Avtor: Tine Velikonja

Ko razmišljam o zadnjih volitvah za predsednika države, se ne bi ustavljal pri kandidatih levice. Zanje sem bil prepričan, da skrivajo med seboj zmagovalca, pa naj bo to Borut Pahor, Mitja Gaspari, Danilo Türk ali celo Zoran Jankovič. Zanimalo me je, kako se bodo znašli kandidati na naši strani. Na koncu se je seveda pokazalo, da bo desnica postregla samo z Lojzetom Peterletom, pa še ta se ni želel preveč navezati na pomladne stranke, ampak se je razglasil za samostojnega. Zakaj se je za kandidaturo odločil, je njegova stvar, morda je upal, da se bo ponovil čudež iz leta 1990. Takrat je ob slovenski pomladi sijalo na nebu kar nekaj zvezd, med njimi pa najmanj znana prav Lojze Peterle. Uspel mu je veliki met, da je bil kot tajnik Revije 2000 ustanovil stranko, ki se je imenovala krščanska, zato avtomatično pobral glasove velikega dela slovenskih katoličanov in bistveno prispeval k zmagi Demosa. Da je prevzel predsedstvo vlade, mu nekateri štejejo v dobro, saj naj bi s tem pokazal izjemno hrabrost, drugi, da je svoje moči precenjeval in zato tako hitro omagal. Poleti 2006 sem se zapletel v polemiko z njim in Janezom Drnovškom predvsem pa seveda z novinarji, ko sem v 61. prilogi Zaveze objavil kratek zapis o njunem ravnanju. Soočena sta bila z nevarno boleznijo, ki je ni mogoče zdraviti s postom ali z izogibanjem mesa živalskega izvora, pa sta počela ravno to. Pustil bi ju pri miru, če ne bi svojih spoznanj širila naokrog. Zgodbe ne bi ponavljal, če me ne bi takrat presenetila Peterletova izjava, da sem ga z objavo svojega zapisa hotel politično diskreditirati. Kako bi kaj takega nameraval in sploh lahko škodil, saj je bil že na vrhu, mi je bilo nerazumljivo. Z velikim številom glasov je bil izvoljen za poslanca v evropski parlament, kaj pa je hotel še več. Ko pa mi je novinarka Katja Šeruga razkrila, da namerava Peterle kandidirati za predsednika države, sem ostal brez besed. Najprej se mi je zdel premlad, pa sem v leksikonu izvedel, da je rojen leta 1948 in je torej kar deset let starejši od Janeza Janše. Prva misel je bila, da se dobro drži za svoja leta, druga pa, da ga bi v tej starosti že lahko srečala pamet. Kako je bilo mogoče, da je nasedel lažnim obljubam zdravilcev. Verjel je, da mu lahko pomagajo pri njegovi bolezni, še več, postal je tako rekoč apostol zdravilstva, po naše rečeno zdravniškega šarlatanstva. Kot se pri nas najbolj vroče zavzemajo za Venete kot naše prednike fiziki in za osnovo svojih dognanj ponujajo jezikovno podobnost, čeprav o jezikoslovju nimajo pojma, nas bo zdaj geograf učil, kako je treba skrbeti za zdravje. Življenje je veriga kemičnih reakcij in če bi se zdravilstva lotevali kemiki, biokemiki ali fizikalni kemiki, bi jim vseeno prisluhnil, kar sta počela Peterle in Drnovšek, pa je bilo vseeno prehudo. Polemike nismo zaključili, računal pa sem, da bo Peterle prišel na dan v času predsedniške kampanje z novimi spoznanji, približno takimi, ki jih je nedavno zmogel Drnovšek, pa nič. Ko sem mu ob enem od srečanj na TV namignil, da se bodo prav na koncu naši volilci odločali ideološko, banalno rečeno »za farje ali proti njim, za domobrance ali proti njim«, se je skrivnostno smehljal, kot da se ga to ne tiče. Imel je svojo vizijo in načrt, kako se bo lotil kampanje, da bo namreč na moč prijazen in korekten, ne bo se pustil izzvati, pa čeprav bo zato v svojih stališčih dvoumen, skratka sprejemljiv za vse.
Svetopisemski rek »Po njihovih delih jih bomo spoznali!« bi lahko obrnil in govorih o opustitvah. Jasno se mi je razkrilo že 22. aprila 2007, ko ga ni bilo na odkritju farne spominske plošče v domačem Mokronogu, čeprav smo ga vabili, še bolj pa seveda 4. junija 2007, ko je manjkal pri obletni žalni svečanosti v Kočevskem Rogu, čeprav je prejšnja leta hodil, in seveda naslednjo nedeljo, 10. junija, ko ga nismo videli na blagoslovitvi farne spominske plošče v bližnjem Tržišču. Pokazal je, da se bo preteklosti izognil, če se bo le dalo, zlasti pa ne bo naredil nič takega, kar bi ga potisnilo na domobransko stran. Na drugi strani pa je šel na partizansko proslavo v Novo Gorico poslušat Janeza Stanovnika in se pojavil na obletni komemoraciji pri Ruski kapelici pod Vršičem. Očitno je postalo, da je prepričan, kako ima glasove desnice že v žepu. Zanje se mu ne bo treba truditi, saj mu bodo padli z neba kot zrele hruške. Predsedniško kampanjo bo posvetil sredini, morda se bo našlo zanj kaj tudi na levici. A zanjo bi bil sprejemljiv samo, če bi zatajil svoj rod, kot je to napravil Karel Erjavec, za kar pa je preveč pošten.
Povsod ga je bilo polno, bil je »pozitivno naravnan«, kar je zdaj tako moderno. Nič ga ni spravilo s tira. Njegovi nastopi so bili čisti, domoljubni, bodrilni in na nek način naivni. Morda je celo upal, da bo s tem zmehčal okorela srca nekdanjih komunistov. Pazil je, da bi se mu ne ponovila usodna Pučnikova napaka. Ta je namreč v volilni kampanji, ko je padlo vprašanje o veri, odgovoril, da je z njo opravil, za njim pa Kučan, da je njegova stara mama hodila v cerkev.
Morda je bil kriv Peterletov štab, da ga ni pripravil na vprašanja, za katera je bilo jasno, da bodo prej ali slej padla, ali pa bil sam tako samozavesten, da bo vedno zvozil. A včasih ni šlo gladko. Res pa je tudi, da je za določena vprašanja, za katera je moral računati, da bodo zastavljena, že v naprej sklenil, da nanje ne bo odgovoril v celoti in se že kako izmazal. Vajen je bil TV pogovorov in vedel, kako slabo novinarji obvladujejo snov, zato je računal, da jih bo zlahka peljal žejne čez vodo. Za svojo bolezen ni hotel slišati, da bi bilo z njo kaj narobe. Ozdravljen je in pika. Moral bi nam vseeno podrobno razložiti, kako se mu je to posrečilo, z operacijo ali obsevanjem, takim ali drugačnim, in kateri strokovnjaki na podlagi kakšnih preiskav so to potrdili. Še najbolj bi mu verjeli, če bi bili to isti zdravniki, ki so ga pred leti preiskovali na Bledu. Ko je bilo govora o služenju vojaškega roka v nekdanji Jugoslaviji, so drugi kandidati postregli z anekdotami iz vojaškega življenja, za Peterleta pa smo izvedeli, da je bil vojaške službe oproščen in sicer iz zdravstvenih razlogov. Če bi bil jaz novinar, bi vpraševal dalje. Peterle pa se je izmazal z odgovorom, da je svojo vojaško nalogo opravil kot predsednik Demosove vla-

Opis slike: Lojze Peterle 1991

de, ki je ubranila Slovenijo pred tujo agresijo. Znano je, da so bili te dolžnosti oproščeni iz zdravstvenih razlogov celo vrhunski alpinisti. Na vsak način si moral imeti dobre zveze, ki niso bile ravno čiste, da ti je kaj takega uspelo. Neroden je bil tudi, ko je razlagal svoj odnos do splava, čeprav je moral vedeti, da bo vprašan. Sam tega nisem slišal, opozorili pa so me nanj duhovniki, s katerimi imam stike. Da je bil bled, da se je izvijal. Izogibal se je govoriti o preteklosti, sicer obljubljal, da se bo prizadeval za spravo, vendar nič konkretnega. Ko so ga tako kot druge kandidate hoteli vprašati, kakšno je njegovo stališče ob izkopih v Tezenskem gozdu »ves dan ni bil dostopen«. Ko je bil vprašan, kako gleda na denacionalizacijo, se je izgovarjal na naše sodne institucije, ki naj zadevo urede, namesto da bi odločno odvrnil: »Škoda gor ali dol, kar je bilo ukradeno, je treba vrniti«. Pa še tista močna, da je posnemal druge kandidate in šel na avdienco h Kučanu, »kjer sta izmenjala koristne izkušnje, kako mora delovati predsednik države«. Seveda mu je pomembni delež, ki ga je prispeval k slovenski osamosvojitvi, prej škodil kot koristil. Nekdanja komunistična elita ne pozablja in ne odpušča. Čeprav tega ne govori na glas, obžaluje razpad Jugoslavije, še bolj pa seveda polom komunistične zamisli o ureditvi sveta. Ko je Peterle v drugem delu kampanje navrgel Danilu Türku, da se v tistem času ni ravno izkazal, so novinarji zagnali vik in krik, kako je napadalen in netakten.
Na koncu je Peterle volitve izgubil proti kandidatu, ki bi ga bila lahko za svojega izbrala tudi desnica, če bi le pohitela. Zelo verjetno bi potem zmagal Gaspari. Lahko trdimo, da je položaj v Sloveniji naklonjen levici. Poglejte samo, če se kdo, ki da kaj nase, upa postaviti v bran Cerkvi, Rožmanu ali domobrancem. Na eni strani pišejo novinarji pritožbe, kako Janša zatira medije, v resnici pa so prav ti prepojeni z levičarskim duhom, zlasti rumeni tisk, in nikogar ne pustijo zraven. Če bi bil Peterle v svojih nastopih odločen zagovornik Janševe vlade, če bi se srčno zavzemal za spravo, katere osnova je zakonsko izenačenje obeh strani, vpletenih v državljansko vojno, s tem seveda izenačenje prizadetih v vojnih zakonih, če bi se odločno udeleževal spominskih svečanosti na protikomunislični strani, bi mu šteli v slabo. Vseeno bi prejel podobno število glasov. Seveda bi bil deležen očitkov, da zato tako malo, ker je bil preveč napadalen. Mi pa bi vseeno čutili z njim in ga vzeli za svojega, pridobil bi si kapital in ostal moralni zmagovalec. Tako pa je pri ocenjevanju volilnega izida jadikoval, da so ga istovetili z Janševo vlado in potisnili v strankarske spore, ki so mu samo škodili, na kar pa je moral računali takoj, ko se je odločil za svoj nastop.