Avtor: Anton Drobnič
V Vetrinju, kamor sem s svojo skupino prišel 12. maja 1945 popoldne, smo nekdanji Slovenski domobranci in drugi pripadniki nekomunističnih enot, tedaj vojaki Slovenske narodne vojske, živeli vsak dan bolj urejeno vojaško življenje. Naša četa je bila vključena v 3. bataljon ljubljanske divizije SNV, poveljnik bataljona je bil kapetan Miloš Šabič, oficir jugoslovanske vojske, ki se je jeseni 1942 s svojo enoto prebil iz obleganega Suhorja, nazadnje pa je bil domobranski poveljnik v Borovnici. Vojaško urjenje, čiščenje, urejanje taborišča, prosto popoldne, dnevno povelje …
Potem se je nepričakovano začelo. Najprej je 25. maja odšel oddelek srbskih vojakov, ki je taboril poleg nas. Slišali smo, da so trije pribežali nazaj in povedali, da so partizanom ušli iz Kranja. Vse tri pribežnike je angleška vojaška policija prijela in jih odpeljala. Med moštvom je završalo. Nastal je prvi preplah. V naših dnevnih novicah, ki smo jih dobivali na razmnoženih listih, se je pojavilo sporočilo, da bomo odšli v Italijo, v Palmanovo, kjer je veliko vojaško taborišče, v katerem se zbira jugoslovanska nekomunistična vojska.
V nekaj dneh so začeli odhajati tudi domobranci. Pripeljali so se angleški tovornjaki in odpeljali določeno enoto. Kam, ni vedel nihče. Razširila se je novica, da je stotnik Vuk Rupnik poslal za njimi posebno kolesarsko izvidnico, ki pa je prišla samo do Podrožce, zvedela, da naše nalagajo na vagone, nihče pa ne ve, kam jih odvažajo. Tako smo še vedno živeli v nejasnosti, kaj se v resnici dogaja, čeravno so angleški tovornjaki naše enote odvažali vsak dan. Odhajali so tudi proti vzhodu, vendar smo se tolažili, da gre vseeno za prevoz preko Beljaka v Italijo, morda nenavaden zaradi uničenih prog.
Predzadnje popoldne pred naših odhodom, t.j. v ponedeljek 28. maja, smo imeli sestanek članov Katoliške akcije. Najstarejši med nami so nam povedali, da po ne povsem gotovih vesteh naše vojake vozijo v Jugoslavijo, da pa pravih dokazov ni. Spomnili so nas, naj vemo, kaj so delali komunisti, kako so pobijali. Vendar so zdaj že drugačne razmere, zdaj je mir, in prave nevarnosti, da bi kar vse pobili, ni, čeprav tega ni mogoče povsem izključiti. Če nas bodo vrnili nazaj v Jugoslavijo, bodo najbrž nekatere ubili, nekatere poslali na prisilno delo, marsikdo bo tam izgubil življenje, ampak kot člani Katoliške akcije se ne smemo izolirati. Kamor gredo vsi drugi, gremo tudi mi.
Zvečer 29. maja po šmarnicah nas je poveljnik bataljona v dnevnem povelju obvestil, da zjutraj odhaja naš bataljon. Povedal je, da je slišal govorice o vračanju v Jugoslavijo. Obljubil je, da nas bo obvestil, če bo zvedel kaj bolj jasnega in otipljivega o tem, da se bomo lahko razšli in se reševali.
V sredo 30. maja zjutraj okrog 6. ure so nam ukazali, naj vzamemo svoje stvari, in nas poklicali v zbor. Postavili smo se na bližnji travnik in čakali. Pripeljali so tovornjaki, šest ali osem hkrati. Nič posebnega ni bilo, nobene straže, nobene vojaške policije. Tovornjaki so bili odprti, brez ponjav. Šele med vožnjo smo videli, da se pred nami in za nami pelje angleška vojaška policija. Zanimalo nas je, kam bomo zavili, ali na levo v Celovec ali na desno proti Dravi. Zavili smo na desno in se prvič ustrašili. Ko smo po prehodu čez Dravo spet zavili na desno, smo se nekoliko potolažili, ker smo bili usmerjeni proti Beljaku in Italiji.
Ob vznožju majhnega griča v Podgorju (Maria Elend) so se tovornjaki ustavili. Zgoraj smo ugledali poslopja železniške postaje. Ukazali so nam s tovornjakov in nas usmerili na tisti griček, ki pa je bil ograjen s plotom. Takrat smo opazili, da je na vrhu griča angleška straža s strojnico, kar je na nas delovalo tesnobno. Prišla sta dva angleška oficirja in spraševala, ali ima kdo še kakšno orožje ali zemljevid, vendar kakšne natančne preiskave ni bilo. Tudi to je na nas delovalo nespodbudno, nam dalo misliti, da se nekaj dogaja, da smo se znašli v nekih neprijetnih postopkih. Vmes so prihajali naši še z naslednjih tovornjakov, tako da je vse skupaj trajalo kar nekaj časa.
Na lepem je sledilo povelje, naj se v gosjem redu premaknemo proti postajnim stavbam. Prišli smo do železniških tirov, kjer so stali živinski vagoni. Nagnali so nas vanje, ob njih pa je stala angleška straža, vendar hujšega strahu še nismo občutili, ker so bili okrog nas Angleži. Vagone so zaprli. Stal sem pri okencu in opazoval, kaj se dogaja zunaj. Naenkrat sem zagledal, da se angleški stražarji umikajo proti poslopjem, od tam pa prihajajo drugi vojaki z brzostrelkami, naperjenimi za strel. Ko so se približali, sem videl, da imajo na kapah rdeče zvezde. Hitro sem obvestil ostale v vagonu. V tem me je nekdo od zunaj opazil in zavpil: Sedi dole! Takoj smo vedeli, da so zunaj partizanske, neslovenske enote. Pozneje smo ugotavljali, da so bili bolgarski vojaki.
Opis slike: Vrnitev – Kranj, Jelenov klanec, 30. maj 1945
Takrat nam je postalo jasno, da smo v rokah sovražnika. Morda bi še lahko ušli z vlaka, ki je proti Podrožci vozil precej počasi. Toda še vedno je v nas tlelo upanje, da nas bodo čez Jesenice in Bohinj odpeljali v Italijo. Pa so se oglasili drugi, ki so vedeli, da je Bohinjski predor uničen, da torej ne moremo v tisto smer. V vagonu, kjer so bili tudi naši oficirji, se nismo nič pogovarjali o kakšnem begu. Ko smo se pripeljali na Podrožco, smo videli ob angleških vojakih tudi partizane. Vlak se je za kratek čas ustavil in partizani so vstopili v vagone. Med vožnjo skozi tunel smo v temi metali skozi okno odvečne predmete, izkaznice in drugo, kar bi lahko bilo nevarno.
Ko smo pri Hrušici prišli iz tunela, se je vlak ustavil in ob njem so se pojavili slovenski partizanski oficirji. Vstopili so v vagone, ogledovali so nas, da bi odkrili kakšen znan obraz, tega in onega so tudi odpeljali. Oficirji so bili manj ostri kot navadni partizani, ki so od nas zahtevali razne predmete, denar, ure, nalivna peresa, tudi čevlje in obleke. Oficirji so se držali vzvišeno, naduto, zmerjali so nas, niso pa z nami fizično obračunavali.
Vlak se je kmalu premaknil priti Jesenicam, v vsakem vagonu pa so ostali po trije partizani. Na jeseniški postaji smo se ustavili le kratko, odrinili naprej in okrog petih popoldne zapeljali na kranjsko železniško postajo. Hitro so nas nagnali iz vagonov. Morali smo se urediti v vrste po šest. Okrog nas je bilo polno stražarjev s strojnicami. Nižji oficirji so tulili na nas, nas zmerjali in pretepali, višji oficirji so bili bolj oholi, vzvišeni kot zmagovalci. Posamezne domobrance so klicali iz vrst, vendar tam tega še ni bilo veliko.
Hitro so nas odgnali s postaje proti vzhodu. Na majhnem nasipu, ko smo prihajali na cesto, se je moj brat sklonil, ko da se je spotaknil, in v tisti pesek skril svojo birmansko žepno uro. Po glavni cesti smo stopali proti Savi in tik pred začasnim, lesenim mostom smo videli nekaj tovornjakov s partizani, ki so z desne strani prihajali na cesto, in na enem od tovornjakov opazili sobojevnika Žagarja iz Prezida, ki je v našo domobransko četo prišel, ko je ušel od partizanov ali bil morda zajet. Z nami je prišel v Vetrinj, po kakšnih desetih dneh pa izginil. Ko smo ga ugledali na partizanskem tovornjaku, smo se počutili nelagodno, vendar nas ni spoznal, vsaj pokazal tega ni.
Korakali smo čez most, zavili po Jelenovem klancu navzgor skozi mesto. V primerjavi s tistim, kar so drugi pripovedovali o svojih doživljajih ob vrnitvi skozi Celje ali tudi skozi Kranj, se ne spomnim, da bi nas kdo od domačih prebivalcev zmerjal ali zasramoval. Na ulici je bilo precej ljudi, gledali so nas s pločnikov, nihče pa se ni znašal nad nami, tako da smo mirno prišli do barak na Zlatem polju, na desni strani ceste, na prostoru, kjer zdaj stoji poslopje zavarovalnice Triglav. Občutki na tej kratki poti so bili dokaj tesnobni, čutili smo strah, kaj bo z nami. Videli smo, da nas vodijo do zob oboroženi partizani, videli smo njihovo surovo vedenje do nas, tako da je upanje splahnelo in bili smo pripravljeni na najhujše, na smrt.
Na dvorišču so nas postavili s hrbti ob žični ograji v smeri proti mestu. Na nekoliko višjem prostoru ob baraki, ki je bila postavljena pravokotno na cesto Kranj–Kokrica, so bili razvrščeni partizanski oficirji, okrog nas pa je bilo polno stražarjev, na vsaka dva metra, kup mitraljezov in brzostrelk. Pobeg je bil nemogoč.
Opis slike: Vrnitev – Kranj, Jelenov klanec, 30. maj 1945
Najprej je partizanski oficir zahteval, naj se javi nekdo od naših oficirjev. Iz vrste je stopil naš poveljnik kapetan Miloš Šabič in partizanski oficir mu je ukazal, naj nas prešteje in mu poroča. Po izvršenem ukazu se je kapetan vrnil v našo vrsto. Sledila je uvodna pridiga, neskončno zmerjanje o izdajalstvu in sramoti. Nato rezek ukaz, da moramo v treh minutah oddati vse, kar kakorkoli diši po orožju, tudi če ni več uporabno, sicer bo ustreljen vsak, pri katerem bodo dobili kaj takega. Hiteli smo iskati po žepih in nahrbtnikih, če je kje kaj ostalo. Tedaj se je za našimi hrbti oglasil stražar z druge strani žične ograje, poklical oficirja in mu povedal, da je v ograji našel nek sumljiv zavitek. Oficir je takoj zahteval, naj se javi tisti, ki je stvar odložil. Spet je postavil rok treh minut in ker se ni nihče javil, je odredil dvajset nas najbližjih za ustrelitev. Med nami je bil tudi kapetan Šabič, študent medicine Langus, moj brat Stanislav, brata Marjan in Franci Mohorič in moj sošolec Lojze Ferjan. Oficir je dal še enkrat dve minuti, naj se krivec javi, sicer nas bodo postrelili. Vtem je nekdo zinil, da so tisto tam pustili že tisti pred nami, da to ni naše. Partizanski poveljnik je ugovor sprejel tako, da je določil za ustrelitev prvih deset na čelu naše skupine. Spet je dal nekaj minut za odgovor. Četudi se ni nihče javil, se ni zgodilo nič, vse je ostalo le pri grožnji, ki pa nas je temeljito pretresla in postavila v kruto resničnost.
Zgodilo pa se je nekaj drugega. Eden izmed naših vojakov je izročil partizanu neko malenkost, ki jo je našel v nahrbtniku. Takoj so ga odgnali za barako in slišali smo strele iz brzostrelke. Kasneje so govorili, da se je moral uleči in z rafalom naj bi ga pokončali. Tako smo vedeli, da nismo vredni nič, pravzaprav manj ko muhe. Pa tudi, da partizanske obljube, da se ne bo nič hudega zgodilo, ne veljajo nič.
Sledilo je ponovno klicanje naših oficirjev. Postavili so jih ob barako nasproti nam, vendar za vrsto partizanskih veljakov. Na sredini je stal naš kurat in ta nam je za partizanskimi hrbti na skrivaj dal vesoljno odvezo. Tako smo dobili tudi s te strani potrdilo, da je čas skrajno resen, da smo na koncu in naj od partizanov ničesar dobrega ne pričakujemo. Naše oficirje so odpeljali in nismo jih več videli. Mi smo ostali na svojih mestih, ko pa se je znočilo, smo polegli po zemlji. Bilo je tesno, ležali smo tesno drug ob drugem. Ponoči nas je zajela močna nevihta, treskalo je, grmelo, naliv nas je premočil do kože. Nismo se smeli niti ganiti, tudi na stranišče nismo smeli.
Zjutraj smo vstali vsi blatni in mokri, nad nami pa se je bočilo modro nebo kot umito. Od vseh strani se je slišalo praznično zvonjenje, bil je praznik Svetega Rešnjega telesa. Znašli smo se v strašnem nasprotju: mi blatni in mokri, lačni, nekje na koncu življenja, na drugi strani pa sončna pomladna narava in velik krščanski praznik s slovesnim zvonjenjem. Marjan Mohorič je tedaj odšel na stranišče in vrnil se je brez goste brade, v naglici se je obril. Nič mu ni pomagalo!
Začeli so nas deliti po skupinah. Najprej so poklicali podoficirje in jih odpeljali, nato so prišli na vrsto tisti, ki so bili tudi v partizanih. Kar nas je ostalo, so nas klicali po letih rojstva. Takrat je mene in prijatelja Ferjana, ki sva imela v vojaških izkaznicah napačni rojstni letnici 1927 namesto pravilno 1928, postalo strah. V hudi duševni in časovni stiski – šlo je za kakšno minuto – nisva vedela, kaj storiti: povedati pravo ali lažno letnico rojstva. Nazadnje sva se odločila, da poveva pravo letnico, da naju ne bodo dobili na laži, le vojaški izkaznici, ki sva ju še hranila, morava skriti. Izkaznici sva hitro vrgla v bližnji jarek, ki je služil za stranišče, in javila sva se za letnik 1928. To nama je rešilo življenje, čeravno tega takrat nisva mogla vedeti. Kot letnik 1927 bi bila takrat po partizansko že polnoletna in bi šla naravnost v smrt, v brezno. Mladoletniki pa so bili večinoma pomiloščeni razen tistih, ki so jih posebej poiskali in usmrtili kot npr. mojega sošolca Aljoša Basaja, ali pa so jih že na poti domov umorili terenci.
Opis slike: Vrnitev – Kranj, Jelenov klanec, 30. maj 1945
Prav na tem kraju sem čez deset in več let nekajkrat sedel za konferenčno mizo zavarovalnice Triglav skupaj z vodjem kranjske podružnice in drugimi zvestimi sodelavci totalitarnega sistema. Vedno me je pretreslo, ko sem se spomnil tega usodnega trenutka na poti iz Vetrinja. Še bolj pa me pretrese, kadar stojim pred breznom na Kočevskem rogu, kajti od strahotne smrti v jami me je ločila samo minuta.
Odpeljali so nas v eno izmed barak ob cesti, levo od vhoda. Tam smo ostali do 14. junija. Usedel sem se v eno od ozkih omar in iz dolgočasja skušal na stranico napisati grško abecedo, da bi preizkusil spomin. Poleg mene je bil tudi Tone Golež. Sicer pa se iz štirinajstdnevnega bivanja v tej baraki ne spominjam ničesar drugega. Vem samo, da smo bili strašansko lačni in da so nas žrle uši. Dobivali smo poparjeno staro in smrdljivo zelenjavo, kruha nič, razen dvakrat po košček koruznega.
V nedeljo 3. junija zjutraj nekaj po 6. uri, ko sem šel na stranišče v drugo barako, sem na sredi dvorišča zagledal v vrste postavljene domobrance. Videl sem jih samo v hrbte. V zadnji vrsti nekje na sredini sem zagledal svojega brata Stanislava. Pri povratku sem napravil rahel ovinek proti njemu in se mu sklonjen skrivaj približal. Vprašal sem, kaj se dogaja. Povedal je, da so jih opolnoči nagnali na dvorišče, jih na kratko popisali, od takrat naprej pa so morali tu stati. Partizanski stražar me je opazil in zakričal, ali hočem iti še jaz zraven. Po njegovem glasu sva spoznala, da je grožnja huda. Stisnil sem bratu roko in stekel v svojo barako. Čez približno pol ure so skupino z dvorišča odgnali proti mestu. Brata nismo nikoli več videli. Iz zadnjih bratovih besed sem razumel, da so domobrance popisali, preden so jih postrelili.
Mojo skupino so 14. junija zjutraj po glavni cesti iz Kranja odgnali proti Ljubljani. Nobenih podrobnosti se ne spominjam, le nekje sredi Sorškega polja, ko je nekdo moral na stranišče, smo si začeli šepetati, da bi se tu dalo pobegniti. To je bilo tudi prvič, da smo se pogovarjali o begu, vendar smo se zavedali, da smo za taka dejanja telesno prešibki, saj smo se komaj vlekli po cesti in smo do Šentvida prišli šele okrog šestih popoldne popolnoma onemogli.
Pri cerkvi smo zavili proti Škofovim zavodom in se ustavili na zelenici desno pred glavnim vhodom. Tam se je nemudoma začelo pretepanje, mučenje in sramotenje. Prihajali so oficirji, partizani, terenci, spraševali so za tega, za onega po imenih. Eni so samo iskali obraze, in če so koga spoznali, so ga odvlekli iz skupine. Drugi so spraševali, kdo je iz Logatca, kdo je iz Trebnjega, še posebej kdo je iz Bele krajine. Spomnim se Belokranjca iz naše čete, visokega, pridnega in poštenega, malo nerodnega fanta z nemškim priimkom. Javil se je in so ga surovo pretepali in mučili. Strašljivo in za nas skrajno ponižujoče je bilo to, da so partizani klicali nas, da smo morali pretepati svoje tovariše. Če domobranec ni dovolj močno udarjal po domobrancu, je potem partizan strašno pretepel oba. Mirno smo čakali na smrt, oni pa so nas vedno znova poniževali. Mene k sreči ni nihče poklical k temu opravilu, dobival sem le naključne brce in udarce, ki so padali kar povprek.
Še isti večer so nas nagnali v stavbo Škofovih zavodov, menda zato, ker so imeli premalo stražarjev za zadosten nadzor. Stlačili so nas v veliko dvorano v pritličju in strašljiv povratek iz Vetrinja je bil končan.