Avtor: Anton Drobnič

Spoštovani gospod škof, spoštovani duhovniki, spoštovani gospod predsednik državnega zbora, spoštovani gospod minister, dragi poslanci in državni sekretarji, spoštovani romarji!
Pri breznu pod Krenom smo zbrani že sedemnajstič po prvi spominski slovesnosti 8. julija davnega leta 1990. Sedemnajst let je minilo, kaj smo v tem času dosegli in kje smo sedaj?
Predvsem se je Slovenija v tem času s kratko, a ostro vojno osamosvojila izpod mogočnega jarma totalitarne Jugoslavije in postala svobodna država, država svobodnih ljudi. Sprejeta je bila v članstvo svetovne organizacije Združenih narodov. Vrnila se je v Evropo in postala polnopraven član Evropske zveze. Svojo varnost si je zagotovila z vstopom v severnoatlantsko obrambno skupnost – NATO, v kateri častno sodeluje tudi s svojimi vojaškimi enotami. Svoje gospodarstvo je utrdila s sprejemom evra kot skupnega evropskega denarja. Od nikogar ni resno ogrožena in tudi sama nikogar ne ogroža. Živi v miru z vsemi bližnjimi in daljnimi sosedami. Čez eno leto bo celo predsedovala vsej Evropski zvezi.
Notranje se je Slovenija ustavno preobrazila v parlamentarno republiko, v pravno in socialno skupnost enakopravnih državljanov. Javno izražanje idejnih, političnih in verskih mnenj in opredelitev je svobodno, zagotovljena je svoboda združevanja in civilne pobude. Vlada in parlament zlasti v zadnjih letih pospešeno odpravljata stare napake in zablode ter sprejemata nove predpise, ki na sodoben način urejajo družbeno življenje. Gospodarstvo vidno napreduje in gospodarska pobuda je vedno bolj živahna. Kultura živi in se razvija svobodno in tudi raznovrstno. Življenjska raven prebivalcev Slovenije se je vidno dvignila in počasi se vrača sproščenost in veselje do življenja kljub temnim oblakom, ki jih tudi k nam zanašajo splošna globalizacija in grozeče spremembe podnebja. Upanje vse bolj dobiva realno podlago.
Naša pravda za medvojni in povojni slovenski odpor proti boljševiškemu napadu in revolucionarnemu nasilju je v tem času napredovala, postala je javna in prepoznavna, vendar še vedno ni končana. Kljub nespremenjenemu sovraštvu nekdanjih totalitarnih sil in kljub stalnemu nasprotovanju malomarnih nevednežev počasi, vendar vztrajno zapuščamo komunistično kraljestvo laži in prevare. Skoraj molče, ker nimamo svojih sredstev javnega obveščanja in ne svojih politikov, smo odkrivali partizanske mite, komunistične laži in prevare. Odkrivali smo vedno nova skrita grobišča, znanih jih je že čez 500, na farnih spominskih ploščah smo dali javno ime skritim žrtvam komunističnega »osvobajanja«, ki jih je že čez 12.000. Pisali smo o častnem boju slovenskega naroda, ki se je pod jarmom okupacije prvi z orožjem uprl oboroženemu napadu mednarodnega terorizma. In smo mirno čakali, da bosta čas in razvoj misli pristojnim državnim in družbenim dejavnikom prinesla ustrezno spoznanje in zbudila za narodno pomirjenje potrebna dejanja.

Opis slike: Govori Anton Drobnič

Umirjanje družbenih nasprotij in uspešno delovanje nove vlade pa je namesto zadovoljstva vseh vzbudilo strah pri naslednikih nekdanjih totalitarnih oblasti in organizacij. Nekdanji komunisti v različnih današnjih preoblekah, ki so mojstri laži in prevare – njihov nekdanji in sedanji vodja temu pravi »več resnic« – so tako dolgo in zagnano razlagali, da politični nasprotniki niso sposobni vladati in bo zato nova vlada propadla v nekaj mesecih, da so nalagali sami sebe. Sami sebe so prepričali, da je njihova propaganda postala resnica.
Pravo spoznanje je prišlo pozno, prišlo pa je v grozljivi razsežnosti. Ne samo, da nova vlada ni padla, ampak še vedno deluje uspešno in brez hudih napak. Razpadla in sesula pa se je največja in najbolj mogočna opozicijska politična stranka. Sedaj pa je vlada odkrila in onemogočila še njihovo zadnjo, najbolj nevarno utrdbo v Slovenski obveščevalni in varnostni agenciji, kjer so delovali ostanki predhodnic VOS-a, OZNE in UDV. To so od poletja 1941 dalje bila osrednja zločinska legla pod neposrednim in izključnim nadzorom Komunistične partije in njenih naslednic.
Spoznanje, da nova demokratična vlada uspešno nadaljuje svoje delo, da niti vsestransko razdiralno delo opozicije ni rodilo nobenega sadu in na obzorju kljub trajnim napovedim ni videti predčasnih volitev, dejstvo, da se je v hipu sesula nosilka njihovih upov, je naslednike totalitarnega sistema silno prestrašilo. Vsi po vrsti in enoglasno so zakričali o strahu, o vzdušju tesnobe in nelagodja, o silnih pritiskih in kratenju svobode. Ko je vlada prodrla še v njihove zadnje, najbolj nevarne položaje v SOVI, se je strah dedičev in zagovornikov totalitarne preteklosti povečal prav do nerazsodnosti. Neizmeren strah pred razkrivanjem zločinske preteklosti, strah pred dejstvi!
Kadar so pridobitve boljševiške revolucije v resni nevarnosti, se z avtoriteto nekdanjega predsednika republike oglasi zadnji vodja komunističnega totalitarnega sistema v Sloveniji. Tudi po posegu vlade v SOVO je Milan Kučan začutil to nujo. Kot drugi njegovi somišljeniki je izrazil strah pred delovanjem vlade in njenemu predsedniku brez sramu ponudil lekcijo o demokraciji. Še posebej je predsednika Janeza Janšo obsodil, da si hoče prilastiti vse vzvode oblasti, zlasti pa dobiti nadzor nad pravosodjem, ker je rekel, da ima vlada zanesljive dokaze za nezakonitosti v SOVI.
Nekdanji partijski vodja se je zopet izkazal s praktično uporabo svoje zmedene misli o več resnicah, ki je populistična izvedenka temeljnega marksističnega načela, da je resnica tisto, kar trenutno koristi avantgardi delavskega razreda, to je komunistični partiji: danes to, jutri ono drugo. Janša ne bi smel govoriti, preden se ni izreklo pravosodje, Kučan pa lahko obtoži Janšo, da si prisvaja oblast nad pravosodjem, čeprav pravosodje tudi tega ni ugotovilo. Janša naj bi s sklicevanjem na dokaze izvajal pritisk na pravosodje in si ga skušal podrediti. Predsednika republike dr. Janeza Drnovška, ki je samo nekaj dni prej izjavil, da sicer ne ve, kaj se je dogajalo, ve pa, da njegov svetovalec in njegova tajnica nista kršila zakonov in za njuno nedolžnost da roko v ogenj, pa njegov partijski in predsedniški kolega Milan Kučan ni nič slišal in ga ni nič obtožil, da izvaja pritisk na pravosodje, ki dejanja svetovalca in tajnice šele preiskuje. Več resnic, za tebe ena, za mene druga, kakor koristi partiji oziroma njenim svečenikom!

Avtor slike: Gašper Furman

Opis slike: Dr. Andrej Bajuk in dr. France Cukjati Gašper Furman

Ko predsednik vlade Janez Janša odgovori predsedniku republike Janezu Drnovšku na njegove obtožbe, se Milan Kučan ogorčeno sprašuje: Če ni dovoljeno govoriti predsedniku republike, komu je potem še dovoljeno? Ko Janez Janša odgovori Milanu Kučanu, ta vzroji, da njemu Janša ne bo jemal besede. Ne neposredno, jasno, ampak tako mimogrede, potuhnjeno v obliki vprašanja poslušalcu podtakne lažno predstavo, da predsednik vlade nekdanjemu in sedanjemu predsedniku republike onemogoča svobodo govora. V nerazsodnem strahu pred resnico, ki jo po dolgih desetletjih laži in prevare odločno odkriva sedanja vlada, tako Kučan kot Drnovšek vztrajata pri novi laži o prepovedi govora, čeprav vsi ljudje vidijo, da govorita, kadar hočeta, kolikor hočeta in kar hočeta, da javna občila objavljajo in ponavljajo vse, kar sta povedala ali napisala pametnega ali neumnega.
Zlasti sedanji predsednik republike piše in govori tako svobodno, da se niti sam več ne nadzira, koliko so njegove besede še sprejemljive in primerne za najvišjega predstavnika slovenske države. Obožuje rastline, obožuje živali, ljudi pa deli po nižji in višji zavesti, na negativce in pozitivce, ter prvim, med katere prišteva tudi predsednika vlade, ne prizna niti človeškega imena, z drugimi pa se giblje že v bližini komaj premaganih »nadljudi«. Ustanove države, ki ji predseduje, zmerja z obrekovalci. Na široko razlaga, v kakšni hudi revščini sedaj – po njegovi dvanajstletni vladavini – živijo Slovenci. Celo on sam naj bi bil revež, ki mu stroške za tujega zdravilca plača država. Jadikuje nad usodo delavcev, ki niso zaščiteni, on pa zaposlene kar po pošti meče na cesto. Vse po pravilu: kar je dovoljeno meni, ni dovoljeno tebi.
Čeprav predsednika priznavata mnogo resnic in jih zagovarjata po trenutni potrebi, pa niti nekdanji niti sedanji še nista srečala resnice o medvojnem partizanskem nasilju nad Slovenci, ki so bili drugačnega prepričanja in so se samoobrambno uprli boljševiškemu napadu na slovenski narod. Čeprav imata posluh in besedo za neštete preganjane in brezpravne po vsem svetu, za vse »drugačne«, samo da niso navadni ljudje, še nista zastavila svoje besede in ugleda za številne žrtve partizanskega nasilja, žive ali mrtve, ki so kljub drugačni odločbi ustavnega sodišča še vedno izven zakona in še vedno veljajo za narodne sovražnike in vojne zločince. Če bi se predsednika republike s svojim vplivom res zavzela za človekove pravice vseh Slovencev, tudi za tiste, ki so pred 65. leti nasprotovali nasilju njune partije, bi bilo protiustavnega razlikovanja in zatiranja množice Slovencev že davno konec.
Vseh 17 let, odkar se zbiramo na tem kraju, se predsednika nista resno zavzela ne za medvojne žrtve partizanskega nasilja, ki je pripeljalo do samoobrambnega slovenskega odpora in državljanskega spopada, ne za žrtve povojnih pobojev in ne za kaznovanje vojnih zločincev. Zato so medvojni zločini še vedno zamolčani, povojni pa neraziskani in človeška trupla še vedno ležijo po jamah in grapah. Šestdeset let po vojni, ko so se po svetu že spravili vsi največji sovražniki, slovenska predsednika nista razen praznih besed storila še ničesar učinkovitega za slovensko pomiritev. Razdor ni nič manjši, tako predsednika kot nekdanji partizani se obnašajo sovražno, v najboljšem primeru pa komedijantsko. Vsa leta ponavljajo besede komunističnih politkomisarjev o zločinski kolaboraciji in narodnem izdajstvu, lažejo, da so domobranci prisegli Hitlerju, in častijo svoje zločinske politične prednike, njihovo zločinsko preteklost pa hočejo uveljaviti kot predhodnika in temelj samostojne Slovenije. Z drugače mislečimi pa se nočejo niti pogovarjati.
Bistveno boljšega stanja ne moremo pričakovati niti od Boruta Pahorja, ki ga za novega predsednika ponuja leva stran. Razen lepšega obraza in praznih besed še ni pokazal in zlasti ne storil nič takega, kar bi vidno odstopalo od neustavnega razlikovanja, ki sta ga v zvezi z nedavno preteklostjo z besedo in dejanji, pa zlasti z nedejanji, vzdržala dosedanja predsednika republike.
V takšnih razmerah moramo preživeli udeleženci slovenskega odpora, še žive žrtve komunističnega nasilja in svojci mrtvih in pobitih, vsi demokrati in nasprotniki vseh totalitarnih sistemov od fašističnih in nacističnih do komunističnih, vsi pošteni ljudje ostati budni. Dobro moramo poslušati in gledati, predvsem pa misliti s svojo glavo in se pred odločanjem sami prepričati, koliko so vredne lepe in medene besede sedanjih zagovornikov in častilcev nekdanjega partizanskega nasilja in komunističnih nasilnikov. Laž in prevara, pravilo o več resnicah je podlaga sovraštva, je nespremenljivo bistvo boljševiške misli in dela. Vse tiste, ki odkrivajo zločinske laži, da bi vsi živeli v resnici in pravici, zato odločno podprimo tudi mi, ki se vsako leto zbiramo na tem tihem kraju vpijoče krivice, na nemem kraju zgovornih dejstev. Spomnimo se: tukaj so ljudi morili