Avtor: Marijan Smolik

Ruskega pisatelja Aleksandra Isajeviča Solženicina našim bralcem ni treba posebej predstavljati, ker je kar precej njegovih knjig prevedenih v slovenščino. Njegova knjiga, v kateri opisuje svojo skušnjo z zahodnim svobodnim svetom potem ko so ga leta 1974 izgnali iz Sovjetske zveze, pa se je našemu uredniku zdela tako pomembna, da bi njeno vsebino rad predstavil v Zavezi.
V nemškem prevodu ima knjiga naslov Zwischen zwei Mühlsteinen, Mein Leben im Exil. Založba Herbig, München 2005. (Ruski izvirnik je izšel leta 2004) Podobo, da živi kakor med mlinskima kamnoma, ker so ga preganjali na vzhodu, na zahodu pa tudi ni našel pravega miru, v knjigi večkrat razlaga. Seveda ni mogoče na nekaj straneh povzeti vsebine knjige, ki ima nad 400 strani. Pri pisanju se je ravnal po zaporedju dogodkov, kakor jih je doživljal, nekaj podatkov iz otroštva in življenja v Rusiji pa je dodal proti koncu, ko je moral zavračati lažnivo pisanje, ki so ga izdajali o njem v tem času v domovini in tujini, da bi ga očrnili pred tistimi, ki so mu dajali zavetje.
Solženicin se je rodil 11. decembra 1918 v Kislovodsku na Kavkazu. V potvorjenih podatkih so pisali, da je bil doma v družini banditov in tatov, zato je opisal tudi svoje sorodnike po očetovi in materini strani (str. 349–351; zdi se mi koristno navajati strani iz predstavljene knjige, kar pomenijo številke v oklepajih), česar pa tu ne povzemam. Njegova fotografija kaže zaraslo brazgotino na čelu, ki jo je dobil, ko je v šoli priletel na rob mize, kritiki pa so celo navajali mnenje nekega zdravnika, da je avtor podedoval manjvrednostni kompleks, zato je napadalen in častihlepen (359). V sramotilni knjigi je bilo napisano, da je ta zdravnik na fronti leta 1944 zamenjal kirurški skalpel za brzostrelko, Solženicin pa je povedal, da je takrat šele študiral medicino.
Solženicinova vojaška služba v domovinski vojni je bila povezana z njegovo izobrazbo matematika in fizika. Kot stotnik je januarja 1945 v Vzhodni Prusiji vodil topniški oddelek in so jih Nemci skoraj zajeli, a je uspel rešiti topove iz nemškega obroča. Resnica je bila zelo drugačna od tiste, ki so jo opisovali v ruski sramotilni knjigi. Vsi so bili predlagani za odlikovanje, vendar so Solženicina iz Moskve ukazali aretirati, ker so prestregli njegovo pismo, v katerem je kritiziral Stalinove vojaške sposobnosti (367). Osem let v zaporih in taboriščih je popisal v knjigi Otočje Gulaga, svojo bolezen v knjigi Rakov oddelek, nekaj tudi v knjigi Teliček in hrast, kritiki pa so te podatke po svoje prikrojili. Leta 1953–1956 je preživel v izgnanstvu v Kazahstanu, uradno pa je bil rehabilitiran 6. februarja 1957. Kar je napisal v teh letih, seveda ni moglo iziti v tisku, prvi spis, objavljen v domovini leta 1962, je bil En dan v življenju Ivana Denisoviča. Bil je sprejet v Društvo pisateljev, ker pa so naslednje knjige (Prvi krog in Rakov oddelek) skrivaj razmnoževali kot Samizdat, tiskane pa so izhajale v tujini, so ga leta 1969 iz Društva izključili. Leta 1970 so mu dodelili Nobelovo nagrado, vendar takrat ni šel ponjo. V teh letih je razpadel tudi njegov prvi zakon z Natalijo Rešetovskajo, s katero je bil poročen 25 let, skupaj pa sta živela 15 let. Na koncu svojih spominov obžaluje, da se je pustila vključiti v sramotenje svojega nekdanjega moža. Napisala je celo knjižico zoper njega, ki so jo v ruščini in prevodih širili po svetu. Sovjetska policija je pridobila tudi njegovega nekdanjega sozapornika Witkeviča, da je javno pisal, kako Solženicin pretirava in da v taboriščih ni bilo tako hudo (335). Z lažmi in potvorbami so hoteli umazati njegov ugled, ki ga je užival na Zahodu. Skoraj v šali je zapisal, kako je morala cela ekipa pet let študirati tri zvezke Otočja Gulaga, da so zmogli napisati lažnivo knjigo, ki jo je podpisal slovaški avtor Tomaš Rezač (Moskva 1978). Ni mogoče, da bi tu povzemal obširne opombe, ki so dodane posameznim odstavkom spominov.
Dne 13. februarja 1974 so našega avtorja z letalom prepeljali iz Moskve v Nemčijo, kjer je prvo zavetje dobil v bližini Kölna pri pisatelju Heinrichu Böllu. Njegova druga soproga Alja (Natalija) je z otroki ostala v Moskvi, policija je sicer preiskala stanovanje, vendar so stvari ostale tam, kakor mu je po telefonu lahko sporočila. Pri znancu v Nemčiji se je počutil kakor na majavih tleh, zlasti pa ga je motila množica časnikarjev, ki so izvedeli, da je tam in ga začeli oblegati, celo iz Amerike so prileteli in ga niso več pustili pri miru. Ker je znal nemško še iz vojnih časov in je prebiral tudi nemške pisatelje in pesnike, si je ves čas prizadeval, da ne bi zasovražil Nemcev kot naroda, saj mu je celo v vojni pogled na nemške ujetnike zbujal sočutje.
Nemška država mu je ponudila, da bi lahko ostal v Nemčiji, a je odklonil, ker je hotel živeti v švicarskem Zürichu. Ker mu je policija že v letalu izročila nekaj nemških mark, je znanka lahko zanje kupila dve progasti srajci, ki sta ga spominjali na jetniško obleko. Z vlakom se je odpeljal v Švico, pred odhodom pa je še utegnil strmeti v obrise kölnske katedrale. Ker so časnikarji izvedeli, s katerim vlakom potuje, so ga na vmesnih postajah fotografirali in ga prosili za avtograme v knjigi Arhipel (Otočje) Gulag. V Zürichu ga je pričakala množica in zastopnika založbe Scherz, ki je izdala nemški prevod Otočja.
Oblegali ga niso samo časnikarji, katerim ni hotel dajati izjav, ker si je želel le miru. Rekel jim je, da so še slabši od sovjetske tajne policije KGB. Na str. 11 spominov je že zapisal, da se z zahodnimi množičnimi mediji ni mogel dobro razumeti, a je to trajalo tudi v naslednjih letih. Prihajali pa so od vsepovsod tudi znanci in prijatelji, med njimi Rusi, ki so prej pribežali na Zahod, tudi Nikita Struwe iz Pariza (18), njegov zaupnik za tisk knjig na Zahodu.
V Zürichu je bil gost pri družini župana Widmerja. Ogledal si je tudi Leninovo stanovanje, ker je prav takrat pisal poglavje o njem za knjigo o revoluciji Oktober 16. V časopisih so seveda zapisali, da se je šel »poklonit Leninu« (20). Privolil je le v pogovor za Associated Press, saj se je zavedal, da mu je le svetovna slava omogočila, da je svoboden prišel na Zahod. Čeprav še ni imel stalnega naslova, ga je že zasipala pošta: pisma, brzojavke, knjige, ki so jih pošiljali z vsega sveta.
Želel je iti v Skandinavijo, peljal se je z vlakom in na Danskem so ga slovesno sprejeli, z ladjo nato v Oslo, kjer ga je pričakala nova množica. Tam je izvedel, da so domači v miru. V Švico se je vrnil spet z vlakom, ker je želel videti čim več sveta (28). V Zürichu je najel pol hiše, kjer bo prostor za družino, ko bodo prišli za njim. Odkrili so, kje stanuje in spet ni imel miru. V ZDA so v senatu predlagali, da bi mu dali častno državljanstvo, pa se je zahvalil in na edini ruski pisalni stroj, ki ga je našel, natipkal odgovor, da se nikomur ne pusti privezati, ker da je njegov poklic svobodno pisanje (395). Kot pravoslaven ruski kristjan je prišel tudi v stik z obema ruskima cerkvama v zahodnih deželah, tisto, ki je priznavala moskovskega patriarha in tisto v tujini (34). Po telefonu je bil stalno v zvezi z ženo Aljo. Pripravljali so se na selitev in 29. marca 1974 je bila družina spet skupaj: žena Alja, otroci Dimitrij, Jermolaj, Ignacij in 6 mesecev stari Štefan. Widmerjeva soproga jih je spremljala na sprehode; v mesto niso nikoli šli brez spremstva odraslih, saj so se bali, da bi jih KGB (sovjetska tajna policija) hotela ugrabiti (56). Oče je neutrudno pisal in korigiral drugi del Otočja Gulag, ki so ga v francoščini tiskali v Parizu za založbo YMCA Press.

V Švici je tudi uredil glede honorarjev za tuje izdaje svojih del, ki naj se stekajo v poseben bančni sklad za podpiranje ruskih političnih zapornikov: Ruski družbeni podporni sklad za preganjane in njihove družine (81). Pozneje se je izkazalo, da niso naredili te ustanove (fundacije) popolnoma v skladu s švicarskimi predpisi in so avtorja hoteli obdavčiti za vse prejete honorarje (303) Prijatelji so mu pripeljali iz domovine rešeni osebni arhiv z dragocenim gradivom. V Italiji je dobil nagrado in naj bi šel osebno ponjo (70), a švicarski predsednik Furgler ga je povabil v Bern in tam je izvedel, da bo vsa družina dobila švicarske potne liste. Bil je v 56 letu starosti, sklenil je, da ne ostane v Švici, ampak da se bo preselil v Kanado. Konec julija je iz Norveške dobil drugi del arhiva, tretjega pa naj bi jeseni dobil iz ZDA (76).
Prijatelj glasbenik Rostropovič (prav te dni, ko to pišem, je umrl) mu je v goste pripeljal dunajskega kardinala Königa, ki ga je nagovarjal za skupno prizadevanje s katoličani.
Solženicinovo pismo sovjetski vladi so sprejeli v domovini skoraj brez odmeva, saj ga tam niso objavili, nemški časopis der Spiegel pa je razglasil, da Solženicin pripravlja sodni proces zoper svojo domovino, vendar je pošteno objavil tudi njegov popravek (404).
Do jeseni je mirno pisal, potem pa ga je zmotila prošnja, naj bi podprl Sacharova, ki naj bi prejel Nobelovo nagrado za mir (82). Ugotovil je napake v prevodih svojih knjig, ker ni dovolj nadziral prevajalcev. Z Widmerjevimi se je peljal v švicarske gore in tudi čez mejo v Italijo, kjer so morali na meji čakati, da so mu prinesli knjige, ker so hoteli imeti njegov podpis. V soteski so videli ruski napis na kraju, kjer so ruski vojaki pod maršalom Suvorovim trpeli in umirali leta 1799: kako nesmiselne so žrtve tako daleč od doma (škoda, da ni vedel za rusko kapelico pod Vršičem!). Ko so se vrnili, so izvedeli, da mu je senat ZDA podelil častno državljanstvo, v parlamentu pa so to zavlačevali zlasti zaradi nasprotovanja Kissingerja, da ne bi izzivali Sovjetov. Moral je nastopiti v švicarski TV (93). Tudi doma je sprejel skupino časnikarjev, da bi predstavil knjižico o razmerah v domovini, a je bilo za zahodno pamet nemogoče razumeti tamkajšnje razmere: zapisal si je, da se zahod ne more vživeti v notranje ruske težave (95). Ruski emigranti so pričakovali hitre spremembe v domovini in niso sprejeli njegovega povabila, naj »ne živijo z lažjo« (96).
Iz Oxforda so mu ponudili častni doktorat, ni šel ponj, pač pa decembra na Švedsko po Nobelovo nagrado. Z vlakom se mu je posrečilo priti skoraj neopažen, podelitev je bila za več nagrajencev hkrati, mladi kralj je prvič nastopil v tej vlogi. Odpadle so zastave nagrajencev, namesto sovjetske himne so zaigrali koračnico iz Ruslana in Ljudmile. Solženicinov zahvalni govor so natisnili in prebrali že dve leti prej, ko osebno ni bil navzoč, zdaj je povedal le kratek nagovor pred kraljem. Njegov glas sta Radio Svoboda in BBC prenesla tudi v domovino (101). Naslednji dan (11.decembra) se je udeležil obeda v kraljevi palači, nato je imel še tiskovno konferenco, s katero pa spet ni bil zadovoljen.
Domov grede je v Frankfurtu v Nemčiji obiskal antiboljševiško zvezo NTS, ki je združevala različne generacije emigrantov. Morda bi kdo podrobneje ob njegovem daljšem premišljevanju o usodi emigrantov (103–105) lahko primerjal usodo slovenskih emigrantov po letu 1945.
Ob vrnitvi v Zürich mu je gostitelj izročil pismo policije za tujce, kjer so mu razložili, da ne bi smel imeti tiskovne konference doma brez dovoljenja oblasti, ker je politično nastopal kot kritik sovjetske oblasti, kot tujec pa tega ne sme. Solženicina je to zelo razburilo, češ, kako more kaj takega predpisovati najbolj svobodna država (106). To pismo ga je samo utrdilo v sklepu, da ne ostane v Evropi, kar je sicer že dokončno sklenil. Policiji se je opravičil, da nikakor ni ščuval k nasilju zoper Sovjete. Ker je prav tu študiral življenje Lenina v Švici, jim je podrobil podatek, da je Lenin nekoč v istem mestu spodbujal vse evropske narode, naj zrušijo svoje države (107). V spominih je navedel še primer švicarske trgovske uslužbenke, prevajalke, ki so jo odpustili iz službe zato, ker je sovjetskega kupca vprašala če bere Solženicina. Spominjal se je tudi, kako so sovjetske ujetnike po letu 1945 evropske države vračale v Sovjetsko zvezo, tam pa so jih pregnali v Sibirijo, ker da so se okužili z zahodno miselnostjo (v Butirki je bil z njimi skupaj zaprt (108).
Iz Švice se je še peljal na obisk v Francijo, kjer je živelo veliko ruskih emigrantov iz različnih obdobij, a najstarejše je obiskal samo na pokopališčih. Bil je tudi v skromni pariški tiskarni, kjer so tiskali njegove ruske in francoske knjige v založbi YMCA Press (=Young Men’s Christian Association), ustanovljene že leta 1924. V ruskih izdajah je bilo precej napak, ker niso imeli pravih korektorjev. Naklade so bile velike: prvi zvezek Otočja Gulag so natisnili v 50.000 izvodih kljub skromnim tehničnim možnostim (114). Tiskali so tudi knjigo Teliček in hrast, ker je bil avtor mnenja, da »poročilo z bojišča« učinkuje le takoj, ne pozneje (115). Doma je spet pisal, kljub zimi in mrazu, Leninov portret na steni, pod katerim je pisal, se mu je kazal kot učlovečeni satan, obsojeni zločinec, od bolezni smrtno zadet. Rad bi imel ta obraz natisnjen na ovitku, vendar je presodil, da bi s tem odbil ruske emigrante in bi knjige sploh ne hoteli brati.
Spomladi se je že pripravljal na selitev v Ameriko, a bolj na skrivaj pred KGB, ki ga je povsod zasledovala. V Parizu je ob izidu francoskega prevoda knjige Teliček in hrast hotel knjigo osebno predstaviti, zato sta se z ženo peljala po Franciji, nazaj grede pa sta slučajno našla De Gaullov grob z velikim križem na griču. Ob velikih vojaških pokopališčih iz obeh vojn je premišljeval, koliko grobov je v Rusiji, pa jih nihče ne oskrbuje, tu pa je našel celo ruskega diakona v kapeli na takem pokopališču (120).
Znanec ga je nato za nekaj dni peljal v Italijo, kjer pa so ga motili zidovi popisani s parolami, srpi in kladivi, kakor da bo vsak čas revolucija, tudi množice turistov so ga motile in mislil je, kako mora biti to šele v poletnem času. V Provansi je v neki knjigarni v izložbi videl tudi svoji knjigi Otočje Gulag in Teliček in hrast, vedel je, da je tam precej ruskih beguncev (127).
Polet v Kanado mu ni bil po volji, ker bi raje potoval z ladjo, a te so vozili samo komunistični prevozniki, to pa spet ni bilo zanj (133). Bil je star 57 let, hotel je najti tam samotno hišo, kjer bi v miru pisal, ne da bi se spuščal v politiko. Na letalu je zasnoval in spisal članek »Tretja svetovna vojna« (134). Zdelo se mu je, da bi moral Zahod učinkovito preprečiti komunizmu nadaljnja osvajanja, ko so mu že prepustili velik del Evrope. Skrb za lastne uspehe je Evropejcem onemogočala rešitev množic v Aziji, Afriki, Latinski Ameriki. Stevardeso je prosil, da je pismo s člankom oddala na pošto po vrnitvi v Švico, ker je vedel, da je kanadska pošta počasna.
V knjigi je podrobno opisal zaplete z izdajanjem svojih knjig na Zahodu, kamor so rokopise skrivaj prenašali celo brez njegovega privoljenja. Ni mu šlo v glavo, da na Zahodu vse ocenjujejo skozi denar – profit, doma pa so zastonj tipkali debele knjige v samizdatu, jih nato skrivaj prenašali na Zahod, tam pa so jih neovirano brez avtorjevega dovoljenja in plačila ustreznega honorarja tiskali (147–187, tu tega nisem mogel povzemati).
Kanada se mu je ob pristanku v Montreal zdela čudna, na letališču pa ga je sprejel Rus, sodelavec letališča in tako so brez zapletov prišli do cerkve sv. Petra in Pavla in pravoslavnega škofa Silvestra. Škofu je zaupal svojo željo, da bi si nekje kupil hišico v miru. Njegov prihod pa so izvrtali študentje, ga fotografirali in novico predali medijem, tako da ni več mogel imeti miru pred reporterji. Objavili so celo njegovo željo, da bi kupil hišo. Ker se ni mogel več skriti, je za Veliko noč sestavil voščilo Ukrajincem, saj je imel sam ukrajinsko kri v sebi. Samo zasebno je govoril tudi s predsednikom Trudeaujem, pa je tudi to prišlo v časopise (190). Vozil se je po Kanadi, bil je svoboden, tudi denar je imel, a ni našel miru (193). Sredi maja se je naveličal iskati, prosil je Aljo, naj brez otrok pride iz Züricha. Odpeljala sta se na zahod z ekspresnim vlakom, ki pa ni bil hiter, vendar ni bilo treba prestopati; razočaran je bil, ker se komaj kdo tam še vozi z vlakom, čeprav imajo posebne oddelke za eno osebo z vsem udobjem. Kot otrok je vzljubil vlak, zato se je tudi zdaj peljal z njim do pacifiške obale. Na Alasko sta se peljala z ameriško ladjo, vzdušje je bilo drugačno od kanadskega, začela sta sanjati, da bi morda več miru našla v ZDA kot v Kanadi.
Na Alaski so ju sprejeli ruski duhovniki, škof je bil kot deček med vojno prisilni delavec v Nemčiji in je nato prišel k rojakom Rusom v Francijo (196), nato študiral teologijo na ruski akademiji v ZDA in postal škof. Njegov predhodnik je prostovoljno iz Irkutska prišel k ruskim izseljencem. Še v maju je bilo hladno, z letalom sta poletela v San Francisco in tudi tam našla ruske rojake in vernike.
Teden dni sta posvetila ruskemu gradivu v institutu Hoover, seveda ga je pa ponoči motila hrupna glasba v soseščini: študentska mladina je divje plesala, pila, za njimi so ostali kupi smeti. Ob enih ponoči pa je nastal popoln mir, študentje so sami pospravili smeti v vreče. Na poljih z jagodami v soseščini sta našla ruske kmečke delavke, ki so se rodile v Bukovini, preko Sibirije in Kitajske so se izselile v Brazilijo, nato pa prišle v ZDA. Ves čas so ohranile pravoslavno vero in rusko zavest. Njihovi otroci so seveda že pod ameriškim vplivom, a v domovih je vse rusko in po starem (202). V tem juniju 1975 je premišljeval o ruskem okolju in koliko življenja je še pred njim: spomnil se je, da je nekoč v taborišču sanjal, da bo umrl 13. junija 1975. Takrat se mu je zdelo to neskončno daleč, a zapisal si je datum, zdaj pa je ugotovil, da je ta dan že mimo. Ta spomin je hotel preživeti v samostanu, ker je bil petek po Vnebohodu (204). Ponovno je dobil vabilo, naj pride v Harward po častni doktorat, a je spet prosil za preložitev (uresničilo se je to šele leta 1978). Za konec junija so ga vabili v New York in Washington, čeprav se še nikjer ni ustalil. Z vlakom se je iz Vancouvra vrnil v Kanado. V Winnipegu je obiskal ukrajinsko diasporo (2 milijona, a različne smeri in cerkve), niso bili bojeviti, a čakali so, da bo Ukrajina samostojna. Z Rusi vred so se pa bali vojne za samostojnost. Tudi on se je še iz taborišča spominjal napetosti med obema narodoma (208).
Odločil se je, da ne ostane v Kanadi. Moral je v Washington, kjer se je v ruskem samostanu pripravljal za predavanja. Tam je bila tudi ruska tiskarna, povsod so visele carjeve slike. Bil je trdno prepričan, da komunizem ne bo večen, ko pa je pripravljal predavanje, ni vedel, ali lahko računa na podporo, če bi javnost pozival k napadu nanj. Pripravil je dve predavanji, eno o sovjetski državi, drugo pa o komunizmu (210).
Ob prihodu v Washington je najprej opazil velik tempelj mormonov in veliko črnih prebivalcev, povedali so mu, da so se belci izselili na deželo. Bival je v hotelu Hilton, s policijo pred vrati in z vsem udobjem, a zdelo se mu je, da je v zaporu, v kakršnih živijo tukaj politiki, ki vodijo množice, a so zato brez pravega stika z njimi. S težavo je dobil dobrega prevajalca, ki dela za Združene narode, neka gospa ni prevzela te naloge, najbrž je bila prosovjetsko usmerjena, kakor je večina prevajalcev iz ruščine.
Pripravil si je listke s temami, ki jih je mislil obravnavati. Govor je poslušalo kakih 2.000 ljudi med njimi tudi diplomati. Zelo čudno se mu je zdelo, da so pred govorom imeli javno pojedino kar vpričo poslušalcev (212). Javno se je pozdravil z dvema nekdanjima zapornikoma (Aleksander Dolgan in Litavec Simas Kudirka), ki zdaj svobodna živita v ZDA – seveda poslušalci, ki nikdar niso doživeli policijskih zasliševanj in zaporov, niso mogli razumeti, kaj jim je pomenil ta pozdrav. Ko je govoril, je računal na solidarnost ameriških sindikatov, ki so vedno sočustvovali s trpečimi v Sovjetski zvezi, vendar ni dovolj upošteval, da se je pravkar končala vojna v Vietnamu in so vsi mislili samo nanjo. Zdaj, ko to piše po več letih, prizna, da takrat ni vedel za zakon iz leta 1989, ki med tistimi, ki so jih komunisti zatirali, niso bili navedeni Rusi sami. Tudi mu zdaj ZDA ne pomeni več takega zaveznika, kot je mislil takrat, ko je govoril (243). Njegova govora pa nista dosegla rojakov v SZ, ker radio o tem ni izčrpno poročal. Med poslušalci tudi ni bilo povabljenih voditeljev, ker niso hoteli škodovati dobrim odnosom med ZDA in SZ (naj bi jim prepovedal sam Kissinger). Na koncertu se je srečal z Rostropovičem, obiskal je tudi Kongresno knjižnico.
V New Yorku je bival visoko nad mestom, kar se mu je zdelo nečloveško, in tudi tu ga je čuvala policija (245). Navdušeno je govoril 9. julija 1975, zdelo pa se mu je, da je nekako zaprt brez zraka. Sindikati so oba govora razmnožili v 11 milijonih izvodih, KGB pa je prav takrat začela razširjati Solženicinov potvorjen življenjepis. Žena Alja je odletela nazaj k otrokom. Na TV je nastopil v politični oddaji, a je šele pozneje izvedel, da so njegove besede prekinjali z reklamo za modrčke. Bili so štirje časnikarji in on (216). Naslednji dan je bila nova oddaja ob izidu knjige Glasovi iz podzemlja, prodali so zelo veliko izvodov. Novinarka pa ni vodila pogovora o knjigi, ampak o ameriški politiki in Kissingerju. Ker so mediji predvajali samo te odstavke, je protestiral in pozneje so vključili v program tudi odstavke o knjigi. Dva tedna je bil v ZDA, a so ga v tisku povsem napačno predstavili, da spodbuja h križarski vojni za osvoboditev domovine (217), saj sploh ni rekel ali nakazal, da bo v atomski vojni uničena tudi Rusija. Hotel je vendar samo to, naj Zahod ne podpira zatiralcev svobode. Še huje so njegove besede pokvarili za radijske oddaje Glasa Amerike.
Brzojavno so ga povabili na srečanje s 25 kongresniki, ki so to želeli, zato je spet z vlakom šel v Washington, spotoma napisal govor zanje in jim 15. julija govoril. Ko je leta 1978 pisal te spomine, se mu je zdelo, da ne bi več mogel govoriti tako mirno kot takrat. Na koncu se je objel z Rostropovičevima hčerama, v tisku pa so zapisali, da sta bili sodelavki Bele hiše (219)! Odklonil je ponujeno zasebno srečanje s Kissingerjem. Ni še našel primerne hiše, ki bi jo rad kupil in po treh mesecih se je vrnil v Švico, da bi nekaj časa še živel z družino.
Na obisk ga je takrat povabil liechtensteinski knez. Solženicin mu je bil hvaležen, ker je leta 1945 sprejel ruske begunce iz Nemčije, ki so jih drugi izročali Stalinu. V tem okolju se je bolje počutil kot v brezdušni Ameriki brez zgodovine (224). Dva policijska uradnika sta ga prišla svarit pred sovjetskimi vohuni med češkimi izseljenci v Švici (225). Za čas počitnic mu je prijatelj Widmer najel hišo v bližini Basla, kjer bo lahko mirno pisal, čeprav ne bo imel tudi družine ob sebi. Kot plaz se mu je vsipalo na papir (227). Časopisi so ga dražili z izmišljenimi ali ponarejenimi poročili o tem, kaj je v Ameriki govoril, italijanski in nemški časopisi pa so to vneto ponavljali. Ker ni hotel sprejemati obiskov, so raznesli novico, da je v depresiji, njegov zastopnik v ZDA pa je le kupil primerno zemljišče in otroci so se že veselili, da bodo končno vsi skupaj. Zapisal je, da ne ve, kateri zmaj (hybris) mu je bolj nevaren, vzhodni ali zahodni, saj ni mogel prenašati zahodnega pravdanja in zaslužkarstva (236).
Želel je še obiskati Španijo, kjer je tedaj umrl general Franco. Kot študent je seveda simpatiziral z republikanci, zdaj pa je občudoval Franca, da je uspel mirno izročiti oblast mlademu kralju (237). Preko Francije je bolj na skrivaj šel v Anglijo, obiskoval prijatelje, ki jih še nikoli ni videl. Dal je tudi intervju za BBC (241), ki so ga pozneje še ponavljali. Ko se je vračal prek Francije, je v Parizu tudi dajal različne izjave.
Na poti v Španijo so doživeli neurje, kar pa je sprejel kot dobro znamenje. Pokrajina se mu je zdela revna, berači pred cerkvami, občudoval je simbol upora Alcazar, o katerem so nekoč toliko pisali (Slovenec se ob tem spomni tragedije na Turjaku), kjer je vse obnovljeno, mladina pa ob tem ne čuti ničesar posebnega več (247). Dogovorjen je bil za pogovor v TV. V vojni je bilo veliko krvi, toda koliko več bi je bilo, če bi zmagali republikanci. Zdaj imajo diktaturo, toda kakšno v primerjavi z vzhodnimi!
Na poti jih je prehitela in ustavila policija, rekli so mu, da hoče kralj govoriti z njim. Spremljal ga je prevajalec, zato je kar na listek napisal, da bi se mu podrl ves načrt in da je že na TV povedal, kar je mislil. Kralju je zaželel vso srečo in pogum, da bi Španijo in Evropo obranil pred zmago levice. Policist je iz svojega vozila sporočil ta odgovor in dobil zagotovilo, da kralj to sprejema in da jih ne bodo več ustavljali (254). V Barceloni je že bral, kako so ga levi časopisi napadali zaradi tega, kar je povedal, ljudje, ki so ga spoznali, pa so ga hvalili. V Franciji so doživeli stavko vinogradnikov, ki so počrnili vse krajevne table. To je svoboda!
V Švici so vse uredili za pot v ZDA, spet bo šel najprej sam, žena z otroki pa šele, ko bo našel prostor. Po dveh letih se je za vedno poslovil od Züricha in od Evrope. Takoj je šel v Vermont na kupljeno zemljišče in bil zadovoljen z njim, čeprav bo treba še zidati in vse pripraviti za zimske mesece. Spet je šel študirat v knjižnico instituta Hoover. Novo bivališče je imenoval Pri petih potokih. Dva meseca je delal v knjižnici, kjer je našel veliko gradiva za svoje pisanje, slučajno pa mu je star ruski emigrant izročil vezan ruski časopis s podatki in slikami vseh, ki jih je opisoval (267): niti v Moskvi niso imeli tako popolnega izvoda.
Odpovedati je moral vabilo na govor v izraelskem parlamentu, a je pismo potovalo dva meseca in so bili seveda tam vsi razočarani. Moral je urediti svojo stalno preselitev v ZDA, njegov prihod je sovpadel z dvestoletnico ZDA – rasel bo z novim stoletjem. Razočaran pa je bil nad delavci, ker je imel vtis, da delajo tako malomarno kot v ruskih taboriščih. Vse načrte za preurejanje so morali dati v potrditev in šele septembra so zares začeli zidati. Ker pa je v leseni hiši uspel veliko napisati, mu je to popravilo slab vtis ob zidanju (272). Obe hiši, eno za pisanje, drugo za družino, je dal povezati z 20 metrov dolgim pokritim hodnikom, zavarovanim pred dežjem in mrazom – z dovoljenji za tak poseg pa so bile težave (»Svobodni svet!«).
Občutil je potrebo, da bi se v tej samoti zavaroval, ker je vsak lahko prišel do njega, vendar na zahodu niso mogli razumeti, kako se počuti nekdo, ki ga KGB stalno zasleduje, saj je prav na zahodu lahko delovala popolnoma svobodno (275). Selitev iz Züricha so lahko prikrili, ker so le najožji znanci vedeli, da jih ne bo več nazaj. Tam so pustili tudi vse pohištvo, prepeljali so le pisalno mizo, ki jo je dobil še iz St.Peterburga. Kljub temu je bila vsa prtljaga papirja in knjig v 120 težkih zabojih. Prav tako neopaženo je 30. julija tudi žena z otroki in Aljino materjo neopaženo prišla v ZDA. Ograjo okrog posestva so zaklenili 7. septembra, naslednji dan pa je v tisku eksplodirala novica, da se je Solženicin vselil v ZDA (277). Časnikarji so ga seveda takoj začeli oblegati, preletavali so jih celo s helikopterjem. Rahlo žično mrežo so razglasili za ograjo iz bodeče žice, za katero da Solženicin živi kot v Gulagu. Niso razumeli, da pisatelj potrebuje mir. Ker so od sosedov slišali, da je na posestvu tudi bajer, so se razpisali, da se je poboržujil in da ima celo plavalni bazen. In to naj bo demokracija, če ne smemo živeti v domačem miru (278)! Po vsem svetu je pisalo, da je v ograji električni tok, ruski emigranti, ki niso mogli do njega, so mu na listek napisali: »Za koliko si prodal Rusijo?« Tudi Stalinova hči je nasedla pravljici o električni ograji z bodečo žico, čeprav je svojo hčer znala dobro varovati pred nevšečnostmi.

V Švici so bili užaljeni ob novici, da so kar ušli. Priznava, da bi jim moral napisati prijazno pismo, preden je bomba eksplodirala. Zapisal je, da so mu prav v Švici prepovedali dajati politične izjave in kako bi mogel napisati, do so bežali pred KGB, ki jih je povsod oblegala. Z novimi sosedi je le navezal dobre stike in tudi v glavno mesto države Vermont je šel, da bi ustanovil založbo za izdajanje raziskav o novejši ruski zgodovini.
Bila bi hčerinska družba, povezana z njegovo švicarsko fundacijo. Z ženo sta nameravala izdati njegova dela v 20 zvezkih, saj je stalno dopolnjeval Otočje Gulaga, na tisk pa so čakale igre in filmski scenariji. Žena bi besedila lahko stavila kar doma na računalniku, s prijateljevo družino bi zmogli vse to založniško delo (283). Druga zbirka knjig bi bila Vseruska knjižnica spominov – emigrante je spodbujal k pisanju, dokler so še živi (tudi za Slovence koristen napotek!) Pošto so še vedno dobivali preko Bostona, ker so se bali kakšne nevarne pošiljke z razstrelivom, če bi bila naslovljena prav nanj. Pozimi ¹⁹⁷⁶⁄₇₇ je bila hiša pod streho, on pa je samo pisal, pisal (285).Tako intenzivno je nameraval pisati tri, štiri leta, trdno pa je upal, da bo še lahko pisal, ko se bo vrnil v Rusijo. Zahodna politika, novinarstvo in gospodarstvo mu je bila vedno večja motnja, Solženicin pa jim je postajal odveč, nerazumljen (288). Zavijal se je v molk. Podrobno je opisal, kako so z denarjem pomagali rojakom, ki so zbežali na zahod in tistim, ki so trpeli doma (²⁸⁹⁄₂₉₀). Aleksander Ginzburg je bil glavni člen v tem pretakanju denarja, ki je bilo uradno seveda kaznivo. Zveze so pokrivale tudi Ukrajino, Litvo in baptiste, ker pa se je povezal s Helsinškim komitejem za človekove pravice, si je nakopal nov zapor. Solženicin je seveda pisal proteste, Alja je potovala celo v Evropo, da je spodbujala k protestiranju, SZ pa ji je zato oktobra 1976 odvzela državljanstvo (294).
Gore pisem jim je pomagala prebirati Rusinja Irena Ilovajskaja, ki so jo spoznali v Švici in je prišla k njim v ZDA. Bila je tiskovna referentka, prevajalka in hkrati učiteljica otrok, ki jih prvo leto niso poslali v angleško šolo, najprej so se morali naučiti brati in to kar doma.
V Švici je oblast pripravila novo težavo Solženicinu, ki je honorar za Otočje Gulag prejemal na račun ustanove v Švico, na nakazila pa so pripisali še njegovo ime. Prisodili so mu skoraj 4 milijone švicarskih frankov zaostalih davkov. Švicarski upravitelj ustanove dr. Heeb je v začetku ta način plačevanja sporočil vsem založbam in posel je stekel brez težav. Ves čas so tudi neovirano nakazovali podporo tistim, ki so bili do nje upravičeni. Zdaj pa so ugotovili, da Solženicin ni napisal posebne darilne pogodbe: postal je kriv utaje davkov! To je občutil kot zahodni mlinski kamen, ki ga skuša streti, kakor ga je že prej stiskal sovjetski. Očital si je, da je ravnal kot bedak in osel (299). Pisanje davkarije pa so izvohali v züriškem socialističnem časopisu. Po vsej Evropi so se razpisali, kako Solženicin krade, glas je prišel tudi v Rusijo, kjer pa so mislili, da je ves fond izgubljen, zaplenjen. Pošteni ljudje so sporočili, da je podporo prejemalo 707 družin (301). KGB pa je prav takrat že eno leto imela Ginzburga v postopku – čudovito sta oba mlinska kamna sodelovala! Ko se je vse to dogajalo, pa je rokopis knjige Marec 17 narastel na štiri zvezke (302).
Švicarski škandal je razrešil šele nov strokovnjak, ko so predložili skrivno dopisovanje še iz SZ, da imajo pravico do honorarjev samo tisti, in njihove družine, ki jih oblast preganja. Več kot leto dni je trajalo to reševanje, hvaležen pa je zapisal, da je samo Švica bila zmožna preusmerjati denar do revežev v SZ. (Nisem povzel drobnega opisovanja na str. 308–318, kako so v SZ zoper njega objavljali ponarejene dokumente, ki naj bi dokazali, da je Solženicin pravzaprav tajni agent KGB). Na koncu tega dela svojih spominov je v skrbeh zapisal: Kdo bo vodil svobodno Rusijo, ko komunizem propade, vendar Solženicina v dvomih rešuje delo, ki ga opravlja s pisanjem in ga ima še za veliko let (319).
Otroci so doraščali: vsako jutro so fantje z očetom molili, da bi jim Bog dopustil vrnitev v domovino. Po svojem nekdanjem ruskem učbeniku jih je učil matematike, vmes korigiral, kar je žena vnesla v računalnik. Poleti so se kopali v potoku, že drugo leto so bili v Vermontu. Pozimi 1978 so ga vabili, naj bi imel predavanje ob sklepu študijskega leta na Harvardu. Tokrat je sprejel. Ker se je že štiri leta na zahodu boril zoper komunizem, ni hotel ponavljati, o čemer je že govoril, ampak je sklenil ožigosati pomanjkljivosti in slabosti zahoda (381). Govor je izjemoma napisal, prevajalka ga je prosila, naj omili ostrino, a ni hotel. Govor so že vnaprej napovedali in šele pozneje je izvedel, da so od njega pričakovali zahvalo za zahodno pomoč beguncem – torej protikomunističen govor. Večer pred govorom je bil s tujimi državniki povabljen na večerjo, poslušalo je kakih 20.000 ljudi, študentov, tujih in domačih gostov. Vse je bilo na prostem, pod platneno streho so bili samo gostje in govorniki. Drugi so pozneje vztrajali kljub dežju. Rektor je čestital absolventom, častni doktorat so prejeli on, predsednika Botsvane in Izraela ter danski antropolog Erik Erikson.
Solženicina so sprejeli z ovacijami, govoril je (s prevajanjem) uro dolgo, zvočniki so nesli njegove besede do vseh kotov parka. Vmes so mu ploskali, posebno ko je govoril, da se je treba otresti materializma. Prosili so ga za besedilo govora, razmnožili so ga v kakih 2000 izvodih nato pa se je začela bitka z iztrganimi citati v tisku v ZDA in v tujini. TV je snemala, Glas Amerike pa je oddajal tudi izvirnik v Rusijo. Naslednja dva meseca je trajalo odmevanje v tisku, kritika je bila komaj v zvezi z njegovim govorom, ki je imel naslov »Razkosani svet«, da je napačno vse presojati samo z zahodnega zornega kota, ki temelji predvsem na pravnem načelu, ki grozi z okamenelostjo, moralni principi komaj segajo v politiko, v gospodarstvo pa skoraj nič. Svobodoljubnost se je skoraj povsod izrodila v razvratnost, torej v smeri zlega. Zavest, da je človek odgovoren Bogu in tudi bližnjemu, je skoraj izginila. Človekove pravice so tako poudarjene, da pravice družbe kar izginejo (324). Javna občila niso predmet volitev, pa imajo vendar več vpliva kot zakonodajna, izvršna in sodna oblast. V tisku prevladuje politična moda, ne pa mnenjska svoboda (prav te izjave so mu posebej zamerili). Kopičenje bogastva je bolj upoštevano in zaželeno kakor vse drugo, ubija pa značaj in pogum, voljo do obrambe, tudi proti naraščajočemu terorizmu. Korenine tega so že v razsvetljenstvu, racionalističnem humanizmu, v tem, da je človek središče vsega in nad njim ni nobene sile. Brezverni humanizem je skupen zahodni družbi in komunizmu, zato zahodni inteligenti simpatizirajo z njim. Moralna kriza je posledica tega, da je politično in socialno dobilo prevlado nad Enim in Večnim. Treba je spremeniti skalo moralnih vrednot: nihče na svetu ne more najti drugega izhoda kot navzgor!
Mediji so iz govora povzeli nebistveno, predvsem so ga kritizirali, popolnoma pa prezrli najvažnejše (325). V več časopisih je bral nasvet: če vam tu ni všeč, pa pojdite. Zapisal si je, kako je pred tem predavanjem mislil, da živi v deželi, kjer svobodno poveš kar misliš, zdaj pa je spoznal, da tudi demokracija pričakuje prilizovanje (326). Niti veliki časopisi niso objavili celotnega besedila, ampak le odlomke, ki so jih lahko napadali, češ, kako more Rus razumeti nas? Pričakovali so zahvalo za to, da so mu tiskali knjige. Pisali so celo, da je hotel groziti z vesoljno sodbo, našli pa so se tudi časopisi, ki so ga hvalili, da je upal povedati resnico naravnost (330).
Odklonil je, da bi govoril tudi vojakom v Westpointu, ker bi to v Rusiji razumeli kot spodbujanje vojne proti domovini (331).
Naslednje strani spominov sem že povzel v začetku, kjer sem navajal blatenje avtorjevega življenja v različnih tiskanih izdajah, ki so jih širili v Rusiji in po svetu. Osnovno besedilo se konča na str. 387. V dodatku so na str. 388–415 besedila dokumentov, na katera se v besedilu sklicuje, na str. 414–422 pa so podrobne opombe k posameznim delom besedila. Knjigi je dodano tudi abecedno osebno kazalo (423–429). Lahko samo upamo, da bo tudi slovenski prevod spominov na ameriška leta oskrbela kaka založba. V knjigi seveda še ni zapisano, da se je leta 1994 res lahko vrnil v Rusijo.