Avtor: Janez Prosen

Slavko Prosen (1928-1964) se je, tako kot drugi mladeniči njegovega letnika ter drugi moški, ki so bili sposobni za vojaško službo in so po prisilni mobilizaciji v nemško vojsko še ostali doma, vključil v sestav domobranske posadke v Lučinah v Poljanski dolini, ki je bila ustanovljena proti koncu leta 1943. Bil je pravzaprav še otrok, star komaj nekaj mesecev nad petnajst let. V postojanki je ostal kot vojak do konca vojne. Opravljal je službo stražarja neposredno v postojanki v Lučinah ali v bunkerju na Selevški Planini. Ob koncu druge svetovne vojne se je skupaj z drugimi lučinskimi domobranci umaknil na Koroško. V domovino je bil vrnjen zadnje dni meseca maja 1945. Ker Slavka danes ni več med živimi, bom na podlagi svojih osebnih doživetij z njim v dneh po vrnitvi iz Vetrinja na Koroškem in po pripovedi gospoda Stanislava Burjeka, rojenega 10. decembra 1926 v Brebovnici št. 23, stalno bivajočega v Račevi št. 15, pošta 4226 Žiri, ki je bil skupaj z njim v postojanki v Lučinah, navedel nekaj dogodkov, ki so se mu dogodili po umiku na Koroško, oziroma po vrnitvi v domovino. Gospod Burjek pripoveduje takole: »Na pot umika iz naše vasi smo lučinski domobranci, nekaj družin in drugih domačinov krenili v ponedeljek, dne 7. maja 1945. Umik je bil izveden peš prek Zadobja, Sivke in Pasje ravni v Škofjo Loko ter naprej proti Kranju. Do Kranja ni bilo posebnih težav niti zaprek. Iz Kranja smo se usmerili proti Tržiču in v vasi Križe doživeli prvi spopad. Padlo je več granat, na umikajoče pa je bil odprt tudi močan ogenj iz strojnic. Naslednje težave so nastopile pri predoru Ljubelj in na prelazu čez Karavanke. Prehrana med umikom je bila za lučinsko skupino odvisna od tega, kar si je posameznik vzel s seboj od doma. V Vetrinju smo se utaborili na prostem. Dan je bil podoben dnevu: čakanje, pogovori in poslušanje obljub in načrtov. Prehrana v taborišču je bila zelo skromna – enolončnica brez kruha. Vsak dan smo čakali, da nas bodo Angleži prepeljali v Italijo, kjer naj bi se znova oblikovale vojaške enote, sposobne za nove operacije. O tem se je v taborišču vsak dan govorilo. Osemindvajsetega maja smo res dočakali odhod. V taborišče so angleški vojaki pripeljali kamione, na katere smo vstopili in pod stražo in strogim vojaškim nadzorom so nas prepeljali v Podrožico, kjer so nas strpali v živinske vagone in izročili Titovim partizanom, da so nas spremljali na poti v domovino. Ustavili smo se na Jesenicah in nato na železniški postaji v Škofji Loki. Od tu smo šli peš na škofjeloški grad in po nekaj dneh naprej v Šentvid nad Ljubljano, kjer smo nekateri dne 6. avgusta 1945 dočakali splošno amnestijo. Mnogi med nami so bili pred tem odpeljani v neznano – danes vemo, da so bili pobiti in da njihova trupla počivajo v množičnih grobiščih, ki so raztresena po vsej naši domovini. Tisti, ki smo do tega dne še ostali živi, smo bili izpuščeni na prostost, vendar ne vsi. Spominjam se, da so po že objavljeni amnestiji odvedli iz sobe, v kateri sva bila oba s Slavkom, sotrpina Cirila Buha – Kovkarjevega iz Zadobja, ki se ni več vrnil v sobo in tudi kasneje ni prišel domov. Skupaj s Cirilom so odvedli iz sobe tudi nekega fanta iz Žirov, ki se ni več vrnil. Njegovega imena se ne spominjam.
Hrana v šentviškem taborišču je bila skrajno slaba, predvsem pa nezadostna za ohranjanje normalnega telesnega stanja zapornikov, zato so nekateri vidno hirali. V dvajsetih dneh smo dobili samo enkrat košček kruha. Načrtno telesno in duševno izčrpavanje je opazno dosegalo svoj cilj. Nekateri izmed zapornikov so bili popolnoma izčrpani in onemogli, med njimi tudi Slavko; drugi so zboleli; dobili so razne izpuščaje, angino in podobne bolezni. Osmega avgusta 1945 med deseto in enajsto uro smo nekateri končno dočakali odpust iz taborišča. Ko smo dobili odpustnice, smo veseli zapustili žično ograjo in se v skupinah napotili na glavno cesto, ki pelje na Gorenjsko. Med potjo nismo smeli ogledovati okoli sebe. To je bilo strogo prepovedano. Na glavni cesti smo se razšli in se oblikovali v manjše skupine po kraju naše pripadnosti. Sam sem hodil v skupini s Hieronimom Nagodetom z Golega vrha ter Andrejem in Jožetom Mlinarjem iz Brebovnice. Šli smo po glavni cesti proti Medvodam in srečali več ljudi, ki so nas zasmehovali in nam grozili s stisnjenimi pestmi. Zato smo iskali stranske poti za reko Soro in ob Poljanski Sori naprej v Poljansko dolino. Prenočili smo v neki baraki v Žabji vasi, kjer smo na kmetiji dobili suh kruh in mleko. Rekli so nam, naj zjutraj čim prej odidemo, čeprav smo bili na smrt utrujeni. Nato smo se ustavili v Todražu pri Trohovi Francki, ki nas je lepo sprejela in pogostila s kruhom in namazom, da smo zmogli še zadnje kilometre do doma. Ko sem prišel domov, sem našel v postelji bolno in zaskrbljeno mamo, ki je čakala še na sina Ceneta. Povedal sem ji, da ni več živ; nazadnje sem ga videl zvezanega na škofjeloškem gradu. Po vrnitvi domov sem bil tudi sam dalj časa bolan in močno izčrpan, a sem se kljub temu moral javljati na občimi v Gorenji vasi, kjer so nas razporejali na razna udarniška dela. Prosil sem za službo, vendar je bila moja prošnja povsod zavrnjena, ker sem bil domobranec.« Tako Stanislav Burjek.

Opis slike: Lučine – Na meji med Gorenjsko in Notranjsko

Ko je skupina, v kateri je bil tudi gospod Burjek, prišla do glavne ceste in se počasi pomikala mino poslopja, v katerem je bil takrat nameščen Organizacijski oddelek XV. udarne divizije, v katerega sem spadal, sem med opazovanjem mimoidočih opazil znane obraze rojakov iz domače župnije. Ne da bi pomislil na mogoče posledice, sem stekel do njih, jih pozdravil in jim izročil nekaj koscev kruha, ki sem jih imel v omari. Občutil sem njihovo veselje nad srečanjem in hvaležnost za drobce kruha, ki so ga dobili; opazil pa sem tudi njihovo opotekajočo hojo. Zaskrbelo me je, kako bodo ti ljudje zmogli pot do doma, ki je – za rojake iz naše vasi – merila nad 50 km. To pot so morali prehoditi peš, kajti takrat – in še dolgo potem – v našo vas ni bilo nobenih prometnih zvez. Gospod Burjek pripoveduje: »Hodili smo počasi, se večkrat ustavili in počivali ter pili vodo iz studencev in potokov, na katere smo naleteli. Dobre žene so nam med potjo dajale suhe skorje kruha, da smo vsaj malo potešili lakoto in si nabirali novih moči. Nekateri med nami so bili povsem izčrpani in niso več mogli sami hoditi. Eden takih, ki sem ga poznal, je bil Franc Kržišnik – Razorjevcov oče iz Zadobja.«
Razorjevcov oče je bil rojen 26. avgusta 1895 in je po pripovedi hčerke Angele med potjo v Mednem popolnoma omagal, zato je potreboval pomoč, ki sta mu jo nudila sovaščana Pavel Dolenc – Brložnkov iz Zadobja, ki sedaj živi v Žireh, Dražgoška cesta št. 13, in njegov sosed. Ker oče ni mogel nadaljevati poti, so njegovi sotrpini pri neki hiši v Mednem prosili, da so ga sprejeli in zanj skrbeli, dokler ga niso njegovi domači po dveh dneh s kmečkim vozom odpeljali domov, kjer je zaradi popolne izčrpanosti dne 13. avgusta 1945 umrl in bil dne 15. avgusta 1945 pokopan na farnem pokopališču v Lučinah.
V prvih dneh avgusta 1945 so moji domači dobili sporočilo, da je brat Slavko zaprt v Škofovih zavodih. Sestra Lojzka je takoj, ko so doma izvedeli za to novico, prišla k meni v Šentvid, kjer sem služil vojsko v XV. udarni diviziji, kamor sem bil razporejen po razpustu Pete prekomorske brigade, dva dni po prehodu slovensko-hrvaške meje pri Vinici ob Kolpi, in mi predlagala, da skupaj obiščeva brata. Odšla sva do zaporov v Škofovih zavodih. Pred vhodom je stal stražar – slovenski partizan, ki je naju ustavil in vprašal, kaj iščeva. Povedal sem mu, da želiva obiskati brata, ki je bil vrnjen s Koroškega kot domobranec. Že sredi prvega stavka me je stražar grobo prekinil in ostro zavrnil: »Kako je mogoče, da se kot partizan zanimaš za belogardista, pa čeprav gre za tvojega rodnega brata. Kaj, je res mogoče, da v tebi ni toliko ponosa, da bi se temu odpovedal? Če hočeš dobro sebi, se poberi od tod kolikor mogoče hitro, da ne bo prepozno!« Zavrnitve, kakršno sva s sestro doživela, nisem pričakoval, ker podobnega sovraštva med soborci moje enote nisem opazil, čeprav sem bil dotlej že skoraj deset mesecev v partizanih (do razpusta Pete prekomorske brigade v zadnjih desetih dneh aprila 1945 med borci te brigade, v kateri so bili pretežno bivši ujetniki nemške vojske, kasneje pa med »starimi« partizani XV. udarne divizije). Ta dan sem občutil, da je bilo razpoloženje med vojaki, ki so bili izbrani za varovanje zapornikov in taborišč, skrajno zaostreno. Prezir in sovraštvo do domačih ljudi, ki so bili sicer v nasprotnem taboru, kakršnega sem takrat občutil, me je pretresel. Nisem mogel doumeti, da sva s sestro to doživela. Ne da bi kaj ugovarjala, sva odšla. Sestro sem prosil, naj mami in očetu pove, kaj sva doživela in kako grobo sva bila zavrnjena.
Lojzka je odšla domov, ne da bi dosegla cilj, zaradi katerega je prišla v Šentvid. Že čez nekaj dni se je zopet vrnila. Povedala je, da so doma dobili novo sporočilo, da je brat Slavko zelo bolan in da popolnoma izčrpan leži v Splošni bolnici v Ljubljani. Sporočilo sta domačim posredovali dve gospe, Ljubljančanki, ki sta prišli peš več kot petintrideset kilometrov daleč, da sta lahko obvestili svojce o usihajočem mladem življenju njima neznanega domobranca. »Če ga želite še videti živega, priporočava, da se nemudoma odpravite na pot in ga obiščete,« sta dejali. Njuno dejanje je bilo veliko delo usmiljenja, še posebej zato, ker fanta, njegovih staršev in drugih sorodnikov zagotovo nista poznali. Naše družine dotlej nista še nikoli srečali, vsaj ne tako, da bi se naši domači tega zavedali. Kaj ju je vodilo, da sta bili pripravljeni opraviti tako zahtevno in takrat tudi nevarno pot, nismo nikoli ugotovili, saj plemenitih gospa kasneje nismo več srečali. Nihče ju tudi ni poznal, sami se pa nista predstavili. Nismo vedeli za njuni imeni. Ko sta odhajali, nista pustili svojega naslova, da bi se jima pozneje mogli zahvaliti za njuno uslugo, trud in požrtvovalnost. Dolžnost zahvale smo čutili vsi, zlasti brat po uspešnem okrevanju. Lepo in prav bi bilo, če bi ju pozneje mogli vsaj pisno obvestiti, kako je potekalo zdravljenje in okrevanje, predvsem pa sporočiti, da je bil brat z njuno pomočjo rešen gotove smrti. Naše želje in obenem dolžnosti zahvale nismo mogli izpolniti. Če katera od obeh dobrotnic danes še živi, ji velja naša topla zahvala in iskren Bog povrni!

Opis slike: Slavko po vrnitvi v življenje

S sestro sva odšla v bolnico in poiskala sobo, v kateri naj bi ležal najin brat. Vstopila sva v veliko bolniško sobo z okoli petdesetimi posteljami. Dvakrat sva obšla vse postelje po levi in desni strani sobe, a brata nisva našla. Obrnila sva se na sestro usmiljenko, ki je prav takrat prišla v sobo in jo vprašala za posteljo Slavka Prosena, ki naj bi bil v tej sobi, kot sva izvedela pri vratarju. Brez razmišljanja je odgovorila, da je njegova postelja sedma po vrsti na desni strani od vhodnih vrat. Ustavila sva se pred to posteljo in se zgrozila. Nič čudnega, če pri najinem dvojnem obhodu brata nisva spoznala. Bil je bled kot stena, brez las na glavi, z udrtimi očmi in lici. Oči je imel zaprte. Prepričana sva bila, da spi. Ko sva se mu približala in se ga dotaknila, je odprl oči in ostal nem in brez znakov zanimanja, kot da naju ni prepoznal. Ustnice so se mu sicer rahlo premikale, vendar glasu nisva slišala. Bil je tako slaboten, da glasu ni mogel izsiliti iz sebe. Opazovala sva ga še naprej in ugotovila, da se mu zobje majejo in da je za gornjo čeljustjo v ustih opazna odprtina. Večkrat sva ponovila, kdo sva. Rahlo je premaknil glavo, vendar ni pokazal nobenega znaka, ki bi pomenil, da naju pozna. Pripovedovala sva mu, kako sva zvedela za njegovo stanje in kje se nahaja. Vse je ostalo brez odmeva. Ob njem sva ostala še kakšnih deset minut. Ko sva videla, da nama ne sledi in da je skrajno utrujen, sva odšla, ne da bi se poslovila. Obrnila sva se na sestro usmiljenko, ki je bila še vedno v sobi. Povedala sva ji najine vtise in jo vprašala za njeno mnenje. Glede na stanje, v kakršnem sva brata našla, nisva pričakovala nič vzpodbudnega. Potrdila je, da je stanje skrajno resno in da je po njenem mnenju edina možnost za preživetje transfuzija, ki bi morda še rešila njegovo mlado življenje. Svetovala je, naj čimprej najdeva nekoga, ki bi bil pripravljen darovati kri, kajti bolnica nima nikakršnih zalog. Izrazil sem pripravljenost, da sam dam potrebno kri bratu, če je le kakšna možnost za to. Vedel sem, da imam krvno skupino “0”, RH faktor neg, ter da kri lahko darujem vsakomur. To so mi povedali na zdravstvenem pregledu v nemški vojski, ko so ugotavljali krvne skupine, preden smo odšli v operativne enote. To sem usmiljenki povedal. Obljubila mi je, da se bo pogovorila z zdravnikom. Naročila mi je, naj se med deveto in deseto uro naslednjega dne oglasim pri njej, da bom izvedel, kakšne so možnosti. S sestro sva se ji zahvalila za nasvet, prijaznost in pripravljenost na pomoč.
Naslednji dan zjutraj sem odšel do svojega komandirja, kapetana Zdenka Šonaja iz Veržeja na Štajerskem, ki mi je bil prvi predpostavljeni, mu vse po resnici povedal ter ga prosil, da mi odobri odsotnost. Brez oklevanja in brez pripomb ali kakršnegakoli spraševanja mi je dovolil odhod. Poiskal sem sestro v mestu, kjer je prenočila, da sva skupaj odšla v bolnico. Ko sva srečala usmiljenko, s katero sva se prejšnji dan dogovarjala, sva izvedela, da je vse urejeno. Določeno je bilo, da bodo pomagali bratu z neposredno transfuzijo. Poseg je bil predviden ob 13. uri. Počakala sva na hodniku pred bolniško sobo. Po nekaj urah so pripeljali brata na bolniški postelji in mi rekli, naj grem za njimi. Ulegel sem se na mizico poleg bratove postelje. Nastavili so cevko iz moje v bratovo roko ter iskali ustrezno žilo, pri čemer so imeli na bratovi roki velike težave. Njegova roka je bila sama kost in koža. Nikjer ni bilo opaznega znaka, kjer bi bilo mogoče sklepati, da bodo žilo našli. Iglo so vtikali na več mestih in kar naprej ugotavljali, da niso uspeli. Končno je vbod uspel in direktna transfuzija naj bi se pričela. Odstranili so zaporo na cevki, ki je naju povezovala in kmalu ugotovili, da bratovo telo ne sprejema krvi. Odklopili so cevko na vbodni igli bratove roke in kri je z močnim curkom pritekla iz cevke, ki je bila vsajena na vbodni igli moje roke, dokler pretoka niso prekinili. Transfuzijo so nadaljevali s črpalko. Odstranili so cevko in nastavili črpalko na iglo v moji roki, jo napolnili in prenesli na iglo, ki je bila vsajena v vbod na bratovi roki. Pri tem so kar nekaj krvi izgubili. Zaradi težav, ki so nastale pri transfuziji, me je obšel strah in hkrati dvom, ali se bo transfuzija srečno končala. Bal sem se, da bi pri prenašanju krvi s črpalko prihajalo do mešanja krvi in zraka, saj kot laik mislim, da bi to lahko imelo usodne posledice. Hvala Bogu! Transfuzija je končno – kljub vsem težavam – uspela. »Prenesli« so domala en liter krvi, koliko jo je sprejelo bratovo telo, ne vem.

Opis slike: Slavko s prijateljem iz vaške fantovske druščine

Po opravljeni transfuziji so brata prepeljali v bolniško sobo, mene pa napotili na hodnik, kjer sem se ulegel na »voziček« in po njihovem navodilu ostal na njem kake pol ure. Ko sem potem vstal, se mi je stemnilo pred očmi in rahlo zavrtelo v glavi. Še malo sem počakal, nato pa sva s sestro zapustila bolnico. Pred odhodom smo se dogovorili, da lahko pridem na ponovni odvzem čez tri tedne, med tem pa bo bolnica sama poskrbela vsaj še za eno vmesno transfuzijo.
Med potjo iz bolnice sva se s sestro ustavila v ljubljanski stolnici. Pokleknila sva pred milostno podobo Marije Pomagaj, ki tedaj še ni bila vrnjena božjepotni cerkvi na Brezjah, od koder je bila med vojno prenesena v ljubljansko stolnico. Priporočila sva brata v Marijino varstvo in prosila za njegovo zdravje in okrevanje. Prepričana sva bila, da je bila molitev – poleg transfuzije – bratu takrat najbolj potrebna. Tisti dan sem se pred podobo brezjanske Matere božje zaobljubil, da bom sleherni dan zvečer pred spanjem molil zdravamarijo za bratovo zdravje in njegovo rešitev pred prezgodnjo smrtjo. Priznam, da sem to svojo zaobljubo po Slavkovi ozdravitvi nekajkrat pozabil opraviti, vendar jo držim še danes, čeprav brata že dolgo ni več med nami.
Dva dni po opravljeni transfuziji sem brata v bolnici ponovno obiskal in dobil občutek, da se njegovo zdravstveno stanje popravlja. S komaj razumljivim glasom mi je povedal, da je že med transfuzijo občutil toploto in mravljinčenje po telesu ter da ima občutek, da se mu moči vračajo.
Teden dni po opisanem dogodku je bila vojaška enota, v kateri sem služil, premeščena iz Šentvida v Litijo. Premestitev mi je povzročila kar nekaj dodatnih skrbi, saj se je zaradi tega povečala razdalja, ki bo ob naslednji transfuziji zahtevala nekaj daljšo odsotnost, kot bi to bilo potrebno, če bi enota ostala v Šentvidu. Kljub temu sem dan pred dogovorjenim datumom ponovno odšel k poveljniku in ga prosil za odobritev izostanka. Tudi tega mi je dovolil, še več, odobril mi je dva dni dopusta. Naslednjega dne zjutraj sem odšel na železniško postajo in se z vlakom odpeljal v Ljubljano. Tja sem prispel okoli pol osme ure. Odšel sem neposredno v bolnico z namenom, da še pred novo transfuzijo obiščem brata in se z njim pogovorim o njegovem počutju in zdravstvenem stanju. Zelo me je zanimalo, če je prva transfuzija pomagala in če je med tem dobil še drugo in morda celo tretjo, kot so mi obljubili. Zaradi tega sem komaj čakal na najino ponovno srečanje. Z velikim zaupanjem v srcu sem hitel proti Zaloški cesti, kjer sem doživel prijetno presenečenje. Zvedel sem, da je bil brat že prejšnji dan odpuščen iz bolnice in da je odšel domov. V bolnici so mi tudi povedali, da je med tem dobil še dve transfuziji; eno je priskrbela bolnica sama, drugo je dobil od prostovoljnega darovalca. Vse tri transfuzije so mu pomagale, da si je neverjetno hitro opomogel in dosegel tolikšen napredek, da je bil še pred pretekom celega meseca po prvi transfuziji odpuščen domov. Njegovo neverjetno hitro okrevanje je bilo zame veliko, zelo veliko presenečenje. Tako hitrega napredka nikakor nisem mogel pričakovati. Niti verjeti nisem mogel, da je vse to res. Zame je bil to ČUDEŽ! In o tem sem prepričan še danes, čeprav je brat zaradi prometne nesreče na poti z dela že čez dobrih devetnajst let moral tako nepričakovano končati svoje življenje.
Bratova pot domov, po odpustu iz bolnice, me je vedno bolj skrbela. Nisem se mogel premagati, da ne bi odšel za njim. Takrat se je namreč pogosto dogodilo, da so posamezniki, ki so se vračali, prav na poti domov izginili v neznano. Poizvedel sem za prometne zveze, ki bi jih mogel uporabiti v smeri proti Vrhniki, Horjulu ali Polhovemu Gradcu oziroma proti Škofji Loki. Ko sem ugotovil, da nekaj ur ne morem računati na javna prevozna sredstva in da z delnim prevozom ne bi veliko pridobil, sem se odločil za pešpot. Vstopil sem na mestni tramvaj, se odpeljal na Vič in po več urah pešačenja prišel domov. Vstopil sem v dnevno sobo domače hiše in našel brata ob kmečki mizi, s pastirskim klobukom na glavi. Objela sva se in se dolgo stiskala. Bratove telesne moči so bile sicer zelo zelo skromne, vendar je bil stisk prijeten in ganljiv. Dolgo sva se gledala brez besed in bila srečna, da sva oba zopet doma. Naposled sem ga vprašal, kako je zmogel premagati razdaljo med Ljubljano in rojstno vasjo. Povedal mi je, da je potoval z vlakom do Škofje Loke, od tam naprej pa s kmečkim vozom, ki ga je slučajno odkril na loški železniški postaji in je bil namenjen v Poljansko dolino. Vožnja je bila sicer zelo naporna, pa kljub temu boljša kot pešačenje. Na vozu je občutil vsak tresljaj in teh je bilo veliko. Občutil je tudi bolečine in veliko praznino v trebušni votlini. Pogosto si je pomagal z rokami in blažil tresljaje. Neprestano je stiskal zobe, se trudil in vztrajal, dokler se voz ni ustavil. Na poti iz Gorenje Dobrave proti Lučinam, ki jo je opravil peš, je srečal več znanih ljudi, v glavnem ženske in nekaj starejših moških. Nihče ga ni prepoznal. Slehernemu, s katerim je spregovoril kakšno besedo, se je moral predstaviti. Tudi v domači vasi je srečal Žerovcovo Micko, s katero sta se pogosto videvala, preden je odšel na Koroško, pa ga tudi ona ni spoznala. Ko se je približal Žerovcovi domačiji, je Micka ravno prečkala dvorišče in šla proti vhodu v hlev. Pozdravil jo je: »Dober večer, Micka!« Odzdravila mu je in vprašala: »Kam ste namenjeni tik pred nočjo?« Vikala ga je, kar je bilo nenavadno, zato je bil prepričan, da ga tudi ona ni spoznala. »Domov grem, saj me vendar poznaš, ali ne, Micka?« »Ne, ne poznam vas,« je dejala Micka. »Ja vendar no, Droskov Slavko sem in domov grem. Prestal sem Kalvarijo, ki so mi jo naložili, in zdaj grem domov – hvala Bogu!« Vabila ga je v hišo, pa se je zahvalil, češ da ni več daleč do doma. »Zmogel bom!«
Slavko je tako – po petih mesecih – zopet prišel domov. Bil je izčrpan, a nepopisno vesel, da je zopet doma. Vse domače - mamo in ata ter tri sestre – je srečal še tisti večer, mene pa naslednji dan popoldne, ko sem prvič v življenju celo pot iz Ljubljane do Lučin prehodil peš.
Po končanem pomenku sva odšla iz sobe, poiskala starše in sestre, ki so bili na njivi, da smo se skupaj veselili našega prvega skupnega, družinskega srečanja po končani vojni. Bil je to res lep dan, za nas vse poln hvaležnosti in veselja, da se je vse srečno izteklo, čeprav je bilo vmes veliko preizkušenj in gorja. Naša družina je bila zopet v polni sestavi zbrana ob domačem ognjišču. Nihče ni manjkal, hvala Bogu! V vasi je bilo le malo družin tako srečnih, da po končani vojni niso pogrešali nobenega družinskega člana. Marsikje jih je manjkalo več, veliko več, v nekaj družinah tudi do pet.

Opis slike: Slavko z družino

Za konec naj še povem, da je župnija Lučine med drugo svetovno vojno in neposredno po njej izgubila veliko mladih, sposobnih fantov, gospodarjev in drugih rojakov ženskega in moškega spola. Na farni plošči, ki je bila postavljena njim v spomin v začetku junija 1995, je vpisanih petinsedemdeset žrtev. Pri tem je pet imen izpuščenih, ker sorodniki niso dovolili vpisa njihovih imen. Vojna je torej v naši župniji zahtevala velik krvni davek – kar osemdeset človeških življenj, kar predstavlja več kot dvanajst odstotkov vseh njenih predvojnih prebivalcev.