Avtor: Tone Oblak

Sv. Gregor so Slemena in Slemena sv. Gregor

Sv. Gregor je uradni naziv naše župnije, tako se je reklo tudi občini, dokler smo jo imeli. Ozemlje, na katerem se razprostira župnija in se je tudi občina, pa so Slemena. Zdaj je tako, da kadar govorimo o Sv. Gregorju, mislimo na Slemena. V Krajevnem leksikonu Slovenije piše, da je »Sv. Gregor (725 m, 54 preb.) gručasta vas, središče Slemen na jugu Velikolaščanske pokrajine. Stoji na razglednem vrhu, kjer je razvodje med ponikalnicama Rašico in Bistrico. V kmetijstvu prevladuje živinoreja. V vasi je župnijska cerkev sv. Gregorja Velikega. Pri Sv. Gregorju se je rodil Janez Evangelist Krek (1865–1917).« Prav bi bilo, če bi napisali, da krasi glavni oltar slika Matevža Langusa iz 1832, zlasti pa ne bi smeli pozabiti fresk iz 16. stoletja v podružnični cerkvi sv. Urha v Maršičih z znamenito Lisico romarico: naslikana je lisica z romarsko palico v roki, s papeško kapo na glavi, iz žepa pa ji visi glava ukradene kokoši.
Saj smo Gregorci trmasti in zagnani, nikoli pa nam ni padlo na um, da bi uničevali svojo dediščino, čeprav protestantsko.
Če bi šli gledat, kaj piše za našo vas Graben (740 m, 25 preb.), ki ni niti km oddaljena od farnega središča, bi naleteli na podoben zapis, povrhu pa na podatek, da je najvišje naselje v Slemenih. Najvišja trigonometrična točka na Slemenih, kota 753, je na gričku za Ilijevo, to je našo hišo, in v njeni bližini imamo postavljen kozolec. Tam sem se rodil 4. maja 1923. leta kot drugi otrok, leto starejši je bil brat Stanko, za menoj pa še sedem. Srednje velika kmetija, oče je tudi trgoval z lesom, po veliki krizi po l. 1930, ko je Evropo preplavil poceni ruski les, pa se je posvečal predvsem kmetiji in nam otrokom, pa tudi politiki. Že stari oče se je ukvarjal z njo in bil celo župan, oče pa kar nekaj mandatov občinski odbornik, seveda na listi Ljudske stranke. Ta je na Slemenih vedno zmagovala. Imeli smo toliko zemlje, da so nam hodili ljudje pomagat za plačilo, par konj, vsaj štiri krave in pet prašičev. Brat Stanko je študiral farmacijo, mene pa je oče nameraval poslati na kmetijsko šolo na Grmu. Vojna nam je prekrižala načrte, ne toliko italijanska okupacija, ki smo jo komaj čutili, ampak revolucija. Na Slemenih Italijanov ni bilo, prvo karabinjersko postajo so imeli v Sodražici in se za nas niso brigali. O tem sem že pisal in je mojo zgodbo objavil Ivo Žajdela, zdaj samo bolj podrobno.
Slemena so od nekdaj veljala za klerikalna. Občino so nam vzeli ljubljanski liberalci, ko so prišli do besede, ter jo razdelili med Velike Lašče in Sodražico. Kasneje smo prišli pod Ribnico. Pred vojno je živelo v 21-ih vaseh naše fare nad 600 ljudi, zdaj pa samo še 460. Še ko smo bili trije Ilijevi fantje, Stanko, Tone in Vinko Oblak še kratkohlačniki, smo bili povsod zraven. Spominjam se proslave ob 60-letnici dr. Antona Korošca, takrat je bil ravno v konfinaciji. Streljali smo s topičem, kurili kres, obešali slovenske zastave na drevesa in eno celo narisali na gasilski dom. Kmalu po tistem je bila tudi birma in smo postavili visok mlaj s slovensko zastavo na vrhu krošnje. Prihajali so žandarji, plezali po drevesih in snemali zastave, do onemoglega streljali na zastavo na mlaju, dokler je niso razcefrali, narisane zastave na gasilskem domu pa so se lotili kar s krampom.

Ob potu svojega obraza

Skrbno smo obdelovali zemljo, redili živino, prevažali s parom konj. Marsikje je bilo tako strmo, da je moral eden pri oranju paziti samo na to, da brazda ni padala nazaj. Pridelovali smo koruzo, krompir, oves, ječmen, ajdo. Osnovno šolo sem končal, ko sem bil star 14 let, potem pa sem delal na kmetiji in veliko vozaril. Večeri pa so bili za druženje in kulturno dejavnost, pri katerem smo imeli glavno besedo sicer fantje, a tudi dekleta niso stala ob strani. Vse družabno življenje se je odvijalo pri Sv. Gregorju, ki je bil pravo središče. V njem skoraj ni bilo pravih prebivalcev, pač pa cerkev z župniščem, prosvetni dom, šola, gasilski dom ter Oblakova trgovina in gostilna. Imeli smo lepo knjižnico, gasilsko društvo, pevski krožek, igralsko družino; igre so bile na štefanovo, na binkoštni ponedeljek in še nekajkrat, ljudje so jih prihajali gledat iz Velikih Lašč, Sodražice in Ribnice. Prosvetni dom z veliko dvorano stoji še danes. Na strehi je nosil ponosni napis GREGORJEV DOM. Seveda smo imeli tudi telovadno društvo. Uradno sta bila to fantovski odsek in dekliški krožek, po naše pa smo bili orli in orlice. Tudi Sokola so skušali ustanoviti pri nas, pa ni bilo pravega zanimanja, čeprav so nas celo v šoli nagovarjali, naj se vpišemo. Dvorazredna šola je ponosno nosila ploščo s sporočilom, da se je v tej hiši rodil Janez E. Krek. Otrok nas je bilo skoraj sto in je moral biti pouk v dveh izmenah, v vsakem prostoru po dva razreda. Danes je v nižjih razredih osnovne šole, ki jo imamo v nekdanjem prosvetnem domu, pol manj otrok, otroke višjih razredov pa vozijo v Sodražico. Tudi stare šole ni več, saj so jo okrog 1. oktobra 1943 skupaj s prosvetnim domom požgali partizani. Dom smo naslednje leto obnovili, s šolo pa je bilo konec. Morali so jo podreti in zdaj na njenem mestu stoji gasilni dom. Dokaz, kako trpežni smo Gregorčani in kako pri srcu nam je bil naš dom, je njegovo popravilo sredi vojne vihre. Leta 1944 smo prav iz opekarne Vič pri Ljubljani tovorili strešnike, da smo prekrili njegovo streho. Z vozovi z opeko smo se pridružili nemškim oskrbovalnim konvojem, ki so vozili na Dolenjsko hrano za prebivalce. Krekovo ploščo je eden od domačinov shranil in skril. Leta 1984, torej še v svinčenih časih, so jo kljub nasprotovanju občinskih veljakov pritrdili na šolo, nekdanji prosvetni dom, slovesno odkrili in blagoslovili.

Opis slike: Sv. Gregor, v ozadju vas Graben

Ob kapitulaciji Jugoslavije aprila 1941 se je na veliki petek valila čez Slemena poražena vojska. Umikala se je proti Ribnici in naprej na Hrvaško. Vozili so težke topove, ki so marsikje na naših poteh in cestah obtičali. Vojaki so nas prisilili, da smo jim jih pomagali riniti v breg. Pri nas niso odmetavali orožja, pač pa v Sodražici, kjer je bile te robe na kupe. Fantje smo si je nabrali, da smo komaj nosili. Sam sem vzel dve mavzerici in streliva zanju. Doma smo orožje poskrili. Spominjam pa se, da je bil naš ata kot član občinskega odbora pooblaščen, da je nadziral razdeljevanje hrane, ki jo je vojska pustila. Bilo je ogromno jajc, moke, masla, prepečenca in druge hrane. Atova zasluga je, da je vsak faran dobil pravičen delež.

Rop, požig, umor

Idile je bilo konec spomladi leta 1942, ko so nas začeli obiskovati partizani. Slemena so bila odmaknjena od glavnih cest in železnice, zato so se pri nas čutili varne. Stalnih partizanov je bilo malo, a so se obnašali kot gospodarji, jemali živila, obleko in živino. Vedeli smo, da morajo živeti in se nismo preveč pritoževali. Potem so se začeli širiti vesti o umorih. Ne o umorih ljudi nekje daleč, ampak takih, ki smo jih vsaj na videz poznali in imeli z njimi opravka. Slemena so bila prepredena s potmi, srečavali smo se na vsakem koraku, čeznje se je dalo zlahka in hitro priti v Velike Lašče, Sodražico ali Ribnico. Nekateri so hodili peš celo v Ljubljano. Na Dolenjskem in Notranjskem smo bili vajeni, da so se na veselici fantje stepli zaradi dekleta in si pomagali celo z noži, iz Loške doline je bil doma celo slavni razbojnik Hace, tudi do kakega umora iz jeze ali ljubosumja je prišlo. A zdaj je šlo za nekaj drugega. Srečavati smo se začeli na umori iz političnih razlogov, kar je bilo za nas nerazumljivo, krivično, zlasti pa nevarno.
Med prvimi so ustrelili gozdnega in lovskega čuvaja Ignacija Križmana, očeta šestih otrok. Zgodilo se je 18. februarja 1942 v dolinici severno od nas v vasi Borovec, ki leži ob cesti, ki pelje iz Velikih Lašč na Bloke. Kar s smučmi so se pripeljali z Blok. Daki je bil tisti. Med prvimi so šli v partizane divji lovci in ti so imeli Križmana v želodcu. Da je izdajal, vprašujem se samo, kaj naj bi izdal. Bila je zima 1941, ko partizanov skoraj ni bilo, o čem drugem pa bi sploh lahko poročal.
Marca smo izvedeli za umor študentov Franca Župca in Jaroslava Kiklja sredi Ljubljane, aprila pa se je začelo zares po vsem ozemlju Ljubljanske pokrajine. Skoraj ni bilo dneva, da se ne bi kaj slišalo, tam so tega in tam so onega. April, maj, junij in julij 1942 so bili štirje krvavi meseci, v katerih so se izživljali tako partizani kot italijanski okupatorji. Teh mesecev ne bomo pozabili, dokler bomo živi, kot ne Velikega Osolnika in povojnih pobojev. Na eni strani revolucionarni teror, na drugi slepi povračilni okupatorjevi ukrepi, s katerimi se je znašal nad nekrivim civilnim prebivalstvom. Nekaj je bilo treba ukreniti.
Na Slemenih je treščilo 22. aprila 1942 leta. V vasi Krnče, dober km od nas, je bil pri Tomaževih ustreljen gospodar Jože Zabukovec, oče sedmih otrok. Rad je zahajal na sejme, včasih je tudi pregloboko pogledal v kozarec. Morilec se je kasno popoldne kot samotni potnik v nenavadnem dežnem plašču pojavil na Grabnu in vprašal za Krnče. Ustrežljivo smo mu pokazali pot. Nekaj sto metrov od farne cerkve navzdol proti severozahodu sta Andol in Krnče, vsak z nekaj hišami, med njima je cesta. Ustavil se je v Andolu in se pogovarjal z Gorjupom, ki je stal na balkonu domače hiše. V tistem sta oba zagledala Tomaževega, kako prihaja navzgor po poti, bil je na sejmu v Velikih Laščah. Nekaj časa sta še govorila, potem pa se je neznanec poslovil in se napotil čez cesto. Na Zabukovčevo ženo, ki se je odpravljala krmit prašiče, je naletel v veži. Vprašal je za moža in z roko mu je pokazala kuhinjo. Zabukovec je sedel za mizo in se zavzeto loteval regrata s krompirjem. Morilec se mu je neopažen približal in ga od zadaj ustrelil v glavo, da je omahnil na mizo. Z ženo sta se ponovno srečala, ko je odhajal iz hiše, ona pa s hleva: »Moža sem vam ustrelil!«, ji je dejal in mirno odšel svojo pot. Ni mu čisto verjela, saj strelov ni slišala. Za moža je najprej menila, da spi. Potegnila ga je, pa je padel po tleh. Trije streli v glavo. Ni bil takoj mrtev. Hropel je, položili so ga v posteljo, vendar je bilo jasno, da mu ni pomoči. Prišli so sosedje in bedeli ob njem. Sosed Jože Korošec, terenec, za katerega smo vedeli, da je imel prste zraven, je norel in se držal za glavo: »Kaj se je naredlo, kaj se je naredlo!« Okrog enajstih ponoči je trdo potrkalo na vrata. Neradi in na ponovne grožnje so jih domači odklenili in na pragu zagledali partizane, pet ali šest v civilnih oblekah. »Roke v vis!«. Nekaj so morali slišati, da gospodar ni mrtev. Ljudi so postavili v eno vrsto, posebno sumljiv jim je bil Jože Malnar, šuštar, ki je bil prav tako velik po postavi in suh kot ustreljeni gospodar, ki pa ga niso videli, ker so ga prisotni zakrivali. Šuštarja so hoteli kar počiti in s težavo jim je dopovedal, da ni Tomažev. Zabukovec je umrl opolnoči. Govorilo se je, da ga je ustrelil Daki, kar pa ne drži. Ta je moril naslednjega dne, 23. aprila, po Vidovski planoti, ko je lastnoročno ustrelil vidovskega župana Jožeta Tekavca in dva občinska odbornika. Zabukovčev morilec je nosil partizansko ime Abi in je bil doma z Brezovice pri Ljubljani. Po vojni se je priženil v Žimarice pri Sodražici. No, partizanska skupina je vedela za orožje, ki so ga ob kapitulaciji Jugoslavije z volmi pripeljali Bločani in stresli na travnik pri Krnčah. Domačini so orožje pobrali, granate pa ves dan metali po bregu, da je pokalo kot na sejmu. Partizani so vedeli, kdo je vzel orožje. Spet delo domačih terencev. Čeprav je bila polnoč, so prisilili Janeza Adamiča iz Andola, da jih je peljal v gozd in jim je izročil na smreki skrito puško in prav tam zakopan zaboj z strelivom. Gorjupov Korl je moral po mitraljez. Ko so se poslavljali, so partizani baje rekli zbranim pri mrliču, naj javijo Italijanom v Velike Lašče, da ga je ustrelila roka pravice. Jože Korošec, terenec in Zabukovčev sosed, je imel silno moč. Ko je Adamiča iz Andola obdolžil, da je izdajalec, ga je moral ta na kolenih prositi odpuščanja, da ga je črtal se seznama. Korošec se je skupaj s sinom znašel na Rabu, se po kapitulaciji vrnil, ponj so prišli domobranci in ga ustrelili.
V tistem času se je zgodilo na Slemenih še nekaj reči, ki so nam dale misliti. Ne vem, katero nedeljo je bilo, ko so nas partizani po popoldanskem krščanskem nauku pričakali pred cerkvijo, nas odgnali na vrt Oblakove gostilne in zastražili. Držali so nam govore. Niso skrivali, da nas nočejo pridobiti zase, ampak zastrašiti. Govorili so nemarno, zmerjali in pretili, vključevali srbske kletvice. No, nekaj od njih smo poznali, sami postopači in faloti. Miting se je vlekel in vlekel. Napočil je čas za krmljenje živine, otroci so tožili, da so lačni, pa niso imeli posluha za naše prošnje. Šele pozno popoldne so nas izpustili.
Pa konfiskacija v gostilni in trgovini pri Oblakovih. Bili so zelo verna družina, zelo sposobna, France je imel veletrgovino na Rakeku, drugi je bil zobozdravnik v Ljubljani, Jože je bil zobotehnik, Ciril duhovnik. Micka je vodila trgovino in gostilno, Nežka je pomagala materi Magdaleni, ki je bila takrat še živa. Nežkin mož je bil v Ameriki in si prihranil nekaj denarja. K njim sta rada zahajal oba duhovnika, skupaj so igrali tarok. Nekega večera so jih presenetili partizani: »Roke v vis, nemaš da mrdaš, pucati čemo!«, naperjeno orožje, neusmiljeno ropanje. Pripeljali so se štirimi vozovi in pobrali v trgovini vse, kar je bilo videti uporabno, in jo izropali, da so ostale samo prazne stene in police.

Opis slike: Nedeljski izlet na Puglerjev vrh

Kaj se bomo taki vojski pridružili? Fantje se nismo več upali spati doma. Zvečer smo vzeli odeje in se izgubili v gozdu. Slišale so se tudi grožnje, da nam bodo pobrali duhovnika. Imeli smo dva, dolgoletnega župnika Franca Krumpestarja, ki je bil star skoraj 80 let, in njegovega pomočnika, Leona Kristanca, ki je pribežal pred Nemci s Prežganja. Kristanc je imel posluh za naše slutnje in strah. Nič nam ni branil, ko smo sklenili, da se organiziramo. Poiskali smo orožje, ki smo ga bili skrili ob razpadu Jugoslavije in začeli patruljirati po vasicah. Bali smo se tako italijanskih patrulj kot partizanskih. Nobena organizacija nismo bili, enostavno smo sklenili, da se bomo branili in se udarili z vsakim, ki nam bo zastavil pot. V tem času so nam partizani grozili z mobilizacijo, širili pa so se tudi glasovi, da bodo Italijani prišli na Slemena in vse poslali v internacijo. Prav v tistem času se je zgodilo, da so hoteli partizani vdreti v župnišče, razbili so že vhodna vrata, pa smo jih pregnali.
Maja meseca je moralo biti in ne junija, ko smo poslali v Sodražico študenta Toneta Modica po pomoč. Karabinjerji so namreč že 28. maja 1942 Sodražico zapustili in se preselili v Ribnico. Toneta zato, ker je znal italijansko. Zglasil se je na karabinjerski postaji in razložil, kakšen je položaj. Vaščani so izpostavljeni partizanom na milost in nemilost. Prosijo za dovoljenje, da nosijo svoje orožje in se branijo sami, če jim ga Italijani ne dajo. Debelo so ga gledali, nekaj zapisali, pa nič. Italijanska taktika je bila strahopetna. Kot okupatorji bi morali vzdrževati red in mir, pa so se povsod, kjer postalo zanje vroče, umaknili v večje naselje.
Čim so torej karabinjerji 28. maja 1942 odšli, so se še istega dne pojavili v Sodražici partizani in jo »osvobodili«. Že naslednjega dne so prišli po Franceta Kozina iz Zapotoka. Bil je bister kmečki fant, opravljeno je imel kmetijsko šolo na Grmu in užival zlasti med fanti velik ugled. Odpeljali so ga v Sodražico, obsodili na smrt, 30. maja pod Boncarjem ustrelili in zagrebli, prav tam kjer so dan prej potolkli 15 ciganov. Kot veste, so Kozinovi kasneje, bilo je že po roški ofenzivi, Franceta izkopali in slovesno pokopali pri Sv. Marku. Kaj hujšega kot to. Čez teden dni so se nanje spravili partizani, pobili očeta, mater in sina Janeza. Hromega Janeza sem ga dobro poznal, saj sem mu nosil ure v popravilo.
Po zasedbi Sodražice so pregnali s stanovanja Franceta in Marico Novak, oba učitelja. France se je umaknil v Ljubljano, Marica pa k svojcem v Hrovačo. Tam so prišli ponjo ponoči 3. junija. Hoteli so Franceta, ker njega ni bilo, pa vzeli njegovo ženo. Čeprav je bila v devetem mesecu nosečnosti, vsak čas naj bi rodila, so jo odpeljali in umorili. Ob njeni smrti so se širile vesti, da si je morala sama izkopati grob in da jih je na kolenih prosila, naj jo pustijo živeti vsaj do poroda, pa so jo vseeno pobili. Prišel je čas, ko jim je bilo vseeno, kaj govore o njih. Vsemu svetu so sporočili, da jim nobena reč ni sveta in se pred ničemer ne bodo ustavili.
Od umorov samo še o Kozlerjevem gozdnem in lovskem čuvaju Jožetu Pečniku in njegovi ženi Ani, ker je nenavaden. Živela sta v gozdni koči pri Junčjem, dober kilometer od gregorske cerkve. Proti koncu junija 1942 sta nenadoma izginila. Govorili so, da sta odšla v partizane, ravno tisti, za katere se je kasneje izkazalo, da so bili zraven. Niso ju partizani, ampak lastnoročno terenski odbor OF. Takrat je imel absolutno oblast. Glavno besedo so imeli divji lovci. Pečnik je bil strog in če jih je zalotil pri dejanju, ni poznal odpustka. Celo do Maršičev so se slišali vpitje in kriki. Kar s koli so ju potolkli. Pravi ritualni umor. V jeseni istega leta so odkrili njun grob četrt ure hoda od njune koče. Izkopali so ju gregorski vaški stražarji, poškodbe so bile značilne, pokopana sta bila v Velikih Laščah.

Roška ofenziva je izbila sodu dno

Roška ofenziva, ki se je uradno začela 16. julija 1942, je bila pri Sv. Gregorju prav taka kot drugod na ozemlju Ljubljanske pokrajine. Nobena ofenziva seveda, ime so si izmislili partizani, kot ofenzivo so jo seveda razglašali tudi Italijani. Bolj jim je prijalo lomastenje po slovenski zemlji kot umiranje na ruski fronti, kamor so jih hoteli poslati. V resnici je bil to zločinski pohod okupatorjeve vojske, ki se je spravljala na nemočno in nekrivo civilno prebivalstvo, požigala vasi, streljala talce, ostale vaščane pa odvažala na Rab. Napredovala je tako počasi in tako glasno, da so se partizani lahko pred njo vedno pravočasno umaknili, obenem pa dovolj vidno, da so lahko nanjo streljali varno iz zasede, potem pa v beg. V vsej ofenzivi, ki je trajala dober mesec, po partizanski verziji pa štiri mesece, ni bilo niti enega resnega spopada. Žrtve so bile skoraj izključno na strani civilnega prebivalstva. Tako so na Jakobovo nedeljo 26. julija popoldne na lojtrskih vozeh pripeljali iz Karlovice na pokopališče v Velikih Laščah v nepobarvanih krstah 16 mrličev, med katerimi ni bilo niti enega partizana. Slemena so istega dne napadali tako, da se je z Ortneka navzgor na čelu italijanske kolone pripeljal oficir na motorju. Partizani, ki so se zadnje mesece pogosto ustavljali na gori, so ga pričakali pred vasjo, spustili rafal iz mitraljeza in pobegnili. Motor je bil uničen, Italijan pa na srečo nepoškodovan. S tem je bil boj za Slemena končan, in to na srečo Gregorčanov, namreč. Ko je italijanska soldateska pridrvela v vas, je na Sv. Gregorju, Andolu in Krnčah pobrala vse mlajše moške, kakih dvajset po številu, in jih postavila ob cerkveni zid. A preden so padli streli, je pritekel iz cerkve stari župnik s štolo okrog vratu, asistiral mu je kaplan Kristanc, pokleknil pred poveljnikom in izprosil, da zajetih niso ustrelili, ampak poslali v internacijo na Rab. Če bi bil oficir na motorju ranjen ali celo mrtev, ne bi pomagala nobena prošnja. Čeprav niso našli nobenega partizana, so ostale moške, ki so jih pobrali po Slemenih in drugod, odpeljali v Ribnico. Bilo nas je najmanj sto, zaprli so nas v kasarno, odkoder so nas vozili pet tednov v Žlebič, da smo v Kozlerjevi hosti sekali drevje ob železniški progi, 100 m na vsako stran. Po tistem, bilo je v začetku septembra, pa je prišla v naše barake skupina italijanskih oficirjev. Spomnili so nas na našo prošnjo po orožju in dovoljenju za obrambo. Če smo še pripravljeni vzeti orožje, ga bomo dobili, sicer pa bomo šli v internacijo. Izpustili so nas in poslali h karabinjerjem, ki so se v tem času vrnili v Sodražico. Gregorčani smo se vsi odločili za orožje, bilo nas je 45. Karabinjerji so nam dali znane francoske dolginke na tri strele in tri metke, priložili pa še strojnico, ki smo jo postavili v zvonik gregorske cerkve. Namestili smo se v prosvetnem domu in zasedli tudi polovico šole. Otroci so imeli zato pouk samo dvakrat tedensko. Okrog vsega smo napeljali bodečo žico, v eno od žic ponoči priključili elektriko, izkopali bunkerje, najmanj šest jih je bilo. Tako visoki so bili, da smo v njih lahko stali. Čez ceste smo postavili španske jezdece. Hvalili smo se, da imamo veliko orožja, med drugim tudi težkega. Nikoli nas niso napadli, postojanke v naši okolici pa pogosto. Imeli smo dober položaj na griču, z juga se sploh ne bi dalo napadati po tisti strmini, ponoči pa so nam hodili pomagat starejši fantje in možje iz okoliških vasi, ker se niso upali spati doma. Stražili so, mlajši pa šli v patrulje. Ponoči smo bili na postojanki, čez dan pa pomagali na svojih kmetijah. Italijani nam niso čisto zaupali. Ko so videli, da delujemo resno in so razmere varne, so poslali nekaj svojih vojakov, med njimi tudi zveznega oficirja. Poveljnik postojanke je bil študent medicine Lojze Arko.

Opis slike: Gregorska vaška straža

V tistem času partizani niso imeli na Slemenih kaj iskati. Še več, od Gregorja smo hodili v skupinah po dvajset in več za teden dni na Goro nad Sodražico. Tam so imeli partizani prehodno pot med Notranjsko in Suho krajino. Menjavali smo se z vaškimi stražarji iz drugih postojank. Od tam smo hodili tudi v Loški Potok, tako da smo imeli vse pod nadzorom. V jeseni in pozimi leta 1942 in prvo polovico leta 1943 do kapitulacije Italije smo imeli red.

Kapitulacija Italije

O dogajanju po 8. septembru 1943, ko je kapitulirala Italija, samo na kratko. Naprej smo na Slemenih pobrali orožje, ki so ga pustili Italijani, kolikor ga je kdo mogel nositi. V nedeljo 12. septembra smo odšli pod poveljstvom Jožeta Lavriča, doma iz Žužemberka, na Turjak. Tam nam ni bilo všeč in smo se pridružili skupini, ki se je umaknila na Zapotok. Del gregorskih stražarjev so poslali proti Golemu, med njimi sem bil tudi jaz, večji del pa na Veliki Osolnik. Pri tisti polomiji okrog vasi in cerkvice na vrhu hriba 14. in 15. septembra 1943 se je pokazalo, kako so imeli gregorske fante v želodcu. Od 23 pomorjenih pred cerkvijo na vrhu hriba jih je bila kar 12 od Sv. Gregorja.

Brat Stanko (1922–1943)

Ustavil bi se samo še pri leto starejšem bratu Stankotu, študentu farmacije. Ko so univerzo zaprli, je prišel domov in z menoj vred vstopil v gregorsko vaško stražo. Potem se je 14. septembra 1943 znašel na Velikem Osolniku, bil ujet in med tistimi, ki so jih odredili za ustrelitev. Pa se je med partizani našel študent, ki ga je poznal in ga potegnil iz vrste. Mobiliziran je bil v partizansko vojsko. Po napadu na Grahovo 24. novembra je skušal na Radleku pobegniti. Ranili so ga in ujeli, obsodili na smrt in ustrelili.

Opis slike: Stanko Oblak (1922–1943)

O tem ne bi pripovedoval, če se ne bi zgodile še dve reči. Mene ni bilo doma, na Golem so me takrat ujeli, odpeljali v Kočevje, kjer sem bil ob nemški ofenzivi rešen in postal najprej domobranec na postojanki na Rudniku pri Ljubljani, kasneje pa vojak velikolaškega bataljona. O tem posebna zgodba. Še istega dne, torej 24. novembra 1943, je potrkala na hišna vrata na Grabnu neznana ženska in začela: »Prihajam s slabo novico. Vašega sina Stankota so partizani pri nas na Radleku ubili. Vem, kje je njegov grob.« Materi ni bilo treba dvakrat reči, hlapec je zapregel zapravljivčka in odšla sta na pot, našla grob, domačini so jima pomagali mrliča odkopati in naložiti na voz. Ko sta ga pripeljala domov, so ga uredili in položili v hiši na mrtvaški oder, da so ga domačini lahko hodili kropit, 28. novembra pa cerkveno pokopali na gregorskem pokopališču.
Kaj hujšega kot to. Z živimi se je še dalo kaj urediti, pri mrtvih pa partizani niso poznali šale. Če so umorjeni ostali skriti in zakopani ter so svojci o njih molčali, je šlo. Saj to se je pokazalo po vojni, ko se je o pobojih samo šepetalo. Že čez teden dni, na Miklavžev večer ob desetih zvečer so prišli. Pripeljala jih je domača terenka. Dva dni prej so napadli Velike Lašče in uničili tamkajšnjo domobransko postojanko, glavnina se je že odpravila proti Kočevju in ga 8. decembra 1943 začela napadati. Pri nas se jim ni mudilo. Ropali so vso noč. Do vrha so napolnili štiri vozove. Pobrali so oba konja in voz, eno vprego so vzeli pri sosedu, druge dve dobili drugod na Slemenih, pet prašičev so kar postrelili, ravno prav so bili rejeni in naslednje dni naj bi bile koline, in jih zmetali na voz. Nazadnje so pripeli na vozove petero govedi. Vzeli so vsa živila, ves letni pridelek žita, tega smo imeli veliko in različnega, saj smo obdelali vsako ped zemlje, skratka, vse, kar se je dalo odnesti, tako da smo bili ob vsa oblačila, celo spodnje perilo in posteljnino, očetu so celo slekli suknjič. Če ne bi pomagali sosedje, bi hodili nagi. Šele na Miklavža ob treh popoldne so se odpravili stran.

Opis slike: Tone Oblak

Epilog

Od 600 prebivalcev gregorske fare jih je umrlo 17 kot vaških stražarjev, od tega jih je bilo 12 ustreljenih na Velikem Osolniku, in 50 domobrancev, od tega 46 pobitih po vojni. Kako pa je bilo z menoj, kako sem se leta 1944 znašel v patrulji z Vinkom Levstikom, zaradi katere so ga nekaj deset let preganjali na sodišču, kako smo nekateri ob koncu vojne ostali doma in čakali Angleže ter se čez nekaj mesecev prebili na Tržaško, pa ob drugi priliki!