Avtor: Janko Maček
V poletnih mesecih, ko zaradi splošnega počitniškega razpoloženja primanjkuje resnih tem in tudi niso preveč zaželene, imajo mediji včasih problem, kaj bi ponudili svojim odjemalcem, da bi obdržali njihovo zanimanje. V letošnjem avgustu je vsaj del tega problema rešila vladna komisija za prikrita grobišča z odločitvijo, da poleg evidentiranja grobišč – kar 540 jih je že na seznamu – po daljšem presledku nadaljuje preiskavo nekdanjega protitankovskega jarka v tezenskem gozdu pri Mariboru in grobišč na Pohorju. Na Teznem naj bi bilo eno največjih povojnih grobišč v Evropi, ki po številu žrtev in verjetno še po čem presega Srebrenico. Sondiranje tezenskega jarka je pokazalo, da to niso le nedokazane domneve, ampak kruta resničnost.
V sobotni prilogi Dela smo prebrali, da je neki mariborski zgodovinar še pred desetimi leti trdil, da v tezenskem gozdu po vojni ni bilo pobojev. Bo morda sedaj vendarle spremenil svoje mnenje? Če so celo povojni poboji zaviti v tako meglo, v kakšni temi tičijo šele medvojni poboji, s katerimi je komunistična partija začela svoj pohod na oblast. Seveda je treba pripomniti, da ta megla in tema zapirata vidljivost tistim, ki ne želijo svetlobe, ki jim nepreglednost odgovarja. Kakšna je razlika med vosovskimi »justifikacijami« konec leta 1941 in poboji maja 1945 na Teznem? Mar lahko rečemo, da je bil dogodek 4. decembra 1941, ko so pri Stari cerkvi v Šiški ubili 23-letnega Fanouša Emmerja, o tem namreč nameravamo govoriti v današnjem Kako se je začelo, le ena od uvertur kasnejših komunističnih zločinov, med katere spada tudi tisti v tezenskem gozdu?
Prvi meseci okupacije
Ko govorimo o letu 1941 in o okupaciji pri nas, pri tem seveda mislimo predvsem na Ljubljansko pokrajino, včasih kar na hitro zaključimo, da v začetku ni bilo posebnih sprememb. Ker sta župan in župnik večinoma ostala na svojem mestu, je življenje vsaj v glavnem teklo po starih tirnicah. V Šentjoštu so se na primer pripravljali na novo mašo domačina Romana Malavašiča. Ob večerih in nedeljskih popoldnevih so se mladi zbirali v Prosvetnem domu, imeli pevske vaje, pletli vence in pripravljali vse potrebno za slovesnost. Sodelovali so tudi učitelji. Očitno Protiimperialistična oziroma Osvobodilna fronta tedaj še ni pritiskala nanje. – Prosvetno društvo na Petkovcu pri Rovtah je za poletje 1941 naštudiralo neko igro. Karabinjerjem so prijavili, da je prireditev v okviru cerkvene slovesnosti, in vse je bilo v redu. Zataknilo pa se je malo kasneje, ko so petkovški fantje pred neko poroko postavljali mlaje in kot vedno hoteli na vrh pritrditi zastavo. Še preden so dvignili prvi mlaj, so se pojavili karabinjerji in jih opozorili, da takih mlajev ne smejo postaviti, ker barve na zastavah niso prave. Ruparski France jim je dopovedoval, da drugih zastav na Petkovcu nimajo, vendar niso popustili. Konec je bil tak, da so fantje postavili mlaje brez zastav, France je pa moral po svatbi v Rovte na zaslišanje. – V Stranski vasi pri Semiču so Italijani na visoko lipo v bližini postojanke obesili italijansko zastavo, ki pa je bila napoti domačim fantom. Dogovorili so se in neke noči so jo sneli, namesto nje pa obesili jugoslovansko. Zjutraj so Italijani zagnali vik in krik. Takoj so odstranili zastavo in začeli iskati krivce. Tedaj pa je nastopil profesor Oven, ki je za silo govoril italijansko. Uspelo mu je prepričati Italijane, da so to naredili neki zlikovci s Hrvaškega, saj vse domače fante on osebno pozna in jamči zanje. (Zaveza št. 20, str. 12).
Profesor Oven je pred okupacijo poučeval v gimnaziji na Ptuju. Nemci so ga kot zavzetega narodnoobrambnega delavca imeli na posebnem seznamu, zato so ga iskali takoj po zasedbi. Ker je to pričakoval, se je pravočasno umaknil in brez večjih težav prebil v rojstno Belo krajino, kjer so gospodarili Italijani. Znano je, da so Nemci že nekaj tednov po prihodu v Slovenijo začeli preseljevati duhovnike, učitelje in druge izobražence, pa tudi zavedne kmete in obrtnike. Center za preseljevanje Gorenjcev v Srbijo je bil v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Med tedaj preseljenimi je bil tudi jeseniški odvetnik Aleš Stanovnik, ki pa se je kmalu vrnil in se naselil v Ljubljani. Komuniste so Nemci pustili pri miru, nekateri so jim celo pomagali pri preseljevanju; so se pač držali navodil Kominterne, ki je spoštovala dogovor o prijateljstvu med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Marsikateri Gorenjec ali Štajerec se je že pred selitvijo umaknil v Ljubljansko pokrajino, drugi pa so tja prišli iz izgnanstva, ko so z dokumenti dokazali, da je njihov rojstni kraj na italijanskem zasedbenem področju. Študenti, ki so študirali v Ljubljani, za poletne počitnice 1941 niso šli domov na Gorenjsko ali Štajersko, ker so se bali, da bi jih Nemci zadržali. Ljubljanska pokrajina je tako postala Slovenija v malem, saj so bili tu zbrani ljudje z vseh koncev in precej med njimi je bilo izobraženih. Italijani so vse to tolerirali, zato je marsikdo v tem videl možnost za kolikor toliko znosno preživetje okupacije, ki so jo pa itak skoraj vsi imeli za začasno.
Opis slike: Žalost
Če skozi to prizmo pogledamo takratne razmere, laže razumemo Natlačenovo taktiziranje z Italijani in sodelovanje v sosvetu (konzulti), ki so ga postavili in o katerem je Alojzij Kuhar leta 1943 pisal škofu Rožmanu, da so jim »Angleži že v Jeruzalemu prinesli Natlačena na dilci«. Pri svojih usodnih odločitvah je bil slovenski ban zelo osamljen: zveza z Beogradom je bila ob prvem bombardiranju prekinjena, vojska je razpadla in Hrvati so vzpostavili svojo »nezavisno« državo. V teh razmerah si je ban postavil za cilj čim bolj zmanjšati število človeških in materialnih žrtev. Verjetno je ta cilj imel pred očmi tudi tedaj, ko je odklonil ustanovitev ilegalne slovenske vlade, kot je predlagal dr. Ehrlich po povratku z juga, kjer mu ni uspelo oditi z jugoslovansko vlado v tujino. Na Natlačena je na nek način padla tudi odgovornost, da komunisti ob napadu na Jugoslavijo niso bili vključeni v Narodni svet, čeprav so se za to, vsaj na videz, potegovali. Niso mu pa šteli v dobro, da je pred prihodom okupatorjev ukazal uničiti policijske sezname komunistov. Še danes nekateri za to nočejo vedeti, zgodovinar dr. Boris Mlakar pa v razpravi Slovenci in leto 1941 pove, da je dal ban Natlačen pred prihodom okupatorjev uničiti vse zaupne spise, med drugimi tudi spise in kartoteke, ki so zadevale delovanje komunistov: »Ob raznih prilikah se je to pripisovalo tudi prizadevanjem podbana dr. Stanka Majcna ali celo komisarja Vladimirja Kanteta, toda iz povojnega pričevanja policijskega šefa dr. Lovra Hacina je razvidno, da je to kljub začetnemu nihanju in kljub nasprotovanju samega Hacina odredil prav Natlačen. Ključni del Hacinovega pričevanja, ki je zanimiv tudi iz drugih razlogov, se glasi: ‘Jaz (Natlačen, op. pisca) sem vso zadevo premislil, zato izdaj nalog, da se uničijo prav vsi spisi zaupnega značaja, tudi spisi glede komunistov, kajti komunisti se bodo borili za domovino!’ V rokopisu O dogodkih med vojsko in revolucijo na Notranjskem je leta 1963 tudi Vinko Fortuna potrdil, da je kot žandarmerijski poveljnik sežgal zaupne spise in kartoteke komunistov v Novem mestu.« (Prispevki za novejšo zgodovino, april 2001, str. 116)
Zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič, ki v pravkar omenjenem zborniku obravnava temo Vloga in značaj Osvobodilne fronte slovenskega naroda, pove, da je KPS v začetku okupacije štela okrog 1200 članov in tako ni bila najštevilčnejša skupina v Fronti; ob ustanovitvi je bila Fronta protiimperialistična, to je »usmerjena tako proti nemško – italijanskemu imperializmu kakor proti propagandi angleško – amerikanskih imperialistov, ki se trudijo ohraniti kapitalizem in imperializem, to se pravi izvor in pogoje za nacionalno zatiranje«. Glede na dejstvo, da so bili komunisti s Kidričem na čelu pobudniki ustanovitve Fronte, je le-ta nujno dobila pečat njihovih idejnopolitičnih opredelitev. Slovenski poročevalec je bil nekoč partijsko glasilo na ljudskofrontnih izhodiščih, v maju 1941 pa so ga komunisti obnovili kot glasilo PIF in kasneje je postal glasilo OF, šele v septembru 1941 pa dobil označbo: Informacijski vestnik Osvobodilne fronte. Značilno je tudi, da Fronta ob ustanovitvi ni izdala proglasa v lastnem imenu, pač pa v imenu KPS in se v njem posebej obrača na komuniste, češ da je politika meščanskih strank doživela popoln polom in da je edino KPS poklicana voditi osvobodilni boj slovenskega naroda do njegove zmage. Upanje za uresničitev tega cilja pa vidi predvsem v obstoju »orjaške in nepremagljive sile dvestomilijonskega sovjetskega ljudstva, ki z boljševiško partijo na čelu in pod genialnim vodstvom velikega Stalina gradi komunizem in uresničuje ideale najnaprednejših duhov človeštva«. (Prispevki – april 2001, str. 162)
Že uvodni članek prve številke obnovljenega Slovenskega poročevalca Naša nesreča in naša vera ostro obsoja »kapitalistično gospodo, ki je s svojo koruptno politiko izpodkopala obrambo Jugoslavije«, in napoveduje, da »se je preteklost prelomila«, da bo na razvalinah imperializma nastal nov svet, svet brez izkoriščanja delovnih ljudi in zatiranja narodov. – Seveda so bile vse te velike besede zgolj mahanje po zraku, dokler Stalin in Kominterna po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo nista poklicala k osvobodilnemu boju proti fašizmu. Tedaj je PIF postala Osvobodilna fronta slovenskega naroda, Anglija in ZDA pa njeni protifašistični zaveznici. Ime Osvobodilna fronta slovenskega naroda se prvič pojavi v Slovenskem poročevalcu od 28. junija 1941 v članku Gigantski boj za svobodo narodov.
Opis slike: Fanouš Emmer
Od tedaj naprej se »osvobodilni« film odvija z neverjetno naglico. V avgustu 1941 v Ljubljani ustanovijo VOS – varnostno obveščevalno službo. Za njen rojstni dan bi lahko veljal 15. avgust 1941, ko je Kardelj povabil na razgovor Zdenko Kidrič in Franca Ravbarja – Viteza. Z njima se je posvetoval o organizaciji in načinu dela obveščevalne varnostne službe. Dogovorili so se o razdelitvi dela in nalog. Kasneje je VOS vodil kolegij oziroma centralna komisija VOS, ki so jo sestavljali Zdenka Kidrič, Edo Brajnik, dr. Vito Kraigher in nekaj časa tudi Franc Ravbar. (Dr. T. Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, str. 367) Tako imenovani zavezniki OF pri ustanovitvi VOS niso imeli nobene besede. Drugo pomembno dejanje tega časa se je zgodilo v septembru, ko se je Vrhovni plenum OF preimenoval v Slovenski narodno osvobodilni odbor in med drugim izdal Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev. Po tem odloku je bil odpor proti okupatorju dovoljen le v okviru OF, kakršnokoli organiziranje in združevanje izven OF pa je bilo proglašeno za izdajstvo, ki se kaznuje s smrtjo. O tem odločajo posebna sodišča in zasliševanje krivcev ni potrebno. Pritožbe proti odločbam teh sodišč niso možne. Partija je s tem uvedla monopol nad odporom proti okupatorju in »uzakonila« pobijanje političnih nasprotnikov. Začeli so se atentati, pa ne na okupatorje, ampak na komunistom nasprotne Slovence.
18. septembra 1941 so partizani pri Rašici napadli nemške geodete. Nemci so zato požgali vas, njene prebivalce pa izselili. Del rašiške partizanske čete je potem prišel na Samotorico nad Horjulom in organiziral šolsko taborišče. V Horjulu je tedaj pod neposrednim Kidričevim vodstvom dr. Cene Logar organiziral partijo in OF in s pomočjo iz Ljubljane skrbel za taborišče na Samotorici. Od tu je bil v začetku decembra izveden napad na železniški most pri Preserju, ki je imel zelo težke posledice za okoliške prebivalce. Taborišče na Samotorici pa je delovalo do marca 1942, ko so partizani z nekonspirativnim obnašanjem sami priklicali Italijane.
Kako so komunisti uspeli monopolizirati pravico vodenja odpora proti okupatorju? So bili res edini, ki so na tem področju nekaj naredili? Kaj so med tem počele predvojne politične stranke? So bile res popolnoma nedejavne? V Slovenski ljudski stranki so se začele priprave za formiranje tajnih oddelkov že aprila 1941; v programu so imeli zbiranje orožja in priprave za oborožen odpor ob primernem času, zbiranje vojaških informacij za zaveznike in širjenje zavezniške propagande. Konec leta 1941 naj bi Slovenska legija, tako se je namreč imenovala ta ilegalna organizacija, imela 5000 pripadnikov, kasneje pa celo 8000. – Sokolsko legijo je v začetku avgusta 1941 ustanovilo nekaj vidnejših sokolov, ki se niso hoteli priključiti OF. Ko je bila najmočnejša, je ta skupina štela okrog 900 članov in med njenimi poveljniki je bil tudi Pavle Vošnar–Vidmar. – Čeprav je bila Narodna legija ilegalna organizacija večih manjših strank in skupin kot Samostojne demokratske stranke, Katoliške sredine, Stare in nove pravde, je bila najšibkejša. Štela je le nekaj deset članov. Pojavila se je že junija 1941 kot organizacija Pobratim in potem skoraj dve leti delovala pod tem imenom. Vodila sta jo Tone Krošelj in Milan Bano. Slovensko narodno gibanje je med ilegalnimi organizacijami demokratične strani manj znano. Morda zato, ker je delovalo le kratek čas. Pa vendar bomo v naslednjih poglavjih zvedeli o njem nekaj več, saj je bil z njim povezan ing. Fanouš Emmer, kateremu je posvečen ta sestavek. 4. decembra 1941 so ga pred cerkvijo sv. Jerneja v Šiški ustrelili vosovci in v komunikeju o njegovi smrti je Slovenski poročevalec prvič uporabil ime »bela garda«.
O življenju in delu Fanouša Emmerja
Še največ spominov na Franca Emmerja najdemo v zapiskih Pavla Ranta. Poznala sta se že v Kranju, kjer sta preživela otroška in mladostna leta, hkrati pribežala pred Nemci v Ljubljano in bila potem do Emmerjeve prezgodnje smrti tesna sodelavca. Ni dvoma, da je Emmer naredil na Ranta močan vtis, zato se ga je tudi v Argentini pogosto spominjal in ob spominu nanj razmišljal o prvih mesecih okupacije leta 1941. Kot dolgoletni urednik Vestnika, glasila slovenskih protikomunističnih borcev, je imel priliko, da je nekdanjemu prijatelju večkrat posvetil kako manjšo iskrico, ob vsaki okrogli obletnici smrti pa tudi daljše razmišljanje, kjer je ovekovečil marsikatero podrobnost o njegovem življenju in delu. Kranjski župnik in dekan Matija Škrbec je leta 1951 – ob desetletnici Emmerjeve smrti pripravil daljši zapis in ga objavil v 4. zvezku publikacije Rdeča zver pijana krvi, ki jo je izdajala Ameriška domovina. Kljub temu, da je Emmerja osebno poznal, je zbral še nekaj gradiva, da bi, kot pravi sam, podal objektivno sliko njegovega dela in smrti, predvsem pa branil njegovo dobro ime, ki so ga komunisti skušali na vse načine umazati.
S pomočjo obeh omenjenih piscev poglejmo sedaj tudi mi nekaj podatkov iz življenja in dela mladega moža, ki je padel kot ena prvih žrtev komunistične revolucije v Sloveniji. Franc Emmer je bil rojen 26. julija 1918 v Kranju. Njegov oče, inženir Franc Emmer, po rodu Čeh, ki si je izbral Slovenijo za svojo drugo domovino, je bil vodja tehničnega oddelka pri okrajnem glavarstvu v Kranju. Dekan Škrbec je o njem zapisal, da je »bil pravi narodnjak češkega kova, naprednjak in odločen sokol, v vsem svojem nastopu dostojen in strpen tudi do oseb drugačnega svetovnega nazora«. Mati je bila iz znane kranjske družine Šavnikovih. Šavniki so bili strankarsko precej nevtralni, vendar pa verni in narodno zavedni. Mladi Franc, doma so ga klicali Fanouš, je po končani realni gimnaziji v Kranju odšel na Češko, v domovino svojega očeta, študirat montanistiko (rudarstvo). Po nemškem vdoru na Češko se je vrnil domov in nadaljeval študij na tehničnem oddelku ljubljanske univerze. Ko je bila na cvetno nedeljo 1941 napadena tudi Jugoslavija, je po navodilih iz Ljubljane organiziral samostojno četo kranjskih prostovoljcev, ki naj bi se skupno z jugoslovansko vojsko umaknili v notranjost države in od tam v inozemstvo, če bi bilo potrebno. Zbral je okrog sebe mlade navdušence raznih poklicev, prepričanj in političnih pripadnosti; le komunistov, ki jih v industrijskem Kranju ni manjkalo, menda ni bilo med njimi. So pač zaradi nemško-sovjetskega prijateljstva imeli drugačna navodila. Naključje je hotelo, da sta si tedaj v Kranju stala nasproti Fanouš Emmer in dr. Vilfan, ki sta si bila bratranca, vendar različnega političnega prepričanja in pripadnosti.
Razpad jugoslovanske vojske in hitra nemška ter italijanska zasedba so preprečili uresničitev pogumnih načrtov kranjske mladine. 5. maja 1941 je bil zadnji dan, ko so Nemci še dovoljevali brez posebnih dovoljenj prehod preko začasnega bloka pri Šentvidu. Nekateri Gorenjci so tedaj zapustili domove in se umaknili v Ljubljano. Pavle Rant piše, da je le dan ali dva kasneje srečal v Ljubljani Fanouša. Ugotovila sta, da stanujeta v isti ulici. Fanouš, ki je bil že prej povezan z organizacijo četnikov, je bil poln načrtov za odpor proti okupatorju. V Ljubljani je bilo tedaj zbranih precej bivših jugoslovanskih oficirjev, ki jih je že od prej poznal. Tako je tudi Rant že pred koncem maja 1941 spoznal Danila Koprivica, Marijana Strniša, Milana Kranjca, Mira Stamenkoviča, Juleta Višiča in še nekatere iz ljubljanske oficirske skupine. Več dela kot z oficirji, ki so se v glavnem organizirali sami, sta pa imela s študenti. Preko trnovskega kaplana Marjana Kremžarja je Emmer pridobil za svoje delo nekaj članov Katoliške akcije kot brata Danila in Jela Capudra, Franceta Kremžarja in še nekatere. O njih je pohvalno povedal, da »takih fantov še svoj živ dan ni srečal.« Manj sreče je imel z levo usmerjenimi študenti, saj so nekateri kmalu odšli v OF in s seboj odnesli tudi podatke o Emmerju in njegovi organizaciji. Znani imeni med temi sta Tone Brecelj, najmlajši sin dr. Antona Breclja, in Franci Kosmač. Preko njih je Emmer dobil stik s samim vrhom OF, hkrati pa tudi neposredno odkril svoje načrte. V začetku je hotel navezati svojo ilegalo na bivši stranki SLS in JNS, vendar je kmalu spoznal, da to ne bo mogoče, zato se je odločil za Slovensko narodno gibanje, ki ga imajo nekateri za Glavačevo organizacijo. Toda več o tem nekoliko kasneje.
Opis slike: France Kremžar
Skoraj gotovo je Emmer v začetku verjel, da bo tudi komuniste mogoče pridobiti za skupno ilegalno delo ob upoštevanju navodil jugoslovanske begunske vlade. Vendar je razmeroma zgodaj začutil, da resnično sodelovanje s komunisti ne bo nikoli mogoče. Nekaj tega spoznanja je dobil tudi iz razgovorov s sestrično Jelo Vilfan. Kljub temu se je še oklepal upanja, da se komunisti v času največje narodne stiske ne bodo obrnili proti lastnim ljudem. Mislil je, da je še čas za ukrepanje, zato se je vrgel na organizacijo mladine, da bi s tem naredil protiutež komunističnim oddelkom. Značilno za to njegovo delo je, da je navezal stike z različnimi skupinami. Ko je zvedel, da se Stara pravda nagiba k vstopu v OF, je šel k njim na razgovor in jih skušal odvrniti od tega koraka. Rant pove, da so ponudili sodelovanje tudi Stražarjem. Odgovor je prinesel Casar v spremstvu Leskovarja, češ, »da bi bilo dobro še malo počakati, da vidimo razvoj«. Rant in Emmer sta bila skupaj pri Zarjanih in pri Milošu Staretu, ki je pokazal veliko razumevanja.
Ker je Marjan Kremžar kmalu odšel v Srbijo in so ga četniki tam ubili, je njegovo vlogo pri organizaciji prevzel kaplan Franc Glavač. V knjigi Belogardizem – prva izdaja je izšla junija 1951 »ob deseti obletnici vstaje slovenskega naroda zoper fašistične osvajalce« - nosi 7. poglavje naslov Skupina kaplana Glavača. Že prvi stavek tega poglavja, ki se glasi: »Najradikalnejša in najagilnejša klerofašistična skupina v boju proti narodnoosvobodilnemu gibanju je že od konca pomladi 1941 bilo tako imenovano Slovensko narodno gibanje, ki ga je organiziral in vodil kaplan Franc Glavač. Kmalu se mu je pridružil ing. Fanouš Emmer z družbo aktivnih jugoslovanskih oficirjev in fašistov iz nacionalističnih krogov.« (str. 123) – pokaže, kako daleč od prave zgodovine je to poročilo. Nato nadaljuje, da je Glavač kmalu po okupaciji zvedel, kako hitro se širi OF, ki jo je ustanovila komunistična partija, in takoj prešel v obrambo in napad. »Pri tem se je povezal s skupino ing. Fanouša Emmerja.« Nato navaja pripoved Borisa Laha, enega od Emmerjevih oficirjev, ki se je pa kasneje pridružil partizanom, Alojzija Kreka, s katerim se je Emmer res pogovarjal, in drugih ter zaključi: »Vodstvo te tajne izdajalske skupine sta si delila Glavač in Emmer. Za njima so stali klerikalni finančniki in politični vrhovi z dr. Natlačenom na čelu, ki so ju bogato podpirali z denarjem in jima dajali politična navodila,« in tako naprej v stilu Sajeta in njegovega Belogardizma. Ne mislimo »popravljati« vseh teh Sajetovih izmišlij, moramo pa pripomniti, da se OF takoj po okupaciji ni širila, saj je še ni bilo, zato se Emmer, ki najbrž še ni bil povezan z Glavačem, ni boril proti njej, ampak mislil na odpor proti okupatorju, ko pride primeren čas. Ker pa so komunisti vse glasneje govorili, da imajo samo oni pravico predstavljati narod in ga voditi v odpor, je začel razmišljati, kam bo to pripeljalo.
Poglejmo še kratek odlomek iz Belogardizma o povezanosti med Staro pravdo in Emmerjevo skupino. »Skupina Stare pravde, ki se je zbirala okrog ing. Črtomira Nagodeta – Dihurja, je pristala na vabilo in vstopila v Osvobodilno fronto, da bi v njej učinkoviteje razbijala borbeno slovensko enotnost. Zato se je trudila, da bi v sami Osvobodilni fronti poleg ostalega rovarjenja razpihnila papirnato diskusijo o načrtih za bodočnost in z njimi zamenjala skrb za oboroženo osvobodilno borbo. Nagodetova skupina je v Osvobodilni fronti rovarila po navodilih gestapovskega agenta ing. Fanouša Emmerja, kar je njegov sodelavec kaplan Glavač kasneje priznal. (Belogardizem, str. 117) Kakšne laži! Le kako bi Emmer dajal navodila Nagodetu, ki je bil veliko starejši in imel izdelan pogled na politiko in gospodarstvo.
Ing. Emmerja se v svoji Leseni žlici spominja tudi Juš Kozak. Takole piše na strani 67: »Neko nedeljo v avgustu sta me obiskala nečak pobeglega ministra Kreka in Emmer, ki ga dotlej še nisem poznal. Pripovedovala sta mi, da sta prepotovala razne kraje po Dolenjskem in se prepričala, da je slovenska organizacija zelo šibka. Hodila sta po župniščih in poizvedovala. Izjavila sta, da sta proti starejšim politikom, tako tudi proti banu Natlačenu, ki ga je treba izločiti. Mladina mora prevzeti vodstvo. Kmalu sta posegla v debato sinova in načela vprašanje marksistov v borbi. Emmer se je odločno uprl vsakemu sodelovanju z marksisti. Pogovori so se zasukali v to smer. Emmer se je protivil na vse kriplje, čeprav je v debati s fanti prišel večkrat v zagato. Nazadnje je žolčno in fanatično, da so se mu zaiskrile oči, izjavil, da z marksisti ne bo pod nobenim pogojem sodeloval. Takrat sem ga videl prvič in zadnjič, dokler nisem zvedel, da so ga pri šišenski cerkvi smrtno zadeli. Značilno je, da so truplo prepeljali v Kranj in da mu je na grobu govoril gestapovec.« V izdaji iz leta 1993 je k zadnjemu stavku sledeča opomba: Da bi mu na grobu v Kranju govoril gestapovec, ne drži. – Prim. Pavle Rant, Koledar Svobodne Slovenije 1951, str. 151.
Emmer in njegovi so se kar nekaj časa ukvarjali z mislijo, kako bi prišli do manjše tiskarne. Ciklostilni aparati jim namreč niso zadoščali. Končno so le prišli do tiskarne in začeli delati. Tehnično vodstvo sta prevzela France Kremžar mlajši in Sule Tomažič. Pred 6. septembrom – rojstnim dnem kralja Petra II. - so že natisnili nekaj tisoč izvodov letaka s kraljevo sliko in krajšim besedilom. Nekako ob istem času so izdali tudi več tisoč izvodov trosilnih lističev z geslom: Zbirajte se okrog Londona! Rant pravi, da OF do tedaj še ni izvedla nobene listkovne akcije v tolikšnem obsegu. Po sodelavcih Breclju in Kosmaču je Emmer to »literaturo« pošiljal tudi vodilnim komunistom, s čimer je zelo verjetno pospešil njihove ukrepe proti sebi, ni jih pa odvrnil od začrtanih ciljev.
Drugi večji podvig, ki se ga je Emmer s sodelavci lotil v poletju 1941, je bila radijska postaja. Izvedeli so, da je postaja, ki so se je nekoč posluževali agenti angleške obveščevalne službe, izginila in verjetno prišla v roke OF. Ni znano, zakaj so jo novi lastniki prenesli na podstrešje gimnazije v Vegovi ulici, saj so v poslopju že bili Italijani. Morda so mislili, da bo tako bolj varna. Danilo Capuder je imel srečo, da je temu prišel na sled in 19. avgusta zjutraj so se on, Rant in Emmer odpravili v akcijo. Brez težav so prišli na podstrešje realke in »v dobre pol ure smo jo imeli. Dobro uro nas je zamotilo demontiranje, še malo pospravljanje in pojavila sta se ‘aktivista’, dotedanja upravnika postaje. Stvar je potekla mirneje kot smo sprva mislili: bržkone so revolverji v naših rokah (Rant in sodelavca so jih našli pri postaji, op. J. Maček) vzpodbudno vplivali na Milana in Herzoga, da smo se dostojno pomenili. Preden se je Ljubljana znašla sredi prve delovne ure v uradih, je bila postaja že v varnih rokah«. (Koledar Svobodne Slovenije 1951, str. 151) Spravili so jo najprej v trnovskem župnišču, kjer je prostor preskrbel Franc Kremžar ml., nato jo pa postopoma prenesli na Zaplano. Operaterja Milana Boltarja in Emila Herzoga so ob srečanju na podstrešju realke vprašali, ali bi hotela nadaljevati svoje delo. Boltar je sprejel ponudbo in nato pripravil postajo za oddajanje pod novim gospodarjem. Ni pa dela dokončal do 1. decembra, kot so se dogovorili. Rant meni, da je Boltar po vsej verjetnosti še naprej obdržal stike z OF in pripomogel, da je KP zvedela za postajo na Zaplani in jo pred božičem 1941 denuncirala Italijanom. (Vestnik 1961, 11-12, str. 303)
Morilski streli pri cerkvi sv. Jerneja
Ko so gospodarja kmetije na Čebinah v aprilskem jutru 1937 po nočnem zasedanju, na katerem je Kardelj razglasil ustanovitev komunistične partije Slovenije, vprašali, koga je gostil ponoči, je odgovoril, da je imel nekaj turistov. Ni čudno, da je Emmer še poleti 1941 mislil, da tistih »nekaj turistov« ne more bistveno vplivati na tok dogodkov v okupirani Sloveniji. Toda že septembra je zvedel, da Partija in OF »uzakonjata« monopol nad odporom proti okupatorju. Nekateri oficirji so bili mnenja, da je treba proti temu ukrepati, in so zahtevali orožje. Rant piše, da se je Emmer tedaj obrnil na Natlačena, ki ga je odločno zavrnil, da to ne pride v poštev, da Slovenci političnih problemov med seboj na tak način ne bomo reševali. To je bil čas, ko je partija že vežbala svoje atentatorje v kleti Štepičeve gostilne v Šiški. V avgustovski noči od sobote na nedeljo so Edo Brajnik in njegovi pomočniki na daljnovod na Vodnikovi cesti pri šoli v Zgornji Šiški razobesili rdečo zastavo s srpom in kladivom. Naslednje jutro – v nedeljo – se je pod zastavo zbralo veliko ljudi. Italijani so bili divji, ker rdečega znamenja niso mogli sneti. Šele okrog poldneva so mestni gasilci pripeljali veliko lestev in rešili situacijo. Vosovec, ki je ta dogodek kasneje popisal, je zaključil, da je »akcija z zastavo moralno zelo pozitivno vplivala na ljudi.« (AS III, 302 – 9) Vprašajmo se, kakšen pomen je imela komunistična zastava nad Ljubljano sredi poletja 1941. Je kdo izmed gledalcev tedaj pomislil oziroma bi sploh mogel pomisliti, da bo štiriletni italijansko – nemški okupaciji sledilo skoraj pol stoletja komunističnega totalitarizma?
Opis slike: Milan Kranjc
Omenili smo, da je Emmer hotel z organiziranjem demokratične mladine postaviti protiutež napovedanemu komunističnemu monopolu. V ta namen je nameraval razširiti delovanje tudi preko meja Ljubljanske pokrajine. Za Gorenjsko je že imel kandidata, bivšega aktivnega poročnika Juleta Višiča, ki je bil pripravljen oditi na delo takoj, čim dobi ustrezne dokumente. Prav tu pa je Emmer zašel v past. Pri svoji agitaciji med mladimi je spoznal tudi dva študenta ljubljanske trgovske akademije. Oba sta se bolj kot s študijem ukvarjala s prekupčevanjem z markami in lirami in bila menda pri tem povezana tudi z gestapovci. V stiski, kako dobiti dokumente za Višiča, se je Emmer obrnil nanju, čeprav so ga prijatelji svarili. Velika želja, da bi čimprej imel svoje ljudi na Gorenjskem, je ohromila njegovo previdnost. Prišel je odgovor, naj bi se Emmer sam sestal s »predstavnikom« gestapa in se o vsem konkretno dogovoril. Ta »predstavnik« je v resnici bil Edo Brajnik, član VOSa. Emmer je predlog sprejel, čeprav je imel tiste dni veliko dela, med drugim je tudi zaključeval univerzitetni študij. Za kraj sestanka je bil najprej določen hotel Miklič. Vosovec je sicer prišel v hotel, toda tam je že sedel šef policije Hacin, ki bi ga lahko spoznal. Tako ta dan ni prišlo do srečanja. Drugi dan sta se »predstavnik« in Emmer vendarle dobila pred kavarno Evropa in se dogovorila, da se naslednji dan ob dveh popoldne srečata pred staro cerkvijo v Šiški. Za ta morilski podvig je prostor ob cerkvi sv. Jerneja obkolilo šest vosovcev. Emmer je bil ustreljen pred nosom italijanske patrulje, ki se je po prvih strelih umaknila.
Precej podroben opis atentata na Fanouša Emmerja najdemo v Belogardizmu in avtor Saje pove, da ga je sestavil po pripovedi Eda Brajnika – Štefana. Pavel Rant pa je v Koledarju Svobodne Slovenije 1951 takole zapisal: »Za staro šišensko cerkvijo, na eni značilnih ljubljanskih cest, je Fanouš 4. decembra ob pol dveh popoldne omahnil, ko je zastonj poskušal z golimi rokami izbiti atentatorju revolver iz rok in odbiti iz cevi drdrajoče krogle. Padel je nekaj dni zatem, ko je sredi najhujšega dela v ilegali končal diplomsko delo in postal inženir.« Ob dvajsetletnici Emmerjeve smrti je pa v Vestniku še dodal: » Dan po smrti je prišel k nam Albert Ilovar, ki je dotlej sodeloval pri OF. Zaradi tega zločina je OF zapustil in od tedaj delal v narodnem taboru, dokler ga Gestapo ni prijel in poslal v Dachau, kjer je umrl. K meni je prišel tudi Jože Brejc, češ da ga pošilja Kocbek z naročilom, naj bi se odločil, ali preneham z dosedanjim delom in grem v OF ali pa nadaljujem, kar pomeni iti po Emmerjevi poti. Z Brejcem sva se ponovno dobila 29. januarja 1942 v Unionu, kjer sem mu povedal, da bomo delali naprej proti KP, zavedajoč se posledic, ki nas utegnejo doleteti. (Vestnik 1961, 11-12, str. 306)
Dnevnik Slovenec je šele 10. decembra – na dan pogreba - v rubriki Drobne novice takole objavil Emmerjevo smrt: »V Ljubljani je nenadoma umrl montanistični inženir Emmer Fanouš. Za njim žalujejo oče ing. Franc Emmer, višji tehnični svetnik, ter mati Ana, rojena Šavnik, ki živita zdaj v Kranju in sta v rajnem izgubila edinega sina. Njegovo truplo leži na Žalah v kapelici sv. Nikolaja, kjer ga bodo v sredo ob enajstih dopoldne blagoslovili ter prepeljali v Kranj, kjer bo ob štirih popoldne pokopan.« - Blagoslov na Žalah je opravil dekan Škrbec, ki je Emmerja osebno poznal, kot smo že omenili. Malo prej sta se slučajno srečala v Ljubljani in Emmer je tedaj potožil, da se mora skrivati, ker so ga komunisti ovadili Italijanom. Kot duhovnik mu je tedaj priporočil, naj bo pripravljen na vse. V zvezi s kleveto, da je Emmerju v Kranju ob odprtem grobu govoril gestapovec, ki jo je v Leseni žlici ponovil tudi Kozak, Škrbec pojasni, da je ob grobu nenaprošen spregovoril nekaj besed le nemški duhovnik Beuke, ki je opravil pogrebni obred. (Rdeča zver … 4, str. 16)
Vsi, ki so tedaj v Ljubljani in v Ljubljanski pokrajini padli pod komunističnimi streli, so »umrli nenadoma«. Tako je pisalo tudi za sindikalista Vrankarja, ki so ga 6. decembra ustrelili v Mostah. Italijanska cenzura ni dovolila pisati kaj več. Zato je toliko bolj padlo v oči uradno sporočilo OF, ki ga je 9. decembra 1941 pod naslovom Agent gestapa, pete kolone in protinarodne zarote – justificiran objavil Slovenski poročevalec: »Informacijski urad OF sporoča: Obveščevalna služba OF, ki je stalno za petami agentom Ovre, Gestapa, protinarodnih zarotnikov in pete kolone, je že pred časom dognala, da razvija po Ljubljani veliko aktivnost agent in provokator Gestapa Fanoš Emer. Nadaljnja poizvedovanja so ugotovila, da je dala Gestapo Fanošu Emerju posebno nalogo, naj se udejstvuje v protinarodni ‘beli gardi’ in naj s pomočjo ‘bele garde’ organizira teroristična dejanja proti aktivistom OF. Fanoš Emer je zasnoval in izvršil v krogu ‘bele garde’ naslednje zločine:
1. Skupno s kaplanom Glavačem je pripravljal umor uglednega katolika, ki ni sporazumen z akcijo ‘bele garde’.
2. Na najetega človeka, ki je dobil za pripravljeni umor že naprej izplačano nagrado 500 Lit, pa kasneje umora ni hotel izvršiti, je bil v bližini Polhovega Gradca po nalogu Fanoša izveden napad z namenom umora. Napadeni se je rešil s težkimi ranami.
3. Fanoš Emer je pripravljal umor profesorja Ehrlicha. Ta umor je zasnoval zato, da bi ga ‘bela garda’ lahko naprtila OF v splošnem in Komunistični partiji posebej.
4. Z istim namenom je pripravljal Fanoš Emer poboj Casarja in Žebota. Tudi pri tem je računal, da bo krivda padla na OF, ker sta Casar in Žebot njena znana nasprotnika. Hkrati pa je skušal s tem pripraviti Casarja in Žebota do popolne enotnosti s svojo organizacijo, češ da so vsi enako izpostavljeni terorju OF. Emerjevi agenti, ki bi morali do nezavesti pretepsti Casarja in Žebota, so dobili nalogo, naj pobitima vtaknejo v žepe grozilna pisma oziroma obsodbo OF.
5. Fanoš Emer je pripravljal umor treh aktivistov OF. V ta namen je najel večje število kriminalnih tipov, katerim je dal predujem po 200 Lit.
6. Denunciral je večje število zavednih Slovencev.
Zaradi izvršenih in pripravljenih zločinov nad slovenskim narodom in njegovim osvobodilnim gibanjem je posebno sodišče za zaščito naroda obsodilo Fanoša Emerja na smrt. Justifikacija je bila izvršena dne 4. decembra popoldne pri stari cerkvi v Šiški.
Zločini Fanoša Emerja niso značilni samo za metode Gestapa, temveč prav tako za namere in sredstva protinarodne ‘bele garde’. Ni še sicer povsem dognano, če je dr. Natlačen vedel, da je Fanoš Emer agent Gestapa. Dognano pa je, da se je Natlačen z njim sestajal in mu izplačeval velike vsote. Emer je prejemal denar še iz nekega drugega zelo uglednega vira, ki ga bomo po potrebi objavili. Da Emer pripravlja umor uglednega katolika, ki ni sporazumen z akcijo ‘bele garde’ in umore aktivistov OF, je vodstvo ‘bele garde’ vedelo. Teh umorov Emer ni pripravljal samo po nalogu Gestapa, temveč tudi po nalogu ‘bele garde’. Emer se je sploh pečal z dejanji povsem kriminalnega značaja. Znani vlom pri Praprotniku je izvršil on. Izvedel ga je iz dveh razlogov: 1. je moral po nalogu svojih gospodarjev, katerih sodelavec je narodni izdajalec Praprotnik sam, izmakniti Praprotniku neke dokumente; 2. pa je za svojo osebno porabo odnesel iz Praprotnikove blagajne nekaj tisoč lir. Pred kratkim se je Emer sprl z nekim drugim vojaškim organizatorjem ‘bele garde’. Ker so mu tla pod nogami postajala prevroča, je sklenil oditi za nekaj časa v Nemčijo. Dva agenta Gestapa sta imela nalog izročiti Emerju nove legitimacije.
Obveščevalni službi OF so znane še druge zanimive podrobnosti, ki osvetljujejo protinarodne in kriminalne zločine ‘bele garde’. Objavili jih bomo v primernem času.«
Namerno smo v našo zgodbo vključili celotno besedilo komunikeja o »justifikaciji« Fanouša Emmerja, da bi bralci začutili vso sprevrženost tega poročanja. Kar devetkrat je v poročilu omenjena bela garda. Kako naj razumemo, kaj in kdo je pravzaprav ta »zloglasna, protinarodna in kriminalna bela garda«? Na eni strani slovenski narod, to je OF in partija, na drugi strani pa protinarodna bela garda – vse kar ni v OF ali ji morda celo nasprotuje.
V isti številki Slovenskega poročevalca je objavljeno tudi pismo Vrhovnega štaba narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije z dne 17. novembra 1941 Izvršnemu odboru Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki se začne takole: »Glede na sedanje dogodke v Srbiji, kjer je prišlo do oboroženega spopada med partizanskimi oddelki in četniškimi oddelki Draže Mihajloviča, smatramo za potrebno sporočiti Vam kot političnemu predstavništvu slovenskega naroda naslednje.« Sledi obširna razlaga, kako se partizanski štab že dolgo trudi za sporazum z Mihajlovičevimi četniki. Mihajlovič se je stalno izmikal, češ, da je za oborožen odpor še prezgodaj, je pa obljubil nekakšno lojalnost. Partizani so medtem osvobodili velik del Srbije in na tem področju tolerirali tudi četnike, zato so predlagali ustanovitev skupnega operativnega štaba in vzpostavitev civilne oblasti. Četniki so predlog odklonili in začeli najprej z napadi na posamezne partizane, v noči na 2. november pa organizirano napadli Užice, Ivanjico in še nekatera mesta, ki so jih imeli v rokah partizani. Partizani so prešli v protinapad in kmalu stisnili četnike v nekaj vasi. Dobili so dokaze, da Mihajlovič po eni strani prikazuje Londonu, kako se bori proti Nemcem, po drugi pa od Nediča in Nemcev jemlje denar za boj proti komunistom. Partizanski štab bo sicer še poskušal pregovoriti Mihajloviča in ga pridobiti za sodelovanje, vendar je upanje za uspeh pogajanj skromno. Ko obveščajo o teh dogodkih, opozarjajo na budnost, da se kaj podobnega ne bi zgodilo tudi v Sloveniji.
Opis slike: Marjan Strniša
Slovenski komunisti so konec leta 1941 imeli le malo partizanskih oddelkov, vendar so bili v nekem oziru v prednosti pred Srbijo, ker so imeli »zakonsko« podlago za odstranjevanje političnih nasprotnikov. Na tej podlagi so »justificirali« tudi Fanouša Emmerja. Zanj se je vedelo, da je bil že pred okupacijo povezan s četniško organizacijo, vedelo se je, da so bili njegovi oficirji privrženci polkovnika Mihajloviča, pa vendar v obvestilu o »justifikaciji« to ni niti z besedico omenjeno. Zdelo se jim je bolj zanesljivo, da ga prikažejo kot gestapovca in protinarodnega zarotnika – belogardista.
Zaključek
V predhodnem poglavju smo navedli celoten tekst obvestila, ki ga je Informacijski urad OF objavil po uboju Fanouša Emmerja. Čeprav je sprevrženost tega sporočila že od daleč vidna, ne bo odveč, če mu dodamo nekaj pojasnil in opomb. »Ugleden katolik«, čigar umor naj bi Emmer načrtoval in zanj že plačal morilca, naj bi bil dr. Aleš Stanovnik. Baje je Emmer iskal zvezo z njim, da bi ga skušal odvrniti od sodelovanja z OF. Znano je, da so Aleša Stanovnika 2. junija 1942 kot talca ustrelili Italijani, ki so teden pred tem popolnoma nepričakovano odkrili njegovo skrivališče v Ljubljani. Celo Jože Brejc (Javoršek) je verjel, da so ga izdali komunisti sami: »S Tomažem (Janezom Tomincem) sva se pogovarjala o nenavadni aretaciji Aleša Stanovnika. Tomaž je globoko prepričan, da so ga izdali komunisti. Živ krst – razen neke vosovke – ni vedel, kje stanuje. In ko so ga zasliševali, so mu na policiji povedali izredno natanko, kaj dela, kakšno funkcijo ima v OF, kakšna so njegova stališča do Cerkve, do partije, do Italije, kakšne so njegove zveze in kaj vse je že doslej zagrešil zoper italijanske zakone. Aleš se je v zaporu moralno podrl, ker je spregledal, da ga niso mogli izdati drugi kakor komunisti. Preveč jim je bil nevaren. Med krščanskimi socialisti je bil vsekakor najbistrejši in politično najbolj nadarjen človek. Bil pa ni samo politično nadarjen, ampak tudi moder. A ko so komunisti ugotovili, da z njim ne bodo mogli pometati kot z drugimi, so se ga znebili. Jaz ne vem, kaj bi si mislil o Tomaževem poročilu. Vem samo to, da me je Boris Kraigher svaril pred Alešem Stanovnikom in pred Marjanom Brecljem. – A ko sem Kocbeku poročal, kar mi je povedal Tomaž, je bil zgrožen. Prosil me je, naj za božjo voljo Tomaževih pričevanj nikomur ne posredujem. ‘Nobenega smisla nima s podatki, ki o njih ne veš ali so resnični ali ne, motiti harmonijo, ki vlada med nami.’ Tako je rekel in jaz sem molčal, čeprav se mi je duša trgala od groze.« ( Spomini na Slovence III., str.122)
Kot piše Pavel Rant, se je Emmer želel povezati s Stražarji, ki so pa to odklonili. Ni dvoma, da je bila Partija o tem obveščena. Ali se jim je zato zdelo primerno, da Emmerju naprtijo pripravljanje umora Ehrlicha, Casarja in Žebota? Zakaj pa so nekaj mesecev kasneje Ehrlicha ubili sami? Hkrati z njim so načrtovali tudi uboj Žebota, zato so v naprej pripravljenem sporočilu zapisali, da sta bila »justificirana« Ehrlich in Žebot, kasneje pa popravili, da je bil Ehrlichov spremljevalec študent Rojic. Kakšen motiv bi mogel imeti Emmer, da bi se spravil nad sam vrh stražarskega gibanja? Samo zato, da bi potem obdolžil komuniste? Res pa je, da so imeli komunisti Stražarje in KA za največje nasprotnike, kar je v idejnem pogledu vsekakor držalo. Govorjenje o beli gardi in prerivanju med političnim skupinicami je verjetno imelo tudi namen zavesti Italijane in odvrniti njihovo pozornost od OF. Povezovanje Emmerja z Natlačenom in njegovimi finančnimi podporami ni bilo škodljivo zanj, ki je bil že mrtev, pač pa za Natlačena, saj je zbujalo dvome tako pri domačih ljudeh kot pri okupatorski oblasti, ki mu že itak ni zaupala.
Zelo zanimiv se nam zdi opis, kako naj bi Emmerjevi agenti dobili navodilo, naj ubitemu Casarju in Žebotu vtaknejo v žep grozilno pismo oziroma obsodbo OF. Ko beremo ta del komunikeja, nam stopi pred oči neka druga slika: V zgodnjem jutru 7. maja 1942 leži na cesti blizu Podklanca onkraj Rovt mlado dekle, Francka Mravlje. Ponoči so jo tam ustrelili partizani zaradi zveze z italijanskim oficirjem. Karel Leskovec, tudi sam partizan, je kasneje ta dogodek opisal v knjigi Križpotja in povedal tudi, da je mrtvo dekle imelo na prsih papir s sporočilom: Tako se bo zgodilo vsakemu, ki bo izdajal slovenski narod! Domačin pa, ki je zjutraj prvi prišel do trupla, se spominja, da je imela za plaščem zataknjen listič z napisom OF. Nas seveda zanima, od kod podobnost med obravnavanim komunikejem in sporočilom na Franckinem truplu. Ni dvoma, da so v obeh primerih sledovi iste šole.
Torej »Emmer se je sploh pečal z dejanji povsem kriminalnega značaja«, zato ni čudno, če je vlomil pri »narodnem izdajalcu Avgustu Praprotniku, in mu izmaknil neke dokumente in denar za svojo osebno porabo«. No, tega istega industrialca Praprotnika so vosovci ustrelili 20. februarja 1942 pri belem dnevu na Tavčarjevi cesti v Ljubljani. Dejansko sta Partija in VOS v razmeroma kratkem času na ta ali oni način spravili s poti skoraj vse, ki naj bi bili v nevarnosti pred Emmerjem.
Ni res, da »se je Emmer nameraval za nekaj časa umakniti v Nemčijo zaradi spora z nekim vojaškim organizatorjem bele garde«, res pa je iskal dokumente za Juleta Višiča, ki naj bi šel organizirat Gorenjce. Pri tem je bil Emmer premalo previden in je zašel v vosovsko past. Dvomimo, da so bili Emmer in njegovi na tekočem glede takratnih razmer na Gorenjskem. Samo ugibamo lahko, kaj bi lahko naredil Višič, ko se je v Poljanski dolini že pripravljala vstaja. Kako bi na njegov prihod reagirala Partija oziroma partizani. Ne smemo pozabiti, da so bile na Gorenjskem že pred decembrsko vstajo tudi »likvidacije«. Bi organizatorji vstaje naredili z njim podobno kot z radijsko postajo na Zaplani?
Ni dvoma, da je Emmerjevo gibanje imelo v začetku izrazit protiokupatorski značaj. Poleg akcije Tigra v maju 1941 na Mali gori pri Ribnici je bilo prvo, ki je tedaj začelo konkretne priprave za odpor proti okupatorju. Bilo je sicer maloštevilno, vendar pomembno, saj so bili vanj vključeni oficirji in podoficirji bivše jugoslovanske vojske, menda jih je tedaj samo v Ljubljani bilo okrog tisoč, in študenti. Hudo sprevržene in krivične so obtožbe, da je bil Emmer gestapovec in belogardist, da se je družil s kriminalnimi tipi in podobno. Ko so se z gestapom ali z italijanskimi generali dogovarjali komunisti, so bile to hvale in občudovanja vredne taktične poteze, če se je pa česa podobnega lotil kdo z demokratičnega brega, je bil takoj obtožen kolaboracije in narodnega izdajstva.
Po Emmerjevi smrti ali morda že prej je Ernest Tomec, ki je vodil dijaško in študentsko KA in do konca vztrajal na tem, da se njeni člani ne smejo politično udejstvovati, od fantov, ki so se vključili v Slovensko narodno gibanje, zahteval, naj se odločijo ali za eno ali za drugo. Nekateri so tedaj izstopili iz KA, drugi pa so opustili politično delovanje. Italijani so bili tudi po zaslugi Partije že nekaj časa pozorni na bivše oficirje in podoficirje, ko pa jim je OF po pošti poslala pozive, naj se vključijo v partizansko vojsko, so se odločili za aretacijo. Po domovih so pobrali več kot tisoč oficirjev in podoficirjev in jih odpeljali v posebno taborišče v Italijo. OF se je s tem znebila nevarnega potencialnega nasprotnika. Ko so se v drugi polovici leta 1942 začele ustanavljati protikomunistične vaške straže, je bilo med njimi le malo poklicnih častnikov.
Letos mineva šestdeset let od umora Fanouša Emmerja. Njegov morilec je kot narodni heroj in nosilec važnih državnih funkcij dobil prostor že v 1. zvezku Slovenske enciklopedije, medtem ko Emmer, ki bi glede na svoj priimek tudi spadal tja, sploh ni bil omenjen. V 16. – dodatnem zvezku je bilo to popravljeno, pa kljub temu bi bil verjetno danes celo marsikateri zgodovinar v zadregi, kaj naj pove o njem. Zelo verjetno je, da bi z nekoliko lepšimi besedami ponovil opis, ki ga je uvedel že Franček Saje in ga je skoraj pol stoletja ponavljala uradna zgodovina. Takih ali podobnih problemov ni imel Tine Debeljak, ki je leta 1949 v Argentini izdal Veliko črno mašo za pobite Slovence in se v njej spomnil tudi Fanouša Emmerja. Zdi se nam prav, da ob šestdeseti obletnici smrti osvežimo spomin na njemu posvečene verze in z njimi zaključimo to razmišljanje:
Opis slike: Danilo Koprivica
Pal je prvi pred cerkvijo mučenika Jerneja:
Drzen kot sokol, mlad kot cvetju odprta veja …
Sla je okusila kri – o, kdaj bo nasičena žeja?
Sla in Gnev v človeku kot žrebca brez uzd divjata.
Roka se peni od krvi kot grča mesarskega bata.
Zemlja se meša s krvjo v močvaro krvavega blata.
O Zemlja naša čista, zdravje plenjajoča:
Zdaj smrt prihaja vate, iz srčnih žil deroča -
Shrani njena trupla, Življenje oznanjujoča!