Avtor: Giovanni Guareschi

Kaj pa dekleta? Ne, nobenih deklet. Ko gre za malo razgrajanja v gostilni, za petje, sem zmeraj pripravljen. Drugega nič. Jaz že imam svoje dekle, ki me vsak večer čaka na Tovarniški cesti ob tretjem brzojavnem drogu.
Bilo mi je štirinajst let, vračal sem se domov s kolesom po Tovarniški cesti. Od nekega zidka se je stegovala veja ringloja, pa sem se nekoč ustavil.
S polja se je prikazalo dekle s košaro v roki, poklical sem jo. Moralo ji je biti kakih devetnajst let, bila je namreč veliko večja od mene in lepe rasti.
»Ti, bodi mi za lestev,« sem ji rekel. Dekle je odložila košaro in jaz sem se dvignil na njene rame.
Veja je bila prepolna, srajco sem si napolnil z rumenimi sadeži.
»Raztegni predpasnik, da si jih razdeliva na pol,« sem dejal dekletu.
Dekle je odvrnila, da ni treba.
»Ali ne maraš za ringloje?« sem vprašal.
»Rada jih imam, ampak jaz si jih lahko naberem, kadar hočem,« je pojasnila. »Drevo je moje, jaz stanujem tam.«
Tedaj sem imel štirinajst let in sem nosil hlače do pod kolen, toda bil sem zidarski pomočnik in se nisem nikogar bal. Ona je bila veliko višja od mene in izrazito ženskih oblik.
»Ti se norčuješ iz ljudi,« sem ji vzkliknil in jo grdo pogledal. »Toda jaz te lahko premlatim, dolginka grda!« Ni se zganila.
Čez dva večera sem jo srečal na isti cesti.
»Zdravo, dolginka!« sem zaklical. Potem sem se ji spakoval z usti. Sedaj se ne bi znal več, tedaj pa sem to delal bolje kot delovodja, ki se je bil naučil tega v Neaplju.
Še druge krati sem jo srečal, a je nisem več ogovoril, končno pa mi je nekega večera pošlo potrpljenje, skočil sem s kolesa in ji zaprl pot.
»Ali bi se dalo zvedeti, zakaj me tako gledaš?« sem jo vprašal in si vrgel ščitnik kape čisto vstran. Dekle je odprla na široko dvoje kot studenčnica jasnih oči, dvoje takih oči, kot jih nisem bil še nikoli videl.
»Saj te ne gledam,« je plaho odgovorila.
Spet sem sedel na kolo.
»Drži se, dolginka!« sem ji zaklical, »jaz se ne šalim«.
Teden dni zatem sem jo zagledal od daleč, hodila je pred mano ob nekem fantu, pograbila me je strašna jeza. Dvignil sem se na pedale in pognal kot obsedenec, dva metra pred mladeničem sem zavil, in ko sem peljal tik njega, sem ga sunil z ramenom, da se je prilepil k tlom in obležal, kakor je bil dolg in širok, figovemu olupku podoben.
Zaslišal sem ga za sabo, mater mi je zmerjal. Tedaj sem stopil na noge in prislonil kolo na brzojavni drog ob kupu proda. Videl sem ga, da teče proti meni kot nor: imel je dvajset let in bi me bil lahko raztreščil z enim samim udarcem pesti. Toda jaz sem bil zidarski pomočnik in se nisem bal nikogar. Ob pravem trenutku sem mu pognal kamen in ga zadel naravnost v obraz.
Moj oče je bil izjemen mehanik, če je imel francoza v rokah, se je razbežala vsa vas, toda tudi moj oče je naredil na levo krog, če je videl, da mi je uspelo pobrati kamen, in je počakal, da sem zaspal, šele potem me je naklestil. Pa je bil moj oče! Zamislite si tega butca. Zalil sem mu obraz s krvjo, potem, ko se mi je zazdelo, sem zajahal kolo in jo popihal.
Dva večera sem se držal bolj na daleč, tretji večer pa sem se vrnil na Tovarniško ulico, in kakor hitro sem zagledal dekle, sem jo dohitel in se spustil s kolesa po amerikansko, to se pravi, odskočil sem s sedla nazaj.
Dandanes so fantje na kolesu smešni: imajo blatnike, zvonce, zavore, električne luči, menjalnike brzine in še kaj! Moje kolo znamke Frera je bilo prekrito z rjastimi oblogami, pa sploh nisem stopil z njega na trgu pred šestnajstimi stopnicami, ampak sem zgrabil za krmilo po Gerbijavo in zletel čez kot strela.
Spustil sem se s kolesom in se znašel pred dekletom, iz torbe, ki mi je visela na krmilu, sem izvlekel zidarsko kladivo. »Če te še dobim z drugim, razbijem glavo tebi in njemu,« sem rekel.
Dekle me je pogledala s tistimi svojimi nesrečnimi kot studenčnica jasnimi očmi.
»Zakaj mi tako govoriš?« me je tiho vprašala. Tega nisem vedel, pa kaj potem?
»Zato pač,« sem odgovoril. »Ti se boš sprehajala sama ali pa z mano.«

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Proti Otoku Tamino Petelinšek

»Jaz imam devetnajst let, ti pa kvečjemu štirinajst,« je rekla dekle. »Ko bi jih imel vsaj osemnajst, bi bila stvar povsem druga. Sedaj sem jaz ženska, ti pa si pobič.«
»Počakaj, da jih bom imel osemnajst,« sem zakričal. »In pazi se, da se ne prikažeš s kom drugim, ali pa bo po tebi.«
Tedaj sem bil zidarski pomočnik in se nisem ničesar bal: ko sem slišal govoriti o ženskah, sem se pobral in sem šel proč. Figo mi je bilo mar za ženske, tista pa se ni smela spozabljati z drugimi.
Štiri leta sem jo srečeval skoraj vsak večer razen ob nedeljah. Zmeraj je bila tam na Tovarniški cesti, naslonjena na tretji brzojavni drog. Ko je deževalo, je bila pod svojim običajnim dežnikom.
Niti enkrat samkrat se nisem ustavil.
»Zdravo,« sem jo pozdravljal, ko sem vozil mimo.
»Zdravo,« mi je odgovarjala.
Na dan, ko sem dopolnil osemnajst let, sem stopil s kolesa.
»Osemnajst let imam,« sem ji rekel. »Zdaj se lahko sprehajaš z mano. Če se narediš neumno, ti razbijem glavo.«
Tedaj je imela ona triindvajset let, postala je prava ženska, imela pa je še vedno iste kot studenčnica jasne oči in še vedno je govorila tiho kot prej.
»Ti imaš osemnajst let,« mi je odgovorila, »ampak jaz pa jih imam triindvajset. Fantje bi me napadli s kamenjem, če bi me videli s tako mladim.«
Spustil sem kolo na tla, pobral ploščat kamen in rekel:
»Ali vidiš tisti izolator, prvega na tretjem drogu?«
Prikimala je.
Zadel sem ga v polno, ostal je samo še kot črv gol železni oprimek.
»Tako bodo morali znati fantje,« sem rekel, »preden naju bodo nažgali s kamenjem.«
»Rekla sem kar tako,« je pojasnilo dekle. »Ne spodobi se, da bi ženska hodila okrog z mladoletnikom. Ko bi bil vsaj vojaščino opravil!«
Ščitnik na kapi sem si obrnil čisto na levo:
»Dekle moje, pa ne da bi me imela za naivno punčko? Ko bom opravil vojaščino, bom imel enaindvajset let, ti pa šestindvajset in boš spet začela s svojo pesmijo.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Jesenski pušeljc Simon Dan

»Ne,« je odvrnila, »razlika med osemnajst in triindvajset je eno, med enaindvajset in šestindvajset pa drugo. Bolj greš naprej, manj šteje razlika v letih. Za moškega je vseeno, ali jih ima enaindvajset ali šestindvajset.«
Zdelo se mi je, da prav sklepa, a jaz nisem bil eden tistih, ki jih lahko vlečeš za nos.
»Torej bova spet govorila o stvari, ko bom končal vojaščino,« sem rekel in skočil na kolo. »Ampak pazi se, če te ne najdem, ko se vrnem, ti bom prišel razbit glavo, pa četudi boš pod posteljo svojega očeta.«
Vsak večer sem jo videval stati ob tretjem brzojavnem drogu, a nisem nikoli stopil s kolesa. Pozdravljal sem jo »Dober večer« in ona mi je odzdravljala »Dober večer«. Ko so me vpoklicali, sem ji zakričal:
»Jutri grem k vojakom«.
»Nasvidenje,« je odvrnila.
Sedaj ne gre, da bi pripovedoval vse o svojem vojaškem življenju: prestal sem osemnajst mesecev vojaščine, a sem bil v vojski prav tak kot doma. Kake tri mesece so me po vojaško prevzgajali, saj so me vsak večer zaprli ali pa so mi prepovedali izhod.
Kakor hitro je minilo tistih osemnajst mesecev, so me poslali domov.
Prišel sem pozno popoldne, in ne da bi se preoblekel, sem skočil na kolo in se popeljal na Tovarniško cesto.
Če bi se ona spet izgovarjala, bi jo tako premlatil s kolesom po hrbtu, da bi bilo po njej.
Že se je počasi temnilo, hitel sem kot strela in razmišljal, kje za vraga jo bom našel. Pa mi je ni bilo treba čisto nič iskati, saj me je čakala prav tam ob tretjem brzojavnem drogu.
Čisto taka je bila kot prej in oči so bile iste, popolnoma enake.
Stopil sem prednjo.
»Končal sem,« sem ji rekel in ji pokazal odpustnico. »Tu Italija sedi in to pomeni neomejeni odpust, če pa Italija na odpustnici stoji, pomeni začasni odpust.«
»To je zares lepo,« je odvrnila dekle.
Hitel sem kot božja strela in grlo se mi je osušilo.
»Ali bi se moglo dobiti nekaj ringlojev od tistikrat?« sem jo vprašal.
Dekle je vzdihnila:
»Res mi je žal, ampak drevo je zgorelo«.
»Zgorelo?« sem se začudil. »Od kdaj pa ringloji gorijo?«
»Bilo je pred šestimi meseci,« je odvrnila. »Neke noči je zagorelo v seniku in pogorela je hiša in vse drevje na vrtu kot vžigalice. Pogorelo je vse, po dveh urah je ostalo samo še zidovje. Ali ga vidiš?«
Pogledal sem do konca in sem videl ostanek črnega zidu z oknom, ki je gledalo v rdečo nebo.
»Kaj pa ti?« sem vprašal.
»Tudi jaz,« je vzdihnila, »tudi jaz kot vse drugo. Kupček pepela in konec z gašenjem.«
Pogledal sem dekle, ki je slonela na brzojavnem drogu, zastrmel sem se vanjo in skozi njen obraz in skozi njeno telo sem videl žile lesenega droga in travo v jarku.
Položil sem ji prst na čelo in se dotaknil brzojavnega droga.
»Ali te je zabolelo?« sem vprašal.
»Nič ni zabolelo.«
Obmolknila sva za nekaj časa, medtem se je barva neba spreminjala v čedalje bolj zamolklo rdečo.
Nazadnje sem vprašal: »In kaj zdaj?«
»Čakala sem te,« je vzdihnila, »ker sem ti hotela pokazati, da krivda ni moja. Ali sedaj lahko grem?«
Jaz sem imel tedaj enaindvajset let in sem salutiral ob topu kalibra 75. Ko so me dekleta zagledala, da prihajam, so se zravnala, kot da bi bila v vojaški paradi in bi prihajal mimo general; gledala so me, dokler me je doseglo oko.
»In sedaj?« je tiho ponovila dekle.
»Ali naj grem?«
»Ne,« sem ji odgovoril. »Počakala boš, da bom končal to drugo službo. Ne boš me prinašala okrog, ljubica moja.«
»Dobro,« je rekla dekle. In zdelo se mi je, da se je nasmehnila.
Toda jaz nisem nič kaj za te neumnosti in sem takoj spet sedel na kolo.
Sedaj je minilo že dvanajst let, odkar se videvava vsak večer. Peljem se mimo in niti ne stopim s kolesa.
»Zdravo.«
»Zdravo.«
Ali razumete? Če je treba zapeti v gostilni ali malo porazgrajati, sem vedno pripravljen. Drugega nič, jaz imam že svoje dekle. Čaka me vsak večer na Tovarniški cesti ob tretjem brzojavnem drogu.