Avtor: Slavko Žižek

Umor bivšega bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena je bil zadnji odmevnejši vosovski umor med drugo svetovno vojno v okupirani Ljubljani. Atentator, preoblečen v duhovnika, ga je 13.10.1942 ustrelil na njegovem domu. Umorjeni je bil takrat brez javnih funkcij, vendar je še zmeraj veljal za politično avtoriteto. Kot pripadnik meščanskega tabora je bil za komunistično partijo zelo moteč. Lahko da je bil v kakšni politični zadevi nespreten, gotovo pa ni bil izdajalec slovenskega naroda, kar so mu očitali komunisti. Od krutega dogodka, zaradi katerega je italijanski okupator ustrelil 24 talcev, mineva letos 65 let.

»Kako gledate na likv(idacijo) Na(tlačena), mi mislimo da. Prosimo odgovora.« S temi besedami končuje v Ljubljani 24. 9. 1942 svoje obširno poročilo Krištofu Marjeta – Zdenka Kidrič, voditeljica kolegija VOS (varnostno obveščevalne službe). Krištof – Edvard Kardelj se je takrat nahajal v bližini Lipoglava. Pozitiven odgovor je moral prispeti dokaj hitro, saj je Edo Brajnik, takratni vodja varnostnih grup, katerih člani so ob pomoči sledilcev in obveščevalcev izvrševali operativne akcije in likvidacije, že v začetku oktobra o nameri obvestil varnostnika, ki je bil s strani CK predlagan za izvršitev atentata. Vosovci, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi atentata, so po vojni za potrebe arhiva pripovedovali oziroma zapisali spomine. Dokument z naslovom »Razgovor o pripravah in akciji na Natlačen dr. Marka 13.10. 42« se nahaja v arhivu VOS. Naveden je v celoti.


»Tov. Lidija (Lidija Dermastija – Liza, obveščevalka VOS v sledilni skupini; op.S .Ž.) pripoveduje:

›Sklep, da se izvrši akcija na Natlačena, je bil sprejet septembra meseca 1942. leta. Že po dobljenih podatkih kaj dela in predstavlja Natlačen, je bilo potrebno, da se ugotovi, kdo prihaja k njemu, kdaj, in tako dokončno določi kraj in čas akcije, ki naj bi se izvršila v najkrajšem času. V ta namen se je organizirala grupa iz tovarišic v glavnem, ker so le-te najbolj bile primerna za opazovanje. Grupo so sestavljali Darja, Nuša (domnevno Nuša Pirjevec, obveščevalka VOS v specialni obveščevalni službi; op. S.Ž.), Jože (Jože Rojc – Lado, obveščevalec VOS v sledilni skupini. Hišo Natlačenovih je po navodilu Lidije Dermastia opazoval iz stanovanja sester Marije in Slave Podbršček na Ciril-Metodovi ulici 23. Pred tem je bil zadolžen za sledenje advokata Miloša Stareta; op.S.Ž.), Miša in Lidija. Opazovanje se je vršilo z vzhodnega in zapadnega dela Ciril-Metodove ulice, kjer je Natlačen stanoval. Zmenili smo se pri ›Desetem bratu‹ (gostilna Fortuna na Vodovodni cesti 26 v Ljubljani. V hiši je bil bunker za bivanje in sestajanje vosovcev; op .S. Ž.), kjer je Štefan (Edo Brajnik - Štefan; op. S. Ž.) dal nalogo, da se to izvrši. Kontrola se je vršila od policijske ure do policijske ure, v kolikor je bilo to možno z ozirom na akcije Italijanov in z ozirom na to, da je bila v poljanski gimnaziji komanda karabinjerjev za zapadni del Ljubljane, na sami Poljanski cesti pa sedež bataljona ›M‹. Sicer pa se je kontrola vršila preko celega dne. Glavna kontrola se je vršila na vogalu Zrinjske c. in Ciril-Metodove in na drugem vogalu v stanovanju neke frontovke. Tu se je morala kontrola za nekaj časa prekiniti, ker so me ljudje poznali in se spraševali, kaj tu delam. Opazovanje je trajalo vse do same akcije. Tako se je ugotovilo, da Natlačen ne sprejema obiskov do ³⁄₄ ure na 9, da nima posebnega spremstva od Italijanov niti se ne vozi z avtom. Tako smo prišli do zaključka, da se akcija izvrši v Natlačenovem stanovanju pred 8.45 uro. Potem se je postavilo vprašanje stavbe. To ni bilo težko, ker sem hišo poznala, pač pa se je postavilo vprašanje koliko ima Natlačen osebnega zavarovanja. Naša obveščevalna je ugotovila, da ima samo enega agenta, kar pa se je potem ugotovilo, da ima še enega v samem stanovanju. Predvideli smo tudi, kje naj bi se človek, ki bi akcijo izvršil, umikal. Mislili smo, da bi se umikal – vračal po stopnišču in potem na južni strani skočil čez plot na cesto, kar pa se je v sami akciji spremenilo, ker si je Pepe (Franc Stadler - Pepe; op. S. Ž.) moral sam utirati pot zaradi agenta v hiši, za katerega nismo vedeli. Akcija se ni kompromitirala in je uspela brez posebnih žrtev, razen nesrečnega legitimiranja, zaradi katerega smo izgubili Jožeta.‹ (Jože Rojc - Lado je vršil opazovanje Natlačenove hiše iz sobe, ki sta jo sestri Podbršček morali oddati v najem nekemu italijanskemu oficirju. Ker ga je le ta v stanovanju nehote srečal, mu je postal sumljiv, zato je z opazovanjem prekinil; op. S. Ž.)






Tov. Miša pripoveduje: ›Opazovanja samega se ne spominjam več točno. Sedaj se spominjam momenta, ko sem tam okrog hodila in se morala umakniti zaradi ljudi, katerim sem postala sumljiva. Izkoristila sem svoje dijaštvo in dober odnos s šolskim slugo h kateremu sem odšla, ne vem več točno s kakšnim izgovorom, in sem z njegovega stanovanja in med pogovorom z njegovimi domačimi se razgledovala po ulici. Čakati sem morala, da nekdo pride iz hiše. Bil je Levičnik. Boljše se spominjam tega, ko sem morala narisati načrt Natlačenove hiše in bližnje okolice – vrata, okna, ograje med ulicami, kje so stezice, vrtovi sosednih hiš in ograje, kakšne so te ograje, če je živa meja, koliko je prehodna, itd. V ta namen sem šla večkrat ob zelo različnih urah in več dni – morda 14 dni, mimo in vsakikrat zabeležila novo ugotovitev na osnovno skico, ki sem si jo naredila že v začetku. Tako sem posebej obravnavala možnost prehoda na ulico s severozapada, ali mimo cerkve na Zrinjskega cesto, itd. Te podatke sem oddajala Lidiji ali Štefanu vedno sproti.‹
Tov. Lidija: ›Med pripravami je bilo tudi pismo, ki naj bi ga izročil Natlačenu ›obiskovalec‹. Z ozirom na to, da so mi bile poznane razmere, klerikalne navade, itd., mi je bila dana naloga, da to jaz izvršim, da pripravim pismo. V tem pa sem zašla že v banalnost in uporabljala izraze, ki jih navadno laiki ne uporabljajo. Tako sem pismo naslovila ›Gospodu eminenci Marku Natlačenu‹. Podpisan je bil trebanjski dekan Tomažič, ker smo vedeli, da se je ta dekan obračal na Natlačena za pomoč v boju proti partizanom. To pismo sem sestavljala nekaj dni. Napisano pa je bil v sami noči pred akcijo in je na Natlačena, vsaj v prvem momentu, kar je bilo zanj usodno, naredilo precejšen vtis.‹
Pripoveduje tov. Pepe: ›Na polju za rižarno na Linhartovi cesti smo se v odprtem bunkerju sestajali VOS-ovci in kovali naše načrte. Prav tako me je nekega dne povabil Štefan, da grem z njim za rižarno k Trontelju, ker se imava nekaj pomeniti. Od rižarne sva šla po polju in se usedla tam na travo. Štefan mi je začel pripovedovati. Meni se še ›sanjalo‹ ni, da bi tu šlo za Natlačena in da naj bi to akcijo jaz izvršil. Štefan mi je najprej opisal pomen in delo Natlačena, njegovo vlogo, ki jo igra v borbi proti NOB in gibanju sploh in potem rekel, da je CK prišel do zaključka, da sem edino jaz sposoben, da izvršim akcijo nanj. Bil sem takoj pripravljen sprejeti to dolžnost. Takoj mi je obrazložil načrt in me vprašal, koga bi vzeli za zaščito. Predlagal sem tov. Luko, (domnevno Jože Šiška - Luka; op. S. Ž.), ker se mi je zdel najbolj primeren, sem ga najbolj poznal kot najbolj vztrajnega. Že takoj sem se začel psihološko pripravljati na akcijo. Istočasno me je vprašal Štefan, kdaj bi bilo najbolj primerno izvršiti akcijo. Izbral sem si 13. oktober. Najin razgovor pa je bil 6 dni prej, t.j. bilo v četrtek, akcija pa je bila potem v torek. Menil sem, da je najbolj, da se vse skupaj čim preje izvrši. Štefan mi je povedal, da bo poleg Luke sodelovala tudi Lidija, ki mi bo vse povedala, ker sam nisem prav nič vedel o Natlačenu, hiši in okolici. Ko sem to zvedel mi je bilo tudi lažje, ker sem Lidijo dobro poznal in ji zaupal. Istočasno pa tudi smatral, če tu sodelujejo tovarišice, potem tudi sam ne morem biti strahopeten. Sploh mi je sodelovanje Lidije vlilo precej morale. Z Lidijo sem potem imel stalen kontakt, da me je seznanila s podrobnostmi načrta hiše in okolice in kako naj bi se akcija izvršila, kakor tudi z nazivi duhovnika, ki ga naj bi predstavljal. Tudi ponoči sem mislil na vse in sem zelo malo spal. Potem je bilo pred menoj tudi vprašanje obleke. Stopil sem v stik z Mavričem, ki mi je obleko naredil v najkrajšem času. Naredil mi je kolar in plašč. Črno obleko sem imel svojo. Klobuk pa sva kupovala skupaj z Ackotom (Franjo Kroupa - Acko, obveščevalec in borec varnostne grupe VOS v Ljubljani; op. S. Ž.) in prehodila vse ljubljanske trgovine, končno pa sva ga dobila v Židovski ulici za 60 Lit. Glede orožja sem imel najraje ›beretto‹, ker sem smatral, da je najbolj sigurna. Acko tudi pravi, da je za to akcijo izbiral orožje.‹

Opis slike: Pogreb škofa Jegliča 1937 – Spredaj dr. Anton Korošec, sredi dr. Miha Krek, ob njem Metod Mikuž, nato dr. Marko Natlačen

Tov. Acko pripoveduje: ›Dopoldne sem šel v založbo (založba so imenovali Narodni muzej v Ljubljani, v katerem je imela VOS skrivno skladišče orožja, katerega glavni organizator je bil Jože Šiška - Luka; op. S. Ž.) po tri pištole in sicer dve ›beretti‹ in eno efenko. S Pepetom sva bila zmenjena, da pride k meni popoldne, da si izbere. Izbral si je eno ›beretto‹, ki jo je že poznal po številki iz prejšnjih akcij. Spominjam se, da sem ga prosil, da vzame še eno pištolo, vendar je trdovratno moj predlog odklonil. Tako je vzel samo eno pištolo, ki jo je že poznal, ostali dve pa sem potem nesel nazaj v založbo.‹

Opis slike: Dr. Marko Natlačen (drugi z leve) posluša govor Iva Peršuha

Prihod na dogovorjeno mesto 13. 10. pripoveduje tov. Lidija: ›Na dan 13. 10. smo bili zmenjeni, da se sestanemo ob 8. uri zjutraj na Strmem potu. Spominjam se, da sem šla precej zgodaj od doma. Za sestanek je bil določen kraj ob lesenem plotu pred ovinkom. Tja bi morali priti in tudi so Pepe, Luka, Miša in jaz, Acko pa pripeljati orožje. Miša in jaz sva tam Pepeta dokončno odpravili. Jaz
sem odšla zelo zgodaj od doma iz same nervoze in nestrpnosti in tudi zato, da bi bilo čim manj upadljivo, ker so me ljudje na tem terenu poznali. Med potjo nisem imela neprilik. Acko je pripeljal s tricikljem dve kangli od mleka, v eni je imel orožje. Pepe je prišel popolnoma pripravljen. Imel je na vrh obleke svetel plašč, ki ga je tukaj odložil. Z Mišo sva mu privezali še kolar. Bil je nervozen in mu ni bilo všeč, da ga toliko popravljava. Potem je počasi odšel, pa tudi mi po dogovorjenem planu na svoja mesta. Nekaj časa sem šla za Pepetom kakih 20 korakov tako, da sem ga imela pred seboj. Ko je potem zavil v Zrinjskega ulico, sem šla nazaj na Ulico stare pravde in v sosedno ulico, da sem lahko videla, kdaj bo Pepe vstopil v Natlačenovo hišo. Pred vhodom ga je ustavil agent in z njim nekaj spregovoril, potem pa vstopil v hišo. Ko sem videla, da je srečno vstopil, sem odšla nazaj na vogal Zrinjskega ul., kjer sem srečala dr. Avčina, ki je vprašal, če morda njega čakam. Ker sem mu odgovorila, da ne, je odšel, jaz pa v Strossmayerjevo ulico in v Streliško. Nekako na sredi poti sem zaslišala strele in pogledala na uro. Bilo je točno 2 min. do pol 9 ure. Takrat sem se umaknila in kaj se je potem na licu mesta dogajalo, ne vem.‹
Pripoveduje tov. Miša: ›Jaz sem šla v primerni oddaljenosti na vogal Zrinjskega ulice oz. Jožefove cerkve na konec župnišča. Hodila sem sem in tja. Spominjam se, da je prišel mimo moj katehet Jaklič, ki me nikdar ni ogovarjal, toda ob tej priliki se je ustavil in nekaj spraševal. Silno sem bila nervozna zaradi tega. Istočasno sem opazovala proti Natlačenovi hiši in videla, kako je vstopil Pepe. Nestrpno sem čakala kdaj bo Jaklič odšel. K sreči se je kmalu poslovil in v tem sem že slišala strel. Jaklič je šel mirno naprej brez kakšnega ustavljanja. To nam tudi kaže, kako so bili naši živci napeti, da smo slišali strele, dočim – konkretno Jaklič – tega ni slišal. Jaz sem potem šla nekoliko po Zrinjskega cesti naprej, se zopet vrnila, da sem bila v primerni razdalji z Lukom.‹

Opis slike: Dr. Marko Natlačen s kardinalom Hlondom 1939 v Ljubljani

Pripoveduje Acko: ›Ko sem oddal orožje na Strmi poti in sprejel Pepetov dežni plašč, sem se odpeljal s triciklom na meni določen kraj, ki je bil na vogalu Zrinjskega ulice in Ulice stare pravde tako, da sem videl vse dogajanje na obeh ulicah. Čez kakih 5–10 min., točno več ne vem, ker so bile minute v teh trenutkih silno dolge, sem zaslišal strel, toda le enega in ne oba, kot sta bila dejansko izstreljena. Ljudje na cesti se absolutno niso zmenili za ta pok. Ko sem odhajal s svojega mesta, sem opazil Luka, ki je stal tik ob vhodu v cerkev, in opazil, da je imel pod plaščem mavzer pištolo s kopitom.‹
Pripoveduje tov. Pepe: ›Na akcijo sem šel popolnoma pripravljen. Prej sem še bil eno uro v službi. Šef je bil toliko dober, da me je pustil med delovnim časom ven, in če bi prišle kakšne informacije, zakaj me ni, da bi se izgovoril. Zato mi je bilo lažje oditi iz pisarne – Poštne hranilnice. Ob tej akciji je bil izreden primer, da sem šel iz pisarne že ob 8. uri. Ne vem več točno, ali sem šel direktno na dogovorjeno mesto, ali sem še šel izpit dva dcl vina. Tako sem prišel na Strmi pot, kjer so me že čakali. Slekel sem si moj plašč, ki sem ga imel povrh duhovniškega. Lidija in Miša sta mi dali še kolar. Ni mi bilo prav, da sta me toliko popravljali, ker sem bil le nervozen, kakor pred vsako akcijo. Potem sem le šel po Strossmayerjevi cesti in ko sem zavil v Ciril-Metodovo, sem zagledal stražarja, ki je stražil pri poljanski gimnaziji. Sam pri sebi sem si rekel – če me ta ne bo opazil, bo vse dobro. Ker sem bil oblečen v duhovnika, nisem vzbudil pri njemu pozornosti, pa tudi sam sem bil takoj bolj pomirjen. Tako sem prišel do Natlačenove hiše. Vrata so bila zaklenjena. Pozvonil sem. V tem sem se popolnoma umiril. Potrebna je bila popolna koncentracija misli, ker bi lahko vsaka najmanjša napaka bila usodna. Ko sem pozvonil, je prišla k oknu služkinja Natlačena, kateri sem se na njeno vprašanje predstavil in rekel, da me je poslal trebanjski župnik s pismom, ki ga moram osebno oddati g. Natlačenu. Čez nekaj trenutkov mi je prišla odpret. Ti trenutki so bili silno dolgi. Ko sem prestopil vrata, sem moral še po parih stopnicah v visoko pritličje in v notranje prostore. V tem sem se že orientiral, ker po samem opisu še nisem mogel vsega vedeti. Orientiral
sem se na poljansko gimnazijo in tako v naprej izračunal kako se bom umikal po izvršeni akciji, da ne bi padel naravnost pred stražarja, ki sem ga prej srečal. Pomočnica me je peljala v predsobo Natlačena, kamor je kmalu prišla žena Natlačena, kateri sem se predstavil kot kaplan trebanjskega dekana, ki me je sem poslal s pismom za g. Natlačena. Z njo sem nekaj časa razgovarjal. Vprašala me je kakšna je situacija na Dolenjskem glede ›naših‹. Povedal sem ji, da so imeli tam ›naši‹ veliko uspeha, ki so skoraj vse partizane uničili. To jo je silno razveselilo in sem si s tem pridobil simpatije pri njej. Posebej me je še vprašala, če ›bomo‹ uničili partizane, kar sem seveda pritrdil. Kmalu pa je Natlačen prišel dol in je naju žena pustila same v sobi. Tudi njemu sem se predstavil, kaj sem in od kod, da je važno, saj se moram takoj vrniti, in to z njegovim odgovorom na pismo, ki mu ga prinašam. Zdelo se mi je, da je on veliko bolj resen in previden, kakor pa njegova žena. Ko je pismo pogledal je bil resen in zaskrbljen in sem se moral tudi jaz tako zadržati. Nisem smel pokazati kakšnega strahu in sem se moral držati zelo sveto in resno. Vse sem naredil, le klobuk sem pozabil sneti z glave. To tudi delno namerno, da bi me ne spoznali, ker so si duhovniki le precej podobni. Običajno sem imel lase počesane na prečo, za to priliko pa sem si jih počesal nazaj. (In očala brez dioptrije – v dokumentu dodano s svinčnikom; op. S. Ž.) Natlačen je potem vzel pismo in stopil naprej k mizi tako, da sem bil jaz oddaljen kake 4 metre od njega. Nekaj časa sem še čakal, da se je usedel, odprl pismo in začel čitati. V tem sem pristopil za tri, štiri korake bližje in že oddal prvi strel v glavo, ki je že bil smrtonosen, vendar sem oddal še enega ›tolažilnega‹ v vrat. Seveda je Natlačen takoj omahnil na mizo. Že pri prvem strelu sem zaslišal ženo Natlačena, ki je skozi okno začela vpiti na pomoč: ›Aiuto Italiani!‹, itd. Jaz sem takoj zapustil sobo in šel skozi vrata. Vedel sem, da moram iti iz hiše na dvorišče in preko ograje na cesto. Ko sem tekel po stopnicah navzdol, sem šel prenizko in zašel v klet, kar sem opazil po zaklenjenih vratih. Skočil sem nazaj. Pri vratih je že navalil name sin Marko in žena Natlačena, za hrbet pa mi je še stopila služkinja. Sedaj se je začela borba za osvoboditev mene samega. Umik je bil težak. Začel se je pravi pretep. Sin je navalil name. Rešil sem se ga z udarcem s pištolo na čelo. Z leve strani me je držala žena Natlačena in vlačila za lase. V tem je sin spet vstal. Opazil sem, da mi pištola ne dela, levo roko pa tudi nisem imel prosto, ker je na njej visela Natlačenova, za menoj pa je bila služkinja. Tako nisem mogel pištole repetirati, da bi odstranil metek, ki se je verjetno zakačil. Čim sem to videl, sem Markota še enkrat močno udaril, da je precej daleč padel, istočasno pa se še osvobodil žene in služkinje s tem, sem jih vrgel na tla. Obrnil sem se proti kuhinji od tam v kabinet, ki je bil poleg. Tu je sedela neka stara ženska – mati, odprl hitro okno in skočil ven. Pri tem skoku sem se že na samem oknu precej močno opraskal, potem pa še ranil dlani, ker sem se ujel na roke. V hiši pri pretepu sem izgubil aktovko, očala, klobuk in še šop las. Hitro sem stekel proti ograji. Za menoj je šel volčjak, kateremu sem v zadnjem trenutku ušel na ograjo in jo preskočil. V tem sem se že orientiral, kje sem. Šel sem na Zrinjskega cesto in proti Ulici stare pravde, kjer me je že čakal Acko. Odpeljala sva se za gradom, kjer sem odvrgel kolar, in to ravno, kot sem pozneje zvedel, pred sedež mladinskega komiteta, in se preoblekel v svoj plašč. Peljala sva se do Opekarske ul. in Gradaščice, kjer sem si umil roke in zmil kri, ki mi je tekla iz ran. Potem sva šla z Ackotom nazaj po Groharjevi do Bleiweisove ceste do križišča Tržaške kjer sem iz tricikla izstopil. Z Ackotom sva se zmenila, da se dobiva pri njem na domu v Gradišču, kjer sem za pomirjenje – po moji stari navadi – popil kavo. Tako sem se potem popolnoma miren napotil nazaj v pisarno. Med potjo sem srečal Tonjo, ki me je ogovoril: ›Ali že veš kaj je novega? Natlačena so ubili.‹ Temu sem se ›prav na hudirjevo začudil‹. Tonja sploh ni mislil, da bi mogel biti soudeležen. Pripomnil sem še, da bo sedaj verjetno hudič in jih bodo na ta račun precej naših pobili. Ves preplašen je Tonja nadaljeval pot. Ko sem prišel nazaj v Poštno hranilnico v službo, je že vse govorilo o Natlačenovi akciji. Ker sem bil še vedno krvav od prask, sem se šel umit in potem normalno nadaljeval s svojim pisarniškim delom. Nihče ni vedel, niti sumil, kje sem bil. Le Darinka, ki je delala v ekspeditu, ki me je tudi malo več poznala, je morda na tihem sumila, da bi mogoče bil kako soudeležen. Kake pol ure za tem, ko sem se vrnil v pisarno, je prišel Štefan in me poklical ven. Objel me je in vprašal, če je vse v redu. Drugega mu nisem mogel tedaj odgovoriti kot le pritrdil, da je vse prav. Še me je objemal in spraševal. Tedaj nisva nič govorila in mu nisem razlagal kako in kaj je bilo. V pisarni sem delal naprej in poslušal komentarje o tej akciji. Bil sem vedno pripravljen, da bi odšel, če bi kaj prišlo ven o tej akciji, pa ni bilo nič.‹

Opis slike: Dr. Marko Natlačen, dr. Matija Slavič, kardinal Hlond in škof dr. Gregorij Rožman sprejemajo pozdrav Iva Peršuha, poveljnika častne čete fantovskih odsekov

Kakšni so bili občutki posameznikov, ki so se udeležili akcije. Pripoveduje tov. Lidija: ›Meni je bilo vsekakor manj težko, kakor pa Pepetu, ki je akcijo dejansko izvršil. Take akcije so ljudi psihološko silno izmučile – nestrpnost, nervoza, človeka uničuje. Meni je bilo težko, ker sem Natlačena in družino dobro poznala. Res težko pa mi je bilo potem popoldne, ko sem morala z mamo k Natlačenovim točiti solze in hliniti žalost kot človek, ki o vsem skupaj nič ne ve, čeprav so podatki prišli prav od tukaj. Vsaka akcija je pustila nekaj v človeku. Meni osebno ni bilo težko niti ko se je akcija pripravljala niti, ko se je izvršila, ampak po njej. Ravno zaradi tega sem potem šla nazaj – in tudi pri drugih akcijah – gledat, kakšen je bil učinek akcije. Nekak ›firbec‹ je bil v meni, ki se ga nisem zavedala in me je vlekel nazaj na lice mesta. Po sami akciji so Italijani najprej zaprli blok Zrinjska cesta–Streliška in potem nazaj Strossmayerjeva c.–Poljanska c.–Rdeča hiša do Ljubljanice. V ta blok sem tudi zašla in so me pri Reichovi tovarni prvič legitimirali. Popoldne, ko sem šla čez Ljubljanico, so me spet legitimirali in z ostalimi, ki so jih prav tako dobili, odpeljali v št. petersko kasarno, kjer so pregledovali dokumente. Ta aretacija se je izvršila že po kondolaciji pri Natlačenovih, kamor sem šla z materjo. Ob tej priliki je Natlačenova tudi izjavila: ›Tega človeka, ki je to naredil, dobro poznam in ga bom dobila.‹ 14 dni po tem sva šla s Pepetom po Puharjevi ulici proti Tivoliju, in ko prideva za Ilirijo, gredo proti nam Natlačenova žena s sinom Markom in še neko žensko. Umakniti se nisva mogla. Tudi Pepeta nisem na to opozorila, ampak samo čakala kaj bo. Ko smo šli skoraj že vštric, sem jih pozdravila. Natlačenova je še enkrat pogledala za nama brez posebnega zanimanja, torej Pepeta ni spoznala, čeprav je prej trdila, da ga prav dobro pozna. To bi bilo tudi težko, ker je bila situacija ob akciji precej zmešana in si ni mogla zapomniti fizionomije. Tedaj sem tudi Pepetu povedala, koga sva srečala, in kaj je izjavila Natlačenova žena.‹

Opis slike: Lidija Dermastia – Liza

Pripoveduje tov. Pepe: ›Najbolj sem se bal tega, da bi ne srečal kakšnega znanca, ko sem šel na akcijo, ali ko sem se vračal, posebno souslužbenca. Mene so v Ljubljani mnogi poznali. Pri tej akciji pa nisem bil dobro maskiran, razen očal. Pri drugih akcijah sem bil boljše maskiran, da me še najboljši znanci niso spoznali. Tega sem se tudi vedno držal, ker bi sicer lahko kdaj nastradal. Na terenih okoli Natlačenovih me ljudje niso toliko poznali niti jaz njih, drugače pa bi bilo v centru ali v Šiški. Precej težka je bila kriza, ki sem jo v tej akciji preživljal. Vedel sem, da me kontrolirajo, še posebno v sami Poštni hranilnici. Drugače se v OF nisem smel udejstvovati ne v hranilnici, ne na terenu, prav zaradi akcij. Že po osvoboditvi, ko sem pregledoval material iz vojne, sem videl, da je bila situacija okoli mene precej tesna. V arhivu je bilo: Stadler Franc, uradnik Poštne hranilnice, zagrizen član OF, član teroristične organizacije, izredno spreten, na ulicah se sestaja z raznimi ženskami, izredno spretno se umika aretacijam itd. V Ljubljani sem se nahajal do junija 1943 in vse skozi vršil službo razen zadnja dva meseca, ko sem s ponarejenim zdravniškim spričevalom imel bolniški dopust.‹

Opis slike: Franjo Kroupa – Acko

Pripoveduje Miša: ›Potem je Luka prišel do mene. Spremljala sem ga do Muzeja, kjer je oddal orožje. Šla sva okoli grada do ›Desetega brata‹ na sestanek, kjer pa še nikogar ni bilo. Potem sem šla po Tyrševi cesti, kjer sem srečala neko znanko, ki me je takoj vprašala, kaj se je zgodilo. Potem sem šla v Šiško. Popoldne me je prav tako, kot Lidijo, mikalo iti nazaj pogledati kako vse skupaj izgleda. Šla sem z neko tovarišico Miro. Peljali sva se s tramvajem. Na moj predlog sva se peljali še eno postajo naprej od Pošte, kamor smo imele namen oditi, in zaradi tega padle v italijansko zasedo. Tedaj sem že bila ilegalka. S seboj sem imela le delavsko knjižico, oz. legitimacijo Dopolavora. Medve z Miro nisva znali ničesar italijanskega. Prva sortacija aretiranih je bila pri Urbancu. Pri tem je oficir navidez dal Miro na stran, kjer so jih takoj izpuščali. Jaz sem s svojo legitimacijo se upirala, a brez uspeha. V tem so pripeljali novo grupo ljudi, ki je Italijane odvrnila od pozornosti na nas, kar sem izkoristila in prešla na drugo stran in bila tako izpuščena.‹
Pripoveduje Pepe: ›Borba, ki sem jo vodil v hiši z Natlačenovo ženo, sinom in služkinjo, ki so planili na mene, je bila precej težka. Osvoboditi sem se uspel le zato, ker sem bil dovolj fizično močan, pa tudi spreten, sicer bi lahko pošteno nastradal. Treba je bilo dovolj sile in prisotnosti. Poleg tega pa je bilo tudi rečeno, da sina ne smem streljati, razen v slučaju silobrana, kar pa tudi ne bi mogel izvršiti, kar nisem mogel pištole repetirati, ko se je metek zakačil.‹
Tov. Acko pripoveduje: ›Po akciji, ko sem se vrnil domov, sem se preoblekel in šel takoj spet na cesto s triciklom in s pravimi, oz. napolnjenimi kanglami z mlekom. To že z ozirom na to, ker sem bil menda edini tisti dan, ki se je vozil po mestu, in da sem opravil posel. Ustavljali so me znanci in me spraševali, če sem že slišal, da so Natlačena ubili. V začetku sem se čudil in rekel, da sedaj bodo gotovo spet pobirali ljudi in jih odpeljali v internacijo. Odgovarjal sem pač tako, kakšnega človeka po mišljenju sem imel pred seboj. Če sem vedel, da simpatizira z okupatorjem, sem se zgražal, apolitičnim pa odgovarjal, da ni prav, ker bodo spet bili streljani talci. Opoldne pa sem že vzel na znanje, da je Natlačen ubit. Znanci so me tudi popoldan, ko sem se spet vozil po mestu s triciklom, opozarjali, naj se ne vozim s triciklom, ker je nevarno. Italijanska policija je izdajala dovoljenja za vožnjo s triciklom, ker je 1. aprila leta 1942 prepovedala njihovo uporabo, kakor tudi navadnih dvokoles. Meni je mogoče lažje dobiti dovoljenje, ker sem imel nemško legitimacijo kot sudetski Čeh.‹
Tov. Lidija tukaj pripomni, da je bilo potrebno izkoristiti vsak moment, da so naši ljudje dobili dovoljenja za uporabo ali izkoriščanje prevoznih sredstev ali drugega.«
Tako so umor bana Natlačena videli in doživeli morilec in njegovi sodelavci. Kako pa so njegovo smrt doživeli njegovi domači, lahko preberemo v 14. številki Zaveze, v prispevku Tineta Velikonje, kjer spomin na nesrečni dogodek opisujeta banova sinova Marko in Tone.

Opis slike: Jože Rojc – Lado

Edvard Kardelj je na sam dan umora dr. Marka Natlačena, preoblečen v železničarja, skrivaj prišel v Ljubljano. Še isti dan je iz bunkerja, ki je bil v hiši dr. Mavricija Neubergerja na Vilharjevi cesti, napisal Kidriču in Leskošku pismo in jima med drugim »prav pošteno razveseljen« sporočil, da je »opravil delo novinec. Novinec – toda opravil je pošteno.« Morda takrat Kardelj še ni vedel, da Franc Stadler – Pepe ni bil nikakršen novinec, ampak dobro izkušen varnostnik VOS, ki je pred tem sodeloval v več akcijah, med drugim tudi pri umoru dr. Lamberta Ehrlicha, maja istega leta. Verjetno so ga o »novincu« kasneje podrobneje informirali, saj je Stadlerja konec novembra 1942 v pismu Francu Leskošku, ki se je takrat nahajal v Dolomitih, predlagal za odlikovanje. Franc Stadler – Pepe je bil leta 1952 razglašen za narodnega heroja in se kot udbovec upokojil leta 1965. Leta 2000 je umrl v Ljubljani.

Opis slike: Nuša Pirjevec

Odprto ostaja vprašanje, zakaj dr. Marko Natlačen ni bolje poskrbel za svojo osebno varnost ali zakaj tega ni storil kdo iz njegove okolice. Glede na številne umore, ki so se v letu 1942 v Ljubljani pa tudi izven nje že zgodili, je bilo moč slutiti, da je njegovo življenje v nevarnosti, zato je opustitev ukrepov za zagotavljanje njegove varnosti naravnost nerazumljiva.
Natlačenovi so že pred drugo svetovno vojno imeli družinski grob na ljubljanskih Žalah. Umorjenega bana so pokopali k posmrtnim ostankom njegove prve žene in dveh sinov. Tako kot mnogi drugi je bil tudi ta grob po vojni oskrunjen in posmrtni ostanki odpeljani neznano kam. Leta 2005 je dal sin Tone ob svojem obisku v Sloveniji na pokopališču postaviti kenotaf. Mirko Kovač je v knjižici, ki jo je izdal ob sto dvajset letnici rojstva bana Natlačena (dr. Marko Natlačen se je rodil 24. aprila 1886 v Mančah pri Vipavi), zapisal besede banovega sina Toneta: »Ob očetovem spominskem grobu so se mi odprle stare rane. Kako je tako lepa, tako izobražena in krščansko vzgojena dežela kot Slovenija mogla ustvariti toliko gorja, toliko nedolžnih in nepotrebnih žrtev, toliko trpljenja, razdejanja in toliko sovraštva. In kako to, da je še danes toliko ljudi, ki ne morejo ali nočejo pogledati pod krov NOB. Poštene ljudi pa, ki niso dali usmrtiti niti enega človeka, ampak so se trudili samo zato, da olajšajo trpljenje in škodo naroda, pa dolžijo izdajstva in kolaboracije.«

Opis slike: Edo Brajnik – Štefan

Enciklopedija Slovenije je namenila zapisu o banu Marku Natlačenu le 28 vrstic v primerjavi s tremi stranmi namenjenimi Kardelju. Upati je, da vrednotenje življenja in dela bana Natlačena ne bo temeljilo na partijskih ocenah, ampak da ga bo zgodovinopisje objektivno umestilo v slovenski prostor in čas.

Opis slike: Atentator Franc Štadler