Avtor: Slavko Zupančič

»Bilo je 22. oktobra v Ribnici. Iz zaporov so nas 95 poslali v posebno sobo. Ob devetih zvečer se je pred kasarno ustavil tovorni avto in prvih 10 so nas odpeljali v Jelendol, to je nekako v sredi med Rakitnico in Grčaricami. Sredi gozda so nas spravili iz avtomobila. V globino gozda so odpeljali prvih šest tovarišev. Po nekaj minutah slišimo posamezne strele. Čez 10 minut so odvedli še nas. Ko pridemo bliže, zagledamo velik ogenj in v njegovem svitu veliko izkopano jamo. v njej pa šest mrtvih prijateljev.
Bili smo brez vsakega občutka groze ali strahu. Imeli smo trdno prepričanje: umiramo za Boga in domovino. Prepričani smo bili, da naše žrtve ne bodo zastonj. Čim več nas bodo pobili, tem manj bodo dosegli. Vedeli smo, da komunizem na naših tleh ne bo obstal. Tedaj sta me že dva prijela in me odvezala od skupne vrvi, na katero smo bili vsi navezani. Druga dva sta mi vzela hlače, čevlje, kapo, očala in uro. Stal sem tam v samih spodnjih hlačah in srajci z na hrbtu zvezanimi rokami. Ko so me držali za roke. je rekel eden: »Glej ga no, hudiča, kakšno fino srajco ima!« Odgovoril sem, da je vsa ušiva. On pa, da nič ne de, da se prekuha, pa je dobro. Komandant

Opis slike: Partizani vodijo zvezane vaške stražarje po kočevskih ulicah

je že priganjal. Postavili so me s hrbtom proti jami in dva sta mi zvezala noge. Bali so se, da bi jim še mrtvi ušli. Mitraljez je bil postavljen tako, da je bila cev za dobro ped pred čelom. Zaradi zračnega toka sem zgubil ravnotežje in padel v jamo vznak in mislil, da sem mrtev. Padca in vsega ostalega nisem čutil. Prebudil sem se, še preden je bil ustreljen prvi tovariš za menoj. Prva misel je bila: »Joj, živ!« Začel sem glavo drgniti ob jamo, da bi se bolj zavedal in videl, kje sem ranjen. Nisem bil ranjen. Začutil sem zvezane noge. Vez se je na njih že malo zrahljala, da se mi je posrečilo vsaj noge sprostiti. S kratkim vzdihom sem se zahvalil Materi Božji. Kmalu je počil strel. Moj mrtvi tovariš je padel name s tako silo, da mi je nalomil dve rebri. Zastokal sem. Slišali so me. Premaknil sem se, da sem ležal podolgem v jami v senci ognja. Komaj sem odmaknil noge, že je zaropotala strojnica. Rafal krogel je padel blizu mene. Zahvalil sem se Stvarniku, ker me je že drugič rešil. Zgoraj se je nadaljevalo streljanje. Z razbitimi glavami so padali prijatelji k meni v jamo. Kri je brizgala, da sem ležal v gorki krvi.
Zadnji je bil na vrsti 18-letni fant.
Morilci so se odpravili po drugo skupino. Pri jami sta ostala samo dva, da bi pazila na ogenj in ga zakrila, ker so nemška letala brenčala v zraku.
Eno letalo je priletelo čisto blizu in partizana sta začela metati na ogenj smrekove veje, da sta plamen čisto zadušila. Tedaj je prišel moj trenutek. Vstal sem in šel čez mrtve prijatelje do roba jame in se prevesil ven s pomočjo nog in brade. Ko sem kakih 20 metrov od jame stopil na suho vejo, sta stražarja začela za menoj streljati z dvema strojnicama, vendar me nista zadela. Bežal sem dalje, padal preko skal in posekanih debel, ker zaradi zvezanih rok nisem mogel obdržati ravnotežja. Za pot do bližnje vasi. za katero bi potreboval pol ure, sem rabil šest ur in pol.
Končno sem našel dobre ljudi, ki so me rešili. Devetletni fant mi je prepilil žico na rokah. Bile so tako otekle, da se je žica čisto skrila v mesu. Pri tem bi moj mali rešitelj skoraj omedlel. Ko sem imel roke proste, so mi kot mrtve visele ob telesu. Noge sem imel čisto otekle in prezeble. Ko sem jih v vodi namakal, sem začutil bolečine in zaradi njih omedlel. Ko sem se prebudil iz nezavesti, sem zagledal ljudi, ki so klečali ob meni s prižganimi svečami. Pri teh dobrih ljudeh sem ostal 10 dni. Tretji dan se je pojavila živčna reakcija. Bruhal sem, treslo meje, da so me morali držati«.
(Domoljub. 18. oktobra 1944)