Avtor: Justin Stanovnik
1989 – Nereflektirana drama
To, kar označujemo z letom 1989, je bilo nekaj najbolj navadnega in hkrati nekaj najbolj nenavadnega. Boljševiški totalitarni sistem je temeljil na premisah, ki so bile v takem nasprotju s tem, v kar se je ustalila narava evropskega človeka, da je bil njegov zlom samo vprašanje časa, hkrati pa ga je postavila in vzdrževala tako prisebna in nadarjena volja, da se je ustvaril videz, da tega časa še dolgo ne bo. V tej dvojnosti smo tedanji ljudje živeli: pričakovali smo konec in ga nismo pričakovali. Ko je Franc Popit nekoč v prvi polovici osemdesetih let stopil pred mikrofon beograjske skupščine in zavpil »Ali ne bo že kdo poskrbel za ta dinar?«, nismo prav videli, kako zelo je naiven in smešen. In ko je v drugi polovici osemdesetih let mladi Mihail Gorbačov, ki so ga postavili za sekretarja politbiroja sovjetske partije, začel z reformami – z glasnostjo in s perestrojko – nismo v tem videli tudi že konca, a bi bili lahko že zdavnaj vedeli, da boljševizma ni mogoče reformirati. Virtuoznost boljševiškega političnega obstajanja nas je tako zaslepila, da nismo opazili njegove osnovne nezadostnosti. In ko je potem novembra 1989 padel berlinski zid in so se za njim začele po vrsti vdajati tudi sovjetske depandanse v Srednji in Vzhodni Evropi in končno še matica sama, nam je bilo končno pokazano, da človek ni karkoli in da človeška družba le ni karkoli – da v laboratoriju zgodovine obstajajo končno neki predpisi, ki nekatere eksperimente dovoljujejo in nekaterih ne. Velikost leta 1989 je bila v tem, da bi v besedilu, ki je bilo v njem izpisano, človek lahko prebral, kaj je. Sesutje boljševizma je evropskega človeka povabilo na pot, s katero mu je bila omogočena vrnitev k sebi. Bolj kot vse drugo je bilo leto 1989 čas, ki je klical k temeljni evropski refleksiji. Minila je doba, ki je človeka vodila skozi največje skrajnosti, najbolj dramatična doba, ki si jo je mogoče zamisliti, a pravega pogovora o njej ni bilo.
Kaj se je zgodilo? Med tem, kako sta odšla fašizem in nacizem, in tem, kako je odšel boljševizem, je bila razlika, ki se nam je od začetka zdela nemalo čudna. Nad fašizmom in nacizmom so bile izrečene besede in opravljena dejanja, ki niso puščala nobenega dvoma, da se ju je mogoče spominjati samo z občutkom sramu ali pa z veseljem, da je njegov čas minil. Boljševizem pa takšne enoglasne obsodbe ni doživel in tisti, ki so stopili v njegovo službo, niso imeli za potrebno, da bi hodili s sklonjenimi glavami. Kljub vsej, ne podobnosti, ampak enakosti: v količini ponižanja, ki so ga ljudje morali prenašati; v skrajnosti laži, ki so jih morali izrekati in ki so jih vedno bolj spreminjale v nosilce dveh resnic, javne in zasebne, dokler končno niso več vedeli, kdaj so eno in kdaj drugo; v samovoljnosti in nadutosti aparata, ki v boljševizmu ni bila nič manjša kot v fašizmu in nacizmu, s to razliko, da boljševizem človeku ni dovolil biti lastnik in si tako zagotavljati minimalni delček samostojnosti. Kljub vsemu temu se boljševizem ni poslovil v taki sramoti, kakor sta to – upravičeno – morala storiti ostala dva totalitarna eksperimenta. Sramota, ki je zadela fašizem in nacizem, je – upravičeno – povzročila, da sta izginila, boljševizem pa je, v nekem važnem pomenu te besede, še vedno tu. To je zato, ker boljševizem ni samostojen pojav, ampak del zgodbe, ki še ni končana. Boljševizem sam je odšel, zgodba, v okviru katere je sploh mogel nastati, pa še ni bila povedana do konca.
Okvirna zgodba – evropski upor
To je zgodba o evropskem uporu, ki je bil tako začeten, tako od ničesar povzročen in avtonomen, da ga lahko primerjamo z uporom, v katerega se je dvignil človek v edenskem vrtu: Non serviam – Ne bom služil. Ko se je v 17. in 18. stoletju človek zavedel neznanskih potencialov uma, ni v njih zagledal ukaza, da mora z njimi služiti svetu, ampak je v njih zagledal možnost, da se sveta polasti. V tem je bilo bistvo pohujšanja: da je človek zagledal neko zgolj možnost in se zanjo odločil. Nazadnje je to morala biti odločitev. Človekov upor je bila odločitev v tem, da se je odtegnil integralni avtoriteti uma in priznal legitimnost samo tistim njegovim prvinam, ki so mu omogočile emancipacijo in samopostavitev.
Tako je Evropa stopila na novo pot. Človek, ki se je podal nanjo, se je umeval kot samega sebe postavljajoči subjekt – čutil se je avtonomnega, nikomur in ničemur nič dolžnega. Stavek, na katerem se je sedaj človek postavljal, je bil astronomsko oddaljen od stavka, ki ga je pol tisočletja pred Kristusom izrekel Heraklit iz Efeza in ga danes poznamo kot fragment 101 (po Dielsu): »Poiskal sem se.« Poiskati samega sebe pa pomeni: upoštevati vsako sled v sebi in zunaj sebe, ničemur ne odreči pozornosti, vsakemu srečanju pripisati možnost za povečanje poučenosti. Poiskanost v vsakem trenutku omogoča človeku biti svoboden, ker se je postavil v tem, kar je našel – ker je na poti samoiskanja izključil samovoljo in nasilje. Zato je vedno na odprtem prostoru in svoboden. Nasprotno pa človek, ki se postavlja – ki je samega sebe postavljajoči subjekt – ni nikoli zares svoboden, ker je bistveno vezan na manipulacijo s stvarmi, ki jih je izključil iz procesa samopostavitve – volja, s katero se je človek postavil, je, prav zato, ker je bila volja, nekatere stvari izključila. Te so ostale zunaj in sedaj omejujejo njegovo svobodo. Z njimi mora manipulirati; človek, ki mora manipulirati pa ni svoboden.
Evropski človek se je torej odpovedal svobodi in se odločil, da bo gospodoval, da bo gospodar. Da bi si zagotovil svoj novi status, si je omislil različne interpretacije sveta. To so zgodbe, ki jim pravimo ideologije. Ideologije so utemeljevalna besedila, ki trasirajo človekovo pot k absolutni emancipaciji in suverenosti. Da so ideologije mogle postati to, kar so hotele biti, so morale izključiti krščanstvo. Taka, v samem bistvu antikrščanska ideologija, je nosila francoski jakobinizem, ki je odgovoren za specifično razliko med francosko revolucijo in drugimi revolucijami 18. stoletja. To je razumljivo, zakaj samo če ni večnih zakonov, o katerih govori krščanstvo, lahko ljudje suvereno postavljajo svoje zakone. Družbo takih ljudi so obetali postaviti francoski jakobinci in tako družbo so dvesto let pozneje obljubljali postaviti z oktobrsko revolucijo 1917 Leninovi boljševiki, ki so se imeli za druge jakobince in neposredne dediče francoskih vzornikov. Tudi ti so hoteli pripeljati človeka iz »totalnega zla sedanjosti« v »totalno dobro prihodnosti«.
In ni čudno, če je emancipirani evropski človek gledal z velikimi pričakovanji na boljševiški eksperiment, ki so ga z oktobrskim pučem leta 1917 začeli izvajati v Rusiji. Tudi ni čudno, da so z razočaranjem in bolečino sprejeli, ko so izvajalci morali eksperiment prekiniti in napovedati bankrot. Tudi če so pogosto težko prenašali nenavadne in tuje manire, s katerimi so se izvajala dela v tistem laboratoriju, so vendarle verjeli, da se v tistih prostorih odloča njihova stvar. In čeprav so, kot se je nekdo izrazil, iz praktičnih razlogov denarnico modro nosili na desni, je njihovo srce vedno bílo na levi. Tudi ni čudno, da boljševikom, ko jih je doletelo, kar jih je doletelo, niso mogli odpovedati vse ljubezni.
Tako smo sedaj v stanju, s katerim smo začeli. Boljševizem se je onemogočil in njegova kartoteka je vse prej kot zgledna. Odprte apologetike nekako ni mogoče tvegati. A ljubezen, kakor je znano, vselej najde pota in načine. Za našo temo pa je pri vsem tem važno to, da sedaj nekoliko razumemo, zakaj boljševizem le počasi in z mnogo obotavljanja odhaja od nas; predvsem pa to, da zaradi mnogih samodejnih retencijskih manevrov v kulturi prostor ni tako čist, da bi mogli začeti veliko refleksijo, o kateri smo govorili.
Manevri za preprečitev refleksije – Evropa
Pojav seveda ni zgolj slovenski, ampak tudi evropski, kar samo potrjuje našo tezo, da je boljševizem del evropske zgodbe. Celo znani filozof Emmanuel Levinas je v bankrotu komunizma videl grožnjo za evropsko zavest o času, za zavest, »da čas vedno nekam pelje in da ima smisel«. Totalni fiasko komunizma je omajal gotovost te zavesti: »Sesutje sovjetskega sistema je, kljub nekaterim pozitivnim aspektom tega dogodka, vneslo nemir v globinske plasti evropske zavesti. Padec komunizma je omajal našo predstavo o zakonitosti zgodovine in nas vrnil nazaj na našo končnost in nepredvidljivost prihodnosti.« (Aleksander Smolar, 1989 – zgodovina in spomin, Transit 20, str. 25)
Isti avtor navaja na istem mestu Zygmunta Baumana, ki vidi v letu 1989 konec moderne, »ki jo je na najbolj jasen in najbolj radikalen način predstavljal marksizem«. Bauman pravi: »Kult družbenega inženiringa, drzne sanje modernosti in popolnega preoblikovanja narave so bile ravno v okviru komunizma in ne morda kapitalizma. Zaton te utopije pomeni istočasno zaton moderne, kakor se je zgodovinsko izoblikovala.« K temu bi lahko rekli, da se moderna ni končala leta 1989, ampak sto let prej, ko se je oblikovala totalitarna boljševiška ideologija; leta 1989 pa se je moderna v svoji politični fakturi ravno obnovila. Totalitarni boljševizem je zunaj legitimitete moderne – njen eksces. A celo sicer odlični Furet misli (na navedenem mestu), da je, potem ko je komunizem odpovedal, »zgodovina ponovno postala tunel, v katerega vstopa človek, ne da bi vedel, kam ga bodo njegova dejanja pripeljala«. S padcem komunizma človek ni vstopil v tunel, ampak nazaj v civilizacijo, ki je odprt prostor z jasnimi parametri in s tisočkrat preizkušenim védenjem, kaj iz česa sledi ali kaj čemu sledi. Civilizacija ni tunel, ampak aksiomatsko definiran prostor, zato ravno si je evropski človek v njem mogel urediti svoje domovanje – zato ravno se je lahko vrnil v civilizacijo kot v svojo hišo.
Avtor slike: Vlastja Simončič
Opis slike: Ljudstvo posluša svojo sodbo Vlastja Simončič
Toda pustimo velika imena kot sta Levinas in Furet. Spomladi je obiskala Slovenijo gospa Joke van der Leew-Roord – izgovori, kdor moreš – in je, ker je predsednica evropske zveze učiteljev zgodovine, svoj obisk posvetila tej dejavnosti. V nekem razgovoru (Ona, 20. 3.) je tako povedala, da pri poučevanju zgodovine priporoča multiperspektivnost – raznolikost pogledov na isto stvar. Za totalitarni komunistični čas, na primer, je treba poudariti tudi to, da je to bilo »obdobje večje socialne varnosti in razvoja pravic žensk«. Po njenem mnenju nikakor ne bi bilo prav, »če bi padec komunizma predstavljali le kot zmagovito zgodbo tistih, ki so ga premagali«. O tem sicer nimamo nobenih poročil, a srčno upamo, da sta se srečali z dr. Spomenko Hribar. Prepričani smo, da bi se na koncu objeli in druga drugo dolgo trepljali, (če ženske to delajo).
Manevri za preprečitev refleksije – Slovenija
Za Slovenijo pa velja ta posebnost, da se od komunizma trga zelo, zelo počasi, najbolj počasi od vseh primerljivih držav – od vseh držav nekdanjega socialističnega imperija. Leta 1990 je sicer zmagal reformni Demos (s pičlo večino 3 % v družbenopolitičnem zboru), a so že čez dve leti tako imenovane stranke nasledstva – stranke, na katere se je v delitvenem procesu razdelila boljševiška matica – z intrigo raznih levičarskih agentur spet dobile oblast in jo, s polletno prekinitvijo leta 2000, obdržale do jeseni 2004 – dvanajst let. V tem času so si postboljševiške elite skoraj nemoteno utrjevale oblast v državnih in nedržavnih ustanovah, zlasti v gospodarstvu in medijih. Nobeno od kričečih tranzicijskih vprašanj se v tem obdobju ni rešilo. Stanje državljanske vojne se je nadaljevalo, ob skoraj absolutni premoči sil novega totalitarizma. Tako stanje je simbolno podpiralo državno predsedstvo, ki je bilo od leta 1990 pa do danes neprekinjeno v rokah tranzicijske levice. V takih razmerah o kaki integralni demokratični prenovi seveda ne moremo govoriti, čeprav leva, postboljševiška in novolevičarska scena že nekaj časa vneto zatrjuje, da je tranzicija že končana. S tem, medijsko podprtim manevrom, hočejo pridobiti pristanek javnosti na novi stari sistem.
Po volitvah jeseni 2004 je bila sestavljena nova koalicija, ki je dajala nekaj upanja, da se bo tranzicija pospešila ali celo zaključila. Toda kmalu se je izkazalo, da vlada, s tako šibkim zaledjem v parlamentu, ne čuti, da ima v rokah poverilnice za korenitejše spremembe. Z gospodarskimi reformami si je skušala – in v tem tudi uspela – pridobiti avtoriteto opravilno sposobne administracije, v vprašanjih, ki bi lahko bila uvod v dokončanje državljanske vojne, pa je ostajala v sivi coni nedorečenosti. Za kaj več ni imela mandata. Zato retrogradne levičarske sile v dobršni meri obvladujejo površino družbe. Na zelo priseben, trenutnim razmeram prilegajoči se način!
Ko so na primer julija časopisi poročali o pokopu novih 465 identificiranih žrtev srebreniškega pokola v Potočarih, se pri tem ni nihče domislil, da bi ob tem omenil Kočevski rog, ne zato, da bi se izdelala kaka globlja primerjalna študija, ampak iz najbolj navadnega in naravnega kulturnega refleksa. In ko so časopisi omenjali, da sta zločinca Radovan Karadžić in Ratko Mladić na begu, se ob tem ni nihče spomnil, da, za razliko z bosanskimi, slovenskim zlikovcem sploh ni treba bežati, ker bi jih, če bi odpovedalo sodstvo, zavaroval varuh človekovih pravic. In ko je tisk sporočal, da demokratskim silam v srbskem parlamentu, ki so prišle tja po padcu Miloševića, še do danes ni uspelo zbrati dovolj glasov za resolucijo o obsodbi »strahotnega zločina« v Srebrenici, se ni nihče vprašal, kakšno je stanje glede tega v državnem zboru RS. In, ali je že kdaj kdo od slovenskih novinarjev govoril o »strahotnem zločinu« na Rogu?
Tako to gre. Ali kulturne in moralne asociacije, domnevno prisotne v slehernem človeku, kaj šele v novinarju, ti ljudje v sebi hote zatirajo, ali pa dejstev, ob katerih bi lahko nastajale, v njihovi zavesti sploh ni. Ko nas je Delova novinarka Saša Vidmajer (14. 7.) seznanjala z Razdeljenim spominom v srednjeevropskih državah, je govorila o Poljski, Romuniji, Estoniji – vedno z dvignjenim in razsvetljensko osveščenim kazalcem – ne da bi enkrat samkrat omenila Slovence, ki so nas – edine – boljševiki vpletli v revolucijo in državljansko vojno in je zato naša razdeljenost vsaj novinarsko zanimiva, če ne že, za slovenskega človeka, boleča. Toda pri nas je bila samo sterilno čista, od zaveznikov priznana enobe in kolaboracija! To je enunciacija takšnega pisanja, ne da bi bilo to kje expressis verbis povedano. Tako to gre.
Ko je nekdanji predsednik Milan Kučan sredi marca (16. 3.) govoril v Strunjanu o barbarskem napadu italijanskih fašistov na slovenske otroke – dva so ubili, ostale pa ranili – je poudaril, da se je tu zgodil »strahoten zločin«. Temu pritrjujemo. A zakaj ni 8. julija 1990 na Kočevskem Rogu uporabil tako jasnih besedi? Ni čudno, da se mu bralci in bralke v javnih pismih zahvaljujejo za tenkočutno roko, s katero je tako fino izpeljal prehod in dosegel samostojnost. (14. 7.) Jože Pučnik pa bo, če sledimo tem pismom, še »lep čas vnašal delitev, če ne razdor v slovensko nacionalno telo« in zato ne zasluži spomenika. (Marko Vreg, Delo, 23. 6.)
Te stvari nekoliko bolje razumemo, ko preberemo semantično interpretacijo pojma kontinuitete dr. Franceta Bučarja: »Kontinuiteta je nujno potrebna stvar, brez kontinuitete se življenje prekine. Kontinuiteta mora biti, za seboj pa potegne dobre in slabe stvari.« Tako ljudje z največjim možnim prestižem ustvarjajo lažno sliko totalitarne Slovenije: včasih malce neprijetna, v glavnem pa znosna družba, če pa pomislimo na »žensko vprašanje in socialno varnost« pa sploh. Ugledni ljudje! Katere besede bi morali uporabiti, da bi zadostili pokvarjenosti, ki izhaja iz stavka tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, da so se domobranci »bojevali proti osvobodilni vojski«? (Delo, 10. 3.) Odkod je ta gospod vzel toliko moči – se pravi, toliko arogantnosti –, da je ponovno žalil že tako strahotno žaljene ljudi?
Tako se počasi ustvarja vtis, da je bilo pravzaprav vse v redu – več ali manj. V televizijski oddaji o Valeriji Heybalovi tako nismo izvedeli, zakaj je po osvoboditvi leta 1945 odšla v Beograd in potem v Švico. Naša najboljša pevka! Avtorji so mislili, da bi preveč žalili totalitarni sistem, če bi nas obvestili, da je bila po »osvoboditvi« nekaj mesecev v delovnem taborišču v Kočevju in da potem zanjo ni bilo mesta v Ljubljani.
Sporadično se slišijo tudi drugačni glasovi – ravno za vzorec, da nas spomnijo, kako bi morali misliti o tatalitarni preteklosti. Ko je član vladne delovne skupine za nadzor Sove, nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek utemeljeval legitimnost vladnega nadzora nad njenimi ustanovami, je rekel tudi tole: »Očitno se stare sile bojijo kakršnekoli kontrole, ker je niso bile vajene, kar je s stališča razumevanja demokratičnih procesov, njihove legitimnosti in legalnosti, prav zastrašujoče.« Kratko in učinkovito oceno prehoda iz totalitarnega režima v demokracijo je podal ob problemih, ki so se pokazali v delovanju Sove, prof. dr. Rajko Pirnat: »Velika napaka je bila narejena leta 1993, ko je bila Sova (tedaj imenovana VIS) ustanovljena. Takrat je niso postavili čisto na novo, ampak je nastala s preoblikovanjem bivše Službe državne varnosti.« Tudi taki glasovi se slišijo, a jih je premalo, tako jasnih in glasnih, da bi mogli dajati značaj sliki, ki nastaja pred nami.
Avtor slike: Vlastja Simončič
Opis slike: Izvajalci – Partoja toži Vlastja Simončič
Podoba, ki smo jo tu z nekaj potezami skušali predstaviti, govori o tem, da Slovenci, kot nosilci narodne države, nismo dovolj dozoreli, da bi razumeli in znali povedati – v pravem pomenu te besede – kaj se je z nami zgodilo v preteklem stoletju. Tega si ne moremo razložiti drugače kot tako, da priznamo politično nedoraslost – nekaj najbolj poraznega, na kar je mogoče pomisliti v zvezi s kakim narodom. Totalitarna izkušnja ni nekaj, kar bi bilo mogoče prepustiti prebavnim mehanizmom zgodovine. Moramo se z njo spoprijeti zavestno. Moramo jo razstaviti na sestavne dele in ji tako odvzeti magijo, s katero nas je slepila, da smo se ji vdali in ji bili pokorni: z razumom moramo vzeti moč temu, kar smo si z nerazumom in v odsotnosti duha naložili. Če te zgodovinske naloženosti ne bomo sprejeli, bomo čisto lahko za to še plačevali – ne da bi tedaj, ko bomo odpirali listnico, prav vedeli, zakaj to delamo.
Tveganost odlašanja – Primer Poljske
Stanje bi bilo mogoče razložiti s primerom Poljske.
Ni se treba opirati na poročila, ki jih bralcem Dela dobavlja iz Varšave Ilija Marinkovič – ki je, mimogrede, očitno prezrl razliko, ki obstaja med pojmom dopisništva nekega časopisa in pojmom agenture poljske levice – da delimo z dobronamernimi opozorili iz drugih virov zaskrbljenost nad razmerami v tej državi, potem ko sta krmilo pred dvema letoma vzela v roke brata Kaczynski, eden kot premier, drugi kot predsednik države. Oba sta bila aktivna udeleženca protikomunističnega odpora in zato spoštovana in ugledna človeka. Toda stanje, ki sta ga našla v državi in ga v predvolilni kampanji obljubljala sanirati, sta se lotila na način, na katerem ni mogoče spregledati nervoze, ki državo vodi iz krize v krizo. Stvar je v tem, da hočeta spremeniti razmere v kratkem času. Od EU hočeta doseči priznanje katastrofalnih posledic, ki jih je za srednjo Evropo imela Jalta; doma pa hočeta radikalizirati prehod med komunistično preteklostjo in demokratično sedanjostjo. A tu so se v dvajsetih letih ustvarile razmere, ki se takim poizkusom upirajo.
Kako je bil zastavljen poljski prehod? Poljaki so se na leto 1989 predvsem zelo dolgo pripravljali. Vsi upori, od leta 1953 pa do ustanovitve sindikata Solidarnost avgusta 1980, so bili na zunaj sicer socialna gibanja delavcev, v resnici pa prava politična dejanja. Čeprav je bila Solidarnost – ki je že v nekaj mesecih po nastanku prerastla v politično organizacijo z deset milijoni članov – kot pravi Alexander Smolar (1989 – zgodovina in spomin, Transit 20, str. 15) v resnici ljudska vstaja za neodvisnost, svobodo in demokracijo, je le res, da so voditelji te velike sile vedeli, da za mejo ždijo sovjetski tanki in čakajo na povelje iz Moskve, da se začnejo premikati. Zato so ravnali zelo oprezno ali, kot so sami mislili, »odgovorno«. Za tako politiko so iznašli načelo »sama sebe omejujoča revolucija«. Disident Jacek Kuroń, vodja »informacijskega centra štrajka«, je v tem smislu izjavil, da Solidarnost sprejema vodilno vlogo partije. Kakor vemo, vse to ni nič pomagalo. Decembra 1981 je Jaruzelski objavil izredno stanje in Solidarnost ukinil.
Tudi v drugi rundi konec osemdesetih let se je Solidarnost držala samoomejevalnega načela. Na pogajanjih za »okroglo mizo« od februarja do aprila 1989 je že vnaprej dopustila komunistom polovico sedežev v sejmu in pristala na zahtevo komunistov, da so volitve že 4. junija, s čimer so ti hoteli onemogočiti demokratom, da se pripravijo nanje. Solidarnost je sicer sijajno zmagala, a v vladi, ki jo je sestavil Tadeusz Mazowiecki, so komunisti, spričo dogovorjene volilne zakonodaje, v njej obdržali ključna mesta. Poleg tega pa je Solidarnost v skladu s svojim samoomejevalnim načelom, izvolila Jaruzelskega za šefa države. Ob takem razvoju pravi A. Smolar (na navedenem mestu): »V poljskem letu 1989 ni bilo niti enega momenta, ki bi izrecno označeval konec komunizma in začetek demokracije«. In še: »Tak proces je težko slaviti kot revolucionarno vstajo, predvsem tudi zato, ker so se, ko je proces že tekel, tudi predstavniki Ancien régime radi postavljali s peresi demokratičnega prepričanja (čeprav so s svojo iniciativo za ‘okroglo mizo’ imeli prav tako malo namena posloviti se od oblasti, kot Gorbačov v Sovjetski zvezi).« Poljska desnica še danes trdi, da so sporazum za »okroglo mizo« pilotirali komunisti.
Že po teh nekaj potezah razumemo zvezo, ki jo je varšavska sociologinja Samanta Stecko (Kaj je ostalo od Solidarnosti, Transit 20, str. 168) potegnila med strategijo »okrogle mize« in sedanjostjo. »Zdi se, da je bilo ‘debeli črti’, ki jo je pod preteklost potegnil Mazowiecki, preveč žrtvovanega. Ta politika, katere namen je bil, Poljake spraviti s seboj, da bi jim bil omogočen nov začetek, je novo demokracijo sicer razbremenil zločinov in zablod komunistične ere, obenem pa ji je odvzel skrb za pozitivno dediščino upora. Politično zaukazano pozabljenje je pripeljalo do tega, da novi rod ne razume več svojih lastnih temeljev in počasi jemlje za samoumevno, kar si je bilo treba z muko izboriti.«
Pozitivna dediščina upora? Ko je Vaclav Havel leta 1999 v Varšavi sprejemal nagrado, ki mu jo je podelila Gazeta Wyborcza, je govoril o tem, da sta »Srednja in Vzhodna Evropa stali pred nalogo pripraviti ne samo sistemsko alternativo za propadajoči totalitarizem, ampak tudi za materialistično civilizacijo zapada z njegovo od logike trga obvladano demokracijo. Največje darilo, ki so ga te dežele prinesle Evropi, je izkušnja totalitarizma in upora proti totalitarizmu. Ta izkušnja pa uči, da se odgovornost in čista vest izplačata.« (Alexander Smolar, 1989 – zgodovina in spomin, Transit 20, str. 30) Nekaj podobnega je Aleksander Solženicin med svojim ameriškim izgnanstvom v znamenitem govoru na Harvardu leta 1987, govoreč o moralni in duhovni superiornosti Vzhodne Evrope, posebej Rusije, in o tem, da stalna nevarnost, ki ji je izpostavljeno življenje, dela značaje ljudi močnejše in globlje, rekel tudi naslednje: »Če bo Vzhod kdaj postal takšen, kot je Zahod, bo to izguba nečesa velikega in vrednega.« (A. Smolar, cit. delo, str. 25)
Nova Slovenska zaveza in javni govor
Nova Slovenska zaveza misli, da je za to, čemur smo rekli velika refleksija, potrebno določeno ozadje, čigar posebnost mora biti v tem, da je predvsem in v prvi vrsti normalno. (Ta, rahlo paradoksna zahteva izhaja iz dejstva, da skušamo napraviti obračun s časom, ki je bil, bolj kot vse drugo, nenormalen – zaradi tega ravno ni mogel nositi življenja, zaradi tega je ravno moral podati demisijo.) Zato že vseskozi pozivamo svoje nasprotnike, da se pokorijo normam racionalnega diskurza. Zagledali smo dve možnosti, ki smo ju spremenili v dve strategiji.
Avtor slike: Vlastja Simončič
Opis slike: Izvajalci – Partija sodi Vlastja Simončič
Najprej smo svoje sogovornike vljudno, a zato nič manj vroče in prizadeto, prosili, da pristanejo na to, da je dvakrat dve štiri ali na to, da je skozi točko zunaj premice mogoče potegniti eno samo vzporednico (kakor uči Evklidova geometrija). Zelo smo vztrajali na tem, da v tej točki dobimo njihov pristanek. Hoteli smo jih pridobiti za to, da bi, če bi se nam posrečilo kak neksus dogodkov razstaviti tako, da bi ga bilo potem mogoče zreducirati na enega od obeh zgornjih matematičnih aksiomov, da bi potem našo rešitev sprejeli. Drugi način pa je zadeval moralni ali estetski odziv na kako veliko, iz vse zgodovine izstopajoče dogajanje. Tu smo mislili predvsem na množični pokol slovenske domobranske vojske in njihovih spremljevalcev – na to, kar ponavadi označujejo z metaforo Kočevski rog. Mislili smo, da je velikost – to besedo smo največkrat uporabljali – tega pojava tako presežna, tako nad vsem drugim, da je ob njem upravičeno eno samo obstajanje – biti resničen. Da je tu kakršnokoli zatekanje k politkomisarski sofistiki nedovoljeno. Mislili smo, da je moralni vektor Kočevskega roga tako močan in silovit – lahko bi rekli tako brezpogojen in kogenten – da ga imamo lahko za transkript onih dveh matematičnih formulacij.
Toda tudi s temi prizadevanji praktično nismo in nimamo nobenih vidnih uspehov. Za boljševike, pa tudi za tiste, ki so obiskovali njihove propedevtske ustanove, se je znova in spet pokazalo, da so iz drugačne snovi. Potem ko jih je zgodovina že matirala, še vedno nočejo stran od šahovskih desk, upajoč, da se bo ponudila prilika za novo igro. Iznašli so novo metodo, ki je kljub absurdnosti – v naših postmodernih časih – začuda učinkovita. Kadar na argumente svojega nasprotnika nimajo kaj reči, se ne umaknejo, kakor v takih primerih zahteva bonton evropskega javnega dialoga, ampak z varianto Descartesovega stavka oznanjajo sebi in svetu: Govorimo, torej smo.
Poleg tega pa je še tako, da se s poglabljanjem krize, v kateri se nahajajo že dobrega četrt stoletja, veča nezadostnost njihovega govora. Ta se veča, veča pa se tudi njihova krčevita volja po obstajanju. Obstajajo za enkrat res še lahko, razumno obstajati pa ne morejo več. Nekateri pravijo »Grobovi tulijo« in mislijo s tem, da jih bo strašna govorica grobov pregnala od mikrofonov. Toda čeprav spada večina članov Nove Slovenske zaveze in njihovih prijateljev k generaciji, ki je bila, kakor pravi poljski pisatelj Szczepanski, »inficirana s smrtjo«, mislimo, da je za vsem še nekaj drugega. Prišel je nov čas in – čudno, čudno – iz megle se je začela počasi dvigati resnična podoba intrige neke demonske ideologije. »Laž je nesmrtna duša komunizma,« je Kolakowski nekoč strnil svoja razmišljanja o njegovih nastopih in besedilih, mi pa lahko dodamo, da ta duša živi, vsaj v Sloveniji, samo od kljubovanja, prave inventivnosti in veselja do življenja pa v tej duši ni več.
Govorimo, torej smo – Zgodba o totalitarni poškodovanosti
Te in druge misli so nas obhajale, ko smo listali po eni od najnovejših edicij ZZB NOB z naslovom Slovenski zbornik 2007. Vseh prispevkov seveda nismo prebrali, statističnih postopkov dr. Nika Toša in dr. Vlada Miheljaka se iz razumljivih razlogov nismo hoteli dotikati; prispevki o partizanskem zdravstvu so nam že po nekaj vrsticah povedali, da zasledujejo svoja specifična zanimanja in jih zato lahko preskočimo (če seveda odmislimo okoliščino, da nobeden od treh zdravnikov ni imel za primerno omeniti partizanskih pokolov domobranskih ranjencev). Nekaj besedil pa smo preleteli in se nekoliko dlje zadržali pri tistih točkah, ki so se izkazale za rekurentna mesta boljševiške spominske prakse. Nemalo smo se jim, kot smo že rekli, čudili in obžalovali, da jim ne moremo posvetiti več časa. Zdelo bi se nam zanimivo, če bi nam uspelo, da jih kategoriziramo in sistemsko urejene objavimo v knjigi, ki bi se lahko imenovala: Slovenski politični antibarbarus. Toda spričo skromnih moči, s katerimi razpolaga uredništvo zaveze, smo to ambicijo zavrgli in sklenili, da se omejimo na posamezne avtorje in izoliramo tista mesta, ki direktno ali indirektno upravičujejo naše trditve v uvodu k temu delu Komentarja.
Najprej pa načelno o naslovu, odnosno podnaslovu. Ta se glasi: Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu. (Tako v ovojnem in glavnem podnaslovu, v kataložnem zapisu pa so narodov spomin spremenili v narodnega.) Kot naslov, je tudi podnaslov izrazito polaščevalski. Zbralo se je enainštirideset ljudi in slovesno – v naslovih – izjavilo, da je njihovo spominjanje nekega dogajanja že spominjanje vsega naroda.
To je tradicionalna boljševiška poteza, enakovredna na primer tisti, s katero se je partija leta 1941 polastila izključne pravice do rezistence. V tem polaščevalskem duhu je leta 1942 izšel Slovenski zbornik, petinšestdeset let pozneje pa Slovenski zbornik 2007. Torej: la lotta continua – boj gre naprej.
Že uvod daje slutiti, da knjiga ne bo napor k globljemu razumetju nekega časa, ampak zbornik proklamacij in ideoloških zaklinjanj. Take stavke je mogoče pisati o vsakem gibanju in zato za zahtevnega bralca, na primer za resnega zgodovinarja, ne pomenijo dobesedno nič. V uvodu je tudi že nekaj trditev, ki ne morejo, da ne bi iritirale bralca s svojo nedognanostjo. Ko na primer pisec pravi, da je Chirac obsodil holokavst kot »perverzijo duha in zločin proti resnici«, ni začutil, da ga tolče po zobeh zatajeni slovenski genocid. In ko smeši nekatere zgodovinarje, da »s spremembo političnega režima stoodstotno spreminjajo svoje ocene«, mu ne šine v glavo, da je to po totalitarnem režimu, ki se je poleg vsega še specifično utemeljeval na zgodovini, nujno in neizbežno.
Dr. Janko Pleterski že v naslovu svojega prispevka govori o »narodnoosvobodilnem boju«. Boju, ki je narodu prinesel polstoletno diktaturo totalitarnega tipa, pripisovati narodnoosvobodilnost, je napad na jezik ali zloraba jezika. Po maju 1945 so bili vsi evropski narodi osvobojeni italijanskega in nemškega okupatorja, razumljivo tudi slovenski; tako imenovani enobe je imel eno samo vlogo: da je preko rezistence poskrbel za specifično diferenco, ki je potem obvladovala povojno Slovenijo: totalitarna diktatura, ki je človek, ki govori katerega od človeških jezikov, ne more imeti za rezultat osvobodilnega boja. Taki manipulaciji z jezikom bi Chirac morda rekel »perverzija duha«.
Pleterski pripisuje slovenskim katoličanom začetni kolaborantski vzgon ali instinkt. Zato, pravi, je bila prisotnost komunistov zanje »najbolj dobrodošla in največja sreča«, saj sicer za svojo kolaboracijo ne bi imeli nobenega alibija. Tega, čemur Pleterski pravi kolaboracija, brez partizanov »na terenu« seveda ne bi bilo. Katoličani so bili skozi vso zgodovino nosilci slovenske kulturne, politične in narodne samobitnost. To je tako znano, da je moralo kdaj priti na ušesa tudi akademiku dr. Pleterskemu. Kaj ga torej žene? Od kod to sovraštvo? Ali komunisti res tako težko prenašajo svojo poraženost?
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Kolovrat časa Mirko Kambič
Da bi zmanjšal vlogo komunistov na čim manjšo možno mero, se Pleterski poslužuje raznih manevrov stilne profilakse. Za komuniste, »kolikor je njihovega delovanja bilo«, izvemo, da so kdaj pokazali, da imajo svoje »socialnorevolucionarne cilje« in da so se kateremu od njih kdaj pa kdaj »tudi približali«, a vse bolj slučajno in kakor v odsotnosti duha. Če ob tem pomislimo, da so tako med vojno kakor tudi po vojni z vso monstruoznostjo postavljali totalitarno boljševiško državo, z voljo, ki je presegala vse, kar se je kdaj v tej deželi hotelo, začutimo, da je moral pri tem preslišati obupno vpitje boginje Klio. Boginja Klio! Le kaj si je morala misliti ob »hudodelskem, prostovoljnem sodelovanju v vojskovanju držav, ki so napadle narod Slovencev«? Boginja Klio je izobražena gospa in veliko da na jezik. Betežnost te formulacije seveda ni slučajnost, ampak je nastala iz junaške volje za reševanje nerešljivih reči, ki se je nujno spremenila v muko. Eden njegovih reševalnih podvigov je tudi ta, da obstoj »demokratično nekontroliranih nosilcev komunističnega totalitarizma« razloži – in hkrati opraviči – z obstojem »nosilcev katolicističnega klerikalnega totalitarizma«. Izumi prof. Pleterskega bi res zaslužili večjo pozornost, kot jim jo more dati kratek zapis v Zavezi. Kateri nosilci totalitarizma pa so že bili kdaj demokratično kontrolirani? Bolj važno pa je tu seveda to, da za katoliški totalitarizem na svobodnem znanstvenem trgu ne bo našel kupca. Katoliška Slovenija, če ji kdo že hoče tako reči, je poznala delitev oblasti, pluralno demokracijo, tržno gospodarstvo in zasebno lastnino, pravno delovanje državnih institucij – kar vse so boljševiki nemudoma odpravili in s tem dokazali, da jim pritiče atribut totalitarizma. (Boljševiki pa v katoliški Sloveniji niso bili prepuščeni k upravljanju hiše, ker so trdili, da bodo, če dobijo moč, hišo zažgali. Dr. Pleterski bi moral to razumeti.)
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Vojna za Slovenijo Mirko Kambič
Dr. Ljubo Bavcon je pravnik in je sklenil premisliti enobe v luči svoje stroke. Najprej pa je napravil red med knjigami, ki poročajo o stanju, ki ga bo izvedensko ocenil. To je naredil apodiktično in razsojevalsko. Knjige dr. Tamare Griesser Pečar prinašajo »izkrivljeno podobo o dejstvih«, knjige Marjana Žnidariča in dr. Petra Vodopivca pa poročajo »objektivno kritično in koncizno«. Toliko da vemo, komu se je dal informirati. Nazadnje pa je vendar tako, da nikoli nismo do kraja gotovi, ali je Bavcon sam, za svoje ideološke potrebe, posegal nazaj v medvojne razmere, ali pa je o njih bral v knjigah, ki o njih poročajo »objektivno kritično in koncizno«. Vemo pa vseeno, da tisti, ki trdi, da »na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno ni potekala državljanska vojna«, to dela le tako da v svoji redakciji medvojne stvarnosti zamolči enoletno teroristično pripravo na boljševiško agresijo. Pa tudi, ko tega terorja ne bi bilo! Kdo more prisiliti ljudi, da se bodo bojevali proti eni obliki totalitarizma samo zato, da bodo izročeni drugemu. In ker ni bilo nobenega »osvobodilnega« terorja in nobene nujnosti braniti življenje in v tradiciji pridobljene kulture in ni bilo nobene državljanske vojne, je ostalo samo še »vsestransko sodelovanje domačih okupatorjevih pomagačev« z okupatorji – iz čistega veselja, iz čiste pokvarjenosti, iz čiste izdajalske sle. To je tistih duh, ki je Josipu Vidmarju dal govoriti o »nečisti krvi«, ki jo je treba odstraniti iz telesa. Nazadnje smo pri rasizmu. In vendar pravijo isti ljudje, da povojne moritve ne razumejo.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Vojna za Slovenijo Mirko Kambič
Obenem pa tudi pri Bavconu opažamo tiste pomanjkljivosti, ki jim podlegajo skoraj vsi, ki so se v tem zborniku odločili, da sporočijo narodu, kako se mora spominjati svoje preteklosti. Nagibamo se k temu, da bi to pomanjkljivost razumeli kot obliko totalitarne poškodovanosti – kot degeneracijo asociacijskih refleksov, ki jih narekuje normalni jezik, se pravi neideološki jezik. Ko nas Bavcon spominja na to, da ima prebivalstvo »pravico do upora, kadar postaneta tiranija in nasilje neznosna« (»po splošnih načelih civiliziranih narodov«), bi moral takoj razumeti, da mora tudi dolenjskim in notranjskim kmetom priznati pravico, da svoje puške legalizirajo pri okupatorju, ko sta »tiranija in nasilje postala neznosna«. Ali ko pravi »Jasno je, da se vsako politično in oboroženo gibanje bori za oblast«, ali ni s tem opravičil vsako nasilno prevratništvo, tudi SA in NSDAP, ki sta demontirala weimarsko republiko. Ko pravi Bavcon »jasno je«, hoče reči s tem, da ima vsako politično in oboroženo gibanje pravico, da se bori za oblast. Čisto vsako »politično in oboroženo gibanje« pa »po splošnih načelih civiliziranih narodov« nima pravice do oblasti. Italijanske Rdeče brigade, nemška Frakcija rdeče armade, bolivijska Sijajna pot, muslimanska Al Kaida, vsa ta gibanja te pravice na primer nimajo. Kaj je z Bavconovimi kulturnimi refleksi? Če praviš hiša, si vključil vse predmete tega sveta, ki se lahko potegujejo za status hiše; če si rekel bolečina, si postavil odprto polje za vse bolečine, kakršnekoli ali so bile ali bodo, bolečine vseh ljudi in vseh prvin stvarstva, ki ima ta privilegij, da čuti. Tako deluje jezik in treba se mu je pokoriti. Če je v slovenski kulturi te pokorščine vse manj, si to, vsaj deloma lahko razložimo s totalitarno poškodovanostjo.
Avtor slike: Delo/Jure Eržen
Opis slike: Cerkev in postkomunistična država Delo/Jure Eržen
Toda to so kljub vsemu finese, če jih primerjamo z okoliščinami, s katerimi Bavcon dokazuje, kako je enobe pridobival »tako legitimnost kakor postopoma tudi legalnost«. To je bil na primer 16. september 1941, ko je partija preko OF uzurpirala izključno pravico do rezistence in obenem napovedala na nepokorne odprt vosovski pogon. Zlasti pa vidi velik uspeh na poti do »legitimnosti in legalnosti« v kočevskem zboru oktobra 1943. Tam je neka samozvana vstajniška skupina sprejela določena ambiciozna besedila, ki niso imela nobene veljave razen tiste, ki jim ga je dajalo nasilje. A v središču te zgodbe je sodni proces, ki ga je partija sredi kočevskega zbora uprizorila svojim nasprotnikom. V samoti in gluhosti kočevskih gozdov jim je zrežirala pošastno norčijo, v kateri so dvajsetim – dozdevno bolj krivim – sodili in jih šestnajst usmrtili, nekaj sto – dozdevno manj krivih – pa so enostavno postrelili, ne da bi jim »sodili«. S tem so boljševiki dokazali, da ne poznajo razlike med sodnimi in nesodnimi usmrtitvami – da ta distinkcija prihaja iz neke druge kulture. Ko Bavcon na koncu obžaluje, da vrnjeni domobranci niso bili deležni »poštenega sojenja«, kot ga je partija zmogla v kočevski jeseni 1943, ampak so bili pomorjeni brez »sodbe«, začutimo, da smo prišli ne do roba mogočega, ampak do roba nemogočega. Kaj so morali ti pisci doživeti, da so se vdali taki arogantnosti?
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Cerkve se vseeno obnavljajo. Tudi znotraj? Mirko Kambič
Na koncu še o tem, da so bili domobranci, če je bil sporazum Tito-Šubašič legitimen, »dvakratni izdajalci«. Sporazum Tito-Šubašič ni bil legitimen. Morda je bil, spričo pravnih in političnih relacij tedanje stvarnosti, legalen, a legitimen ni mogel biti. Ko je kralj Peter II nanj pristal, je, čeprav je bil k temu prisiljen, naredil nekaj, kar mu je vzelo pravico, da bi bil kralj še naprej. Ko so Slovenci leta 1918 stopili v skupnost, ki se je pozneje imenovala Jugoslavija, so to storili, tako kot drugi tako imenovani jugoslovanski narodi, z neko nikjer zapisano predpostavko: da bo nova država ostala v okviru kulture, ki je veljala za tedanjo Evropo. S sporazumom Tito-Šubašič pa se je vzpostavilo stanje, za katero se je z vso možno gotovostjo vedelo, da bo končno pripeljalo Jugoslavijo v stanje, da bo v Evropi samo še geografsko. S tem dejanjem je suveren nehal biti suveren in njegovi državljani odvezani prisege in lojalnosti.
Dr. Božo Repe je problematiziral revizijo zgodovine in – res brez potrebe – ponovno vpraševal, zakaj je potrebna. Ne bomo mu razlagali! Sicer pa se ne moremo znebiti vtisa, da je nekoliko v zadregi. To sklepamo po tem, da se ne umiri in osredotoči na Slovenijo, ampak plava sem ter tja po bazenu in se, ko se že zdi, da se je obrnil k nekemu cilju, nenadoma zaradi ne vem katere domislice obrne in že ga vidimo čofotati nekam drugam. Z olajšanjem si torej včasih rečemo, pa se le vidi, da je profesor, a si že v naslednjem trenutku, če slučajno zadene na enobe, nadene skavtsko bluzo in začne komponirati v molu. Hkrati pa vidimo, da se tudi pri njem pojavljajo težave z asociacijami. Ko omeni Janševo zahtevo, naj vsak pometa pred svojim pragom, se, ne da bi pomislil na neko tradicijo, ki je to počela desetletja takorekoč institucionalno, razburi: »A kaj storiti, če nekdo pometa pred tvojim pragom, pred svojim precej bolj zasmetenim, pa ne?« In ko omeni, da so danes, v času vsesplošnega revizionizma, eni »bolj všečni oblasti (in zato primerni za razne funkcije)«, ne sliši, da ga jezik nazaj sprašuje, ali so bili takrat, ko je gospa Šentjurčeva izbirala kandiate za svoj zgodovinarski krožek na cekaju, vsi enako »všečni«.
A o teh stvareh govorimo zato, da pokažemo, kako utrudljiv postaja počasi ta zbornik. Zresnimo se spet, ko opazimo, da ima dr. Božo Repe optične probleme, nekakšne težave s perspektiviko. Medvojno dogajanje se mu prikazuje v naslednjem zaporedju: »okupacija – kolaboracija – odpor – revolucija«. Razpored dogajanj je seveda zelo važen, saj določa strukturo celotne zgodbe, a ta, o katerem govori Repe, gotovo ni tak kot nam ga je predstavil tukaj. Morda mu ga je sestavil kak Descartesov nagajivi genij, a mi se bolj nagibamo k hudobni misli, da je proizvod apologetične malverzacije. In namesto da bi pisec po tem nelepem dejanju po prstih odšel, nam, odhajajoč, še vrže čez ramo, da je tak razpored »kronološko dokazljiv«. Glede tega, da so tudi v Sloveniji tako kot v drugih državah, na Poljskem, v Franciji, v Italiji, v Grčiji, obstajali pogoji za »podobno raznolikost odpora«, mu ne moremo reči drugega kot to, da bi lahko vedel, da nima prav. Tako zelo je stvar jasna. Razlog je preprost in vsem znan: samo v Sloveniji, ponavljamo, samo v Sloveniji se je partija odločila, da bo izvedla revolucijo. Moramo se popraviti: ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Grčiji, a v Grčiji ji zavezniki tega niso dovolili, v Sloveniji pa ji niso samo dovolili, ampak so jo podprli in revolucijo omogočili. Arbitrarno ali geopolitično.
Mag. Janez Kocjančič ni prav dobro premislil stvari, ki jih je napisal, zato čutimo, da bi morali biti z njim prijazni. A trditev, da je tisto, kar je med vojno Slovence ločevalo, bila »odločitev za kolaboracijo in odločitev za NOB«, je kljub vsemu malce preveč preprosta. Zato mu tu ne moremo popuščati, čeprav ga žene sočutje (partizane »krivijo leta«, pa se morajo vseeno »po častnem boju« braniti »vojnih zločinov«) in čeprav je zapisan plemenitemu apriorizmu (misli namreč, še več, »globoko je prepričan«, da bi »moralo biti vrednotenje NOB sestavni del slovenske zavesti ter etične osnove za graditev naše narodne identitete in drže v prihodnosti«). V svojem razumevanju gre celo tako daleč, da je pripravljen napraviti partizane za neprištevne. Pravi, da so mu številni od njih zatrjevali, »da jih ogromna večina ni vedela za povojne poboje«. Kaj bi to lahko pomenilo? Ali to, da so komunistično oblast prenašali samo zato, ker niso vedeli za ta zločin? Če je tako, zakaj pa se niso uprli, ko so zanj izvedeli? Ali pa zanj še sedaj ne vedo, čeprav so zanj izvedeli? V pomenu, da ga prav ne razumejo, da ga ne vidijo v vsej njegovi velikosti? To je čisto mogoče, saj so se štiri leta vadili v soobstajanju z njim. Nazadnje so se zločina tako navadili, da ga sploh več ne vidijo. Če bi ga zares zagledali, ne bi mogli biti mirni!
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Kaj se kuha? Mirko Kambič
Čeprav smo prej rekli, da nas njegova preprostost razorožuje, bi mu vseeno svetovali, da si v prihodnje prizanese z zapletenimi miselnimi postopki. Na primer: 1. da je partija ukinila politični pluralizem, »je bilo gotovo napačno«; 2. da je bila partija zato sebična, pa ne drži, saj je večina komunistov padla (v boju proti političnemu pluralizmu in za enopartijski sistem): 3. očitati tistim, ki so žrtvovali življenje za domovino (za odpravo političnega pluralizma in za uvedbo enopartijskega sistema), pa je »moralno zgrešeno«.
V besedilu dr. Vide Deželak Barič se nam zdi potrebno izpostaviti dva momenta. Prvi zadeva 16. september 1941. Tedaj je partija »monopolizirala pravico vodenja protiokupatorskega boja«. Toda, »takšni sklepi bi ostali brezpredmetni, če bi se v tistem času pojavila zunaj OF ustrezno močna vojaško-politična pobuda«. V tem stavku in v tej trditvi je vse odvisno od tega, kaj pomeni besedna zveza »ustrezno močna«. Po naši pameti – in to je za interpretacijo celotne dobe ključnega pomena – ta zveza ne more pomeniti drugega kot biti v stanju uporabiti ista sredstva, ki jih je uporabljala partija v razrednem boju. »Ustrezno močna pobuda« bi bila lahko samo pobuda nove partije, z isto stopnjo intransingentnosti, duhovne in akcijske. To pa bi bilo nesmiselno. Vsaka sila zunaj partije, ki bi nastopala na način partije, bi bila v protislovju s seboj.
Druga trditev, ki po vsem, kar se je zgodilo in kar vemo, ni dopustna, pa je ta, da OF »ne glede ne vodilno vlogo komunistov« in ne glede »na postopno manipulacijo njihove vloge in instrumentalizacijo te organizacije za revolucionarne cilje« ni mogoče »enačiti s komunizmom«. Zakaj ne? Zato, ker je v njej »potekalo tudi osvobodilno gibanje«. Govoriti v tem kontekstu o »osvobodilnem gibanju« je politična blasfemija in nedopustno ravnanje z jezikom. Tudi tedaj ne, če enobe razumemo v pomenu rezistence.
Pod zaglavjem Korenine slovenske državnosti se je dr. Ivan Kristan poglabljal v moralni, pravni in politični odnos med enobejem in revolucijo. V malokaterem besedilu tega zbornika smo naleteli na toliko nepremišljenosti kot v njegovem. Nekajkrat smo že pomislili, da bi Janez Stanovnik naredil prav, če bi ga pred začetnim zaletom nekoliko umiril, saj ni mogoče, da ga ne bi poznal. Tako pa je Kristan v apologetskem galopu podiral vse pred seboj. S stavkom, da se je »en del Slovencev odločil za sodelovanje z okupatorjem«, nam je vsem naredil veliko krivico, saj smo bili Slovenci, v evropskem merilu, najmanj kolaborantski narod. Morda tega ne ve dr. Ljubo Bavcon, ne verjamemo pa, da tega ne bi vedel dr. Božo Repe. Potem, da smo bili »kot narod obsojeni na iztrebljenje«. Seveda smo bili, a ne ravno naslednji dan, poleg tega pa je to slabo opravičilo za boljševike, da so nas nemudoma začeli iztrebljati še sami. Potem, da »Churchilla ni motilo«, da so komunisti dvignili vstajo. Naj gospod Kristan pusti Churchilla, saj je spomladi 1945 med drugim zapisal, da bi bil moral voditi boj s Titom, iz istih razlogov, kot ga je vodil s Hitlerjem. Potem, da so zavezniki hoteli, da se »povojna Evropa uredi na temeljih protifašizma«. Očitno zavezniki s »povojno Evropo« niso mislili Slovenije, saj so tu pomagali zmagati boljševizmu, ki je sam totalitaren in v najožjem sorodstvu s fašizmom. Potem, da revolucija doseže, da se »preživete norme in institucije umaknejo in nastajajo nove, naprednejše«. Za kakšne revolucije mogoče to velja, a ne za tisto, ki so jo izvedli v Sloveniji. Ko je zgodovina pol stoletja pozneje pobrala njihove papirje iz obtoka, je morala družba, počasi in z velikimi napori, začeti obnavljati vse odpravljene »norme in institucije«, začenši s trgom. (Mimogrede, zdi se nam tudi nekoliko neokusno, z Ušeničnikom in Pitamicem legitimirati boljševiško vstajo.)
A nadaljujmo. Kristan ponovi še stavek, ki je postal kanonični del enobejevskega recitala: »Družbene in politične spremembe v državi so se uveljavljale vzporedno z oboroženim bojem proti okupatorju in so bile temu podrejene.« Kot smo rekli, ima ta stavek značaj zgolj trditve. Zunaj ritualne dikcije, v odprtem tekstu, bi se moral glasiti: Revolucija – ne »družbene in politične spremembe« – se je uveljavljala preko boja z okupatorjem, ki je bil revoluciji podrejen. Tudi ta stavek je, tako kot stoji, samo trditev, a za razliko od citiranega resničen. Q. E. F. D. (Quod esset facile demonstrandum – Kar ne bi bilo težko dokazati.) Pa saj vsi vemo, mar ne?
Za dr. Kristana res mislimo, da bi se moral nekoliko umiriti med čakanjem na prehod čez reko – tam na bregu sedimo, čakajoč na svoj čoln, tudi mi – in premisliti to in ono. Na primer to, da je bila boljševiška revolucija tudi v Sloveniji abortus. Zato bi stavek »Slovenci smo lahko ponosni na svojo revolucijo med NOB, tako kot so Američani ponosni na svojo revolucijo pred 230 leti« vzbujal samo sočutje, ko ne bi pomenil prezira do tolikega trpljenja. Dosežki ameriške revolucije še danes po četrt tisočletja, stojijo, dosežkov slovenske boljševiške revolucije pa ni nikjer več, samo bolijo nas še zmerom zelo in bojimo se, da so nas kot narod za zmerom nekoliko poškodovali.
Od ostalih prispevkov smo se z nekoliko večjim pričakovanjem ustavili še pri besedilih, ki sta ju za blok Partizanski humanizem / Kultura in etika pripravila dr. Boris Paternu in dr. Matjaž Kmecl. »Z večjim pričakovanjem«, a nas je potem branje prepričalo, da tudi izdelka teh dveh avtorjev ne izstopata iz utrujajoče monotonije ideološko zasnovanega zbornika. Tudi ta dva avtorja nista premogla tistega spoštovanja do časa, ki je bil nabit s skrajnostmi, človeškimi, moralnimi, političnimi, da bi stopila v razdaljo, iz katere bi dosegla zadovoljivejše razumetje. Tudi če sta se odločila, da ne bosta prestopala meja apologetike, bi lahko čutila toliko usmiljenja do ljudi, ki so ta čas postavljali – do njunih ljudi, nazadnje – da bi o njih povedala kaj vrednega in izvirnega in jih skušala tako človeško odrešiti. Ko smo prišli tako do konca njunega branja, nas je minila volja, da bi se ob zborniku še naprej zadrževali.
Povojni teror z obeh strani
A ko smo knjigo hoteli že odložiti, so se nam oči ustavile – kakor po srečnem naključju – pri stavku, ki nas potem ni izpustil iz rok. Dr. Cvetka Hedžet Toth je namreč svoj spis končala s kratko mislijo o naši dobi in njeno odliko videla tudi v tem, da obsoja »povojni teror z obeh strani«. »Povojni teror z obeh strani« je res fina reč – predvsem zato, ker ga lahko ponudimo bralcem kot ključ za branje Zbornika.