Avtor: Tine Velikonja

Ne bi rekel, da sem rinil vanje, zvečine so se mi sami postavljali na pot, le nekaj sem jih moral poiskati. Gre za spomenike, posvečene slavnim dogodkom in junaškim ljudem iz obdobja NOB in Titove Jugoslavije. Predlani in lani sem sklenil obuditi spomine na nekdanje čase in kraje ter se zato z ženo Igo odpravil na pot. Zanimala sta me predvsem Beograd in Trebinje, v katerih sem leta 1955 služil vojaški rok, ter Primošten, kamor smo v letih 1978 do 1984 hodili na dopust. Titovi Jugoslaviji, ki se je razglašala za deželo delavcev in kmetov (morda še delovne inteligence), za zibelko bratstva in edinstva med narodi, nisem nikoli verjel. Že po zgodbi, kako je nastala, sem vedel, da ni tisto, za kar se predstavlja in kakršna se razkazuje svetu. Vse je bilo obrnjeno na glavo, svoboda je bila tiranija, enakost je pomenila privilegije, zgodovina je bila laž. Nikoli je nisem imel za svojo, nisem se ji prodal, zlasti pa nisem nasedel hohštaplerskim nastopom njenega vedno bolj senilnega maršala.
Na potovanju po nekdanji državi sem naletel na spremembe, ki bi me morale navdati s privoščljivostjo, pa sem ob njih začutil melanholijo, kot da so mi vzeli nekaj, kar je bilo del mojega življenja. Jugoslavijo kot državno tvorbo sem imel vseeno rad. Leta 1918 nas je rešila, brez nje bi se Slovenci utopili v germanskem in italijanskem morju. Nič bolje je ne bi odnesli, kot so jo Slovenci na avstrijskem Koroškem in Beneški Sloveniji na italijanski strani. Nadutih Avstrijcev in gostobesednih Italijanov sem bil hitro sit. Jugoslavija pa je bila še kar in je obetala, da bo šlo na boljše. Tisti, ki nam ni bila všeče njena ureditev, smo se potegnili v notranjo emigracijo in živeli po svoje. Na strokovnem področju sem tesno sodeloval z jugoslovanskimi kolegi in spletel z njimi pristna prijateljstva, bolj tesna celo, kot sem jih imel s slovenskimi.
Zlasti od leta 1980 do 1990, torej zadnjih deset let, sem jemal s seboj tudi ženo Igo in hčerki Urško in Mojco, rojeni leta 1978 in 1979. Postal sem slovenski posebnež, podobno kot je Peterle s svojimi orglicami. Ženi so začeli praviti »kongresna mami«, še kasneje pa so me kolegi iz nekdanjih republik, s katerimi sem ohranil stike, vpraševali, »kako su ove djevočice«. Sicer imam z ženo Igo težave povsod, kjer naju ne poznajo. Mlajša je 17 let, videti pa je še bolj, kot je v resnici, sam pa ne skrivam niti enega dne. Tako mi je redovnica v muzeju dala kompliment: »Imate zgodnu hčerku.«. Ko se na morju po popoldanskem spancu priklatim na plažo, kjer se Iga cvre že ves dan, me debelo gledajo in ugibajo, kaj imam z njo. Ko sem deklice vozil v vrtec, so se ženske vpraševale, kaj sem jim, oče ali dedek. Večina se je odločila za drugo različico. V gostišču na Širokem Brijegu naju je lastnica prijazno vpraševala, ali sva iz istega kraja. Nikakor se ji ni posvetilo, da imava kaj več med sabo.

September 2005

Po bosenski magistrali mimo Bihača in Ključa hitro prispeva v Jajce. Ne bom razlagal, kakšno razdejanje je pustila zadnja vojna, Bosanska krajina je zapuščena, večina hiš je požganih, nikjer ni videti žive duše. Pred nekaj leti so se po travnikih pasli tropi ovac, zdaj pa še tega ne. Življenje se je ohranilo samo v mestih, med katerimi je tudi Jajce. Hotel v centru urejajo. Priznam, da pri iskanju dvorane, v kateri je bilo 29. in 30. 11. 1943 2. zasedanje Avnoja, nisem najbolj prizadeven. Nerodno mi je vpraševati, kje je. V resnici mi sploh ni zanjo, želim samo videti, v kakšnem stanju se nahaja. Takrat so naplahtali Josipa Vidmarja, da je Tita, kljub temu da ni imel skoraj nobenih vojaških izkušenj, predlagal za maršala. Ko se sprehajam po mestnem središču, sem prepričan, da bom kar padel vanjo, pa ni nič. Drugo jutro švigneva mimo Travnika do Sarajeva kot puščica. Vtis je, da je preveč na novo zgrajenih džamij, v Sarajeva sva jih samo s pokopališča Jarčedoli naštela sedemnajst, pa je videti od tam samo vzhodni del mesta. Vse so kot iz škatlice in se slabo ujemajo z zanemarjeno okolico. Druga značilnost so blokovska naselja, pred katerimi so prav povsod, tudi v Sarajevu in v Beogradu, skladovnice drv, pripravljenih za zimo. Kaže, da centralna kurjava ne deluje. Po dolini Drine se vije drzna in slikovita cesta, pol v predorih, pol po viaduktih. V FOČI, ki so jo preimenovali v SRBINJE, si ogledava novo džamijo in spomenik: »Srbskim junakom in vojnim žrtvam, 616 po številu, ki so umrli za Republiko srbsko v domovinski vojni 1991–1995«. Vprašujem za partizanske spomenike, pa nihče ne ve zanje. Potem pa incident. Iga fotografira razvaline v središču mesta, ko se je skoraj fizično loti domačin: »A tako, tole podrtijo hočeš pokazati svetu, nič pa naših spomenikov in hiš!« Hoče ji iztrgati aparat, pa mu ne uspe. Hitro jo pobereva proč.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Tjentiše Tine Velikonja

Zares se ustaviva na Tjentišu, prizorišču slavne bitke na Sutjeski. Partizani so se leta 1943 dogovarjali z Nemci o nenapadanju in Tito ni mogel verjeti, da bo ofenziva tako huda. Zato se ni pravočasno umaknil. Glavnino s štabom vred so Nemci in Italijani obkolili. Tito je deloval tako zmedeno in prestrašeno, da je za las manjkalo, da ni izgubil glave. Zadnji hip ga je rešil Koča Popović in ga povedel čez Zelengoro na varno. Pred štiridesetimi leti, ko sem se vračal s Pelješca, je na tej livadi v srcu gorskih velikanov mrgolelo obiskovalcev. Komaj smo našli prostor za parkiranje, zdaj sva sama. Betonski spomenik (arh. Miodrag Živković) kljubuje času, od daleč je videti nedotaknjen in se pravljično ujema s prostorom, trava je prav tako zelena kot nekoč, lepo je pokošena, ko pa prideš zraven, ti ne uide, da so spomenik slabo gradili in železje prekrili s pretanko plastjo betona. Na vseh koncih sili ven zarjavelo železo. Zadaj na oltarju sredi ovenelih vencev listina, na kateri piše, da »makedonski komunisti polagajo denarce kot simbolno darilo na oltar junakov«. Res je tam kupček najmanj sto kovancev po deset par. En, dva, tri se znajdejo v mojem žepu. Zdaj v domači vitrini skupaj z drugimi malimi toplimi predmeti krasijo prostor. Na robu jase stojijo med drevjem mogočna poslopja za nekaj tisoč ljudi. Služila so za sprejem gostov, za prenočišča, za tabore socialistične mladine, tu se je dolga leta dogajala Jugoslavija v malem. Zdaj so stavbe požgane, izropane, brez oken, nikjer žive duše. Le na cesti skromen kiosk, kjer prodajajo spominke.

Trebinje je za Mostarjem največje hercegovsko mesto, znano pa precej manj. Mnogi Slovenci so v njem služili vojaški rok. Ko je stara Avstrija leta 1878 zasedla Bosno in si jo leta 1908 priključila, je postalo Trebinje pomembna postojanka na meji s Črno goro in Turčijo. Zato so ga dobro utrdili, po hribih postavili trdnjave, v mestu pa kasarno za pet tisoč vojakov. Leta 1955 je tam delovala šola rezervnih pehotnih oficirjev. Lepo in prijazno mesto, skozi katerega se vije bistra reka. Prepevali smo: »Trebišnjico, ti si reko malo, za vojnika ti bi dušu dalo«. In res je bilo tako. Po oficirski šoli v Beogradu sem vojaški rok nadaljeval kot zdravnik v garnizijski ambulanti v Trebinju, šel sem tudi na taborjenje in na marš mimo Bileće do Gackega. Vedno ni šlo gladko. Nekoč me je poklicala za obisk na domu naveličana ženska. Babnici ni bilo nič, samo dolgčas. Na listič sem napisal, da obisk ni bil potreben. V hipu se je zganila vsa komanda, kako da nisem vedel, da gre za družino narodnega heroja Save Kovačevića. Kapetan Muhamedagić, vodja ambulante, je bil ves podelan, major, vodja sanitetske službe pa je rohnel, da so se tresli zidovi. Ker ženski zares ni bilo nič in sem vztrajal pri svojem, se je vihar polegel, madež na meni pa ostal. Čez nekaj dni se je pojavil v ambulanti neznani oficir in začel brez besed stikati po omarah. Pa ga ustavim, da tega ne more početi kar tako, naj se predstavi in pokaže dovoljenje, poleg tega pa moti naše delo. Napihnil se je, da je oficir KOS-a, vojaške obveščevalne službe, in ima pravico delati, kot se mu zdi potrebno. Mene ni ganilo, pokazal sem mu vrata in ga nagnal. Vsega sem imel dovolj in pričakoval sem, da me bodo zaprli. Pavle Kogej in France Perko sta sedela v vojnem zaporu za manjše grehe. A ravno tisto leto je bilo najmehkejše. V Sovjetski zvezi se je življenje obrnilo na glavo, Hruščev je javno obsodil mrtvega Stalina, da je ukazal poboj poljskih oficirjev v Katynu, tudi naše je začela mučiti vest in vojska je onemela.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Trebinje Tine Velikonja

Spomenik NOB in glave osmih narodnih herojev v mestnem parku so morali postaviti kasneje, po letu 1960. Glavni spomenik, ki ga je obraslo bogato drevje, so si zdaj prisvojili mladi in prostor nastlali s steklenicami in čiki. Sredi belega dne posedajo po stopnicah in se zalivajo s sumljivo tekočino. Tri glave herojev so še na podstavkih, drugih pet je izginilo, med njimi tudi glava Save Kovačevića. Na drugi strani parka pade v oči na novo postavljeni kip kralja Petra I., družbo pa mu dela kip pesnika Jovana Dučića.
Ko so Avstrijci zgradili vojašnico, so mesto napolnili novi ljudje, zvečine Srbi. Leta 1955, ko sem služil vojsko, je bilo staro mesto, skrito za obzidjem, muslimansko. Tja vojaki nismo zahajali, pač pa v novi del, ki je bil srbski. Arslanagićev most so iz pet km oddaljene Lastve zaradi gradnje hidrocentrale na Trebišnjici preselili na vzhodni del mesta. Pod Miloševićem je postalo Trebinje središče srbske vstaje v Hercegovini. Zdaj so v starem delu lokali in trgovinice, muslimanov ni videti. Osmanpaševno džamijo, ki so jo podrli, so morali postaviti na novo. Za Trebinje sem izvedel takrat, ko sem prebiral poročila o topovih JNA, ki so od tod tolkli po Dubrovniku. Na griču Gračanica stoji nova pravoslavna cerkev, v kateri je pokopan Jovan Dučić. V stari Jugoslaviji je bil veleposlanik v ZDA in tam umrl. Zelo je čaščen. Šele zdaj so njegove ostanke prepeljali v domovino in na njegovem grobu zgradili to cerkev.
Primošten nama pripravi presenečenje. Hotel Azalejo, kot se imenuje sedaj, prej so bili to hoteli Zora, Slava in Raduča, so Hrvati prodali Madžarom, ti pa so ga v enem letu popolnoma obnovili in modernizirali. Novo pohištvo, televizorji, klimatizacija, hrane in pijače na pretek, vse vključeno v počitniški paket. Samo vrata odpreš in že si na plaži. Cerkvica še vedno kraljuje na vrhu griča, ki je bil nekoč otok, na pokopališču okoli nje poseda zvečer mlado in staro, največ ljudi se nabere ob sončnem zahodu. Stari župnik je poln notranjega ognja in znan po vehementnih nedeljskih pridigah.

Za pot domov izbereva Kninsko magistralo. Gračac. V parku razdejan partizanski spomenik, nasproti pa novi, posvečen hrvaškim braniteljem.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Gračac Tine Velikonja

Ob cesti proti GOSPIĆU v Ličkem Ribniku oklepnik s spominsko ploščo, posvečeno padlemu hrvaškemu vojaku:
Hrvatska je iznad svega. Samo Bog je
od nje veći a hrvatski narod preći.
V GOSPIĆU pred občinsko stavbo spomenik padlim v domovinski vojni, o partizanih ne duha ne sluha.

Junij 2006

Spet Primošten. Ker meniva, da v predsezoni ne bo gneče, izbereva avtocesto Karlovac–Split. Kakšna zmota. Pred predoroma skozi Malo Kapelo in Sv. Rok čakava skupaj skoraj tri ure. Nikogar ni bilo, da bi nas pravočasno usmeril na vzporedne ceste, ujeta sva v morju pločevine, cesta se vzpenja in je treba kar naprej speljevati v klanec. Za nazaj modro izbereva cesto mimo Knina do Bosanskega Petrovca in naprej po bosenski magistrali do Bihača. Kmalu za Bosanskim Grahovom kraško polje z osamelim spomenikom ob cesti. Napisna plošča je odtrgana, da ne veva, komu v čast je bila postavljena, na vsak način gre za partizanski spomenik. Splošni pojav je, da je na spomenikih odstranjeno, ukradeno, izropano vse, kar je kovinsko.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Drvar Tine Velikonja

Drvar je dobesedno razhajkan. Na severni strani prvotnega naselja so zgradili km dolgo vrsto značilnih socialističnih blokov z balkoni, kjer sušijo perilo in redijo kokoši, pred vsakim blokom pa gora drv. Nekoč bogata lesna industrija peša. V središču mesta naletiva na razpadajočo hišo z napisom, da je oktobra 1942 na tem kraju »tovariš Tito predal bojno zastavo II. proletarski brigadi«. Z avtom se odpeljeva do »Titove špilje«, po kateri je bil nekdanji Drvar znan. Servisna poslopja na vznožju so uničena, izropana, pot v breg je zanemarjena, dobro se moram oprijemati jeklene vrvi, da ne zdrsnem v prepad. Hišica, kjer je bil glavni štab in v kateri je Tito gostil tudi našega Ivana Mačka, je videti nova. Res je na njej napis, da jo je 1. maja 2006 postavila ameriška »bratska zajednica« kot darilo jugoslovanskim partizanom. No, »desant na Drvar«, 25. maja 1944, je bilo zadnje vojaško dejanje tovariša Tita na celini. Podobno kot na Sutjeski se je tudi tu obnašal panično, pravili so, da se je ob prvih padalcih, ki so se prikazali na nebu, brezglavo spustil po strmi poti do potoka na podnožju hriba in se skril pod most. Na silo so ga še pravi čas izvlekli ven, vodili navzgor in pripeljali na varno. Zatekel se je na otok Vis, kjer so ga varovali Angleži, od tam je izginil in se pojavil v Moskvi, kjer je preklical vse, kar je obljubil. Med drugim je pozabil na večstrankarski sistem in demokratične volitve po končani vojni. No, oktobra 1944 se je že sprehajal po osvobojenem Beogradu.

Bosanski Petrovac ima dve novi džamiji, zanimivo pokopališče s spomenikom Bošnjakom, ki so padli v boju s srbsko vojsko oz. JNA, družbo mu dela doprsni kip partizanskega pesnika Skenderja Kulenovića. Kilometer od mesteca proti Bihaču mogočen spomenik z raztegnjenimi kraki, za katerega ni mogoče razbrati, komu je namenjen, saj so z njega pokradli vse, kar je dišalo po kovini.

September 2006

Odhajava v Beograd, kamor naju je povabil arhitekt Dragoljub Mićović-Mićo, eden redkih preživelih članov 20-tisoč glave množice črnogorskih in srbskih četnikov ter njihovih spremljevalcev, ki so se od 1. januarja 1945 štiri mesece prebijali skozi partizanske in ustaške zasede in ob koncu vojne padli v partizanske roke v Radečah, Rimskih Toplicah, Kamniku in na Libuškem polju že na avstrijskem Koroškem. V zgodovino Libuška gmajna ne bo prišla, ampak namesto nje nemški Bleiburg. Tudi njegove žrtve bodo ostale bleiburške žrtve. Mićovićeva skupina 1.500 ljudi je bila zaprta v šoli v Dolu pri Hrastniku, 19. maja 1945 so ga starega 15 let skupaj z drugimi mladoletnimi moškimi in vsemi ženskami razen nekaj izjem izpustili, za ostalih 1.300 pa domnevamo, da so jih naslednje dni pobili na Starem Hrastniku. Teden dni za njimi, 2. junija 1945, so na isti kraj pripeljali prve domobrance s Teharij, med katerimi so bili tudi oficirji iz posutega bunkerja.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Bosanski Petrovac Tine Velikonja

V Beogradu ostaneva tri dni. Mesto šteje že milijon prebivalcev. Njegova lega je izjemna, vtis imaš, da stoji podobno kot Rim na sedmih gričih, ki so znatno bolj izraziti in razgibani kot rimski. Veliko zelenja, polno parkov, na ulicah pa sama mladina, lepo oblečena, dekleta brhka in vitka, fantje krepki in zdravi. Prehodiva ga po dolgem in počez in iščeva ostanke preteklosti. Na Titov grob seveda ne greva. Z ulicami so napravili red, tako je Maršala Tita postala Kralja Milana, Bulevar Revolucije Bulevar kralja Aleksandra, Trg Marksa i Lenina Trg Nikole Pašića, Moše Pijade Dečanska, Narodnog fronta Kraljice Natalije, Lole Ribara Svetogorska, Proleterskih brigada Krunska, 29. novembra Bulevar despota Stefana, Generala Ždanova Branimirova. 7. jula Kralja Petra Prvog. ipd. Presunila naju je velikost Hrama sv. Save in razkošnost opreme. Oblagajo ga z belim marmorjem oz. granitom. Veliko dela jih še čaka. V cerkveni ladji skladovnica obdelanih kamnov, večina je skrita v zabojih, na katerih piše Marmor Hotavlje. Dobro se nama zdi, da so izbrali slovensko podjetje. No, najinemu razigranemu gostitelju se je samo enkrat pomračilo čelo, na Kalemegdanu namreč pred grobnico, v kateri so pokopani Ivo Lola Ribar, Moša Pijade, Djuro Djakovič in Ivan Milutinović. Isto je povedal, kar čutimo tudi mi ob grobnici herojev sredi Ljubljane, da grobovi spadajo na pokopališče.
Po treh dneh brezskrbnega pohajkovanja, ki nam ga Mićo popestri z gostijo na ladjici na Donavi in z večerjo v Skadarliji, ponovno na pot. Štiri dni časa imava, da se pripeljeva v Primošten. V Čačku občudujeva mogočno Mercatorjevo trgovino, v Užicah se spraviva na strmo pokopališče pred mestom. Na nagrobnikih so zarisane peterokrake zvezde, čeprav je očitno, da ne gre za partizane. Najin gostitelj nama je svetoval Ravno Goro, kjer stojita spomenik Draži Mihajloviću in hram v njegovo čast. Premisliva se in skleneva, da greva raje v Srebrenico. Na poti do Bajine Bašte se povzpneva na 805 m visoko Kadinjačo z mogočnim spomenikom branilcem Užiške republike (arh. Miodrag Živković). Zgodilo se je 29. novembra 1941, ko je na tem kraju pri obrambi Užiške republike padel ves Delavski bataljon. Zanimivo je, kot izvemo z napisa, da je spomenik 23. septembra 1979 odkril Tito, torej leto pred smrtjo. Mogočno delo, ki pa je žal zapuščeno, spet sva edina, ki se zanimava zanj. Podobno kot na Sutjeski je beton slabe kvalitete, glazura odpada. Za primerjavo so temelji stebrov za stolpe na nekdanji nemški meji na grebenu med Toškim Čelom in Šentvidom po 65-ih letih kot novi. Nedaleč stran v drevju gostišče, iz katerega odmeva glasba, čeprav ni videti, da bi imelo kaj gostov, veliko parkirišče pred njim je prazno.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Kadinjača Tine Velikonja

O Srebrenici sem pisal posebej, zdaj se vračava čez planino Taro in nadaljujeva proti VIŠEGRADU. Tudi ta cesta je nova, moderna, zgraditi so jo morali v zadnjih letih skupne države. Primerjava jo s cesto mimo Žužemberka, ki jo krpamo in širimo že najmanj deset let. Res je denar tekel po Savi navzdol. Ustaviva se in prespiva v Višegradu. Stari most Mehmeda Sokolovića so zaprli za motorni promet, zdaj se da lagodno sprehajati po njem. Drina je že jezero zaradi pregrade za hidrocentralo v Bajini Bašti. V centru mesta nova spomenika, prvi je posvečen Ivu Andriću, drugi srbskim osvoboditeljem. Vprašujem mimoidoče, kje je partizanski spomenik, pa me debelo gledajo in odkimavajo z glavo.
Mićo nama je svetoval, naj si ogledava Rudo, odkoder je doma. Prav od tam, s tromeje med Srbijo, Bosno in Črno Goro, se je januarja 1945 podal na pot proti Sloveniji. Odločiva se za enodnevni izlet v to mestece na Limu. Ni nama žal, ne zaradi kraja samega, ampak zaradi soteske, skozi katero se mora prebiti reka Lim, preden se izlije v Drino. Za Rudo smo se učili, da je bila v njem v jeseni 1941 ustanovljena I. proletarska brigada. V resnici je bilo mestece med vojno zvečine v četniških rokah. Ravno takrat pa so jih pregnali Italijani, od nekod se je pojavil Tito in hokus-pokus ustvaril zgodovino. Res stoji sredi skaženega kraja spomenik, na njem pa iz obledelih črk komaj razbereš, komu je namenjen. Bolj živ je novi spomenik z napisom: »Da se ne zaborave, poginulim srpskim borcima u otadžbinskom ratu 1992–1995«. Na zgornjem robu petnadstropni bloki z značilnimi skladovnicami drv pred hišo.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Rogatica Tine Velikonja

Na poti proti Sarajevu se ustaviva v Rogatici. Partizanski spomenik na trgu je izropan, v samem centru sktoji spominska kapela, posvečena padlim v domovinski vojni 1991–1996:

»Samo buktinjama zbori se u tmini

u zrcalu mača budučnost se slika
preko groblja idu puti veličini
slava, to je strašno sunce mučenika.«

(Jovan Dučić)
Sarajevo ni samo glavno mesto, ampak je posesalo tudi vse bogastvo dežele, vanj se je zgrnilo, kar leze in gre v Bosni in Hercegovini. Ogledujeva si znamenitosti, kot da bi bila prvič v tem mestu. A vsakokrat je drugače. Na steni častitljive džamiji pred Baščaršijo napis:

»Zahvaljujuči Alahu završena je opravka i adaptacija Gazi-Husrevbegove džamije i pratećih objekata od sredstava koja je donirala vlada bratske Kraljevine Saudijske Arabije.« 06.07.1998 g.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Neretva Tine Velikonja

Glavno pokopališče je Bare, tam so pokopani tudi najvišji bosenski revolucionarji in politiki. Njihovi grobovi so za naše razmere skromni, nič večji kot drugi, le na lepšem kraju. Naju pritegne pokopališče Jorčedoli na vzhodnem delu mesta. Treba je v hrib. Od tam naštejeva 17 džamij. Ni ti čisto jasno, zakaj toliko pokopališč, potem pa izveš, da muslimanov ni dovoljeno kremirati. Vsak mora dobiti pravi grob. Iščeva partizanske spomenike. Edinega zaslediva ob gorski cesti na pobočju Trebevića, ko se peljeva na Jahorino in naprej v Pale. Spomenik je monumentalen, vendar tako preraščen z grmovjem in trnjem, obenem pa gleda proti mestu, da ga ni mogoče ujeti v aparat.
Skozi Jablanico sem se peljal že večkrat, nikoli pa si nisem vzel časa, da bi si ogledal most čez Neretvo. V bitki ob Neretvi februarja in marca 1943 je igral glavno vlogo. Partizani so nalašč opustili gverilsko in se šli frontno vojevanje. S tem so želeli impresionirati zaveznike, kar jim je tudi uspelo. Vse svoje bitke so proglasili za bitke za ranjence. S tem so poudarjali njihov humani značaj. Za razliko od slovenske partizanske sanitete, ki je postavljala skrite bolnišnice, kar pa je zahtevalo izjemno organizacijo in konspiracijo, so drugod ranjence vlačili s seboj. Ob Neretvi naj bi se jih takrat nabralo kar štiri tisoč. Tito seveda takrat ni prelisičil nikogar, ampak napravil usodno napako in dal podreti železniški most čez reko, s tem pa si zaprl izhod v Vzhodno Bosno. Potem pa se je izkazalo, da je umik izvedljiv samo v to smer. V vodo so morali pometati vse težko orožje. Kako se je dalo po pontonskem mostu, postavljenim nad porušenim, prenašati ranjence, pa bog pomagaj! Kar deset dni, od 6. do 15. 3. 1943, so se mučili z njimi.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Mostar – Partizansko pokopališče Tine Velikonja

Odcep proti mostu zgrešim in moram nazaj. V mestecu je sejem in se celo peš komaj prebijeva do reke. Most je ostal po snemanju filma Neretva, samo kopija prvotnega. Čez reko je bil napeljan na njenem najožjem delu, kjer je najbolj deroča, nad pravo sotesko. Od mostu strmo tiči v reki samo njegova vzhodna polovica, zahodno je voda potegnila vase. Po stezi se s težavo prebijeva do brega. Staro železo. Zgoraj železniška kompozicija kot spomenik in mogočni »Muzej bitke za ranjenike«, ki žalostno sameva.
Mostar si ogledava po dolgem in počez. Grozljiva je razdelitvena črta, ki teče od severa proti jugu ob desnem bregu Neretve. Na zahodu hrvaški, na vzhodu muslimanski del. Na obeh straneh požgane palače in stanovanjski bloki, kot bi šla čez invazija v Normandiji. Sredi ruševin spomenik zahvale Španiji z imeni vojakov, ki so padli kot člani mirovne misije v zadnji vojni. Stari most čez Neretvo spet stoji, kamen na kamen, precizno in kvalitetno, tudi ulice v mestnem jedru so dobile nova imena, nekatera so naravnost osupljiva: Kardinala Stepinca, dr. Ante Starčevića, Blejburških žrtava, Kralja Krešimira IV, Kralja Budimira, Kralja Zvonimira, Kralja Tomislava, Kneza Domagoja, Kneza Višeslava, Kraljice Katarine, Dr. Mile Budaka itd. Pred mestno hišo novi spomenik, posvečen padlim v domovinski vojni.

Naletiva na dva spomenika partizanske preteklosti. Sredi mesta je »Spomenik palim rodoljubima v NOR-u«. Tako piše v »Hercegovini«, knjigi, ki je izšla leta 1980. Videti je kot vodnjak oz. vodomet, seveda brez vode, v sredini polovična roža z betonskimi listi. Napisne plošče so odstranjene oz. pokradene. Sledeč načrtu mesta prideva na partizansko pokopališče (arh. Bogdan Bogdanović). Ogromen kompleks, ki zajema dober hektar površine. Na vsakem nagrobniku ime padlega partizana, vsaj tisoč jih je, a zvečine so razbiti ali prevrnjeni. Tudi sicer je kraj zanemarjen. Mostarčani so si ga izbrali za pasje sprehajališče, očitno pa slabo skrbijo za njihove iztrebke. Skrbno morava paziti, kje hodiva. Na vseh koncih razmetane pločevinke, črepinje razbitih steklenic in papir. Katastrofa. Prebiram opis, kakšen je bil videti spomenik: »Vodne kaskade žuborijo med kamnitimi ornamenti in motivi, med nagrobniki in reliefi, simbolično izvirajo sredi kamnitega neba, kjer so ti ljudje z lastnimi življenji dokazali predanost svobodi.« Vprašam prvega sprehajalca, kako da to trpijo. Lakonično odvrne, da mladim ni mogoče prepovedati, da bi hodili sem, ne da se jih nadzirati, na pokopališču se zadržujejo predvsem ponoči, popivajo in se veselijo, na spomenik in njegove kamne se spravljajo iz dolgočasja, ne iz hudobije.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Popinsko Polje Tine Velikonja

PRIMOŠTEN je še bolj blesteč kot lansko leto. Najbolj zahodno stavbo so opremili izjemno razkošno in nama kot stalnima gostoma prav tam dodelili sobo. Šele ko sva se vrnila v Slovenija, sva prebrala v časopisih, da so kmalu nato pripravili srečanje znanih evropskih politikov.
Za povratek izbereva Kninsko magistralo. V LJIGU eden redkih nedotaknjenih partizanskih spomenikov, le na podstavek je nekdo za šalo napisal letnico 1991.
Na Popinskem Polju pri kraju Otrić, pri odcepu v Donji Lapac in Srb, stoji monumentalni spomenik, posvečen partizanom, ki so padli na tem kraju pozimi leta 1944. Obtolčen, pozabljen. Nekaj km naprej ob cesti še en partizanski spomenik, na njem plošče pokradene, zato tudi nisva mogla izvedeti, kaj slavi.

Zaključek

Tako kot ni mogel nositi življenja komunizem, ker je bil osnovan na trhlih in zlaganih temeljih, so kratkega veka tudi pomniki o njegovi prisotnosti in delovanju. V državah, ki so nastale po razpadu Titove Jugoslavije, so z njimi pretežno opravili. Poraz Miloševićevih idej in JNA je pomenil tudi končni poraz komunizma na jugoslovanskih tleh. Vojaki JNA so dejansko isti partizani, ki so se leta 1945 polastili Jugoslavije in jo za 45 let zaprli za železno zaveso. Skoraj pol stoletja je trajalo, preden smo se ga znebili. Kljub temu pa ni prav, da pomniki, ki pričajo o tistem času, v takem obsegu in tako hitro propadajo ali se uničujejo. Vemo, da je pri tem veliko prispevala vojna vihra med leti 1991–1995, ki je divjala mimo njih in ko se je dalo brez kazni početi karkoli. Del zgodovine so in naj ostanejo, vsaj tisti, ki nosijo sporočilo in imajo umetniško vrednost, zlasti pa naj se nihče ne dotika grobov.
Tudi v Sloveniji razmišljamo o tem, da bi nekaj najbolj nesmiselnih spomenikov preselili na ustreznejši kraj, nepomembne pa odstranili. Sarkofag s heroji pred Narodnim muzejem spada na pokopališče, Kardeljev in Kidričev kip v vojni muzej, Spomenik revolucije pa naj ostane, da je ne bomo pozabili. Nekaj je bilo že govora o selitvi, a hitro zamrlo. Razumljivo je tudi, zakaj. Akcija bi izzvala nepopisne proteste na slovenski levici, zlasti med borci, saj bi šlo »za poseg v pridobljene pravice«. Pa bi šlo samo za redukcijo, za povratek na normalno stanje. Imamo namreč štiri tisoč partizanskih spomenikov, ki imajo status grobišča, in dva tisoč, ki imajo status kulturnega spomenika. Danes dobesedno onesnažujejo slovensko pokrajino in dajejo vtis, da Slovenci sploh nimamo druge zgodovine in je enobe vse, kar imamo povedati o sebi in kar lahko razkazujemo.
Samo v Sloveniji je nekdanjim komunistom posrečil manever, da so se tako temeljito skrili za NOB, da jim ne moremo do živega. Citiral bom Justina Stanovnika (Stane Okoliš in sod., Slovenska duhovna in politična drama 20. stoletja, Družina, 2007, 152):
»V celoti gledano so komunisti spoznali, da partija in revolucija ne dajeta več legitimnosti, zato ju je treba zreducirati na neljubo akcidenco, izpostaviti in dvigniti pa »tisto večino, ki se je opredeljevala in tudi dejansko bojevala za ideale NOB« in nam zapustila »duhovne in moralne vrednote, na katerih naj bi slonela tudi sedanja in bodoča ureditev«. (Dr. France Bučar, Delo, 18. 6.). Cilj tega drugega dela manevra je bil, odnosno je ta, da se postkomunisti etablirajo kot dediči enobeja. Enobe je bila čista rezistenca – čisti upor proti okupatorju – in ni imela nobene notranje zveze z boljševizmom. Zato tudi ni bilo nobene boljševiške agresije na slovenski narod. Kdo pa naj bi jo izvedel? Partija kot neentiteta? Enobe kot neideološka večina Slovencev? Kaj pa štirinajsttisoč pomorjenih slovenskih fantov in šesttisoč izgnanih Slovencev? Fikcija, revanšistična fikcija.«
Slovenija je s svojimi šest tisoč nedotaknjenimi spomeniki iz dobe enobe in komunističnega totalitarizma edina enklava na evropskem zemljevidu, ki ostaja pri starem, neljuba dediščina nam je ostala na grbi in dolgo bo trajalo, preden se je bomo znebili, tudi Titove ulice v Mariboru, Titovega kipa v središču Velenja ter Kardeljevega in Kidričevega kipa pred Cankarjevim domom v Ljubljani.