Avtor: Justin Stanovnik

Kakor vsako leto sem tu že zelo zgodaj, kmalu po osmi. Rad bi, ne da bi mi bil čas kar naprej za petami, v miru s kom izmenjal kako besedo o našem prihajanju na Rog. Čeprav je do maše še daleč, je tu že dosti ljudi. To so tisti, ki imajo Rog za romarski kraj. Tu so tako zgodaj, da se morejo vključiti v ritem množične molitve, v kateri je vedno prostor za misli in spomine, ki prihajajo in odhajajo po neki svoji, bogve od česa vodeni logiki; prostor tudi za dojemanje ljudi naokoli, za katere veš, bolj kot za katerokoli drugo družbo na tem svetu, da so takšni kakor ti, da so tvoji. Skozi zelene veje pada na nas glas prvega molilca nekje od vrha, na levi in desni, zgoraj in spodaj pa še mu odzivajo drugi glasovi, živi in mladi, stari in utrujeni, pričakujoči in vdani, ki na svoje različne načine prispevajo h kompoziciji molitve, ki se staplja z gozdom naokoli v veliko roško doživetje.
Prav, a jaz imam svoje delo. Zadržujem se na obrobju, da sem čim manj moteč. Prva, ki jo nagovorim, je Iva Zalar. Ko je bila še doma na Kožljeku, se je pisala Turšič. Oče Janez je bil v Rupnikovem bataljonu, ne več tako mlad. Ko je leta 1945 odšel, je Iva bila stara dve leti, njen mlajši brat pa se je rodil šele deset dni po tem. Kakšna slovesa so to bila, pomislim. Nihče ni pričakoval, da bodo za zmerom. Mož Edi je z Otav. Potem začnem: Ali je tole tu že last vsega naroda? (Hotel sem, da bi bilo to vprašanje vodilni motiv letošnjih pogovorov.) Ni še, ni še. Ko sem potem to vprašanje še nekajkrat postavil, sem dobival enake odgovore: enoumje je predolgo trajalo, mediji so na drugi strani. Že, ampak zakaj ljudje hvalijo stari red? To se je res za vprašati, to se je res za vprašati, pravita oba.
Na majhnem prostoru med dvema skalama stojita Ivan in Frančiška Baš, mož in žena. Ko izvem, da sta soseda našega Franca Ložarja, člana izvršilnega odbora NSZ in njegove žene Marije, ki s svojimi svakinjami tako domiselno in uspešno spravlja med svet naše publikacije, zlasti Zavezo, se spustim v krajši razgovor. Že po dveh stavkih vidim, da stoji za njima velika zgodba (Ali jo bo kdo zapisal? Mi bomo kmalu odšli, in ali se bo našel kdo, ki bo začutil, da morajo te reči na neki način ostati med ljudmi – da se bo vedelo?) Oče Tomaž je bil v legiji, a ne pri domobrancih, v Vetrinj pa je vseeno odšel in se potem preko Šentvida vrnil domov. Tu so ga nemudoma aretirali, skupaj z ženo, in oba vključili v enega od tedanjih procesov. Oče je bil v zaporih deset let in mati pet; zaprli so tudi sestro Marijo, devetindvajsetletnico, a ne takoj, ampak so počakali, da je dopolnila sedemnajst let. Potem so jo enostavno priključili staršema, ne da bi za to kdaj dobila kakšne papirje. Leta 1951 sta se skupaj z mamo vrnili domov. Otroke, Ivana in mlajši sestrici, pa so potaknili po raznih zavodih. Ivana v Marijanišče, potem pa v Hiralnico na Vidovdanski cesti, sestri pa v Titove zavode na Pokopališki ulici v Mostah. Ali so na otroke hoteli vplivati, ali so jih nasilno spreobračali? Ivana so v srednji šoli posadili tako, da je sedel med samimi skojevci. »Toda jaz sem vedel, za kaj gre.« Tudi tisti skojevci se niso obnesli. Vedeli so, kako je z Ivanovo družino, in se jim ni dalo sodelovati.
Odpravim se dalje in ustavim deklico, ki hoče mimo mene. Na hitrico izvem, da je to Terezija, stara deset let, iz Krške vasi; tudi, da jo je z bratcem pripeljal oče. Ali veš, zakaj hodimo sem? Zato, ker so tukaj morili ljudi in jih pehali v jame. Kdo? Domačini. Kateri domačini? Partizani. Komaj to doženeva, se nama pridruži oče: Boštjan Žgajnar, tudi iz Krške vasi, seveda. Sem prihaja zaradi maminega očeta Antona Koželja z Dobrave. Njegova pot je bila tipična za mnogo notranjskih in dolenjskih kmetov: najprej taborišče Rab, potem nekaj mesecev skrivanja doma, potem pa, k partizanom seveda ne, torej k legistom. Ker potem ni bil pri domobrancih, maja 1945 ostane doma, a se ne skriva, čeprav mu je tako svetovano. Potem pride aretacija in izginotje. Morda sploh ne leži na Rogu. Bili so glasovi, da ga je nekdo še videl nekje pri Zidanem mostu. (Le kje so ga pokončali? Kako razvejena je bila ta morilska boljševiška mašinerija!) Spet vprašam: Zakaj je tako, da se ljudje tako malo zanimajo za te reči? Zato, ker se te stvari ne prilegajo sedanji miselnosti. Danes je na programu zabava. Ali ste opazili, kako se poslavljamo? Uživajte! Potem pa so tu mediji, ki se nas bolj in bolj polaščajo. Naša mama je ob postu še zapirala televizijo, če pa je bilo na ekranu kaj takega, česar po njenem mnenju otroci ne bi smeli gledati, pa tudi sicer. Kdo bo držal tekmo s televizijo? Več knjig bi moralo prihajati med ljudi. Zgodbe, ki jih prinašajo s sabo ljudje, ki prihajajo v Kočevski rog, bi morali vsi poznati tako, kakor so včasih poznali narodno pesem. Poslovimo se: Bog vas živi, družinica.
Gospa Albina je doma iz Žužemberka. Leta 1945 sta izginila dva njena brata, Franc (1920) in Tone (1925); enega so iz Teharij odpeljali na Hrastniški hrib, drugi pa bi moral biti nekje tukaj. Kako so to izvedeli? Po domačih ljudeh. Ko je prišlo do očeta in matere, da ju ne bo več, sta samo jokala in jokala. Albina je bila takrat stara sedem let, a se še natanko spomni, kako je bilo tisto popoldne. Mizo v izbi so pogrnili z belim prtom, nanjo postavili križ in na vsako stran po eno svečo, potem pa vsi pokleknili na sredo sobe in molili. Tako so pri Lubetovih v Žužemberku že leta 1945 pokopali oba sinova. Za trenutek se mi pred očmi izriše prizor. Ali se je še kje tako zgodilo?
Albina je sedaj že petdeset let v Ljubljani. V tem času se je marsikaj spremenilo. O teh rečeh je z otroci težko govoriti, če ne nemogoče. »To je minilo, sedaj so drugi časi.« Tako grejo te reči. To je sedaj ločnica časa: mladi niso več pripravljeni nositi zgodovine. Prvič se je zgodilo, da mladi niso več sposobni jemati nase zgodovine. Spomnim se na Eneja, ki je iz goreče Troje odnesel hromega očeta Anhiza in s tem pridobil naklonjenost bogov, da mu je bilo dano postaviti veliko zgodovino. Sedanji otroci pa se tu ločujejo: eni dovolijo staršem govoriti o svojem življenju, drugi ne. Tu teče sedaj bistvena ločnica: med tistimi, ki so določeni za nosilce prihodnosti, in tistimi, ki se bodo, kot nezgodovinski ljudje, izgubili v brezobličnosti neidentitete. (Kakor mi je na ne vem katerem postanku letos na Rogu rekla neka gospa: »Jaz sem že dostikrat rekla, ne vem, koga bodo na pomoč poklicali, samo da bo vse tako, kakor je bilo.« Dobro sem jo razumel. Hotela je reči, da so boljševiki mojstri zgodovinskih trikov. Enega so zaigrali anno mirabili, leta 1990. Ali bo nezgodovinska mladina vedela, za kaj gre, ko bodo zaigrali novega?)

A komaj se ozrem okoli, zagledam prizor, ki mi iz glave prežene mračne misli. Tu sta dve družini v tradicionalni sestavi: oče, mati in otroci. Ko slišim imena Sveti Trije kralji, Hlevni Vrh, takoj vem, v kakšni pokrajini jih moram videti: velike jase sredi gozdov, pašniki in travniki, hiše s strmimi tolminskimi strehami, mogočni kozolci s tipičnimi zidanimi oporniki – to je ta svet. Ni mi neznan, ne po duhu ne po miselnosti. Iz mnogih od teh hiš je leta 1945 odšlo po nekaj fantov, ne da bi se kdaj vrnili: po dva, po trije, po štirje, po pet. Vedno bolj mi je jasno, zakaj je moral boljševizem te hiše tako opustošiti. A tu sta sedaj ti dve skupinici, ki govorita – že s tem, da sta – da se je ta svet obdržal, da je obstal, da je preživel. Mlada gospa Rezika mi pove, da ima tu šest stricev, tri po očetovi in tri po materini strani. (Zelo verjetno so na Hrastniškem hribu, a to sedaj ni važno.) In ko vprašam, kaj bi bilo treba storiti, da bi več ljudi duhovno živelo od Kočevskega roga, se namesto odgovora ozre po otrocih naokoli. Seveda sem jo razumel. Ko pa je potem še rekla, da pri njih doma radi berejo Zavezo, pa seveda ni vedela, kaj je s tem naredila. Ni se zavedala, da je izrekla najlepši stavek, ki ga je mogoče povedati v slovenščini. Hvala!
Kočevski rog ima eno dušo in eno srce, ljudje, ki to dušo sestavljajo, pa so imeli ali imajo tako različna življenja, da se temu, ko jih zaslutimo, ne moremo dovolj načuditi.
Recimo tisto, o katerem je pripovedovala gospa Ana Šlajt. Sedaj živi v Ljubljani, a je doma iz vasi Šerjuče, »prav izpod Limbarske gore«. Pisali so se Kunaver, oče je bil Franc. Začelo se je v Begunjah, kjer je bil oče zaprt, skupaj s tetinim možem, kmetom iz iste vasi. Nekdo ga je izdal, da pomaga partizanom. (Pri Kunaverjevih so imeli mlin.) Ne ve se, kaj bi bilo z njim, da ju ni rešil neki nemški oficir. Vrnila sta se domov, a tu so nastopili partizani. Prišli so ponju, da bi ju spravili na Dolenjsko. A ni šlo, »Sava je bila previsoka«. Spet sta prišla domov, a sta sedaj vzela stvar v svoje roke in šla k domobrancem v Domžale. To pa je bil vzrok ali sovzrok za to, kar se je s Kunaverjevimi in družino njene tete zgodilo na vernih duš dan zvečer leta 1944. Tistega večera je zelo deževalo in veter, ki je vlekel čez dan, se je na večer razbesnel v vihar. Pri Kunaverjevih se je krava pripravljala na tele, zato sta bili Ana (10) in njena pet let starejša sestra pri njej v hlevu, mati je bila v mlinu, mlajša brata, še otroka, pa sta že spala. Okoli šestih so v hlev stopili partizani. Vodil jih je nekdo, za katerega misli Ana – pa tudi nekateri drugi – da je bil Mitja Ribičič. »Sedaj, ko ga večkrat vidim na televiziji, se mi sedanja slika vedno bolj pokriva s sliko, ki jo nosim v spominu.« Ukazali so nam, da gremo z njimi. Ničesar nam niso dovolili vzeti s sabo. (Mati je stekla po nekatere reči, pa so nam potem še tisto pobrali.) Sredi vasi nas je že čakala teta, tudi s šestimi otroki. Spravili so nas na voz, ki ga je vozil eden od kmetov iz vasi. Peljali so nas do Studenca pri Domžalah, tu pa so nas izložili. Še vedno je deževalo, zato smo potrkali na okna dveh bližnjih hiš. Niso nam odprli, »bil je tedaj namreč velik strah«. Iz nekega kozolca smo potem potegnili nekaj koruzne slame in na njej prebili noč. Drugi dan pa ljudje pokonci: Zakaj pa niste povedali, kdo ste, vse bi vam dali. V Domžalah jih je sprejela očetova sestra. V sobi štiri krat štiri je pol leta preživelo šest otrok, dve odrasli ženski in še dva dojenčka. Maja 1945 sta Kunaverjeva oče in mati z dvema starejšima hčerkama odšla na Koroško, mlajši otroci pa so ostali pri starih starših. Ker jim hiše niso zaplenili, so se oni s Koroškega 1947. vrnili domov. Spet so zaživeli skupaj v hiši, ki je bila tri leta prazna – pa tudi izpraznjena.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Kočevski rog 2007 Tamino Petelinšek

Potem sem imel še nekaj, zame zelo važnih pogovorov. Na primer z gospodom Francem in gospo Ido Velkavrh iz Ljubljane. Franc mi pove dve besedi o stricu Ivanu Severju iz Kleč. Bil je domobranec na domobranski postojanki v Klečah. Leta 1945 je šel na Koroško, v Tržiču pa se mu je sredi vsega tistega uprlo in se je obrnil domov. Mislil je, da se mu ne more nič zgoditi. Takoj so ga aretirali in poslali v Šentvid, kjer ga je mati potem skozi ograjo še enkrat videla. Potem ga je pogoltnilo eno od brezen, verjetno Brezarjevo. Bil je kmečki fant, star enaindvajset let. »Takih je bilo dvanajst tisoč,« pripomnim. »Ali smemo reči, da imajo mesto v slovenskem spominu,« še vprašam. »Ne, sploh ne,« odvrne sogovornik in doda: »Kam to pelje, ne vem; kam to pelje, ne vem.«
Moj čas pred mašo se je počasi iztekal. Ker se mi je začelo muditi, sem nekaterim le stisnil roko ali jih na daleč in bežno pozdravil. Med njimi so bili nekateri zelo informirani ljudje, ki bi za bralce Zaveze imeli kaj povedati, na primer gospa Vrhnjakova iz Pameč pri Slovenjgradcu in zobozdravnik Blaž Knez iz Cerknice, pa tudi drugi. Nekoliko pa se moram zadržati, mislim, pri svojem zadnjem srečanju.
Nekoliko tudi zato, ker je gospod, s katerim sem zaključil letošnje razgovore na Rogu, ostal neidentificiran. »Kako se pišete, prosim?« »Ali je to važno?« Priznam, da ni, a vseeno. In zakaj prihaja. Odvrne, da tukaj nima »svojih« ljudi. Zakaj pa potem. »Vsi so Slovenci.« Iz stavka zadiši po solidarnosti. Vprašam ga zato, ali se mu zdi pametno, koristno, potrebno – z eno besedo, prav – razločevati med besedama usmiljenje in solidarnost. Dal mi je vedeti, da se mu nobena od obeh besed ne zdi prav primerna in da bi se sam, če bi se že moral, raje odločil za »spoštovanje«. Tako sva nekaj časa dlakocepila s tem simpatičnim gospodom, potem pa sem spet povzel temo o usmiljenju. Opozoril sem ga na Tavčarja in na jezik naših očetov, ki mu beseda usmiljenje – še bolj pa to, kar pomeni – ni bila tuja. Tedaj me prekine: »To so bili drugi časi.« Ker mi je beseda draga – odsotnost usmiljenja imam za signaturo postmodernega časa – sem se odločil, da se ne umaknem. Najprej sem mu pomolil pod nos starega Avguština: da čas ni nekaj zunaj nas, ampak da smo čas ljudje. Razni časi so samo izgovor za temeljno neodgovornost do sveta in zgodovine. Če ne bomo kar naprej in vsak dan sproti ustvarjali kulture, v kateri bo vedno tudi kaj takega, kar bi hoteli imeti za zmerom, potem ne bomo več v stanju nositi civilizacije. Za kako važno stvar gre, sem mu skušal predočiti s tem, da ima civilizacija eno samo alternativo: to je barbarstvo. Na vsak način moramo obdržati civilizacijo. Obdržala se bo samo tako, da bo dovolj takih ljudi, ki bodo hoteli biti »ljudje za vse čase«. Ne vem, ali sem bil uspešen ali ne – že zelo dolgo je, od kar nisem več učitelj – a okoliščina, da je med razgovorom vstal izza drevesa, za katerem je sedel, sem vzel za dobro znamenje.

Avtor slike: Gašper Furman

Opis slike: Kočevski rog 2007 Gašper Furman

Zgoraj ob oltarju polagajo vence. Dr. Janez Gril napoveduje odličnike, ki v imenu ustanov in organizacij, ki jih zastopajo, opravljajo svoja ritualna politična in civilna dejanja. Vsak venec pozdravi častna straža vojakov. Iz svojega rekorderja zaslišim misel, ki se mi je ob tem znašla v glavi. »Slišijo se rezka povelja. Danes rezka povelja častnih stražarjev, nekoč rezka povelja morilcev. Danes častna straža, nekoč morilci. Ali ni to zgodovina. In kaj je to zgodovina, če ne neka volja, ki vse, kar se zgodi v času, postavi na pravo mesto.« Kočevski rog je dokaz za to.