične pravila, odpreti igro na odprti mizi in jo igrati brez histerije, z možnostjo pred očmi, da kdaj kdo kako rundo tudi izgubi. Prednost tega načina je ta, da se nekatere reči prej ali slej razčistijo. Na primer.
Jančar nekje (Delo, 9. 4. 2005) občudujoče omenja poljsko Cerkev in jo potem primerja z našo: »Naša Cerkev je bila pritisnjena k tlom, zapredena je bila v travme vojnih in povojnih dogodkov, od nje ni bilo mogoče ničesar pričakovati.« Pustimo vse drugo in se ustavimo pri tem, da od slovenske Cerkve ni bilo mogoče ničesar pričakovati. Ničesar pričakovati? Kljub bedi, takšni in drugačni, je slovenska Cerkev storila najmanj to, da je vztrajala. Vsaj trideset odstotkov Slovencev je vzelo nase drugo – in tretjerazrednost in vsako nedeljo hodilo k maši. Tam so se prepuščali kulturi, ki jih je ohranjala tako drugačne, da so leta 1990 dosegli, da je Demos zmagal – s tremi odstotki večine. Razumno je reči, da brez njihovega drugačnega kulturnega obstajanja – brez njihove specifične pajdeje – Demosu to ne bi uspelo. In res je tudi, da bi bilo, če Demos ne bi zmagal, še marsikaj drugače. Reči, da od slovenske Cerkve ni bilo mogoče ničesar pričakovati, nikakor ni dovolj premišljeno.

A kljub vsemu ne smemo pozabiti poglavitnega. Dragu Jančarju se moramo zahvaliti, da nas je s svojo gloso o Plečnikovem svetništvu spomnil na to, iz česa živi naš čas. Zdi se, da je naš čas – tako smo zaslutili tudi iz Jančarjevega besedila – takšen, da krščanski kozmos sicer prizna – že zaradi učinkovitosti človekovih pravic ne more drugače – a tako, da mu odreja mesto na skrajni periferiji. Od tam je samo še korak do praznine in izginotja. To stanje je povezano s slutnjami mnogih ljudi.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Čakajoč na bralca Mirko Kambič

V ameriški reviji The New Criterion (november 2006) sem z zanimanjem prebral zadnji odstavek eseja Človeški rod pisatelja Paula Johnsona. Zadnje vrstice grejo takole: »Jasno mi je, da se človek nahaja med nadaljevanjem svojega negotovega obstanka in med breznom samouničenja. Mislim, da bo o naši usodi odločala velikost duhovne vere, ki jo bomo obdržali v življenju, da si bomo z njo mogli svetiti in se ob njej greti.«

Te vrstice so me pripravile do tega, da sem prebral cel esej in v njem našel še odstavek, ki nekoliko spominja na prizor pred kölnsko katedralo, ki ga je v svojem Delovnem prispevku opisal Jančar, poleg tega pa ilustrira, kaj je Johnson mislil s »plamenom duhovne vere«: »Nedavno sem imel to veselje, da sem lahko slikal mogočno zahodno fasado katedrale v Strasbourgu. To plemenito zgradbo obkroža parada zgodovine in napredka, ki ga je dosegla sekularizirana Evropa: modernistične steklene in jeklene stavbe, neizrekljivo grde in odvratne. V njih se nahajajo Evropski parlament, Sodišče za človekove pravice, mednarodni to in ono, in seveda na tisoče uradnikov komaj razpoznavnega videza. Tu je nastanjena osnovna mašinerija, ki je nedavno hotela podtakniti Evropi ustavo, ki je zamolčevala njeno krščansko preteklost. Sredi tega moralnega kaosa pa je katedrala, ki so jo v medsebojnem sodelovanju zgradili Evropejci. Najprej so v enaki meri zanjo napravili načrte Francozi in Nemci, potem pa so jo spet skupaj pet dolgih stoletij poslikavali v pobožnosti in spoštljivem čaščenju. To je stavba, ki je skoraj organsko zrastla pod obokom vsem skupne religije.
Davnega leta 1983 sem polhohrajskemu župniku Danijelu Kaštrunu pisal naslednje pismo. Naklonjenega bralca prosim, da poišče v sebi še nekaj potrpežljivosti in ga prebere. Močno verjamem, da bo na koncu razumel, zakaj sem ga pridružil temu pisanju, čeprav na videz nima nobene zveze s kritiko poizkusa neke beatifikacije. A s tem še ni konec mojih zahtev – ali bolje, mojih želja. Na strani te Zaveze boste našli pesem novogrškega pesnika Kavafisa Čakanje na barbare, ki jo je na našo prošnjo posebej za to priliko prevedla prof. Ksenja Geister. Kot moje pismo tudi ta pesem spada v sklop tega pisanja, a nisem imel srca, da bi stala že tu. Zdelo bi se mi preveč boleče.

Dragi gospod župnik!


Že eno leto se pripravljam, da Vam napišem tole pismo. Nekajkrat sem že hotel sesti za pisalno mizo, a se v zadnjem trenutku le nisem mogel odločiti; nekaj mi je branilo, najbrž je to bila bojazen, da misel, ki sem Vam jo hotel sporočiti, še ni povsem gotova, da različni osnutki, ki so se sprožali v meni, še niso dobili tiste zanesljive oblike in teže, da bi kateri od njih povedal prav tisto, kar mislim, da bi tisto, kar mislim, ne bilo nekaj drugega kot tisto, ker se je bilo v resnici zgodilo. Hotel sem Vam namreč sporočiti nekaj misli o nečem, kar se je zgodilo. Hotel sem se zavarovati pred tem, da bi v dogodek vnesel kaj takega, česar v njem ni bilo, pa tudi pred tem, da bi mi naravna in razumna opreznost na drugi strani ne preprečila, da bi dogodek videl v vsej njegovi resničnosti, se pravi ne samo kot enkraten fizični dogodek, ki pride in gre, ampak v njegovem pravem pomenu, v tem, kar ga dviga na raven znamenja. Vseskozi sem se namreč dobro zavedal, da ima dogodek, ki mi je dal toliko opraviti, v sebi neko govorico, ki je morda res ni slišalo vsako uho, za tiste pa, ki so jo slišali, je govorila o nekih usodnih rečeh, dotikala se je središčnih stvari našega obstajanja. In prav to govorico sem hotel razvozlati. Še danes ne vem zagotovo, če sem jo prav razumel in v celoti, če mi kaj od nje le ni ostalo skrito, pa bi, če bi se kako pojasnilo, prispevalo k njeni pravični razlagi. K stvari!



Stvar se je zgodila pri vas, v vašem kraju, natančneje na Gori ali pri sv. Lovrencu, kakor se tudi reče. Na vrhu te gore – ni ravno ne vem kako velika, je pa strma in tudi malce skalnata, tako da ji po pravici pravimo gora – na njenem vrhu je mična cerkvica, ravno prav velika, ravno prav bela, z ravno pravim nagibom strehe, ravno prav obrnjena, kakor da bi bila dolgo premišljevala, kakšna naj bo, da se ji ne bo kdaj očitalo, da ne razume kraja, kamor se je bila namenila, da se postavi. Ta gora, predvsem, seveda, njen vrh, je na poseben način krščanski kraj. O tem ne priča samo cerkvica, ampak tudi njen patron sv. Lovrenc, za katerega je znano, da so ga naši predniki častili predvsem na krajih, ki so jih lahko povezovali s kakim zgodovinskim spominom, na nečem, kar so že bili našli, ko so prišli v naše kraje. Sem gor so se namreč v davnini zatekali ljudje pred ljudstvi, ki so se tu skozi preko razmajanih meja rimskega imperija valila proti Italiji. Tu, na višini, so upali ohraniti svoja življenja pa tudi svoje krščanstvo. Pozneje so s te gore kresovi naznanjali, da prihaja v deželo Turek; tu so sprejemali in oddajali svarilna znamenja, da je treba bežati ali pa se pripraviti na obrambo. Tu je zvonilo proti toči, od tu je ljudi klical plat zvona, če se je kje v dolini pokazal ogenj, bodisi iz hiše ali hleva ali kozolca. Sv. Lovrenc je sredi med ljudmi, od vsepovsod si ga videl in slišal; če je kmet preslišal domači zvon, ga je glas z gore poklical, da je čas za molitev: in človek v dolini se je vzravnal, si obrisal čelo, se odkril in molil. Glasovom, ki so visoko gori hiteli čez dolino, se je od spodaj, od zemlje, od njiv in senožeti, odzivala Zdrava Marija. In če so za dušo pokojnika hoteli storiti kaj posebnega, so dali zvoniti tudi na Gori. Smemo torej reči, da je ta gora na poseben način krščanski kraj.

Enkrat na leto, sredi avgusta, ko sv. Lovrenc praznuje svoj god, pa je ta gora deležna še posebne pozornosti. To ni navadno žegnanje, kot ga sicer praznujejo podružnice pograjske fare. K sv. Lovrencu gre namreč vse. Ljudje z bregov, ki se bočijo v obe Božni, Veliko in Malo; tisti, ki so si postavili kmetije ob potokih, ki pošiljajo hudourne vode v dolino Male vode; iz vasi dalje po dolini, ki jo je na svoji poti v svet izbojevala in obdelala Gradaščica; pa tudi iz zaselkov in samotnih bajt, ki se na skrajnih grebenih in hrbtih, ki določajo obzorje te doline, že ozirajo v veliki svet. Prihajajo, seveda, tudi taki, ki sicer redko zaidejo v te kraje, ljudje iz horjulske in dobravske strani, pa tudi iz mesta.
In prav na tak dan se je zgodilo to, o čemer se Vam pripravljam pisati že celo leto. Množici kristjanov sem se pridružil tudi jaz. Do hiše, ki je kakih pet minut pod cerkvijo in ki se je za tisti dan spremenila v gostišče, smo šli skupaj. Nekateri so tu zavili v hišo in tam ostali. Prav. Drugi smo nadaljevali pot do vrha. Za obzidjem, ki tesno oklepa cerkvico, smo počakali, da je pozvonilo k maši. Tedaj smo se spet razdelili; nekateri smo stopili v cerkev, nekateri pa so ostali zunaj, na tistem malem prostoru med cerkvijo in nizkim obzidjem, ki se na določenem mestu tako približa cerkvenim zidovom, da je vmes komaj možen prehod, drugod spet se od nje malo odmakne, a nikjer ne več kot za dva, tri metre. Treba je tudi povedati, da so zaradi hude vročine bila odprta vsa okna pa tudi vrata, tako glavna kakor tudi tista, skozi katera je mogoče priti v malo zakristijico. Začela se je maša; iz malega kora v ozadju cerkve so se plaho oglasili pevci, mašnik je začel izgovarjati vstopne molitve. In tu, glejte, se začenja moja zgodba. To je sedaj tisti dogodek. Začudilo me je najprej to, da tisti, ki so ostali zunaj – bili pa so zaradi specifičnih razmer, ki sem jih že nakazal, praktično vključeni v cerkveni prostor – niso z ničemer pokazali, da vedo, kaj se v cerkvi dogaja. Še kar naprej so si pripovedovali šale, se smejali, klicali drug drugega po imenu in si glasno razlagali in dopovedovali, kaj je kaj po dolini polhograjski. Ta izletniški semenj je praktično brez ovir prehajal v cerkev in se enakopravno mešal med duhovnikove molitve in dušil pevske poizkuse s kora. Malo me je začudilo, pravim, ali, sem si rekel, ko bo duhovnik začel brati berila in evangelij, se bo vse lepo umirilo, vse to je le majhna nerodnost, ljudje ne morejo kar na lepem iz sveta svojih zadev. A moje upanje se ni uresničilo, ne med branjem svetih besedil ne med pridigo, ki je temu sledila. Sedaj se nisem samo čudil, ampak sem si že začel zastavljati razna vprašanja. Videl sem, kako se duhovnik s pridigo muči, saj so med njegove stavke vdirali vsakršni stavki veselih pogovorov ljudi – za katere sem rekel, da res niso bili v cerkvi, a se tudi ne bi moglo reči, da so zunaj nje. Le zakaj ne gre ven in jih prosi, da utihnejo ali da se umaknejo malo pod obzidje, sem se spraševal. Kako da vse to prenaša? Kaj pa če se jih boji? Ne da bi ga napadli, seveda, ampak da bi se mu smejali. Mogoče pa se jim samo boji zameriti, tako da bi pretrgali še to rahlo vez z njim in Cerkvijo? Takšne stvari sem se spraševal in obenem gojil še eno upanje. Napeto sem namreč čakal, kaj se bo zgodilo med povzdigovanjem. Moje upanje se je opiralo na dve stvari. Vedel sem, da med spremenjenjem kruha in vina dvakrat na kratko pozvoni. To jih bo, sem si mislil, prav gotovo prebudilo. Drugič pa sem vedel, da so tisti ljudje zunaj katoličani, ki so po vsej verjetnosti imeli krščanske starše in krščansko šolo, in če človeku od vsega tega kaj ostane, je to gotovo spoštovanje, in če ne spoštovanje, vsaj strah pred svetim, pravzaprav pred najsvetejšim. V skrajnem primeru, sem si govoril, se bo sprožil kulturni refleks; spregovorili bodo skladi, ki so se naložili v veri štiridesetih rodov, če ne drugega se bo oglasila v atavistični substrat spremenjena vera krščanskega tisočletja. Prišlo je povzdigovanje, nekdo je res dvakrat zamajal zvon, duhovnik je izgovoril obredne besede, v cerkvi je zavladala tišina – zunaj pa se ni spremenilo nič! Med ljudi, ki so, eni na kolenih, drugi stoje, hoteli biti del skrivnosti, ki je bil trenutek poln, je groteskno in brutalno tolkel profani svet: ljudje so govorili, nekdo se je smejal, vmes se je od časa do časa zaslišal glas otroške trobente. Moj Bog, sem si rekel, ali je to mogoče? Tisoč let so ljudje po teh krajih poklekali pred Bogom, verujoč, da je skrit v malem koščku kruha, poklekali so pred Njim v cerkvi, ob poti, kadar so Ga nesli k umirajočemu, med procesijo, ko je blagoslavljal njihova polja, čakali so Ga v muki zadnje ure, da gre z njimi skozi strašni veliki prehod. Tisoč let! Kakšen kolosalen spomin! V petdesetih letih, kaj v petdesetih, v tridesetih, še manj, v dvajsetih letih so pozabili vero svojega rodu. V kolikem času, sem se v strahu spraševal, pa bodo pozabili svoj narod, svojo slovensko besedo? Koliko let bo moralo preteči, da se jim bo začel zapletati jezik ob besedah, ki jih je naučila mati, če se kako izkaže, da so druge bolj koristne, da te prej nasitijo, da jih izgovarjajo tisti, ki so veljavnejši in močnejši.


Tako je šlo vse do konca. Dva svetova sta bila tisti dan na Gori: eden glasen in hrupen, v omami nekakšne moči, v posesti varljivih vzvodov sveta, pripravljen da, ne v prometejskem uporu ali v bolečini obupa, ampak z vsakdanjo, sito gesto odrine sveto; ki mu sveto tako malo pomeni, da ga lahko ignorira, a mu ni več sveto tudi nič drugega, tudi ne človek, ki ob njem kleči in moli; drugi pa, še verujoč, še upajoč, a malo plašen in negotov, z bremenom preteklosti in prihodnosti na ramah, z enim ušesom poslušajoč one zunaj, nikoli povsem varen pred njimi, zmeraj malo v strahu, kdaj ga zadene katera od smrtonosnih besedi, ki jih izgovarjajo oni zunaj, a spet poln vere, ki mu jo vlivajo besede svetih knjig, in potolažen spričo obljub, da bo On, ki vanj veruje, z njim do konca sveta. Kakor sveča v vetru se mi je zdel ta svet, ko sem ga tako gledal, včasih se mi je zazdelo, da je nenaden sunek vetra že odnesel s sabo plamen, a se je naslednji trenutek stenj spet razžaril in zagorel. Spraševal sem se: kaj bi morali storiti, da bi ta plamen gorel bolj veselo in bolj pogumno.


Upam, gospod župnik, da sem prav zbral svoje misli. Morda ste opazili, da nisem govoril o tistih, ki so ostali v gostišču. Njim namreč ne zamerim, oni ne spadajo v dogodek. Odločili so se za svojo krožnico – ali pa jih je vanjo kaj vrglo – in sedaj se prepuščajo njenim silam in njeni logiki. A spoštovanja do svetega je toliko ostalo v njih, da se mu rajši ne bližajo. V dogodek spada samo tisto, kar se je zgodilo prav na vrhu. Bistvo dogodka je v tem, in samo v tem, da se je lahko zgodil, da je slovenski človek postal igralec v njem: da mu je to dopustila njegova duša. Če vse premislimo, bomo kmalu videli, da dogodek ne meče luči samo na vero in vernost, da zadeva vso kulturo v njenem najširšem in najglobljem smislu. Vprašanja vstajajo kar sama: Ali še govorimo en jezik? Kaj se sploh pravi, govoriti en jezik? Ali kot narod še nosimo v sebi osnovno substanco izročila? Ali nas še ganejo iste reči? Ali se še lahko hkrati in skupaj navdušimo, skupaj veselimo in skupaj jokamo? Ali smo še v stanju uresničiti eno samo pristno in avtentično skupno dejanje?

Kaj je resnica dogodka na gori? Ali je samo »abominatio desolutionis in loco sancto«? Ali je bolje, da nanj pozabimo, ali pa moramo, nasprotno, o njem razmišljati? Mislim, da bi morali mnogo razmišljati o njem. Ne zato, da bi koga obsojali ali izključevali, ampak da bi se razumeli. Da bi kot ljudstvo zmogli ta napor, da bi znova in spet razumeli najpomembnejše in najgloblje besede svojega jezika; da bi ta postal en jezik enega ljudstva, od vseh razumljen. Ne tako, da bi morali vsi v vse besede verovati, vse pa bi morali razumeti.

Na misel mi prihaja prizor iz filma Andrej Rubljov znamenitega ruskega režiserja Tarkovskega. V njem nastopa tudi uporni kijevski knez, ki se hoče v odsotnosti svojega brata polastiti knežjega prestola. Na pomoč pokliče Tatare; z njihovo pomočjo osvoji mesto, nazadnje zavzame tudi cerkev, v katero so se bili zatekli branilci. Ko pomorijo vse, kar je živega, in opustošijo cerkev, vidimo, kako ruski knez razlaga tatarskemu kanu, kaj pomenijo posamezne freske po stenah. Potem prideta tudi do Jezusovega rojstva. »To je Devica, ki je rodila Sina,« pravi Rus. »Kako naj bo devica, če je rodila sina?« Iz tatarjevega odgovora zveni malo začudenje malo cinizem. Barbarstvo Tatarjevo je v tem, da ne razume besed civilizirane govorice, pa tudi to, da ni posvečen v skrivnosti tuje kulture.

Vse moramo storiti, da bodo naši ljudje razumeli besede, ki je iz njih sezidana hiša našega jezika. Potrpežljivo in vztrajno moramo razlagati te besede, moramo jih vabiti, naj pridejo, moramo jih celo prositi. Vsi so namreč naši ljudje. Zakaj če se enkrat ne bomo več razumeli, dogodek na Gori ne bo več nobena izjema.
Lepo pozdravljeni!