Avtor: Franc Kastelic
Hvala ti, Slovenija, da mi pustiš misliti s svojo glavo, hvala ti, moja domovina, da mi dovoliš prihajati na ta kraj. Vse to nam 50 let ni bilo dovoljeno. Kajti ta kraj je bil tesno zaprt, možgane pa so nam prali, če so plombe popustile.
Hvala in večen spomin vam, v teh breznih in drugod po naši domovini pobiti mučenci! Pol stoletja so kalila vaša zrna. Saj ni čudno, padla so namreč med skale in trnje.
Kuge, lakote in vojske, reši nas!
Kočevje, Rog, kraj nesrečnega imena!
Kdo more razumeti!?
Tja, v prvo leto po vojni sega moje življenje. Spomin pa v prva petdeseta leta tako, da se dobro spominjam zažiga škofa Vovka v naši bližini, pa tudi jugoslovansko-italijanskega barantanja za Trst. Taki dogodki so tudi na otroško odraščajočo dušo imeli svoj vpliv. V šoli smo opevali partijo in revolucijo in se pozdravljali z besedico »zdravo«. Ta pozdrav mi je bil vedno tuj in hladen, ker je bila v ozadju stisnjena pest in mrk pogled. To je bil pozdrav tovarišev v uradih in strogih učiteljic. Doma na kmetiji, bili smo številna družina, smo morali kar trdo delati za preživetje in visoke davke, ki so bili višji kot nekajkratna desetina, tako da je bilo vsako leto treba samo za davke vzrediti kar nekaj prašičev, pa še kakšno živinče. Če niso bili davki pravočasno plačani, je ljudska oblast poslala rubežnika. Davkarija je bila nenasitna in neusmiljena. Pa so nas starši vedno učili spoštovati delo in domovino. Seveda, osnova vsega je pa bila preprosta in trdna vera, saj brez nje tistikrat niti ne bi vzdržali.
Opis slike: Govori Franc Kastelic
Tista leta, takoj po vojni, je bilo iz tukajšnje kočevske smeri tja proti Trebnjemu in Novemu mestu pogosto slišati močno bobnenje in detonacije. Ugibali smo, kaj naj bi to pomenilo. Eni so govorili, da gradijo ceste, drugi so šušljali, da minirajo brezna, kamor so pometali pobite žrtve. To so bile zle slutnje.
Praznik vseh svetih je bil v tistih časih vsako leto močno zaznamovan. Najbolj se ga spominjam po tem, da so si takrat skoraj vse žene v fari nadele črne rute. Žalovale so, kot se je takrat govorilo, za pogrešanimi sinovi, možmi, brati … Ob takih dneh se je spet veliko šušljalo po Kočevju. To je dajalo slutiti, da so se tam dogajale hude reči. Šepetaje je pricurljala vest iz tujine o rešencu iz brezna. Nato smo skrivaj dobili tudi pisno pričevanje in dvomov ni bilo več. Pričevanja so med ljudmi še povečala bolečino in strah.
V šoli pa so nas v Kočevju učili pri zgodovini o slavnem zboru odposlancev, pri zemljepisu pa o bogastvu gozda in o kočevskem medvedu. In nič več.
Kočevski rog.
Skrivnostni kraj.
Tam si je izbrana elita zgradila imperij in širna lovišča z žulji in krvjo razčlovečenega človeka.
Kočevje, Rog! Kraj trpljenja, kamor so sredi poletja 1944 pregnali moje strice in tete in staro mamo, potem ko so jim že v začetku decembra 1942 doma na pragu v Ajdovcu ubili očeta. In kjer so prav tako sredi poletja 1944 štiri mesece po hostah vlačili mojo mamo, da jim je kuhala, sušila seno in tolkla kamenje po kolovozih. Dobesedno so jo odtrgali od sedmih otrok, od katerih sta bili najmlajši dvojčici stari komaj pet mesecev. To sta bili moji sestri.
Kočevski rog, kraj groze!
Le v katerem breznu počivajo moji strici: Tone, Lojze, Jernej, France in Nace?
Pošteni fantje so bili. Nobenemu okupatorju niso služili. Samo dom in svoje prepričanje so branili. Nihče jim ni dokazal nobene krivde.
Kočevski rog. Posvečeni kraj. A ne le z vodo. Z vodo in krvjo tisoč in tisoč žrtev, mučencev.
Zato z vsem spoštovanjem prihajam k tebi, Kočevski rog.
Kuge, lakote in vojske.
Štiri leta je trajala vojska. In tujec je zapustil našo deželo. Na pogorišču dežele se je nato razbohotila in pet desetletij razsajala kuga nekega režima in laži, ki je pustila hude posledice. Ta se je sesula sama vase in v deželo je prišla lakota. Lakota po resnici.
Sestra, brat! Če si storilec, priznaj! Če si žrtev, odpusti!
In ne pozabiva!
Pa ne zameri! Kaj pravi Pismo, kako bereš?
Resnica vas bo osvobodila.
Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod!