Avtor: Vanja Kržan

Tudi tokrat je cilj moje poti Gorenjska. Podkoren, idilična gorska vasica z nekaj starimi, tipično gorenjskimi in bahavimi hišami, me je pozdravila v razkošnem pomladnem zelenju, stisnjena v ozki dolini Save Dolinke, zazrta v mogočne Julijce pred seboj. Ždi ob vznožju Karavank ob bistrem potoku, ki priteče iz njihovega osrčja. Pred vojno je bilo ob potoku kar nekaj žag, cvetela je trgovina z lesom. Za marsikaterega takratnega turista je bil Podkoren najlepši kraj pod soncem. Človek si težko predstavlja, da sta nemška okupacija, še bolj pa partizanski teror tako brutalno planila v to prelepo vasico z nekdaj prijaznimi domačijami.
Zdi se, da je to okolje preveč lepo za poslušanje žalostnih zgodb, ki butnejo vame! Kako je možno, da je uspelo partizanskemu gibanju med vojno in terorju po njej zasejati sovraštvo, strah in odtujenost med vaščani, ki se vleče vse do današnjih generacij? Ali res zaenkrat še ni možna sprava, ki bi osvetlila dogodke s strani zmagovalcev in poražencev ter očistila in umirila ene in druge. »Pustimo počivati umrle v miru,« mi je svetovala osemdesetletna vaščanka. »Za nas je stvar končana,« me je poučil predstavnih mlade generacije, čeprav se ni še nikoli zanimal za začetke ‘teh stvari’ in mu je vseeno, če ni poznal svojega ubitega starega ata. In še z mnogimi podobnimi modrovanji so umirjali mojo, verjetno preveč očitno prizadetost in vznemirjenje.
Razen enega sogovornika so vsi hoteli ostati ali anonimni ali niso ‘nič kaj dosti vedeli’ ali so bili odločeni, da ne spregovorijo. Razumem, da so bili večinoma med vojno še otroci, stari tri ali štiri leta ali rojeni šele po vojni in se dogodkov ne morejo spominjati. Toda neka gospa me je odpravila z besedami: »Ljudje hočemo imeti mir! Prej so šestdeset let gonili svojo resnico, vi pa zdaj hočete odkrivati drugo. Dajte nam že enkrat mir!«
Še vedno težko razumem, da mi nihče od sorodnikov, ki jim vojna in revolucija ni prizanesla, ni hotel niti pokazati, kaj šele posoditi za objavo fotografij sorodnikov. Še bolj nenavadno pa je, da mi niti fotografij predvojne ali povojne vasi ali fotografij, ki prikazujejo predvojno življenje na vasi, ni hotel nihče posoditi. Končno sem naletela na prijaznega gospoda, ki je ustregel moji želji. »Podkoren je majhna vas, vse se izve, mi pa se nočemo nobenemu zameriti,« so me poučevali.
Končno sem naletela na pokončnega domačina, ki je ustregel moji želji in mi posodil fotografije za objavo v Zavezi. Edini, ki ni hotel ostati anonimen in se ne boji povedati za ubitega očeta, je sedemdesetletnik z otroško in plemenito dušo. Žal pa prav on nima nobene fotografije, ker se je po smrti brata od doma odselil. Očeta, ki so mu ga ubili, se ne spominja, nanj ga ne spominja nobena fotografija.
Preden sploh začnem s pisanjem, me je neki Podkorenčan podučil, da moram najprej zarisati zgodovinski okvir. Vas se je ob začetku vojne razcepila na dve strani: eni, petokolonaši so se objemali z okupatorjem, drugi se niso. Župana v Kranjski Gori in v Ratečah sta bila oba za Nemce in oba sta imela še kopico somišljenikov. Kdo pa je bil za Nemce v Podkorenu, ni povedal. Ugotavlja, da prav zato še danes vsaka stran po svoje razlaga medvojne dogodke in interpretacija enih in drugih je zelo subjektivna. Ni pa povedal, kar sem tudi slišala v vasi, da so se ljudje razcepili zato, ker so bili eni za komunizem in revolucijo in so v njej sodelovali, drugi pa so bili proti revoluciji in terorju. Omenil mi je dogodek, ki ga od danes živečih ni nihče videl, o njem pa se sliši mnogo različic. Ko sem se seznanila z dogodkom, sem ugotovila, da je bila tudi njegova interpretacija različice dokaj subjektivna. Tej razcepljenosti na dvoje pa je treba dodati še ‘kup zakulisja’, je dodal. Verjetno je mislil na zahrbtne, zakulisne igrice, ni pa omenil bolečine in storjenih krivic tistim, ki so bili žrtve teh igric. Ali je premlevanje različic enega in istega dogodka pomembnejše od žrtev?
Druga stran pa trdi, da nihče ni dejansko delal z Nemci in bi npr. šel po njihovem naročilu v gozd in ustrelil tega ali onega gošarja ali jih izdajal Nemcem. Nemci so bili oblast in treba je bilo izpolniti njihove odločbe, kot jih je npr. moral kmet, če ga je v kraju nemška oblast imenovala npr. za referenta za prehrano.
Vojna sama po sebi v teh krajih ni bila huda, sta si edini obe strani. Druga stran trdi, da večinoma nobeden od gošarjev ni šel v gmajno iz prepričanja, da bo osvobodil Slovenijo. Odhajali so večinoma delomrzneži, pijančki, koristolovci pa tudi kakšen naiven idealist. Hudo pa se je pričelo po vojni. Morda preseneča trditev prve strani, da je bila večina tistih, ki so delali za okupatorja, po vojni nagrajena z dobrim življenjem, somišljeniki partizanov pa so bili po vojni izseljeni na Kočevsko. Po vojni so petokolonašem zemljo zaplenili, in ko so se vrnili iz povojnega izseljeništva na Kočevskem, jim je bila vrnjena, medtem ko so somišljenikom partizanov zemljo nacionalizirali in se jim zato ni mogla vrniti. (Morda se je to razlikovalo iz kraja v kraj in velja za Podkoren ali njegovo družino.) Druga stran pa meni, da je prav ta trditev zelo subjektivno interpretirana: po vojni so bili na Kočevsko izseljeni vsi, ki so imeli premoženje ali bili proti komunizmu, čeprav so med vojno hranili, obuvali in oblačili partizane ter hodili k njim na vezo, skrivaj trosili po vasi propagandni material, tudi če niso bili somišljeniki partizanov. Mnogi pa niso bili samo izseljeni, ampak po vojni zaprti in pobiti, na kar prva stran pozablja.

Opis slike: Podkoren, ki ga danes ni več

Naj pričevanja Korenčanov govorijo sama po sebi. Kot smo lahko že videli, so še danes polna trditev, vprašanj in domnev. Morda se bo v kakšnem pričevanju zrcalila tudi bolečina nazaceljenih ran in napravila na čitalca ‘nasprotne strani’ vtis ‘subjektivne interpretacije’. Zapisala bom to, kar so mi hoteli povedati poraženci revolucije, pa tudi to, kar sem prečitala v knjigi Joža Vidica, avtorja s strani zmagovalcev (Sedem krst za Ronkarjevo družino, Založba Borec, Ljubljana 1978). Naj bodo pričevanja osvetljena z ‘obeh strani’ in zato čim bolj objektivna.

Vaške zdrahe

Korenčani sami povejo, da vojne niso občutili tako boleče kot po drugih krajih Slovenije. Nad vasjo je v nekdanjem letovišču Zagrebčanov prebivalo nekaj nemških obmejnih stražarjev in carinikov, ki so jim domačini rekli colarji in niso izvajali kakšnega posebnega pritiska. Izseljeniški val nemških okupacijskih sil leta 1941 se Korenčanov ni dotaknil, posameznike so izseljevali ali zapirali kasneje, ko se je pojavilo partizanstvo. V prvih dveh letih vojne je bilo precej šibko. V hudi zimi ¹⁹⁴²⁄₄₃ partizanov ni bilo čutiti, gorata pobočja doline so bila za boj neprimerna. Tudi kakšnih diverzantskih akcij partizani niso izvajali, ker dolina s strmimi pobočji ni bila primerna za skrivanje. Največja bolečina domačinov je bila mobilizacija mladih fantov v nemško vojsko. Kakšnih štirinajst je bilo mobiliziranih, vrnila se jih je le polovica. Padlim in pokopanim v tuji zemlji so lahko domači šele pred leti vzidali spominsko ploščo na severni strani cerkve, poleg tiste iz prve svetovne vojne.
Ob začetku vojne je bil kmet Jože Gregori, po domače se je reklo pri Blaželnu, eden izmed znanih in vplivnih, predvsem pa poštenih vaščanov. Imel je družino s tremi hčerami in s sinom, pa grunt, svojo žago, gostilno in trgovino z lesom. Torej tipičen predstavnik ‘kulakov’, kot jih je ožigosal in obsodil na smrt revolucionarni Kardelj. Morda mu je na tihem zavidal kakšen delomrzneš ali pijanček. Gregori je bil velik poštenjak in z nikomur v sporu. Poštenje in lepo sožitje je pričakoval tudi od drugih. Poštenje je hotel privzgojiti sosedovemu fantu, Mihu Arihu. Njihovo posestvo je bilo manjše, zato je Mihov oče po malem mizaril in dal Miha v uk k mizarskemu mojstru. Skupaj s še enim vajencem je Miha hodil po deske na Blaželnovo žago.
Nekoč se je Miha pri svojemu mizarskemu mojstru pobahal: »Če potrebuješ deske, jih z lahkoto dobiš. Ko naložiš vse, ki jih je mojster naročil, zmečaš na vrh še nekaj desk in odpelješ.« V predvojnih časih se je temu reklo kraja in poštenje je bila cenjena vrlina. Blaželnov ata, gospodar žage je za te kraje zvedel od drugega vajenca pri mojstru. Stopil je do njega. Hotel je zvedeti, kdo je pripeljal deske z žage. Mojster je poklical oba vajenca. Blaželnov ata ju je zaslišal: »Koliko desk več sta vzela?« – »Nobene,« je bil Mihov odgovor. Na ponovno vprašanje je bil zopet njegov odgovor: »Nobene«. Blaželnov ata je obema primazal klofuto in šele potem je drugi vajenec priznal: »Nekaj več.« Miha pa še vedno tajil: »Nobene.« Zdaj je dobil nekaj več krepkih zaušnic s pojasnilom: » Da si boš zapomnil, da se ne laže in ne krade!« Taki so bili nekoč vzgojni ‘prijemi’. Pri nekaterih so se obnesli, pri Mihu ne.
Naslednja stvar, ki je skalila mirno sožitje obeh družin, so bile Arihove kokoši. Na Blaželnovi njivi je pričel kaliti ječmen. Vendar so cele zaplate ostajale prazne, ker so ječmen sproti pozobale Arihove kokoši, s kokljo in piščeti na čelu. Gospodar je opozoril Arihove, naj pazijo na kure. »Kure niso naše,« je bil vedno enak odgovor. »Pazite nanje, zaprite jih, ker bo na novo posejani ječmen zastrupljen.« Dejansko ga je Blaželnov ata namočil v strupeno kemikalijo in ker Arihovi kokoši še vedno niso zaprli in so se še naprej gostile z ječmenom, so poginile, s kokljo in piščeti vred.

Vdor partizanščine v vas

Ko je v Zgornjesavski dolini dokaj pozno pričelo nastajati partizansko gibanje pod vodstvom Ivana Krivca – Pavla, ki ni bil domačin, se jim je iz Podkorena pridružil med peščico drugih. Miha Arih in dobil partizansko ime Klemen. Njegova sestra Celestina je zapisala: »Vcepila sem mu ljubezen do gora, skupaj sva planinarila in se smučala. Brat se je razvil v odličnega plezalca, alpinista. Bil je član jeseniškega planinskega društva Skala. Pred vojno se ni vtikal s politiko, privlačila ga je le narava.« (Jože Vidic: Sedem krst za Ronkarjevo družino, Založba Borec 1978). Vendar smemo domnevati, kot bomo videli kasneje, da ga je partizanstvo kmalu posrkalo vase. Morda ga je med drugim za partizane navdušila tudi Celestina, ki je bila sama od vsega začetka somišljenica in sodelavka gošarjev v teh krajih in bila s kakšnim od njih zelo tesno povezana. Gotovo pa je Miha pri političnih urah v hosti kmalu sprevidel, da mu po vojni ne bo treba biti več za vajenca pri mizarskem mojstru. Nastopili bodo časi, ko bo premoženje kulakov pravično razdeljeno in njihova oblast nad zatiranimi uničena.
Po vsej verjetnosti ni Miha nikoli pozabil klofut lastnika žage in nesrečnih kokoši, ki so pokljuvale zastrupljena ječmenova zrna. Ko je v gmajni slišal za novo ideologijo, po kateri morajo biti kulaki iztrebljeni, lahko domnevamo, da je privolil v likvidacijo ‘kulaka’ Blaželnovega ata, ki ga je nekoč pred vojno oklofutal. Tudi doma pri Blaželnu so domnevali, da bi bil lahko nekdanji konflikt med atom in Mihom povod za povelje, da se ata likvidira.
Blaželnovi so imeli senožet v Karavankah in se tam večkrat srečevali z gošarji, ki so se potikali tam okrog. Vedno so jim pripeljali vse, kar so gošarji potrebovali in jim naročili. Domači sin je hodil tudi na veze k nekemu Mišku iz Bohinja, ki mu je dajal različen propagandni material, da ga je raztresal po vasi. Vendar je bilo to za gošarje vse premalo. Če si bil priden, sposoben in premožen, predvsem pa, če si imel nekaj več ali če te je imel kdo od partizanov na piki, nisi bil nikoli varen pred njimi.
Nekega zimskega večera leta ¹⁹⁴³⁄₁₉₄₄ so trije gošarji stopili v domačijo pri Blaželnu. Mama in najmlajši sin sta bila v zgornjih prostorih, ata z dvema hčerkama pa spodaj v hiši. Obema so ukazali naj gresta ven. »Jaz sem likvidator jeseniško-bohinjskega odreda,« se je predstavil tisti s pištolo v roki. Po rodu je bil Jeseničan. »O vas imamo same slabe informacije,« se je začel likvidator zapletati v pogovor z Blaželnom. Ta je takoj uvidel, kakšne in čigave informacije utegne imeti. Povabil ga je za mizo in mu pojasnil vse v zvezi z ukradenimi deskami in zastrupljenimi kokošmi. »Če pa je tako,« je uvidel likvidator, »zaradi tega ne bom pobijal.« Ta ‘pomilostitev’ je bila svetla izjema pri njegovem morilskem početju, saj so svinčenke iz njegove pištole pokosile sovaščana, kot bomo videli kasneje.

Opis slike: Trg v Podkorenu – Korita pod lipo ni več

Po vojni so Blaželnovim pustili kmetijo, vzeli pa žago in gostilno. Malo pred tem se je Blaželnov ata v gostilni srečal s svojim nekdanjim ‘likvidatorjem:’
Bil je zelo dobre volje, objel je Blaželnovega ata in mu rekel: »Tako vesel sem, da vas takrat nisem ustrelil.« Kasneje se nista nikoli več srečala.
Povrnimo se zopet k Mihu. V Podkorenu in bližnji okolici je veljal za vedno bolj ‘prekaljenega’ gošarja, saj je največkrat on vodil rekvizicije in fantom, če je bil kateri še doma, dajal povelja, da se jim pridružijo v hosti.
Zvečer 9. februarja 1944. je Miha s svojimi soborci skušal vdreti v hišo Franca Pečarja, po domače Sencovega ata iz Podkorena. Najprej si oglejmo, kaj je o tem zapisal Jože Vidic v omenjeni knjigi. Kdo mu je povedal o dogodkih tistega večera ni zapisal.
»Kmet Franc Pečar, po domače Senca, (pravilno Sencov ata ali pri Senc op. p.) iz Podkorena je bil dober gospodar, pobožen, varčen, celo skopuški. Hitlerjevemu režimu je bil ponižno vdan, ob nekaterih ukrepih pa kar zagret. Nemške oblasti so ga imenovale za referenta za prehrano.
Če je odgovoren za prehrano, potem naj poskrbi še za nas, smo modrovali in se napotili v vas. In tako smo nekega januarskega večera 1944 leta stopili v njegovo hišo.
Nahrbtniki so prazni, v želodcih se prepleta pajčevina, moč nam peša, smo potarnali gospodarju.
Ne dam ničesar, je zarobantil. Sami vzemite, kar potrebujete. Podpirati partizane je kaznivo dejanje.
Nekaj bomo pa že dali, ga je mirila sestra Neža. Počakajte, skuhala vam bom čaj z žganjem. V kuhinji je bilo prijetno toplo. Zunaj so se stražarji menjavali v kratkih presledkih. Senca se je navidezno pomiril in kar zanimiv je bil pogovor z njim.
Ko pridemo drugič, bomo mobilizirali dva vaša sinova, tretjega pa vam bomo pustili doma. Napoved ga je vznemirila. Medtem ko smo srebali čaj, se je mož živčno sprehajal gor in dol.
Hišo smo zapustili s polnimi nahrbtniki hrane.
Naslednjega dne nas je Senca prijavil policiji in orožnikom. Tekal je po vasi od hiše do hiše in rotil ljudi, naj Nemcem pomagajo uničiti partizane. O tem smo bili takoj obveščeni. Bil sem besen in začuden hkrati.
Gremo zopet k Sencu, sem dejal borcem in jim razložil namen akcije. Ponovno bomo pri njem napolnili nahrbtnike in njegova sinova mobilizirali v našo vojsko. Franca in tistega, ki je prišel na dopust. Starega pa bomo opozorili, naj ne bo tak in naj dobro premisli kaj dela.
9. februarja 1944 leta zvečer smo prišli na dvorišče njegove hiše. Na drugi strani ceste pelje glavna cesta Podkoren – Kranjska gora. Na tej cesti sem postavil stražo in zasedo.«
Ne spreglejmo torej grožnje partizanov, kot jo je navedel Vidic: »Ko pridemo drugič, bomo mobilizirali dva vaša sinova.« Mislili so na najstarejšega Franca in drugega sina Lojza. Kako razumeti grožnjo: »Starega bomo pa opozorili, « lahko samo domnevamo.
Preden nadaljujemo z dogodki tega večera pri Senc, kot o njih piše Vidic, naj pojasnim nekaj bistvenih stvari, o katerih sem slišala z ‘obeh strani’ današnjih Korenčanov. Na ‘eni strani’ so prepričani, da so prišli zvečer 9. februarja k Senc samo po hrano in ignorirajo ali ne vedo za dejstvo, da so prišli predvsem po oba sinova, najstarejšega Franca in po Lojza, ki je bil v nemški vojski in se je kakšen dan pred 9. februarjem vrnil na fronto, kjer je ob koncu vojne za las ušel smrti pri San Marinu v Italiji.
Z ‘druge strani’ pa sem slišala še to: Preden se je Lojzu iztekel dopust, so nekega večera prišli k gospodarju in sinu Francu, ki sta se mudila v hlevu, trije partizani in hoteli od gospodarja zagotovilo, da se Lojz ne bo vrnil na fronto, ampak se bo skupaj s Francom pridružil partizanom. Ko se je oče izgovarjal, da ne more jamčiti in se odločati namesto sina, so njemu in Francu zagrozili, da bosta plačala z glavo, če se bo Lojz vrnil na fronto, namesto da se pridruži partizanom. Ni znano, zakaj se je Lojz raje odločil za vrnitev na nemško fronto. Težko bi rekli, da je lahko oče sploh kaj vplival na Lojzovo odločitev. Kako to, da ta ni raje ostal v domačih gozdovih med gošarji?
Zato sta oče in Franc slutila, da so zvečer 9. februarja prišli partizani z namenom, da ju odpeljejo ali kar na mestu ubijejo, kajti Lojz se je nekaj dni pred tem vrnil na fronto. Nahrbtnike so si tako ali tako kar naprej basali in pri Senc bi bili presrečni, če bi se jih tudi tokrat lahko znebili zgolj s polnimi nahrbtniki, čeprav jim je živež vidno kopnel.
Ko so domači zaslišali butanje po vratih, si niso upali odpret. Zanašali so se, da bodo močna in masivna vrata vzdržala. Oče in Franc, ki sta bila v veži, sta nenadoma od zgoraj zaslišala žvenket razbite šipe, ki je zapirala gang. »Poglej, kaj je gor,« reče oče Francu. Ko ta pride gor, zagleda na gangu – Miha Ariha. Ta mu ukaže, da mora pred njim po stopnicah dol. Ko prideta v vežo, hoče Miha odpreti vrata, da bi v hišo vdrli partizani, ki so čakali zunaj. Ata plane k vratom in jih ne pusti odpreti. Z Mihom se spoprimeta in pri tem je Miha ranil ata z nožem. Partizani ustrelijo kar skozi vrata in krogla obtiči Sencovemu atu v trebuhu. Ata ali sin, ne ve se kdo, zagrabi sekiro in mahne Miha po glavi. Teta Neža, ki je zgoraj iz svoje kamre spremljala burno in glasno srhljivo dogajanje, odpre okno in na ves glas kliče na pomoč. Partizani, ki so še vedno čakali pred vrati, se prestrašijo in vržejo v hišo bombo, ki ob eksploziji hudo rani teto. Potem zbežijo v gozd. Obmejni nemški policisti takoj prihitijo, zaslišijo domače in naredijo zapisnik.
Sencovega ata in sina Franca so Nemci deportirali v neko nemško taborišče. Po vojni sta se skupaj z drugimi ubežniki izselila v Argentino, od koder se nista nikoli več vrnila.
Pa si prečitajmo dalje še Vidicov zapis: » Slišali so naš prihod. Še preden smo potrkali na vrata, so že ugasnile luči. Trkali smo in jih klicali. Tišina. Nihče se ni odzval. Tudi butanje po vratih ni pomagalo. Začetna živčnost se je stopnjevala do kipeče jeze. Zgrabili smo kol in skušali s silo odpreti vrata.
Zapah je bil trdnejši kot naša moč. Miha me je prijel za roko in potegnil na stran, da v hiši ne bi slišali ali skozi okno videli najinega pogovora.
Dobro poznam hišo, mi je zašepetal. (Miha je bil Lojzov prijatelj in stalni obiskovalec pri Senc, op. p.) . Zmuznil se bom noter in odprl vhodna vrata. Nisem spraševal, kako namerava to izvesti. Kot veverica je splezal po lesenih opornikih na balkon. Zanj to ni bilo težko, saj je bil kot planinec vajen plezati po pečinah. Na balkonu je razbil šipo in z notranje strani odklenil balkonska vrata. Znašel se je v prvem nadstropju hiše. Znotraj smo zaslišali glas: Kaj pa ti delaš tu, strel in ropot, kot da bi nekaj zgrmelo po stopnicah navzdol.
Skozi odprto okno so se na ves glas drle Sencova žena, sestra Neža in hčerka Marija in klicale Nemce na pomoč.
Miha nam ni odprl vrat. Nismo vedeli, zakaj ga ni več iz hiše. V daljavi so si Nemci z raketami dajali signale. Bližali so se nam. Vpitje iz zgornjega okna nam je paralo živce. Nekdo od borcev je vrgel bombo, ki je skozi okno priletela v zgornji hodnik in eksplodirala ter ranila Nežo. Vpitje je prenehalo, ženske so se nekam skrile.
Bilo je veliko snega, noč svetla. Umaknili smo se, prepričani da se je Miha kot domačin nekam skril. A ga nismo nikdar več videli.
Drugi dan smo zvedeli, da sta ga oče in sin, oba sta Franca, pričakala pod stopnicami. Eden ga je s sekiro zadel v vrat, drugi v obraz. Kmalu je izdihnil.«
Tudi o teh dogodkih, ki so se verjetno dogajali tako burno, da jim komaj sledimo in so jim bili priče samo Sencov ata, sin Franc in Miha, krožijo različice.
Zato si prečitajmo še nemško poročilo, ki ga iz Zbornika dokumentov NOV knj. VI / 1o str. 295 navaja tudi Jože Vidic: »Carinski komisariat v Kranjski gori je 9. II. 44 ob 23.30 sporočil: Danes ob 18.30 so banditi vdrli na kmetijo Franca Pečarja v Podkorenu in vrgli na domačine bombo. Njegova stara žena je bila hudo ranjena. Kmet se je branil s sekiro. Nekemu banditu, ki mu je grozil, da bo tudi njega ubil, je iztrgal puško in ga z njo udaril. Kmet je bil pri tem tudi sam hudo ranjen, zadela sta ga dva strela. Po izjavi njegove težko ranjene žene je bilo vsega okrog deset banditov.«
Tudi po tem poročilu nam ostajajo dogodki zastrti. Domačini so pravili, da je s sekiro zamahnil sin, oče pa je vzel njegovo krivdo nase.
Jože Vidic je v svoji knjigi »Sedem krst za Ronkarjevo družino« pripoved teh žalostnih dogodkov naslovil »Mihi Arihu so odsekali glavo«. Dokazano je, da mu je niso. Mož Mihove sestre Celestine je bil po vojni navzoč pri Mihovem prekopu in je videl, tako piše Celestina, »da je rezilo sekire udarilo brata od polovice nosu čez oko v čelo.« In še doda: »Vreznina na vratu se ni več poznala.«
Naravnost absurdno je, da poedinci v Podkorenu še danes z vso ihto trdijo in dokazujejo stvari, ki v bistvu sploh niso pomembne in jih nihče ni mogel videti, kot npr. to, da je moral Miha hoditi po stopnicah iz nadstropja v vežo pred Francom, ta pa za njim s sekiro, da ga je lažje mahnil po glavi.
Ali ni še nihče pomislil, da deset partizanov, oboroženih s kolom, puškami in bombami, ni tisti večer prišlo samo po hrano ali po prašiča, kot mi je nekdo skrivnostno zaupal. Ali ni najbolj verjetno, da so se hoteli očetu in Francu maščevati zaradi Lojza, izvršiti svojo grožnjo in oba ubiti, v hiši ali v gmajni? Kdo jim je dal to pravico? V imenu katere ‘nove oblasti’ so mlade nasilno odvlekli v hosto, da so se morali pridružiti partizanskemu početju? Zakaj so grozili s smrtjo in grožnje tudi uresničevali, če se kdo ni strinjal z njihovo oblastjo in nasiljem?
Za ‘obe strani’ sam po sebi tako žalosten dogodek pa danes nobenega več ne pretrese, kaj šele, da bi kdo pomislil na vzroke in namene. Čeprav sta oče in sin ušla smrti, ju je nesrečni dogodek zaznamoval za vse življenje, prav tako vso Sencovo družino. Oče in sin sta bila za vedno izgnana, preostalo družino so po vojni izselili v delovna taborišča na Kočevsko. Njihovo zemljo so jeseniški delavci, ali kot so to strokovno imenovali Ekonomija Železarne Jesenice obdelovali po svoje. Ko se je leta 1952 Sencovo mama s hčerko in sinom Jožom vrnila domov, so jim dovolili obdelovati zemljo, da so njive rešili propada, vrnjene taboriščnike pa fizičnega in psihičnega propada. Pa so jim bili vrnjenih njiv nekateri nevoščljivi. Leta in leta so jih obiskovali oznovci in jim kradli še tisti borni preostanek srčnega miru, ki jim ga je dajala vrnjena domačija.
Vsaj toliko kot Arihov Miha je bila v okolici poznana njegova sestra Celestina por. Kržišnik, ki si je zaradi očitnega sodelovanja in simpatiziranja z gošarji nakopala leta 1944 zapor v Begunjah. Zato so bili vaščani Podkorena nemalo začudeni, ko so jim Nemci lepega dne navdušeno pričeli deliti kopije listka z naslovom Moja skrivnost, ki jo je svojemu žepnemu robčku zaupala zapornica Celestina. Ali Celestina to, kar je zapisala na robček, resno misli ali pa se hlini, igra dvolično vlogo, dela za Nemce in komuniste hkrati ter si s tem rešuje kožo, so se spraševali vaščani. O njeni vlogi med vojno si še danes niso na jasnem, sicer pa si niso nikoli s tem belili glave.
Vsebina listka, ki so ga po Zgornjesavski dolini Nemci ponosno delili, češ, preberite si, kaj je komunizem, so ljudje prevedli v slovenščino. Celestina ga je naslovila: Moja skrivnost. Glasi se takole:

Opis slike: Družina Rasinger – Na levi Fric Rasinger, medvojni župan, ob njem brata in sestra, spredaj mama Rozalija in oče Friderik

»Iz kaznilnice Begunje je prišel prav redek dokument v naše roke. To je popisan žepni robec, ki je bil last na smrt obsojene rajonske tajnice Komunistične Partije gospe Celestine Kržišnik iz Podkorena. Še z dvema drugima ženskama je bila obsojena na smrt, pa sta jih nacistični upravni vodja (gavlajter) in šef civilne uprave pomilostila.
V samotni celici je popisala žepni robec. Službujoči uradnik jo je presenetil pri nenadni kontroli. Robec je skušala skriti, a ker je to uradnik opazil, je zahteval, da mu ga izroči. Z besedami »To je moja skrivnost«, se je tako krčevito branila, da so ji ga morali vzeti s silo.
Ta zelo redek dokument objavljamo v fotokopiji. Naj bi ta silni klic žene Celestine Kržišnik, ki je svojo domovino in slovenski narod tako ljubila, Gorenjcem končno odprl oči.
‘Domovina, mili kraj, Bog te varuj komunizma, naj te ne uniči zločinski raj, ki morilec je iz egoizma.
Oblast in jaz sva si popolnoma enaka. Oblast dokazuje, da misli dobro, a narod je zaslepljen in ne verjame (pa bo sprevidel, morda prepozno). Tudi jaz govorim nič drugega kot resnico, a mi oblast ne verjame, ker ima največkrat opravka z lažnivci, a se bo moja nedolžnost dokazala, to vem, čeprav prepozno.
Bog me je obdaril, da sem po srcu poštena, zato ti morilec že naprej oproščam umazano delo, saj ga boš izvršil zaradi svoje zaslepljenosti. Morda boš nekoč svojo zmoto sam sprevidel.
In da ne govorim o razočaranju nad komunizmom! So ubili mi brata, pa ne Nemci, ampak KP. Sem imela moža, ki me je ljubil, vem, da me danes ne mara zaradi KP. So me na smrt obsodili zaradi KP. So me pomilostili – kdo? Nemci! In ker me niso ustrelili, so me na smrt obsodili (brez zaslišanja) – kdo? KP, ki komaj čaka, da se pojavim na cesti, da izvrši zahrbtno delo.
Ta robec naj bo v slučaju moje smrti zadnji porok mojih misli, ki jih ne morem razkriti narodu, do katerega čutim več kot mati za sina – edinca.
Narode moj, kak zli duh te je obsedel, da postal si morilec lastnega brata in požigalec očetove hiše? Vem, tuja je zločinska roka posegla vmes in te preslepila, da ne vidiš pet prstov pred nosom.
Slovenci nimamo svoje kulture. Naši pradedje so jo šli iskat na sever, zakaj, da bi mi rušili njih težko delo. Rusi so egoisti, ker ne puste, da bi se od njihovih drobtin najedel lačni sozemljan.
Ali je to internacionala?
Imajo dosti neobdelane zemlje, pa ne privoščijo, da bi se oznojil na nji internacionalni sotrpin.«
1059–44
Iz Begunj so Celestino poslali v nemško koncentracijsko taborišče, od koder se je po vojni živa in zdrava vrnila in bila delegatka AFŽ za jeseniški okraj. In to taka zagrizena sovražnica komunizma! Mnoge ženske so spregledale njeno dvoličnost in so se jo izogibale. Vedelo se je tudi, da je v zaporu vohunila.
Nima pomena, da bi razglabljali, s kakšnim namenom je Celestina popisala svoj žepni robček s tako sovražnimi besedami proti KP. Nehote pa je z njimi razkrila nekaj drugega: dobro je vedela, da se KP ne bori za zmago nad nacizmom, ki je 1944 leta že tonil v poraz, ampak za oblast ‘Oblast in jaz sva si popolnoma enaka.’ In tudi to je vedela, da je KP ‘morilec iz egoizma’, ki bo zaslepljenemu narodu in domovini s svojo zmago in lažjo prinesel ‘zločinski raj’. Le pri kom in kje je lahko to izvedela? Ali lahko trdimo, da njen brat Miha, za katerega pravi, da ga je ‘vedno imela najrajši’, tega ni vedel, ko se je klatil po gmajni in sodeloval pri političnih sestankih? Ali ko je vdiral v domačije, da si nakrade hrane in prisili domače sinove, da se pridružijo ‘morilcu iz egoizma’, torej KP?
Domačini sami so povedali, da borbe z Nemci v Podkorenu niso poznali. Vosovec Justin Uršič iz Tunjic pri Kamniku je padel v napadu na nemško patruljo v Podkorenu en mesec pred Mihovo smrtjo; sekretar, prvoborec in organizator odpora v Zgornji Savski dolini Ivan Krivec pa en mesec po Mihovi smrti. Ti trije so edini padli partizani, ki imajo v tem kraju nagrobni spomenik.
Zmagovalci so poskrbeli, da Mihov kult še vedno živi. Vse tri borce so po vojni pokopali na vidnem in ločenem kraju od drugih grobov na pokopališču v Podkorenu. Jože Vidic je o tem zapisal: »Spominsko obeležje je skala, pri kateri so se sestajali podkorenški aktivisti s partizani. Skalo so vsi podkorenski kmetje pripeljali več kot kilometer daleč iz gozda, kjer ni poti. Vpregli so več kot dvajset parov živine, volov in konj. Pomagali so vsi vaščani, ki so bili tistega dne doma. Kjer bo Miha pokopan, mora biti skala, so govorili. Saj je bil skalaš! Verige okoli groba so skovali jeseniški železarji – planinci, kakor tudi bronasto ploščo z napisi.«
Spomin nanj živi, po njem se imenuje planinski, Mihov dom na Vršiču in Mihov smuk. Na njegovi rojstni hiši, ki je danes last angleškega državljana, je spominska plošča z njegovim imenom, datumom rojstva in smrti ter pripisom, da je bil ‘borec za svobodo’ in ‘ubit od izdajalca’ . ‘Slava mu.’
Njegov ‘izdajalec’, Sencov oče in sin hkrati, sta strohnela v daljni argentinski zemlji, potem ko sta leta in leta trpela zaradi domotožja in nepremišljenega dejanja ter zaman hrepenela, da bi še kdaj videla domače in rodni kraj. Izdajalca sta samo zato, ker sta v napadu branila svoje življenje in premoženje pred partizani in se jim nista hotela pridružiti v borbi za ‘zločinski raj’.
Videli smo že, da nasilja niso delali samo gošarji, ampak tudi likvidator jeseniško-bohinjskega odreda z Jesenic. Posledice tega nasilja sem sama ugotavljala, ko sem se spoznala s sedemdesetletnim sinom umorjenega Alojzija Gregorija (9. 6. 1899) po domače Hbincovega iz Podkorena. Poročen je bil s Terezijo roj. Pleš, po domače Krušenkovo. Rodila sta se jima sinova Janez (1932) in Lojz (1938). Mama se je med vojno odselila na svoj dom h Krušenk. Očetu pa je gospodinjila in pomagala pri kmečkih opravilih služkinja. Imeli so majhno kmetijo, zato je bil oče tudi cestar.
Hbincov ata Alojzij je bil po srcu dober človek, imel pa je dolg jezik. Po jezikavosti so ga poznali vsi v vasi. Vojna je sprožila tudi osebna obračunavanja. Nekateri so sprevideli, da bi jim pri tem prišla prav jezikavost Hbinvocega ata. Hujskali so ga, da je obrekoval ljudi s katerimi so bili sprti. Ata, nepremišljen in ponosen na svoj ‘pogum’, se ni zavedal, da so ga izrabljali v svoje namene, ko so govorili skozi njegova usta. S svojim dolgim jezikom je Korence tudi ustrahoval, da jih bo naznanil Nemcem. Naj kar vse izselijo v nemška taborišča, pa četudi po vojni ostanejo v Podkorenu le tri družine, jim je grozil. Razumljivo, da se je zato nekaterim hudo zameril in še danes kdo pravi, da je sodeloval z Nemci. A se tega Hbincov ata ni ustrašil. Sklenili so, da se ga za vedno znebijo. Vojne razmere so bile za medsebojna obračunavanja najbolj ugoden čas. Tako je Hbincov ata postal, ne da bi se tega zavedal, orodje v rokah podlih obrekljivcev in žrtev svojega neprizanesljivega jezika.
Nekega večera konec oktobra 1943. je vdrl v kuhinjo k Hbincu oborožen likvidator in nekaj partizanov. V kuhinji sta bila še služkinja in znanec Janez Podlipnik. Tako sta se prestrašila, da se nista mogla ganiti z mesta ali spraviti glasu iz ust. Likvidator je od Hbinca zahteval, naj gre iz kuhinje. Njega pa jezikavost in predrznost tudi tokrat nista zapustili. »Nikamor ne grem! Kar tukaj me ustrelite!« S tremi streli v glavo se je pri priči zgrudil mrtev.
Mama se je vrnila z enajstletnim Janezom in petletnim Lojzom nazaj na Hbincovo domačijo. Težko si predstavljamo, kako trdo delo za preživetje jih je čakalo. Z dvanajstimi leti je moral Janez delati v hlevu, vpregati živino, pomagati na njivi. Trdo otroštvo in mladost brez očeta, o katerem je poslušal kar naprej vse najslabše, tudi to, da je delal za Nemce, sta naredila iz njega vase zaprtega samorastnika, ki je moral kdaj pa kdaj zagrenjenost utapljati v alkoholu. Bil je po srcu dober, rad je imel svoje otroke in brata Lojza. Ta je bil nanj zelo navezan, saj mu je do neke mere nadomeščal očeta.
Lojz je zaradi podhranjenosti že kot dojenček zbolel. Postal je rahitičen, pri šestih letih je prebolel še otroško paralizo. Razumljivo, da brez vsake zdravniške pomoči ali terapije, brez otroških kolonij, v katerih so ‘partijska nebesa’ uživali otroci borcev in terencev. Vse življenje je ostal invalid manjše rasti in mlahavih mišic. S težavo hodi, prijem njegovih rok je nesiguren, s težavo in nerazločno govori. Pa sva se vendar zelo dobro sporazumela in z veseljem mi je pripovedal o očetu in revščini, ki so jo otepali po vojni.
»Jedli smo samo čompe in poleti solato.« (čompe pomenijo v gorenjskem dialektu krompir) »Pa trdo delali. Tudi jaz sem moral, kolikor sem mogel. Dobra dela delam, vsem pomagam, kar me kdo prosi, naredim. Nobenemu nisem nič računal. Eni mi kaj dajo, drugi nič. Vsakemu odpustim, Bog mi je priča, če Bog je. Morilca pa raje ne bi videl, čaprav vsakemu odpustim. Še živi, stanuje na Jesenicah. Križnar se piše. Pravijo, da je še šest drugih likvidiral. Štefetovega iz Kranjske gore je tudi takrat ustrelil. Žaloval sem za očetom, za mamo in za bratom, ki je padal po stopnicah in se ubil. Likvidatorja pa bo Bog sodil. Bolje je, da ga ne vidim, da ga sploh ne poznam. Vsakemu upam pogledati v oči. To je največ vredno. Raje vidim, da je Križnar ubil mojega očeta, kot da bi moj oče njega. Odpustiti je treba vse. Če misliš na to, kaj je bilo, je še slabše.
Vse življenje sem trdo delal. Ceste sem pometal, pozimi čistil sneg, posipal pesek, vse na roko, lopate nasajal. Še danes nobeden toliko ne dela kot delam jaz. Samo tristo evrov pokojnine imam. Vsak dan pometem ceste po vasi. Ob pol petih vstanem.
Sam sem si iz štale napravil svojo hišico, sam skopal temelje. Vedno sem sam: sam si skuham, sam jem, sam sedim na stolu pred kuhinjo, sam spim. Sam med praznimi stenami. Niti ene slike od očeta in mame nimam. Vse so ostale pri bratu doma.«
Lojzova iskrena in prisrčna izpoved govori sama po sebi. Bog na katerega prisega, če Bog je, mu daje srčni mir. Lojz, Bog z vami, sva si v slovo segla v roke.
Pred slovesom mu je razkazal Podkoren, peljal me je k svojemu prijatelju, a ga ni bilo doma. Pokazal mi je, kje je bil v prejšnjih časih pod lipo vaški vodnjak, kje so prodajali meso, danes so tam parkirani avtomobili. »Včasih je bilo lepše«, je potožil. Peljal me je še na pokopališče, na grob očeta, mame, brata. Vseh, ki so mu bili dragi in jih nima več. Skupaj sva zmolila Očenaš. Kot se po starem običaju ob grobu spodobi.
Nazaj grede sva srečalo ženo njegovega prijatelja. Spominja se Lojzovega očeta. »Dober človek je bil,« pravi. »Naša senožet je mejila na njegovo in otroci smo mu večkrat pomagati grabiti seno. Potem je vsakemu odrezal kos kruha. Prosili smo za krajec, ki je bil večji. In odrezal mi ga je.« – »Gospa, ali lahko v vašem imenu napišem, da je bil likvidirani Hbincov ata za vas dober človek?« sem jo vprašala. »Ne, tega pa ne! Mojega imena pa ne! Vi ne veste, kaj je vas. Ne veš, kdaj se komu zameriš.«
Naj gospo potolažim, da njeno ime ni zapisano. In vsi tisti, ki mi niso hoteli posoditi ene same fotografije predvojnega Podkorena, so lahko brez skrbi, da bi kakšno iz svoje zbirke zagledali v tej reviji. Tudi sorodniki omenjenih žrtev v tem članku lahko še naprej v miru živijo. Niti fotografije svojih ubitih svojcev niti svojih imen ne bodo našli v reviji.
»Naj končno že pride resnica na dan, ne glede na to komu v čast ali v obsodbo!« je pred nedavnim vzkliknil župnik iz Mokronoga ob simboličnem pokopu žrtev vojne in revolucije.
Kako prav je imel!

Boj za ‘zločinski raj’

Ne moremo se posloviti od Podkorena, ne da bi bežno omenili medvojnega župana Frica Rasingerja. Njegova starša Friderik in Rozalija Rasinger izhajata iz stare častitljive rodbine iz Podkorena, ki je tod živela že v 18. stoletju. Na stropni deščici dnevne sobe je vrezana letnica 1728. V času cesarice Marije Terezija je bila v njihovi hiši prva pošta in vse do druge svetovne vojne se je na dvorišču za hišo menjavala konjska vprega s koroške in kranjske strani.
Fric je imel še dva brata in sestro. Vsi so imeli visoko izobrazbo. Fric se je usposobil za lesnega trgovca. Imeli so žago in že pred vojno mercedes. Zaradi nemškega priimka in ugleda so mu bili naklonjeni tudi Nemci. Vendar je svoj ugled župan izrabljal v korist svojih občanov, med vojno še posebej aktivistov in partizanov, ki jih je moral ščititi in zagovarjati pred Nemci.
Ko se je leta 1942 ali 1943 znašla skupina kakih osmih aktivistov v zaporu v Begunjah, morda niso bili vsi Korenčani, je šel župan osebno na poveljstvo varnostne policije in varnostne službe na Bled in od tam je moral še na vrhovno poveljstvo v Celovec. Verjetno jih ni mogel rešiti smrti drugače, kot da je zanje jamčil, da se ne bodo borili proti Nemcem. Bili so oproščeni smrtne kazni, zato so jih poslali v nemško taborišče. Po vojni so se vsi živi vrnili.
Vendar se poveljstvo osvobodilnega gibanja za Gorenjsko ni strinjalo, da župan na tak način rešuje življenje aktivistom. Rešiti bi jih moral tako, da bi bili vsi takoj izpuščeni in bi lahko nadaljevali z narodnoosvobodilnim gibanjem. Župan pa s tem, da so bili poslani v nemška taborišča, ogroža že tako šibko osvobodilno gibanje v Zgornjesavski dolini.
Zato so konec leta 1944 sklenili, da se vplivnega župana z nemškim priimkom, z znanjem nemščine in s premoženjem znebijo. Vrh vsega pa njegovo posredovanje dokazuje, da sodeluje z Nemci.
Toda to ni bilo lahko delo. Vedeli so, da bi se s tem zamerili domačinom in si nakopali na glavo maščevanje Nemcev. Bali so se tudi za svoj ugled, saj so vedeli, da je župan med vsemi veljal za poštenjaka in pokončnega človeka. Zato so uporabili eno od svojih podlih in zahrbnih metod.
Razumljivo, da so že pred tem na svojo stran pridobili Rasingerjevega hlapca, ki je skrbel za konje. Zato je tisti večer hlapec zaprl psa in pustil odklenjena dvoriščna vrata. Partizani so zlahka navalili v hišo in našli župana bolnega, z visoko vročino v postelji. Prebrali so mu smrtno obsodbo. Tudi tokrat se je pokazal likvidator zelo razumevajoč in ga zaradi vročine niso ustrelili. Poskrbeli pa so, da je za njihov nočni obisk zvedel šef gestapa na Jesenicah, Druschke.
Res so čez nekaj dni prišli jeseniški gestapovci, aretirali župana in ga vklenjenega odpeljali na Jesenice na zaslišanje. Druschke je hotel zvedeti, kaj se je dogajalo tistega večera, ko so k njim vdrli partizani. Župan je povedal, da so ga hoteli ustreliti. Zakaj pa ni takoj naslednji dan na gestapo prijavil obiska partizanov? Župan se je izmikal, da so partizani in nekateri aktivisti sami domači fantje in tega ni mogel storiti. In če bi jih prijavil, ali ga ne bi ob naslednji priliki likvidirali? Druschke je sprevidel poniglavost partizanov in je županu zaupal, da je policiji nočni obisk partizanov prijavila Osvobodilna fronta. Župan je sprevidel, da je ukleščen med Osvobodilno fronto in partizani na eni strani in gestapom na drugi. Dvojne igre ni hotel igrati. Prostovoljno se je odrekel županovanju. Župan Podkorena je bil odslej do konca vojne Nemec Scheiba. Po vojni so ga partizani v Begunjah likvidirali.
Župan Fric Rasinger bi se bil lahko že med vojno izselil v Nemčijo, ali zbežal po vojni. Vendar ni in je konec vojne z mirno vestjo dočakal doma. Z obtožbo, da med NOB ni podprl šibkega partizanskega gibanja v Zgornjesavski dolini, ampak ga celo zaviral, so partizani njega in njegovega brata z ženama, njegovega ostarelega oče in mamo, poslali v delovno taborišče na Kočevsko, podobno kot še mnogo drugih družin iz te doline.
To žalostno poglavje o izgonu družin po vojni iz Zgornjesavske doline na Kočevsko si bomo ogledali v prihodnji številki. Skupaj s povojnimi likvidacijami jasno spričuje to, kar mi je povedal domačin: »Med vojno ni bilo tako hudo, hudo se je začelo po vojni. Smrt in grozo in sovraštvo so sejali. In razdor. To občutimo še danes.«