Avtor: France Ložar, Ivanka Kozlevčar

Ljudi, ki so žive priče nekaterih medvojnih dogodkov, je čedalje manj, pa še tisti večkrat neradi spregovorijo za javnost, včasih zaradi skromnosti, včasih se nočejo izpostavljati, včasih pa zaradi starosti tega ne zmorejo več. France Ložar iz Hrušice oziroma Bizovika gotovo ni tiste vrste mož, ki bi se skrival v mišjo luknjo in ki bi svoje mnenje ohranjal zase, res pa je, da sodbe in mnenja raje dobro premisli, preden pride z njimi na dan, potem pa za njimi tudi stoji. Že videz kaže trdnega človeka, ki mu trdo delo ni tuje, ni se šparal, kot se reče, od mladih nog je služil zemlji, znal pa je biti tudi gospodar in je kljub neugodnim povojnim razmeram stal sredi življenja.
Odraščal je na trdni domačiji ob štirih sestrah, materi in očetu, ki je bil v tem času dobrunjski podžupan in cerkveni ključar v Bizoviku. Oče je od 1941. leta zaradi bolezni župana moral opravljati županske posle. Sina je povsod jemal s seboj in ga tako uvajal v delo, življenje in probleme tistega časa, tako se je učil življenjske modrosti v očetovi šoli. O stvareh so se doma pogovarjali, tako da so otroci lahko sledili očetovemu razmišljanju in njegovim odločitvam ter bolje razumevali dogodke. Ob začetku vojne je imel France enajst let in je samo zaradi navedenih okoliščin lahko marsikaj bolje ohranil v svojem spominu, o določenih dogodkih pa je še dolgo razmišljal in zbiral drobce, da bi jih zložil v pravo celoto. O teh dogodkih sva se pogovarjala na njegovem domu. Z nama je bil Boris Svetek, ki z bolečino zbira vse podatke, ki bi mogli osvetliti hude obtožbe o njegovem očetu na urhovskem procesu, na katerem je bil obsojen na smrt. Poskušala sva se omejevati na tiste dogodke, pri katerih je vsak spomin dragocen, da bi se približali njihovi resnični podobi. O dogajanju v deželici pod Urhom je namreč že veliko povedanega, od knjige Štefanije Ravnikar - Podbevšek, Sv. Urh (1966), do Ivana Korošca, Sv. Urh - Druga plat zvona (1991), ali Karla Wolbanka – Jožefa Kočarja, Rekviem za organista (1998), in Franceta Ložarja, Bizovik, ti vas domača, le kdo je tebe ljubil (1994). Namen pogovora ni bil, da bi pregledovala prejšnje trditve in jih primerjala s spomini, spominski tok naj bi bil spontan, kakor živi v pripovedovalcu, ki je povedano sam doživljal, zato prepuščam besedo njemu.

Začetek okupacije in prve komunistične žrtve

Ob začetku vojne je bil moj oče na orožnih vajah na Rakeku. Še v Avstro-Ogrski je bil podoficir. Domov je prišel na veliki petek. Naša mama je bila vsa v strahu, kaj bo. No, v nedeljo smo šli na veliko noč v Ljubljano h gorvstajenju, kot smo govorili, in sem videl prvič italijanske vojake v cerkvi. Bili so tisti s črnimi cofi, ni jih bilo veliko. Samo prve dni so bili v Ljubljani fašisti, nato so pa prevladali navadni vojaki. Potem sem vojake videval v Bizoviku, ko so hodili k potoku lovit ribe ali pa so prihajali po mleko in jajca. Bizovik je bil pod Italijani, čeprav bi zaradi pakta Stalin-Hitler komunisti spočetka raje bili pod Nemci, tudi zaradi njegovega proticerkvenega stališča. Ko so leta 1942 Ljubljano ogradili z mrežo, je bil Bizovik prvi kraj zunaj mreže, Hrušica je bila pa še znotraj mreže. Že jeseni leta 1941 se je začel čutiti močen pritisk komunističnih terencev.
Prva žrtev v naši vasi je bila Ivanka Hribar, po domače Andrejčetova. Njo je aprila 1941 neki domačin s Fužin na bizoviškem polju zaklal in jo zakopal v kup gnoja na njivi, ki je bil napeljan čez zimo, kot je bila navada. No, ko je šel Kregarjev hlapec razpeljevat gnoj, jo je takoj našel. Moj oče je takrat vršil dolžnosti dobrunjskega župana, zato so ga poklicali, pa tudi karabinjerje, seveda. Oče mi je naročil iti po konja pa po voz in smo jo odpeljali v mrtvašnico k cerkvi v Bizovik. Naslednji dan jo je njena mama, ki je bila Rusinja, umivala in je naštela 24 vbodljajev z nožem. Ivanka je bila najstarejši otrok v družini. Oče je bil vojni ujetnik v Rusiji, pa se je tam oženil. Enega otroka sta imela že v Rusiji, vendar je umrl med potjo domov. Ivanka se je rodila doma. Bila je frizerka, stara 18 let. Za Italijane pa vsi vemo, kako niso bili nič pravi. Z briljantino namazani so dišali in radi hodili k frizerju. Ali je imela kaj z njimi ali ne, kdo ve, obsodili so jo pač, da je ljubimkala z Italijani. Terenci so se bali, da ne bi izdala karkoli, pa so jo tako grozovito likvidirali. Ti so namreč potem raztrosili govorice, da je bila italijanska ljubica. Tako so izrabili protiitalijansko razpoloženje ljudi. Ljudje so bili zmedeni, kaj je zdaj to. Ženska, razumete, ni moški, ni vojak, lahko bi bilo tudi kaj osebnega. Moj oče je bil razgledan možakar, poznal je politično situacijo, vedel je, za kaj gre, in je bil zelo previden. Ja, zelo previden.
Dogodek, ki je jasno pokazal pripravljenost na uporabo vsakršnih metod za ustrahovanje protikomunistov, je bila ugrabitev učiteljiščnika in organista Ivana Pavčiča, po domače Mežnarjevega iz Bizovika. Bil je mladec, član dijaške Katoliške akcije, dejaven v Prosvetnem domu v Hrušici in pri mladini priljubljen. Jaz sem bil med njegovimi naraščajniki. Po umoru Župca je vedel, da tudi njega čaka nekaj takega. V nedeljo 17. maja je popoldne po šmarnicah v Bizoviku šel še proti Sv. Urhu, da bi tam orglal, kakor je obljubil. Z njim je šel njegov bizoviški prijatelj Tone Jakoš. Ker sta imela še čas, sta se ustavila pri Trnavčevih, kjer je imel Tone strica Franceta Jakoša in bratrance. Trnavčeva domačija in še dve hiši so bile tedaj nekakšen zaselek Dobrunj in zato je bila tam akcija ugrabitve prav lahko izvedljiva. Ob prihodu sta bili doma le mati in hči in te štiri so najprej aretirali. Potem so aretirali še gospodarja Franca Trnavca, ki je prihitel domov, in po prihodu z Urha še Tonetovega brata Franceta, Trnavčevega sina Francija in telovadnega učitelja Milka Cankarja. Tako so odpeljali dva Bizovičana: Ivana Pavčiča in Franceta Jakoša, ter tri Dobrunjčane: očeta Franceta in sina Francija Jakoša s Trnave in Milka Cankarja, na Polico, kjer so jih mučili, umorili in zakopali v Kočmarjevem gozdu. Tone Jakoš jim je ušel. Med partizani, ki so jih stražili, so bili vaščani iz Bizovika, med mučitelji pa Vinko Mojškerc. No, dejanje je bilo popolnoma politično in je ljudem razločno pokazalo, da ne gre le za nasprotovanje okupatorjem, ampak za nekaj čisto drugega. Okupatorjev tako ni nobeden maral in kakšnega sodelovanja z njimi ubitim ni bilo mogoče pripisovati. Vse kaže, da so vedeli, da se pripravlja ilegalna skupina, ki ni bila povezana s partizani, na odhod na teren, in so ugrabljene imeli za njene člane. Zato so jih tudi tako kruto zasliševali in spraševali po orožju. Bile so take razmere, da ni bilo mogoče ničesar prikriti, in jasno se je pokazalo, da komunisti ne bodo trpeli nobenega drugega odpora kot svojega.

Med dvema ognjema

Mladina v Bizoviku je bila tedaj na visoki kulturni ravni, udejstvovala se je v katoliško usmerjenem Prosvetnem društvu. V Bizoviku sta prevladala Fantovski odsek in Dekliški krožek. Šentpetrski župnik, v čigar pristojnost je spadal Bizovik, je 1934. zgradil prosvetni dom in ga podaril bizoviški cerkvi, da ne bi prišel v napačne roke. Na tem področju je v tem času zlasti na območju Vevč imela zelo razvito svojo mrežo Komunistična partija, ki si je prizadevala vriniti svoje člane v vsa društva. Treba se je spomniti, da so od tu izhajali Matija Maček, Kardeljeva žena Pepca in drugi revolucionarji in da so v Vevčah preizkušali svojo moč s štrajki.

Opis slike: Sv. Urh, februar 1943

No, pritisk se je stopnjeval. Še isto leto (1942) so vaški terenci ob mlačvi pšenice avgusta meseca pobrali kmetom vse žito. Zvečer je kar od hiše do hiše prišla vest, da morajo zapreti pse. Potem pridejo terenci, domači, vaščani, vsi so vedeli, koliko žita je kdo imel, in so ga samo toliko pustili, kolikor je bilo za seme. Izgovor je bil, da gre za partizansko vojsko. V resnici je bilo pa vse za terenske družine. Že ko se je pšenica še sušila v kozolcih, so kradli, hodili so klasje strič. Pa so kmečki fantje hodili ponoči »vahtat«, da bi jim kaj ostalo. In tako je bilo tudi pri nas. Jaz sem bil takrat še mlad, pa sem hotel biti zmeraj na tekočem. Pri nas doma se je govorilo zmeraj. Zato smo vsi vse lahko slišali. Takole so fantje ponoči hodili vahtat in enkrat so mojega soseda Franca Jagra, kolega Ivana Pavčiča, hoteli komunisti ugrabiti, ampak jim je ušel. Potlej je pa rekel doma očetu: »Ne grem več, pa če vso pšenico poberejo.« Vedel je, kaj so naredili z onimi, ki so jih ugrabili. Ja, vsak dan je bilo hujše. Ljudje so se bali, za vsakega se je vedelo, kako je opredeljen. No, jaz in oče sva velikokrat ob večerih hodila spat v Hrušico čez blok. Pred mrakom pred policijsko uro sva šla peš, kolesa so prepovedali, pa smo pri kolegu spali, dokler niso prišli vaški stražarji. Moj oče je bil na smrt obsojen že med vojno. Vaški stražarji so našli v bunkerju seznam ljudi, ki jih je treba likvidirati, in so ga opozorili. Že sam je predvideval tako.
Septembra 1941 je prišel v Bizovik duhovnik Janez Črnilec. Bil je župnik v Cerkljah na Gorenjskem. Nemci so ga izgnali v Srbijo. Vrnil se je na skrivaj in se javil v Ljubljani. Bilo je več takih duhovnikov. Moj oče je bil cerkveni ključar. Dokler ni bilo bloka, je ob nedeljah v Bizovik hodil maševat prof. Samsa. Bizovik je bil podružnica Svetega Petra v Ljubljani. Imeli smo kar stalnega voznika za profesorja. Ko je bil blok, je bilo tega konec. Bili smo brez maše. Ko je moj oče zvedel za begunske duhovnike, je z župnikom Alojzijem Košmerljem šel k škofu prosit za duhovnika. Škof je rekel: »Ja, lahko ga dobite, samo morate mu preskrbeti stanovanje in organizirati prehrano.« No, in v Bizoviku so to naredili, pa smo imeli vsak dan mašo. Jaz sem bil pa ministrant, že prej me je Ivan Pavčič pritegnil. Še brati nisem znal, pa me je on tiste besede naučil. Me je hudo rad imel.
Deležni smo bili tudi hudih italijanskih represalij. Prva blokada je bila konec avgusta 1942, ko so partizani zažgali papirnico v Vevčah. V naši vasi so odpeljali nekaj ljudi v internacijo, med njimi tudi našega hlapca, ki je imel komaj 19 let. Ravno ječmen smo devali v kozolec, ko so ga aretirali. Potem je pa še njegovo delo padlo na moja ramena. Na smrt so obsodili dobrunjskega pomožnega tajnika Ivana Brajerja (Matjačevega) in moj oče in župnik sta se dosti trudila, da so mu kazen spremenili v dosmrtno ječo. Končal je po koncu vojne v Teharjah.
Sredi septembra je bila druga blokada. Takrat je bila nedelja. Bil sem pri prvi maši ob šestih. Ko smo šli ob sedmih ven, so bili pred cerkvijo Italijani in so nas odgnali na sredo vasi, kjer je zdaj gasilski dom. Po hišah so delali preiskave. Nas so tam imeli do dvanajstih. Med tem časom so pa ujeli Lada Mojškerca, po domače Koruznikovega, ki je bežal od doma pred Italijani. Aretirali so ga. Drugega, Emila Hlebša, po domače Hrvatovega, ki je bil doma iz Zgornje Hrušice, pa je prišel v soboto zvečer od partizanov k sestri v Bizovik, da bi se preoblekel in prespal ter se zjutraj pravočasno vrnil, so dobili, ker je bila vas obkoljena. Pri Smukarjevih so našli očeta v skrivališču, medtem ko sta sinova terenca, ki sta noč prespala na sosedovem toplarju, lahko videla, kako so Italijani prihajali na tisti vrt in našli očeta skritega. To je bil znak, da nekaj ne štima, kajne, če se je skril, potlej so pa obtožili Ivana Habiča (Goščevega) in Marijo Pavčič (Mežnarjevo), da sta ga onadva pokazala, ampak to je čista laž. Privedli so še Alojza Janežiča (Jožetovega) in Rudolfa Loboda (Drajtkovega), tako da so takrat 5 moških – trije so bili že poročeni, dva pa še fanta – postavili ob pol dvanajstih dvajset metrov od mene v vrsto za postreliti. Lado Mojškerc je iz vrste zbežal po stezi in potem v Dobrunje. Italijani so tekli za njim in spotoma streljali. Kakih dvesto metrov je bilo brez hiš. Uspelo mu je. Pri prvi hiši je zavil takoj za hišo na dvorišče, tam so imeli pod na kamnih, da je bil pol metra od tal. Zraven je bil pa pes pripet, pes čuvaj. Italijani pridirjajo do hiše, pa vidijo, da pes laja v pod za onim, ki je zlezel pod pod. Pes ga je izdal, čeprav so po vojni rekli, da ga je kmet. Ta takrat še vedel ni, za kaj gre. Ampak pes ga je izdal, ko je lajal. Italijani so bili pozorni, pa so ga pod podom ustrelili. Druge so ustrelili tam, kjer so jih postavili v vrsto. Tega pa so pripeljali na dirici in ga položili zraven drugih. Še zdaj ga vidim, kako je imel srajco pomečkano proti glavi, ker so ga za noge potegnili izpod poda. Bilo je grozno, saj smo vendar vse te može poznali, bili so vaščani. Še kake pol ure smo morali stati tam, potem so jih pa nekaj določili za internacijo, nekaj pa so nas izpustili domov.
Te blokade so naredile na ljudi grozen vtis. O, strah, veste, kakšen strah. Zdaj pa poglejte v Bizoviku: strah pred Italijani, strah pred partizani. Ponoči so prihajali partizani po živino in drugo, podnevi so nas strahovali Italijani.

Ustanovitev postojanke vaških straž

Po tej blokadi septembra meseca, v ponedeljek popoldne – vem, ker smo mi orali krompir – smo ob ene petih šli z njive domov z vozom in krompirjem po Bizoviški cesti proti Bizoviku. Ta cesta je bila zaprta, samo Litijska je bila prepustna. Kar vidim od bloka na Litijski cesti prihajati vojake v strelcih po polju mimo pokopališča. Kaj pa je zdaj to? Bo spet kakšna blokada? Kakšna vojska je to? V Bizoviku so se ustavili kakih pet hiš nad nami pod Brajerjevim toplerjem. Tam so bili tri dni. Potem smo pa že zvedeli, da so vaški stražarji. Prišli so iz Savelj, pripeljal jih je pa Gabrijel Capuder, sin profesorja Capudra s poljanske gimnazije. Potlej so pa prišli k nam na konec našega vrta. Tam je bila še za Avstro-Ogrske vaška klavnica, zidana stavba. Tam so bili pa en teden. Začeli so mobilizirati vaške fante, 20 let stare, ki še niso bili v vojski. Učili so jih korakati, kar so znali že iz športnega udejstvovanja v Prosvetnem domu, in ravnanja s puškami. Potem so šli pa v gasilski dom pod cerkvijo, spet v napačen kraj za odpor. Potem so se preselili kake dvesto metrov višje v gostilno pri Babniku (pri Rekarju po domače). Zdaj jih je pa že bilo toliko, da je bila ena soba premalo, zato so se pa razpolovili. Ena polovica je ostala v gostilni, druga je šla na drugi konec vasi v novo enonadstropno stavbo. Spodaj je bila še nedograjena, stanovanje na vrhu je bilo pa že izdelano. Lastnik hiše Janez Levec, po domače Ižančev, je šel domov k materi, zato so zasedli vrhnje stanovanje in v njem utrdili okna. V Bizoviku so se mladi fantje morali aktivirati in so bili stalno na postojanki, poročeni pa so morali prihajati vsako drugo noč. Tako smo bili vsaj na varnem. Z očetom sva zmeraj hodila skupaj prenočevat tako v Hrušico kot na postojanko, pa še danes ne vem, zakaj. Očetu sem zaupal, že ve, kaj je zame dobro.
Pred partizanskim napadom na postojanko v noči z 21. na 22. oktober so stražarji zaprli Vrbinčeve, po domače Zavastnikove, iz Bizovika. Najmlajši sin Tone z vzdevkom Nebošme je bil pri partizanih, dva sinova, Jože in France, pa nista bila več doma. Moj oče je bil na njivi, ko je to zvedel. Veste, takrat so šle novice hitro od ust do ust. Ne veste, kakšnega pomena so bile. Tisti večer je imel iti na postojanko k Babniku, kjer so jih imeli zaprte. Pri Babniku sta bili dve gostilniški sobi, v prvi sobi so bili fantje, v salonu pa Vrbinčevi. Oče pa ni hotel k fantom. Razumete, zaprti so bili le vaščani, to je hudo. Šel je kar v kuhinjo. Bilo mu je mučno, da so stražarji začeli nastopati proti vaščanom, domačim ljudem. Hoteli so pretrgati kurirsko zvezo. V kuhinji je bil Capuder in ga je vprašal: » Kaj pa ti tukajle, zakaj pa ne greš notri?«

Opis slike: Selo, 8. september 1942 – Anton Grum, Franc Jager, Anton Strupeh, Anton Jakoš in Ivan Ločniškar so v Salezijanskem zavodu našli zatočišče pred komunističnim terorjem

»Nerodno mi je, ne,« je odgovoril oče. Vrbinc je bil starejši kot on.
»Taki so za pobiti,« se je zjezil Capuder.
»E fantje, ne tako, ne tako delati,« je rekel moj oče. »Oče pa mati nista nič kriva, če je sin v partizanih. Ne delajte grobov! Za te grobove, ki jih boste vi naredili, bomo mi odgovarjali. Ko bo konec vojne, boste šli, mi bomo pa ostali, smo vaščani, mi tukaj živimo! Za te grobove bomo morali mi odgovarjati.«
Pa mu je Capuder vrgel puško: »Pa ti bodi komandant!«
»Ne, jaz nisem za to poklican. Dajmo se premišljeno pogovarjati,« ga je miril oče.
Potlej je bil pa napad na postojanko. Tisti večer me oče ni vzel s sabo. Pri Babniku je bila trietažna hiša. S ceste je bil vhod v gostilno in trgovino. Na koncu hiše je bila pa pot na dvorišče in v klet. Nad gostilno so imeli leseno in gor je bilo stanovanje za družino. Ko so partizani začeli napadati in so hišo zažgali, so šli stražarji v klet, zapornike pa so izpustili pri malih vratih. Capuder jim je rekel: »Zdaj pa kar pojdite k svojim!« Partizani pa s cestne strani niso imeli pregleda in so mislili, da so naredili izpad, pa so užgali po njih. Med gostilno in dobrega pol metra oddaljeno Drčarjevo hišo je padel oče Vrbinc, hči je ranjena prišla na travnik in tam izkrvavela, mati pa je živa prišla domov in odšla v partizane. V kleti so ugotovili, da so Babnikovi pozabili zgoraj šestletno Ivico. Moj oče je bil načelnik gasilcev. Pograbil je deko in tekel ponjo. Vsi so ostali živi, le Viktor Habič, po domače Goščev, je bil lažje ranjen. Partizani so mislili, da so zgoreli, in odšli.
Dva stražarja, France in Alojz Prepeluh, sta bila to noč doma, ker sta bila prosta. S seboj sta imela dolgi francoski puški na tri naboje in ju pustila v veži za vrati. Partizani so prišli tja in so puški videli. Fanta sta zvečer, ko je začelo pokati in nista mogla več nikamor, šla po lojtri pod streho, kjer so bile prav zgoraj položene deske. Partizani so hišo zažgali in bi se zadušila, če ne bi ob štirih odšli in ne bi lilo kot iz škafa. Ker so puški našli, fantov pa ne, so s sabo vzeli hčerko in mater, oče je bil pa to noč pri stražarjih. Mati je imela šen na nogi, zato je šepala, pa so jo na koncu vasi pri Kopitarju vrgli v graben, hčerko so pa odpeljali s seboj. Na Orlah so jo domačini še videli, potem naj bi jo peljali proti Grosuplju in tam nekje v Šmarju so jo pa umorili.
Po tem napadu je bil župnik Črnilec tako živčno uničen, da je prosil škofa za premestitev. Ko so vaščani le vztrajali, da hočejo imeti svojega duhovnika, jim je pa poslal Petra Križaja, ki je kot vojni kurat skrbel tudi za vaščane. Po tem napadu so za vaške stražarje sezidali utrjeno stavbo pol v zemlji pol nad zemljo na Lazarjevem griču. Zidarjev je bilo takrat v Bizoviku dosti in so imeli v nekaj dneh stavbo sezidano. V njej je bila kakih 20 metrov dolga dvorana in na obeh straneh so bila ležišča. Še danes se čudim, s kakšno energijo so morali takrat delati.V Bizoviku je šlo 6 fantov k partizanom pa dve ženski. Pri vaških stražarjih jih je bilo pa okrog 80. Tako je bilo razmerje takrat, ki pa ni bilo čisto pravo, saj so se med stražarje skrili tudi terenci, ker so bili tako na varnem. Spomnim se Jurjevega Albina. Velik in močan je bil, da te ga je bilo strah, zidar in mizar po poklicu, na stražo si pa ni upal iti, zmeraj je dal za štefan vina, da je šel kdo namesto njega. Njegov nečak je bil komunist Vinko Mojškerc, po domače Ačkov Vine, ki je bil pri umoru Ivana Pavčiča. Tak je bil predpis, da so morali biti vsi moški vključeni. V Bizoviku so bili oproščeni samo trije: Anton Kušar, po domače Kavternk, ker je delal v tovarni vojaškega pomena, in železničarja Rajko Koleša in Marko Omahen, predvojni komunist.

Opis slike: Patrola vaške straže

Bilo je neki večer ali že 43. leta ali pa še decembra 42. leta, z očetom sva ležala v postojanki prec ob stopnicah na desni strani spodaj. Pa pride ob ene enajstih dežurni, ki je bil Pevčev iz Bizovika, in reče mojemu očetu: »Oče, deko čez glavo!« Vprašal sem: »Kaj je pa to?« »Tiho bodi, ne vem,« mi je šepnil. Pa pride noter Capuder in vpraša: »Kdo je od kmetov?« Pa se dol nekje na sredi oglasi Andrej Pleško, po domače Vrbinc.
»Alo auf, domov po konja, pa dva stražarja z njim!« Na koncu doline proti Orlam gor je patrulja, ki je šla z Orl, ujela dva partizana, ki sta bila v civilu. Eden je bil jugoslovanski kapetan. Za kapetana niso vedeli, kam spada, ali k partizanom ali k četnikom, on se je še lovil ali pa je morda že vršil dolžnosti. Razumete, nekaj je bilo, pa enega spremljevalca je imel s sabo. Ta dva so ujeli, poznali ju niso, pa so ju hoteli odgnati na postojanko. Mislili so, da sta kurirja ali pa karkoli. No, ko so prišli do kraja, kjer se dolina razširi in so zagledali prve hiše, sta pa hotela pobegniti in so ju na begu ustrelili. Del patrulje je šel na postojanko poročat, kaj da je, del pa je ostal. Dežurni komandir je poslal ponje voz in ponoči so ju pripeljali v mrtvašnico. Potlej so pa ugotavljali, kaj so. Kapetan je imel precej denarja pri sebi.To se pravi, da je bil že pri četnikih, da je tam dobil denar. Dali so ga v trugo iz surovih desk, onega drugega so pa verjetno pokopali brez truge. Kapetana sta prišli odkopat žena pa hčerka kmalu spomladi, marca meseca, in ga prekopali na Žale. To je bil Lesjak, znani oficir jugoslovanske vojske.
Tukaj je treba povedati še, da sta bila med tistimi, ki so ostali pri pobitih, oče Borisa Svetka Alojz Svetek in Jože Bricelj, po domače Bajtarjev, ki je bil komunist. Ta je na urhovskem procesu obtožil Svetka, da je že na vozu ustrelil enega od obeh, ker je dal od sebe znak življenja, kar je bilo za Svetkovo obsodbo usodno. To ni bilo res. Takšno dejanje pa bi bilo tudi nesmiselno, saj niso vedeli, za kakšne ljudi pravzaprav gre.Take obtožbe so bile za montirane procese značilne, saj so bile vse druge priče mrtve ali onemogočene.

Italijanska kapitulacija in ustanovitev domobranske postojanke pri Sv. Urhu

Prišel je 8. september 1943. Na ta dan je bila maša zvečer še ob sedmih. Maševal je Peter Križaj, jaz sem pa ministriral. Ko je bilo konec maše, je povedal, da je Italija kapitulirala. Naročil je, naj bomo čimbolj doma. Posadka vaških stražarjev je odšla iz Bizovika proti Turjaku. Istočasno sta odšli tudi posadki iz Dobrunj. Na območju Dobrunj sta bili namreč dve posadki. Prva je bila pod Sv. Urhom na ravnem proti Ljubljanici, kjer si je Mežnarjev sin s Sv. Urha postavil avtokleparsko delavnico, tam sta poveljevala Lojze Dežman in Ivan Korošec, druga pa je bila organizirana dva meseca pred kapitulacijo Italije pri Sv. Urhu, tam je poveljeval Ivan Habič. Pri Sv. Urhu je bila ob cerkvi majhna kmetija, imeli so dve kravici. Isti večer, kot je bil napad na Bizovik, so partizani domačijo požgali. Ko so Mežnarjevi na Urhu obnovili poslopja, so tudi tam osnovali postojanko.
Po odhodu vaških straž smo bili spet prepuščeni sami sebi. Nemci so še isti dan zasedli blok. Zvečer 8. septembra greva midva z očetom spet peš na blok, da bi prenočila v Hrušici. Zahtevali so dovolilnico za v mesto. Imela sva italijansko, za Nemce pa to ni več veljalo, niso naju pustili čez blok. Moj oče je pa znal nemško, saj je bil štiri leta v avstrijski vojski. Komandirju je obrazložil situacijo. Ta je telefoniral v štab in so naju s kamionom odpeljali v Domobransko kasarno, ko je bilo že tema. Polno dvorišče v kasarni nas je bilo. To je bil tak čas takrat, da se ne da s pravimi besedami opisati na kratko. Zdaj smo se bali partizanov dosti bolj kot prej Italijanov. O Nemcih smo vedeli, da so izseljevali ljudi. Nasilje nastane, ko se enkrat usidrajo, ne pa prvi dan. Šofer naju je peljal h komandantu. Moj oče se je z njim pogovoril, pa sva prespala v kasarni. Najina perspektiva je bila priti zjutraj domov še pred dnevom, v mraku, zaradi ljudi. Ne smejo videti, da se moj oče vozi z nemškim kamionom. Precej bi si mislili kaj slabega. Dobila sva res prepustnico in hodila spat v Ljubljano.

Opis slike: Peter Križaj. Bizovik, 19. avgust 1943

Zdaj pridemo pa na Urha. Prvo nedeljo po osmem septembru me je oče poslal v Podmolnik v mlin k Dolinarju. Sam si ni upal iti, pa je mene poslal. Z menoj je šel pa sosedov sin Jaki Jager, po domače Kovačev, ki je bil štiri leta starejši od mene in se je pred kratkim izučil za mizarja. V mlinu vse opraviva in greva nazaj, pa pravi Jaki meni: »Pojdiva čez Orle domov.« Jaz te poti nisem poznal, ker tam nismo imeli sveta, Jaki jo je pa poznal in rad bi zvedel, kaj je z našimi fanti, ker je bil med njimi njegov brat. Prideva na Orle. Ustaviva se pri dveh hišah, kjer je imel Jaki sorodnike, pri Prenku in pri Novaku. Nič nisva zvedela. Nato sva se vračala po dobrunjski strani po cesti, ki vodi na Urha. Takrat sem bil prvič na Urhu. Ob pol dveh sva šla od doma, bilo je kakih pol petih popoldne, ko sva bila na Urhu. Pot je bila pa blatna, rjava rjavica, ilovica. »Ejdun,« sem rekel, »kaj bo pa zdaj moj oče rekel, kod sem hodil, ko imam taka kolesa. Cesta tja, kamor me je poslal, je suha, ne!« »Ne sekiraj se, ko bova prišla na Urha, jih bova opucala,« je tolažil. Pa sva res prišla do Urha, do ovinka, kjer zdaj stoji grobnica. Tam je stala lipa. Tam na ovinku sva se ustavila, pa sva natrgala travo in s koles obrisala blato. To je trajalo kakih deset minut, kar pride za hrbtom izvidnica treh vaških stražarjev. Na muli prijaha Čarmanov Peter, mitraljazec je bil pri vaških stražarjih in tudi na muli je držal mitraljez v naročju. Imel je pa eno nogo od kolena dol povito s povojem. Na eni strani je bil Filip Lampič, po domače Blekarjev, tudi vaščan, na drugi strani pa ne vem, kdo je bil.

Opis slike: Domobranska patrola

Midva sva se začudila. Ti fantje so bili prej na postojanki vaški stražarji, zdaj pa samo ti trije tukajle. Naju so poznali, pa smo šli malo naprej ene pet minut, pa pride za nami kolona. Dohiteli so naju, na Orlah pa ni nobeden vedel zanje. To so bili naši vaščani, ne celotna posadka, ampak Dobrunjčani in Bizovičani kombinirani skupaj. Na čelu kolone sta bila Lojze Dežman in Ivan Korošec. Če zdajle zamižim, jih vidim pred sabo: brzostrelke čez prsi in v škornjih do kolena. Za njima pa po dva in dva vaščani, vsi poznani. Pri Mežnarjevi hiši se ustavijo in dajo voljno, to je bilo kakih petdeset metrov pred nama. Midva prepeljeva teh pedeset metrov do Mežnarjeve hiše, pa Dežman stopi na cesto: »Fanta, vidva nikamor. Dve uri bosta tukajle počakala.« Jaz sem bil takrat star 13 let, o vojaščini nisem imel nobenega pojma. Varnost je le varnost, dve uri nisva smela nikamor, dokler se fantje niso preoblekli, preobuli pa povečerjali.
»A vidiš, France, zdaj je pa igra končana, zdaj bom pa očetu moral povedati, kje sem bil. Sem mu hotel prikriti, da sem šel na Orle izzivat nesrečo, pa še čudno novico bom prinesel domov,« sem si mislil sam pri sebi.
Oče je bil v skrbeh zame, kaj ne bo, tema je bila. Vse sem mu povedal. Oče je pa rekel: »Samo tiho bodi. Samo tiho bodi, nobenemu nič.« Tako so bili vaški stražarji od tiste nedelje na Urhu. Seveda se pred partizani niso mogli skriti. V soboto 18. septembra je bil pa napad na Urha. Orali smo za pšenico, za setev. Takrat je bilo v Bizoviku 17 kmetov, ki so se preživljali samo s kmetijo. Tisti dan je vse oralo za pšenico. Zdaj sem na njivi sam, nobenega ni, včasih je bilo pa vse živo. Ob ene štirih je začelo pokati. Orači po njivah so začeli odpenjati pluge, pa domov s konji. Midva sva se ustavila. Kaj pa zdaj? Oče malo gleda okoli sebe. Kake 500 metrov od doma sva orala. Oče je rekel: »Pa pojdiva še dvakrat naokoli.« Zakaj je to rekel, takrat nisem vedel, zdaj vem. Oče si ni upal iti domov. Bolj varen se je čutil sredi polja, 500 metrov do doma pa 500 metrov do bloka. Če bi šel domov, bi ne videl, izza katerega vogala kaj pride; na sredi polja bi se pa lahko umaknil proti bloku. Tako sva ostala skozi na njivi, dokler je pokalo. Urh ni padel in partizani so imeli hude izgube.
O tem napadu so različne verzije: eno verzijo opisuje Korošec, drugo Podbevškova, meni pa je tretjo verzijo povedal Lojze Zrimšek z Orl, ki je bil zraven. Postojanka bi se najbrž ne bila obdržala, če ne bi bilo naključja. Ampak saj je vsaka stvar taka, božji prst je povsod zraven. Tisto soboto popoldne je nekaj fantov šlo v patruljo proti Lipoglavu, drugim pa je bilo ukazano očistiti orožje, da se ne bi dolgočasili in uhajali domov. S Turjaka so prinesli nov mitraljez. Ko so ga očistili in sestavili, so ga hoteli preizkusiti, če deluje, in spustili so rafal. Partizani, ki so skrivaj v tišini lezli proti vrhu, so mislili, da so jih opazili, in so odgovorili. Takrat so tudi na Urhu planili k orožju in se začeli braniti. Naval je bil tako hud, da so se fantje že začeli umikati po rovih s položajev, ampak Dežman jih je ves penast priganjal, naj vztrajajo. Torej je bil Dežman na postojanki in ne v patrulji, ki se je vrnila od Lipoglava napadalcem za hrbet in jih zmedla. Neki Svetek iz Zadvora je trdil, da je videl, kako so šli Nemci iz Vevč na pomoč. To ni verjetno, ker je bila v Vevčah morda kaka desetina Nemcev in bi bilo nerazumno, da bi postojanko pustili prazno. S takimi variantami so hoteli opravičiti hud poraz dveh brigad. Lojze Dežman je imel nedvomno bogate izkušnje z bojevanjem, saj je bil na začetku v ilegalnem Štajerskem bataljonu. S Turjaka je odšel s prostovoljci domačini, ker je vedel, da so tam v pasti. Gotovo je znal dobro voditi obrambo in Sv. Urh ni padel. Konec oktobra se je ponesrečil s topom. Pod Lipoglavom so namreč partizanom zaplenili italijanski top, s katerim so hoteli streljati na Urha. Dežman je bil artilerijski podnarednik, pa se je spoznal na topove. Naredil pa je napako, ker je topovsko cev napak naravnal, zato je granata zadela vejo in eksplodirala. Bil je na mestu mrtev.

Opis slike: Jasa, na kateri so oktobra 1945 izkopavali žrtve

Posadka na Urhu se je obdržala do konca. Podbevškova pripisuje zlasti skupini, ki je prišla s Turjaka, mnoge uboje. Nisem bil zraven, ampak živel sem spodaj pod Urhom. Vem, da so trije naši vaščani izginili. Videl sem le, kako sta dva stražarja peljala soseda, Bertel Jakopin se je pisal, po stezi mimo naše hiše. Za te sem prepričan, da so ostali na Urhu. O tem bi se rad pogovoril s Korošcem, pa ni bilo mogoče, ni lahko govoriti o tem, se malo razlikujeva, zame so bili vendarle vaščani. Spomladi 1944 se je posadka na Urhu zamenjala, večina je šla v prekomando v Rupnikov udarni bataljon. Na Urha so pa prišli mladi fantje, ki so jih mobilizirali po Dolenjskem. Te posadke ne obremenjuje nobeden, ne Podbevškova ne kdo drug.

Prihod »osvoboditeljev«

Prišel je maj 1945. Fantje so se umaknili na Koroško. Oče je bil na seznamu za likvidacijo, zato ga je mama prosila, naj se umakne vsaj za nekaj časa, da se vse umiri. Sosed, Jakijev oče, je zapregel konja, jaz, oče, sestra in druge vaščanke pa smo dali na voz najnujnejše stvari in v nedeljo 5. maja okoli 6. ure zvečer smo pognali. No, in smo bežali. Strah je bil velik, aaaaaa! Pridemo na Črnuče, pa nas straža ni pustila čez most. Do šestih je bil možen prehod za civile, po šesti pa samo za vojaštvo. Kaj pa zdaj? Obrnili smo lojtrski voz, poln prtljage, in šli 500 metrov nazaj na Ježico na dom moje mame. Konja smo dali v štalo in ljudje so tam prespali pod streho. Stari oče je bil še živ. Takrat je bil star 82 let. Jaz pa oče sva šla k njemu v hišo. Stari oče je bil v Avstro-Ogrski župan. Bil je inteligenten po naravi. Nekaj časa sem ju poslušal, potlej sem pa zaspal. Trdno sem prepričan, da mojega očeta ne bi mogel nobeden prepričati, ko se je on enkrat odločil, on je sam razmišljal. In zjutraj je bila ura sedem, ko smo napregli konje. Pridemo vsi skupaj na dvorišče, pa pravi: »Jaz grem nazaj, jaz ne morem doma pustiti družine.«
»Kaj čem pa jaz?« sem vprašal.
»Kakor se boš odločil.«
Sestra, ki je bila dve leti starejša, se je odločila za naprej.
Jaz sem se navadil, da sem bil skozi pri očetu kot njegova senca. Nazaj sta šli tudi dve sestrični, drugi so šli pa naprej na Koroško. V ponedeljek smo se ustavili v Štepanji vasi pri prijateljih, ker se nismo upali v Bizovik. Pod kozolcem smo imeli skrite konje, spali smo pa pri Jurčku. V torek greva oče pa jaz domov peš, na Orlah je bila borba. Oče je napregel konja pa je šel na občino v Dobrunje pogledat, kakšno je stanje, jaz pa sem z drugim konjem šel v Štepanjo vas sosedu povedat, kakšno je stanje doma. No, pridem nazaj do Hribarja, pa me Nemec ustavi na cesti. Pri Hribarju so nalagali meso na federvoziček. So imeli pa enega konja, ki je šepal. Izpregli so mi mojega konja in ga zamenjali za šepastega. Pa sem z drugim konjem prišel domov. Zvečer sva šla spet v Štepanjo vas spat. V tisti hiši je bil fant pri domobrancih, po poklicu je bil farmacevt, magister. V torek zvečer je prišel domov s kolesom.
»Mene so domov poslali, se pravi, da se ponoči še ne bomo umaknili,« je povedal. V sredo zjutraj ob sedmih se napravi v domobransko uniformo, na kolo, pride na cesto: od Hrušice proti Štepanji vasi pa že partizani. On pa s kolesom nazaj na dvorišče: »Partizani grejo, partizani grejo!« Pa se je hitro preoblekel v civil. Mi pa izpod toplerja s strahom gledamo. Civili so jim šli z zastavo naproti. Midva napreževa konja in greva po Trpinčevi ob Ljubljanici in poljskih poteh domov.
V Bizoviku je ostalo kakih šest fantov domobrancev doma, pa Alojz Svetek, ki je imel štiri sinove in nosečo ženo in se je umaknil le k bratu na Kodeljevo, dokler bi se stvari ne umirile, pa še en drug kmet Franc Jesih (po domače Ukec), ki je imel sina pa hčer in nosečo ženo. Potem je prišla uredba, da se morajo javiti. Nekatere so likvidirali po hitrem postopku. Matija Lampič (po domače Blekarjev) in Franc Jesih (po domače Ukec) sta bila na seznamu tistih, ki so bili zaprti na Poljanskem nasipu in bili že 2. junija ob 11. zvečer odpeljani v smrt. (Prim. Tone Ferenc, Po 40 letih končno potrjeno, da so mrtvi, Delo, 13. junij 1991.) Nekatere so pobili po hitrem postopku, o drugih so pa še presojali.

Mačkova ideja za ovekovečenje Svetega Urha

Avgusta l945 je Mačku prišla ideja za Urha, ko je bila vsa morija v glavnem že končana. Sv. Urh je blizu Ljubljane in bi tja lahko vodili mladino in ji ga prikazovali kot domobransko morišče in tako odvračali pozornost od svojih morišč. Zadrega je bila, ker so bili malo prepozni in so bili domobranci in stražarji, ki so bili kdaj na Urhu, že vsi pobiti. Ostal jim je Alojz Svetek, ki je bil sicer vaški stražar v Bizoviku, potem pa je bil v službi kot intendant na bloku, z Urhom pa ni imel nobene zveze. Ženini sorodniki so bili propartizanski, zato so mu hoteli prizanesti. Drugi je bil duhovnik Peter Križaj, ki tudi ni bil na Urhu, in Gustelj Cankar, ki je bil kot mladoleten izpuščen s Teharij. Te so med drugimi porabili za urhovski proces. Vendar se tukaj ne bom ustavljal pri njem.
Začela se je strašna propaganda in v Bizoviku se je razplamtelo tako sovraštvo, da se ne da opisati. Najhujši so bili tisti, ki so hoteli dokazati, da so bili prisiljeni v kakršnokoli sodelovanje z vaškimi stražami. Kar naenkrat jih je bilo tri četrt za partizane.
Navedene tri so nekajkrat pripeljali na Urha, jih pretepali, zmerjali, pljuvali in naščuvali podivjane krajane, da so šli gor. Vse to je bilo potrebno za ustvarjanje mita domobranskega morišča na Sv. Urhu. Ne bom trdil, da niso domobranci nobenega ubili, sem prepričan, da so, a ne v taki količini, kot vpijejo, vendar pa nobenega tistega, to lahko trdim z vso odločnostjo, ki smo jih mi odkopavali oktobra 1945.
To je bilo pa takole. V prvi polovici oktobra je oče dobil poziv od krajevnega odbora, da mora biti v ponedeljek zjutraj z lopato na Urhu. In v nedeljo je oče rekel meni: »Na Urha moram z lopato odkopavat, se bi ti upal iti namesto mene. Sva oba Franceta. Ko pokličejo, pa se ti javi.« »Upam,« sem mu rekel. Oče je vedel, kaj se mu vse lahko zgodi, saj je bilo znano, da je desno usmerjen, in vsi so ga poznali. Vedel je, kaj so delali s Svetkom, lahko bi naščuvali ljudi tudi nanj.
Pa sem šel jaz namesto očeta, saj sem bil za svoja leta kar močan. Tako, mislim, je bilo tam gori ene trideset ljudi z lopatami, sami iz takšnih desno usmerjenih družin: Mežnarjevi dve, Matjačeva Pavla, Mrkovčeva Francka, Hribarjeva Pavla in drugi. Gori je bila komisija in so nas klicali po imenu. Potlej so nam pa pokazali, kje bomo kopali, in povedali, kaj bomo kopali. Zdaj pa poglejte. Jaz sem prej rekel, kje sem voz pucal, kje je tista lipa stala. Tam zraven nje zdaj stoji tista grobnica. Okrog postojanke so potegnili mrežo in grobnica bi bila znotraj te mreže. Ravno tam, kjer sva stala z vozom, je šla rampa za odpiranje. Od mreže dol pa je prostor, malo večji kot naše dvorišče, gozdna jasa takrat, položna, brez drevja, s travo zaraščena, ampak le petdeset metrov od postojanke, od štaba, od cerkve, no. Na njej pa grob do groba. Sama logika mora povedati, poslušajte, če bi jaz bil na postojanki in v takem položaju, pa bi jih pripeljali, da bi jih postrelili, jih gotovo ne bi streljal in pokopaval kar pred pragom. Tega bi noben butelj ne naredil. Če so ubili kakšnega, ga je patrola odpeljala višje gor v hrib. Tega nobeden nikoli ni našel. Luis Adamič je dal v Ameriki izjavo, ko je bil tukajle 1945. leta, da je na Urhu 4 km do Orl gozd in grob do groba. Takrat so res naredili grob do groba, ampak na omenjeni jasi, in kdo je bil tisti, ki je to naredil? No, in na tej jasi smo mi izkopavali. Jaz pa Kodričev Francelj iz Sostrega sva delala skupaj. Je bil toliko star kot jaz in je imel dva brata pri domobrancih. Doma so bile pa še tri ali štiri sestre. No, sva skupaj kopala. Komisija je pokazala, kje kopati. Grobov nismo odkopavali po vrsti, da si nismo bili v napoto. Vsak grob je bil zaznamovan z zastavico. Na grobovih ni bilo trave, pa tudi med grobovi ne, ker so jo porezali pri zasipanju. Saj ni bilo treba kopati globoko, kakega pol metra. Sama lopata ti je povedala, ali je bil material zraščen ali pa rahel. Če je bil zraščen material, se je sama lopata odbila. Ko si prišel do trupla, so že stali ljudje okoli in gledali, kaj bomo odkopali. Moral si biti zelo previden, če si malo preveč zasadil lopato, si jo že dobil s porajkljem po hrbtu ali pa z marelo, pa zmerjali so nas in pljuvali. Takrat je ravno tako vreme bilo, da je majčkeno rosilo. Vsi ljudje so imeli robce na ustih, smrdelo je, mi smo pa morali trupla očistiti z golimi rokami. Meni je Mežnarjeva Mici dala brinove jagode, pa sem jih žvečil. Ko sva truplo s Kodričevim očistila, sva šla v cerkev po trugo. V cerkvi so mladi razbijali oltarje in jo praznili. Na desni strani, kjer so bile prej klopi, so bile zložene oštevilčene truge dva metra ali več visoko ena na drugi. Bile so smrekove, neobdelane. Polne krste smo zlagali v prečne vrste, ki smo jih začeli delati pri glavnem oltarju. K jami sva nesla trugo oba. Ko so ženske truplo odkopale in očistile, sva morala tudi zanje iti po trugo, ga dati vanjo pa trugo zapreti in jo odnesti v cerkev. To so delali moški, ženske niso nič prekladale. To je trajalo 10 dni. Ta peti ali šesti dan, ko smo prišli gor, vam povem, se je čez prag iz cerkve ven že cedila zelena, smrdljiva tekočina od trupel. Ljudje, ki smo jih odkopavali, so bili takšni, da bi vsakega lahko spoznal po obleki: po puloverju, po hlačah, po spodnjem perilu ali po čevljih. Tudi obrazi so bili še celi. Ti niso mogli biti v zemlji več kot pol leta. Vsa množica civilov, ki je hodila okoli nas, ni v tem času nikogar prepoznala, čeprav so se vrstili okrog njih, kot bi hodili kropit. No takrat, ko smo odkopavali, ni bil čas, da bi premišljal, zakaj to delamo. Pozneje sem pa poštudiral, kaj je takrat to bilo. Ta trupla so bila pripeljana od drugod in naštimana tukajle za to priliko. Niso bila v zemlji več kot pol leta. Tudi Šentpavelce, ki so jih pobili junija meseca 1945, pa so njihov grob ženske odkrile, so skrivaj odkopali in prepeljali po vsej verjetnost sem. (Prim. Vanja Kržan, Mi pa oznanjamo Kristusa Križanega, Zaveza št. 42.) Govorili so, da so trupla pregledali sodni izvedenci. Res sta bila tam dva splošna zdravnika, eden se je pisal Jenko, drugi pa Gregorčič, pa v mojem času nista pogledala nobenega trupla. Bral sem zapisnik, ki ga je prinesla Nada Krmec iz Polja. Novembra meseca naj bi komisija ugotavljala identiteto. En mesec naj bi ležali v krstah v cerkvi, iz katerih se je že po nekaj dneh vse cedilo, tako da je zelena voda tekla čez cerkveni prag. To je laž. Nemški vojni ujetniki so takrat, ko smo mi izkopavali, kopali jamo tam, kjer je zdaj grobnica, stražili so jih knojevci. Mi smo izkopavali 10 dni. Petek je bil, ko se pripeljeta dva osebna avtomobila. V enem so bili sami civili, v drugem pa sami oficirji. Pride eden tja do nas in ukaže: »Vsi civili domov! Je nalog prišel.« Ne vem, zakaj to. Verjetno so se ustrašili, da ne bi kdo od nas koga spoznal, saj so bili mrtvi prepoznavni, kot sem že rekel. Bili so samo od zemlje, drugače je bilo pa še vse skupaj, obrazi so bili samo od zemlje. Potem so pa vse to menda v jamo zložili. V tisti grobnici, to si pa upam v javnosti povedati in z vso gotovostjo lahko trdim, ima samo eden pravo ime: Franc Mojškerc, pa še ta je žrtev komunizma. Ubila ga je Udba 1948. leta. (Prim. France Ložar, Matjaževa vojska 1945–1950, Demokracija 2007, št. 31, str. 63.) To je pa že druga zgodba, tako kot urhovski proces.

Opis slike: Obnovljeni Sv. Urh

No, o Urhu sem že tudi govoril. Leta 1991 je bilo javljeno, da bo v Dvorani španskih borcev razprava o Urhu. Tine Velikonja jo je organiziral in me povabil, da bi kaj povedal o njem. Prejšnji večer, preden sem šel spat, sem si rekel, ampak jaz še nikoli nisem bil za mikrofonom. Kaj vem, kako bo. Samo kako bom začel, samo tisto sem premišljeval v postelji. In ravno tako se je zgodilo. Naprej je govoril Tone Ferenc. Potem je hotel govoriti še neki gorenjski domobranec, pa še nekdo drugi. Pa ga je ustavil Velikonja: »Ne, danes hočemo mi razpravljati o Urhu. Kdor je bil na Urhu ali pa o Urhu kaj ve, ta naj pove.« Prav tako, kot sem si predstavljal. Ko pridem pred mikrofon, se jim predstavim in povem, da sem eden tistih, ki so odkopavali, in celo zgodbo. Pa so mi ploskali tudi komunisti. Pa je eden vprašal: »Ali ploskate žrtvam?« »Ne,« so rekli, »ampak, da si je eden upal povedati. Napišite to.« No, in zdaj bo to napisano.
Vidite, Urh je bil, tak kot je bil, insceniran, Mačkov načrt. Jaz sem bil po vsem tem prvič na Urhu po odkritju spominske plošče v Šentpavlu, ki je bilo junija 1990. Naslednjo nedeljo je imel pater Vid mašo pred cerkvijo na Urhu. Jaz sem prišel toliko prej, da sem šel v cerkev gledat eksponate. Levo stran sem vso dobro pregledal, desne pa nisem, ker se je začela maša. Leta 1991 smo prišli iz Kočevskega Roga pa na Urha, tudi maša je bila. Takrat je Tine Velikonja, ne vem, kje sem jaz bil, ker sem pri taki stvari precej zraven, še z dvema drugima vse te eksponate znesel v cerkvi na kup. Verjetno je bilo takrat, ko smo bili po maši pri župniku. Potlej je bil pa cel hudič. Velikonja je moral hoditi na zagovor. No, potlej so borci odnehali, pa so eksponate odpeljali v muzej. Leta 1991 je prišel zakon o denacionalizaciji in pater Vid je dobil cerkev nazaj.
No vidite, tako je moje vedenje o Urhu.

Dolgo in tekoče je pripovedoval, in ko je nehal, ni bil videti preveč utrujen. Upamo, da bo lahko povedal še kakšen spominski utrinek, čeprav nima dosti časa, ker je še zmeraj vsestransko dejaven. Upamo tudi, da bodo takšna pričevanja prispevala k razkrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju.