Avtor: Mojca Kucler Dolinar

Vidim te, ki ne počivaš tu.

Zgoščena praznina tvoje odsotnosti,

jedka bolečina tistih, ki si jih pustil za seboj

in strašna, strašna tišina,

uperjena vame kakor obtožujoči prst.

Tu stojimo, ob tvojem praznem grobu.

Tvoja mati.

Tuja zemlja je izpila njene solze.

Tvoj oče.

Tuja zemlja je zgarala njegove roke.

In jaz – nema opazovalka.

Polna praznih besed,

ki so se posušile v zadrgnjenem grlu.

Besed o spravi in pravici.

Dragi prijatelji, s temi verzi Ajde Trontelj bi se lahko od vas poslovila. Zato, ker obstajajo stvari, ki jih zmore povedati samo tišina. Tišina ni samo razkošen hip, je večna luč in njeno trepetanje. Tako je zapisal France Balantič kot nalašč za svete trenutke v Kočevskem rogu. Pa je dolžnost včasih pomembnejša od intimnega občutenja.

Opis slike: Govori Mojca Kucler Dolinar

Na nek način bi lahko molčala tudi zato, ker delam v politiki in sem nehote soodgovorna za to, da v naši deželi postajajo besede o spravi, resnici in pravici prazne. Prazne postajajo celo besede, kot so umor, poboji, množični umori. Poslušamo jih in jih ne slišimo. Tukaj bi iz še tako prilagodljivega politika moral stopiti človek in se zavzeti.
Kaj?!
Kako?!
Moji rojaki?
Tudi bratje drugih narodnosti?
Mučeni in pobiti?
Brez kančka humanosti?
Brez sojenja?
Brez razlage?
Brez imen?
Brez grobov?
Brez obvestila domačim?
Na desettisoče jih je bilo?
To so stvari, ki pri človeku s količkaj zdravim moralnim kompasom presegajo vsako politično in ideološko oznako. Tukaj smo pri samih vrednostnih temeljih, na katerih slonijo vse civilizacije, vredne tega imena. In ponosna sem na to, če se smem zavzeti za človeka, ki je bil brez možnosti obrambe ubit.
Zato danes ne bom samo nemo prisluškovala misteriju mučeništva.
Dragi prijatelji, Evropa je zibelka demokratičnih vrednot. In prav znotraj njenega civilizacijskega okvira so se zgodili najbolj nasilni totalitarni sistemi: nacizem, fašizem in komunizem. Ni čudno, da nas to navdaja z nelagodjem, celo s sramom. Vendar si zaradi tega ne smemo zatiskati oči. Zaradi sokrivde ne smemo odlašati z jasno ločnico med demokracijo in totalitarizmom. Zaradi tega ne smemo podaljševati pogubnih vplivov najhujšega in najdaljšega izmed njih. Petdeset let režima je pustilo posledice vsepovsod. Tudi v mentaliteti ljudi.
V Rogu nam ni treba naštevati, zakaj je bil pretekli režim zločinski. Česa podobnega slovenska zgodovina ne pomni. Niti po številu smrtnih žrtev niti po obsegu nepreglednega števila zločinov nad živimi: od izgona od doma in kraje osebne lastnine do zapiranja in ustrahovanja skozi desetletja; da ne govorimo o izgubljenem slovenskem ozemlju, opustošenju gospodarstva in maličenju slovenskega značaja.
Spadam v mlajšo generacijo in ni mi bilo treba doživljati vojnih in povojnih grozot. Vendar čutim, da razlike še vedno ostajajo. Po mojem je resnica tista osnova, na kateri bomo lahko gradili spravo, ki je nujna za lepo prihodnost nas vseh. Veselim sem tega, da nisem edina, ki tako razmišlja. Avtorica pesmi, ki smo jo slišali na začetku, je deset let mlajša od mene, pa je natančno zaznala bistvo problematike. Tišina brezen, tišina gozdov neizprosno kaže s prstom na resnico. Z njo se bodo naša grla sprostila, sprava in pravičnost pa se bosta dobili svojo vsebino.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Poje Renata Klančič Andrej Zgonc