Avtor: Tine Velikonja
Marnovi s Hudej
Italijanski film Salvatore Giuliano se začne tako, da se kamera sprehaja po golem truplu glavnega junaka, ki leži na prosekturni mizi. Ljudje, ki so zbrani okrog mrtvega, skušajo razvozlati uganko: ali je šlo za modernega Robina Hooda ali prevejanega razbojnika. Pripovedujejo zgodbe in gledamo. Obrobne so, vsaka pa se vsaj za hip dotakne jedra. Junaka nam kažejo od daleč in samo za hip kot skrivnostno senco, kot vihrajočo postavo peš ali na konju v temni pelerini. Napoveduje ga značilna mračna melodija kot pri Tretjem človeku. Središčna uganka je množični poboj delavcev in njihovih svojcev ob praznovanju 1. maja. Ti so se povzpeli na pobočje bližnje gore. Zborujejo na širokem sedlu. Od daleč poki avtomatskega orožja, bolj kot prasketanje, od blizu pa nemočni kriki ranjenih in beg prestrašene množice. Ni videti, da gre zares. Vendar, ko se slika umiri, leži na livadi nekaj deset mrtvih in ranjenih. Preiskava ne odkrije krivca. Šele prisotni okrog trupla ugotovijo in spoznajo, da je streljala Giulianova tolpa. Junaka je podkupila mafija, njo pa skorumpirana državna uprava. Na koncu nam pokažejo, kako ga je pred karabinjersko zasedo pripeljal njegov najzvestejši oproda. Dovolj mu je bilo poveljnikove dvojne igre.
Na Salvatora Giuilana sem se spomnil, ko sem prodiral v zgodbo petih bratov s Hudej pri Trebnjem, ki naj bi bili kot domobranci pobiti po koncu vojne. Dobil sem nalogo, naj napišem podobno zgodbo kot za Škuljeve iz Adamovega. S seboj sem prinesel kopije petih izpolnjenih popisnih listov. Napisala in podpisala jih je sestra Marija Pust.
Janez Marn, 16. 10. 1913-1945
Anton Marn, 11. 5. 1915-1945
Franc Marn, 24. 3. 1917-1945
Jože Marn, 26. 8. 1920-1945
Alojzij Marn, 1923-1945
Pripeljem se do hiše sredi vasi, ki je zidana po starem. Vseokrog podirajo in gradijo. Na povabilo gospodinje se usedem za mizo. Kmetica je odločnih potez, nezaupljiva in redkobesedna. Da nima veliko časa, saj čakajo živina in zidarji. Zastavljam rutinska vprašanja. Že kmalu na začetku vprašam, zakaj je šel najstarejši Janez k domobrancem in kje je služil. Prostodušno mi odvrne, da ni bil domobranec, ampak črnorokec. Ko jo ogorčeno zavrnem, da se tako ne govori, se mi na lepem posveti: Janez Marn in črnorokec, saj to je bil vendar Črtomir Mrak, partizanski komandant in poveljnik četniškega odreda.
Kako se je moglo zgoditi, da je teh pet bratov maja leta 1945 bežalo pred partizansko vojsko na Koroško in izginilo? Kako, da Janeza na protikomunistični strani nihče ni maral in ga še vedno ne mara, pa naj gre za nekdanje četnike, domobrance ali politike? Brat Jože, ki sem ga prosil za podatke, mi je zabrusil: »Čemu hočete pisati o Marnu, ko je bilo toliko boljših in sposobnejših. Pri njem nisi nikoli vedel, ali je partizan, domobranec ali četnik.« Ali Florijan Slak:« Njegova skupina je bila zatočišče domobranskih dezerterjev, ker je bilo varno in se niso spuščali v boj s partizani in upali, da jih bodo zavezniki postavili na oblast.« Obenem pa ga je dala nova jugoslovanska oblast že 18. junija 1945 na seznam najbolj zaželenih Slovencev. Tega dne je namreč ambasador kraljeve jugoslovanske vlade (Tito-Šubašič) v Londonu Ljubo Leontič izročil angleškemu zunanjemu ministru vlogo za izročitev generala Rupnika. škofa Rozmana in sedemnajstih drugih, med katerimi je imenovan tudi Marn, Janez, šef teroristične organizacije »Črna roka« (Vestnik, 1981.3,184).
Začetek je bil popolnoma drugačen. Že aprila 1941, prve dni okupacije, se znajde drugi po starosti Tone za zidovi italijanskih zaporov. Zgodaj spomladi leta 1942 gre v partizane najstarejši sin Janez. Aprila istega leta zaprejo še najmlajšega, Lojza. Čez dva dni vržejo fašisti v plamene goreče domačije očeta. Mater in sestro zaprejo, imetje zaplenijo. Maja 1941 je Janez že komandant partizanskega bataljona. V partizane se podasta še Franc in Jože.
Z običajnimi merili o borcih za svobodo na eni in narodnimi izdajalci na drugi ne pridemo nikamor. Na taki osnovi se nam vse zmeša in na koncu ne vemo, s kom je bolj narobe, z noro štorijo ali z nami. Središčna oseba je Janez - Črtomir. O njem so se razpisali Saje v Belogardizmu, Kocbek v svojih dnevnikih. Javoršek v svojih razmišljanjih. Špelič v knjigi Vrnil se bom k očetu, Hudales v knjigi Občina Trebnje v NOB, Grmek v Orlih pod Triglavom, vendar površno in vsak z določenim namenom.
Najstarejši sin s krepkega grunta sredi Dolenjske, kamor zlepa ne zaideš. Saj se spraviš na potovanje od Litije do Čateža, ležeš na Veselo goro pa naprej v Št. Rupert, kjer te očara častitljiva župnijska cerkev, v Trebnjem te je do nedavnega jezil park kiparjev naivcev, ker so se razstavljene figure tepejo s spomenikoma Baragu in umrlim na protikomunistični strani. Pa še farne spominske plošče so bolj podobne poganskemu stebru in na njem s težavo najdeš komaj berljiva imena Marnovih fantov. Če bi potegnil črte med kraji, ki sem jih naštel, bi našel Hudeje nekje v sredini. Slabih dvesto prebivalcev imajo. Dolenjska tu ni več prava dolina, se pa še ni treba pehati po strminah za vsako krpo in ne zadeneš s prvim udarcem motike ob kamen. Na Hudejah so Marinovi, kakor se je reklo pri hiši, gospodovali stoletja. Janez bi bil lahko gospodar, pa so ga raje poslali v Ljubljano študirat za gospoda. Z izpiti na pravni fakulteti je zaostal. Učenja se ni lotil zares. Raje se je zaposlil na glavni pošti v Ljubljani. Menda je delal tudi kot lektor pri Slovenskemu domu.
Janez Grum ga opisuje takole: «Bil je čokat, precej zalit in močan kot medved. Govoril je počasi, pri tem se ni zatikal v govoru, niti ni vanj vlival posebnega ognja.« Janez Gradišnik se ga spominja kot resnega in mirnega fanta, ki se je oglasil le, če je želel povedati kaj tehtnega. Kot študentje ljubljanske univerze in kot Zarjani so bili veliko skupaj. Nič ni kazalo, da se v njem skriva vojaški voditelj. Druščina katoliških študentov je bila zelo pestra. Komunistično orientirani, kot je bil Joža Brilej, so se držali zase. Zbirali so se v krščanskem socialističnem klubu Borba, ki so ga leta 1931 razpustili. Šloje za trdo partijsko jedro. Pravi društvi katoliških študentov sta bili Danica in Zarja. Ko so krščanski socialisti spoznali, da ne morejo obvladati obeh, so se naselili samo v Zarji. Kot je znano, je šel večji del Zarjanov v partizane. Razen redkih izjem so kasneje vsi prestopili v partijo. Med te izjeme bi kot prvega uvrstili ravno Janeza Mama.
Opis slike: Janez Marn na svatbi v Šentjoštu leta 1944
Hočemo pod Nemce
Trebnje so po razpadu Jugoslavije aprila 1941 dosodili Italijanom. Prebivalci so jih pričakali z nezadovoljstvom. Med najbolj glasnimi so bili strojevodja, doma nekje s Štajerske, ki skoraj ni znal slovensko, Tavčar iz Primštala in Ignac Jeršin iz Račjega sela, kmečki sin, ki je nekaj let delal v Nemčiji. Ko se je z drugimi vrnil domov, je pel hvalo tuji deželi kot o raju na zemlji. Tam zasluži vsak delavec za en čevelj na dan, če ima srečo, da dela v vojni industriji, pa za dva. Nezadovoljneži so se zbrali na Mirni, ki je bila v rokah Nemcev in se odpravili v Trebnje, da Italijane preženejo. Lojze Marn, Martinov z Dola, z Marinovimi s Hudej ni v nobeni žlahti, je bil takrat star 11 let:
Vsi smo bili za Nemca. Moj oče posebno, saj je bil vedno ponosen, da je služIl v avstrijski vojski in znal nemško. Ko je šel sprevod mimo, smo tekli gledat. Korakali so kar po glavni cesti. Bilo jih je okrog sto. Na čelu je stopal
Tavčar, po poklicu krojač iz Primštala. Nosil je nemško zastavo s kljukastim križem. Očetu so klicali: «Frence, pojdi z nami!«. »Bom že prišel!« Tudi druge so vabili. Celo teta ga je silila, naj gre. A oče ni bil od muh: «Tole se ne bo dobro končalo. Kaj bodo proti Italijanom brez orožja.« Bili so tako glasni, da se jih je še dolgo slišalo. Z Mirne je pripeljal avto in jih prehitel. V njem so sedeli trebanjski župan Ban, Italijan in Nemec. Skušali so jih zaustaviti, pa se niso dali. Nemec je izstopil in se peš vrnil v Mirno, drugi pa se peljali naprej v Trebnje. V Starem trgu so jih pričakali italijanski vojaki. Sloneli so ob hišnih vogalih z naperjenimi puškami, nekaj se jih je postavilo na cesto.
»Nikamor naprej! Če boste silili, bomo streljali.«
Opozorilo ni zaleglo, kar rinili so proti trgu. V tistem je eden italijanskih vojakov vrgel bombo. Priletela je v zastavonošo Tavčarja in eksplodirala. Raztrgala ga je, da je bil v hipu mrtev. Nekaj je bilo lažje ranjenih. Drugi so se razbežali. Slišali smo neko pokanje s trebanjske strani in vedeli, da streljajo po naših. Potem smo jih videli bežati mimo nas, tudi tiste s Hudejevega.
Marnov Tone je bil zraven. Ni bil otrok, pa ga je vseeno premagal firbec in je sledil procesiji. Bil je med tistimi, ki so jih Italijani polovili. Odpeljali so ga v Trebnje, premestili v ljubljanske zapore, nato na Reko, od tam pa nekam na italijanski škorenj. Sedel je do jeseni leta 1944, se vrnil domov bolj živ kot mrtev. Zaposlil se je v opekarni V Blatih. Spominjajo se ga, kako je vlekel za seboj poškodovano nogo. Zdi se, da ga je brat Janez pobral prav zadnje tedne pred koncem vojne.
Velika nedelja 1942
Kdaj je šel v partizane Janez, ni znano. Vse kaže, da že s prvo skupino krščanski socialistov. Spomladi 1942 je bil med prvimi tamkajšnimi partizani. Taborili so v Drenovcu pod Cirnikom (Hudales, Občina Trebnje v NOB, 162). Bratje, ki so ostali doma, so bili z njimi povezani in zbirali orožje in strelivo. Pri tem so Italijani v začetku aprila zalotili Lojza, ko je hotel z zabojem streliva zbežati od doma proti gozdu. Streljali so za njim in ga ranili. Zaprli so ga in kasneje odpeljali v Alessandrijo, mesto med Torinom in Genovo. V tem oddaljenem mestu je ostal zajetniškirni zidovi tudi po kapitulaciji Italije. Šele leta 1944 je prišlo domov sporočilo, da so ga pripravljeni izpustiti. Treba je ponj, ker je tako slab, da sam ne more na pot. Ponudil se je Marnov sodelavec pri Slovenskem domu Slavko Skoberne. S težavo ga je pripeljal do Benetk, tam pa ga na hitro spravil v bolnišnico. V dveh tednih je prišel toliko k sebi. da je zmogel sam do Ljubljane. Po novem letu 1945 se je pridružil bratu.
Dva dni prej, bilo naj bi na veliki petek, so partizani v bližnji Mali Sevnici pobili Kolenčevo družino: očeta, mater in petnajsdetno hčer. Očeta so sumili, da ovaja Italijanom. Nosil naj bi jim pošto v Trebnje. Ranjen je bil tudi dvajsetletni sin Franc, vendar je preživel. Še zjutraj je beračil po Hudejah in so ga nagnali, naj gre raje delat. Ko je po napadu prišel k sebi, je trdil, da so bili napadalci Marnovi.
Na veliko nedeljo 7. aprila zjutraj so pridrveli na Hudeje Italijani. Spravili so se na Marnove. Zažgali so jim hišo in gospodarsko poslopje. Ker fantov niso našli doma, so se spravili na očeta Ivana in ga ustrelili. Še živega so vrgli v ogenj. Izropali so hlev in živino odpeljali v Italijo. Mater in sestro so odgnali v zapor v Trebnje. Ker je bila družina zelo ugledna, se je glas o okupatorjevem zločinu hitro razširil po Trebanjskem in Mirnski dolini. Za zaprte se dva meseca nihče ni zmenil. Končno je Marija, takrat stara 17 let, zahtevala:« Ali nas ustrelite, ali izpustite! Vsaj izprašajte nas, kako je bilo!« Šele po tistem so ju zaslišali in poklicali Kolenčevega fanta, ki jih je obdolžil. Dokazovali sta, da Marnovi nimajo nič pri tistem poboju. Ko so mu pokazali družinske fotografije, je svojo obtožbo preklical. Spustili so ju. Doma nista imeli kaj iskati, saj je bilo vse uničeno. Usmilil se ju je stric. Ker je bilo premoženje zaplenjeno, svojih polj nista smeli obdelovati. Kolenčev Franc ni imel sreče. Čez eno leto so ga partizani dobili na vlaku, ko se je peljal v Mirno.
Za Franca in Jožefa ne izvemo, kdaj sta odšla v partizane, pač pa najdemo Janeza 9. maja 1942 v Blatnem klancu, gozdu med Mirno in Trebelnim, kot partizana Dolenjskega odreda. Nosi partizansko ime Črtomir Mrak. Imenovanje za poveljnika 1. bataljona. Saje opisuje njegov vzpon, Špelič, kako je v Kompoljah v dobrepoljski dolini sklical zbor, razglasil smrtno obsodbo in dal ustreliti pet fantov, ki so jih zasačili pri kraji. Za Kompolje menijo, da je imel glavno besedo politkomisar Niko Šilih. Kocbek obsoja Marnovo nihanje in neodločnost.
Mrak naj bi bil eden glavnih pogajalcev s Slovensko zavezo in njenimi predstavniki, ko so se dogovarjali za sodelovanje z OF. Aleš Stanovnik naj bi pozimi 1941⁄1942 računal nanj kot na vojaškega poveljnika nekomunistične ilegale. V Dobrepoljah je maja 1942 prišel Janez v stik s kaplanom Lavrihom. Potem je prišlo do nesoglasja s partizanskim vodstvom, ker se je upiral, da bi pobijal politične nasprotnike. Upiral se je tudi, da bi silil v partizane družinske očete. Vse to se je najbolj pokazalo čez dobro leto ob mobilizaciji po kapitulaciji Italije septembra leta 1943. Bil je pravi krščanski socialist in je tako tudi govoril. Okrog njega so začele plesti mrežo neznane sile. Njegovo govorjenje in ravnanje sta pomenila globoko žalitev za partijske duše. Saje v Belogardizmu (570-571) citira priznanje, ki ga je dal na zaslišanju v Kočevju septembra 1943 na Turjaku zajeti četniški poveljnik kaplan Franc Malovrh: »To je bilo po prvem sestanku, ki sem ga imel z vašim pristašem Črtomirom Marnom, ki se je vršil v okolici Trebnjega v gozdu julija meseca (1943), stik pa je posredoval kaplan Jože Kunstelj s Čateža ali Male Loke.« Našteva nadaljna Marnova srečanja z njim, s kaplanom Ivanom Lavrihom, Jožetom Kunstljem in celo dr. Šmajdom ter pripravljanje sporazuma med krščanskimi socialisti v partizanih in somišljeniki na protikomunistični strani. Vse to so seveda komunisti ocenili kot napore za razbitje OF, kar prostodušno opisuje Hudales (Občina Trebnje v NOB, 533-534): »Marnu so zamerili, ker je gledal zviška in trdovratno uveljavljal svoja mnenja in sodbe. Začutili so, kako hoče postati ljudski voditelj. Tudi s tamkajšnjim kaplanom se je pogosto družil… Po Kidričevem povelju so ga konec septembra 1943 aretirali in zaprli v ribniške sodnijske zapore. Dolžili so ga, da se je povezoval s četniki. Predvsem ga je bremenil na Turjaku ujeti kaplan Franc Malovrh. Marn je vse zanikal. Na umiku ob nemški ofenzivi oktobra 1943 je bil z drugimi ujetniki odveden v hribe nad Ribnico, od koder je pobegnil… Nekaj časa se je skrival v domačem kraju, nato pa zbežal v Ljubljano.«
Vojak od glave do pet
Grčarice so spravile slovensko četništvo na kolena. Marn je spadal med tiste, ki so ga na neki način obudili. Zbral je begunce iz trebanjskega in dobrepoljskega konca. Bili so samosvoji in bolj razbojniška tolpa kot vojaki. Božo Repe v knjigi Mimo odprtin vrat objavlja kopijo Marnovega poziva prebivalcem, naj se pridružijo Četnikom. Izdal ga je leta 1944, preden je bila ustanovljena Prezljeva četniška ilegala. Potem se je javil četniškemu štabu in njegovi tolovaji so postali Dolenjski odred kraljeve vojske. Že 1. marca 1944 so jih na Orlah napadli Nemci in jih razgnali. Poveljnika takrat ni bilo zraven. Hitro je povezal ostanke in se umaknil v domače kraje. Če je postalo vroče, je imel vedno možnost, da se umakne čez nekdanjo italijansko-nemško mejo, ki je ostala kljub kapitulaciji Italije, na severno stran. Pri tem pa je ohranil svojo bazo v mlinih pod Pancami in Javorom in se vešče gibal med tema področjema. Pavle Borštnik piše, da se je Marn držal Trebnjega kot otrok materine kikle. Gibal se je na tem področju južno od italijansko-nemške meje, čeprav so imele tam domicil najbolj bojevite partizanske brigade.
Leta 1944 je že nosil v žepu pismo, ki mu ga je izdalo nemško poveljstvo za boj proti banditom v Ljubljani, v katerem mu je bila zagotovljena varnost pred Nemci. Še danes se ne ve, kako si je pridobil tako zaupanje. Morda s svojo zgodbo, kako so ga imeli v pesti komunisti.
1. aprila leta 1944 je na Metnaju nad Stično njegov odred napadla elitna enota VDV. Napad so odbili. Eden od četnikov je obležal mrtev. Marn pa je dobil strel skoz stegno. V Zborniku dokumentov piše, da so imeli partizani tri mrtve in tri smrtno ranjene. Zaradi Marnove rane se je ves odred vrnil na Orle.
Črnorokec Marn
Kar se tiče Črne roke, mu pripisujejo vodstvo po krivici. Približno se ve, kdo je imel največ pri tem, predvsem četniška trojka dr. Bano in še dva. Ni šlo za hierarhično urejeno organizacijo, ampak za delovanje mimo sodnih oblasti in mimo gestapa, ki je pogosto, kot smo že omenili, raje sodeloval s partizani kot s četniki ali domobranci. Marn je bil proti pobijanju brez potrebe. Glede tega ga v Listini celo Kocbek zagovarja. Zato ni presenetljivo, da je seznam ljudi, ki naj bi jih pobili njegovi, zelo kratek. Domačini vedo, da so ubili samo Ržekovega Miha iz Medvedjega sela. O tem ve povedati Martinov z Dola, Lojz Marn:
Kar sredi dneva so prišli. Samo dva, drugi pa so čakali v gozdu nad vasjo. »Škaf vina boste dali, pa dva hlebca kruha! Ti fant pa pojdi zraven, če hočeš, da boš škaf nazaj vzel!« Šel sem z njima v hosto. Tam jih bilo okrog sto, samih domačinov. Vse je mrgolelo. Počakal sem, da so popili. Plačali niso nič. Še dobro, da so nas drugače pustili pri miru. Od tam so šli čez Lanšprež do Medvedjega sela, kjer so ubili Miho. Bil je terenec in je skušal zbežati. Ni bil sam, a drugi so ušli. Vedeli so zanje, obkolili so vas in udarili.
Opis slike: Mirna na Dolenjskem
Res pa je, da se Marn naziva črnorokec ni branil, ampak ga celo spodbujal. Rad se je pojavljal na črnem konju, odet s temno pelerino, v spremstvu Draga Prijatelja ali drugih oprod v enaki opremi. Kot huda ura so se pokazali in izginili v galopu.
Marn je sodeloval tudi pri Črnih bukvah. Zanimivo je, kako še danes nasprotna stran napada to knjigo, ki je presenetljivo verodostojna, čeprav je izšla v vojnem času in so pisci naleteli na skoraj nepremostljive težave. Še danes nam je zakladnica resničnih in natančnih podatkov in nekaj čisto drugega, kot knjige piscev zgodovine NOB. Ne more seveda skriti, v kakšnem času je izšla in v kakšne namene je bila napisana. Nekaj domnev v njej je netočnih, kot tista, da je Kocbek vstopil v partijo. Ima pa knjiga prav, da je večina krščanskih socialistov prestopila vanjo.
Kot četnik je bil od vsega začetka povezan z Nemci
Ko so se Nemci leta 1944 zadnjo nedeljo v maju srečali na Šentjoštu nad Horjulom z Marnovo skupino, je potegnil iz žepa skrivnostno pismo in sovražnosti je bilo konec. Vsem je odleglo, zlasti Nemcem. Eden od njih se je takole izrazil: »Ein lustiger Wiener geht nie unter!«
Ob napadu XVIII. divizije na Kriško vas 21. junija 1944 je bil s svojimi na Polici. Namesto da bi skušal obkoljenim pomagati, se je z vso skupino brez strela umaknil proti Ljubljani in obstal na Orlah. Opravičujejo ga, da so bili med 400 borci 15. partizanske brigade, ki so napadali, tudi partizani nekdanjega 1. bataljona Dolenjskega partizanskega odreda. Ravno tem pa je, ko je bil še partizan, poveljeval.
Ernest Hirschegger opisuje, kako je prišel poleti 1944 med četnike Gorenjskega odreda in kako je v družbi s Pirihom in Habičem srečal Slavka Skoberneta, časnikarja iz ožjega Rupnikovega kroga, ki se je z dvema Nemcema pripeljal v Reko pri Lipoglavu. Za Marna so pripeljali zaboje z municijo, morda tudi pištole. Morda gre za isto zgodbo, ki jo pripvedujejo druge priče: avgusta leta 1944 je nemški oklepni avtomobil pripeljal v Podlipoglav proviant. Podobno se je zgodilo v jeseni istega leta na klancu pred Šentjoštom, ko mu je oklepno vozilo pripeljalo cigarete, zdravila in medicinski material, niso pa videli, da bi bila vmes orožje ali strelivo.
Svojo igro je ponovil v jeseni istega leta ob partizanskem napadu na Zalog in Lahovče. Ta zgodba je sicer velikokrat napisana, kljub temu pa zasluži, da se je spomnimo. Gorenjski četniški odred se je odpravil na Gorenjsko, malo zaradi propagande, računal pa je tudi, da bi ostal. Kaj je iskal tam Marn s svojimi Dolenjci? Ko bi moral namreč pomagati, je stisnil rep med noge. Domnevajo, da je šel zraven za nadzor po naročilu Nemcev. Zbrali so se 1. oktobra 1944 v Gaberju pod Toškim Čelom. Obema odredoma je poveljeval major Mirko Bitenc. Šli so čez Katarino in se spustili do Save. Tam jim je Marn prišel prav, saj se je hitro dogovoril z Nemci za varen prehod. Enkrat ali dvakrat so med potjo prenočili in se 4. oktobra zvečer znašli v Zalogu pod Krvavcem. Večja skupina, kakih trideset, se je utaborila na robu gozda, devet pa se jih je zadržalo v vaški gostilni zraven cerkve. Naneslo je, da se je ravno tistega večera spustila z Menine planine Šlandrova brigada z namenom, da uniči domobransko postojanko v Lahovčah. Med potjo se je nekaj partizanov ustavilo v isti gostilni in naletelo na neznane vojake. Streli in po eden mrtev na vsaki strani. Partizani so hišo obkolili. Ker z direktnim napadom ni šlo, so jo sklenili vreči v zrak. Zaminirali so jo in ob štirih zjutraj je počilo. Ruševine so pod seboj pokopale večino naključnih stanovalcev, med njimi tudi poveljnika Gorenjskega odreda stotnika Franca Jerebiča in kurata Lojzeta Duhovnika. Rešila sta se samo Franc Grmek in Jerebičev sin Franc, ki je bil takrat zunaj.
Zvečer po prihodu v Zalog se je Dolenjski odred pomaknil proti Mengšu. Kaže, da niso vedeli, da hodijo mimo partizanskih zased, morali pa so kasneje izvedeti, da je blizu partizanska brigada in da se nekaj dogaja, saj se je streljanje slišalo daleč naokoli.
Polovica partizanskega bataljona je namreč tisto noč med deseto in enajsto uro zvečer obkolila Lahovče. v katerih je bila šibka domobranska posadka. V sami postojanki sta bila tedaj slučajno dva četnika, oba dezerterja iz nemške vojske: Vinko Novak, podnarednik v nemški vojski, in Štefan Jeretina, kaplar. Prišla sta z vzhodne fronte in bila izkušena v vsem. Neustrašeno sta vodila obrambo. Kljub temu se je obkoljenim že slabo pisalo, kajti zmanjkovalo jim je streliva. Takrat pa so od zunaj napadli četniki Gorenjskega odreda, ki sta jih vodila Bitenc in poročnik Janez Borštnar. Čeprav jih je bilo desetkrat manj kot partizanov, je bilo presenečenje popolno. Napadeni niso vedeli, kdo je ta drugi, kako močan je in od kod seje vzel. Presodili so, da postaja nevarno in se po stari navadi umaknili. Četniki niso utrpeli izgub, pač pa je naslednje jutro kar nekaj partizanov ležalo po travnikih in njivah okrog vasi. Edini četniški ranjenec je bil Borštnar, ki ga je zadelo v peto. Zanimivo je, da so ga prepeljali v Ljubljano in tam ga je oskrbel dr. Oto Baje, čeprav je vedel, koga ima v rokah.
Kljub temu, da Marn ni prišel na pomoč, saj ni poslal niti izvidnice, da bi odkrila, kaj se dogaja, se je, ko se je vrnil na Dolenjsko, pritoževal pri četniškem štabu čez Bitenca, češ da ni sposoben za vodstvo. Tak je bil.
Florijan Slak trdi, da ne ve o Marnu povedati nič dobrega.«Vem le to, da se je njegov vod vedno zadrževal v bližini domobranskih postojank. Ko je bila 22. četa, ki ji je poveljeval Franjo Mejač, od decembra 1944 do marca 1945 v Velikem Gabru, je bil njegov odred na drugi strani reke Temenice v Zubini in ga je večkrat obiskoval nemški hauptman v oklepnem avtomobilu, mogoče mu je vozil tudi kako hrano. V borbe niso nič hodili in smo jih domobranci kar malo sovražili.«
Nemški strah pred varšavskim uporom
Januarja leta 1945 sta bila dva nemška napada na četnike. Ti so se takrat gibali in prezimovali v vaseh vzhodno od Police. Zjutraj 2. januarja je bil prvi napad. Podrobno je opisan v zgodbi o rešenih letalcih. Spomnili bi vas samo na zajete četnike Soškega odreda, kako so jih na Polici brezbrižno opazovali Marnovi vojaki. Tudi ob drugem nemškem napadu se Marnovih ni nihče dotaknil.
Zakaj taka ihta Nemcev? Ob zasliševanju Kneza, glavnega blagajnika OF, so bili izvedeli, da je dospel v Belo Krajino minister Snoj z namenom, da domobrance odtrga od Nemcev in jih poveže s partizani. Partizanskemu vodstvu kaj takega ni padlo na um, zato so Snoja držali na kratko in mu niso pustili, da bi šel v Ljubljano. Pač pa so poslali k škofu Rožmanu, h Gosarju in k zastopniku liberalcev dekana Ilca. Nemci so imeli pred očmi Varšavski upor in mora, da bi se kaj takega lahko ponovilo tudi v Sloveniji, jim je kvarila spanec.
Že v zgodbi o domobranskem uporu (Zaveza 1995,18⁄22) smo omenili, da se je v tem času gestapo ukvarjal izključno s protikomunističnim taborom, zalezoval in zapiral njegove pripadnike, obenem pa se večkrat dogovarjal s partizani, saj so bili gestapovci dobro poučeni, kakšen je mednarodni položaj in kdo bo zmagovalec. O tem imamo zgodbo Martina Krannerja, ki je vodil obveščevalce v Grosupljem, in Franca Erpiča, ki je organiziral gorenjsko domobranstvo. Dokler so imeli v skupini gestapovca, je vsaka akcija proti partizanom propadla. Tudi če so dobili v roke še tako zagrizenega terenca ali aktivista in ga izročili Nemcem, je bil po sumljivih intervencijah izpuščen. Ravno zato sta začela domobranska obveščevalna služba in policija delati po svoje. Pri tem mislim na pobijanje terencev in aktivistov OF v prvi polovici leta 1944.
Nemci so imeli domobrance za nevarnejše kot četnike. A spravili pa so se tudi na četnike. Ujete četnike Soškega odreda so imeli zaprte v zaporih na Miklošičevi cesti. Zanje je posredoval vojvoda Djujić, poveljnik Dinarske četniške divizije. General Prezelj se je sredi februarja z Notranjskim odredom odpravil na Zaplano in tam pričakal izpuščene četnike Soškega odreda. Na neki način se je dogovoril z Nemci za premirje. Marca so odšli čez staro italijansko mejo proti Postojni. Roko nad Primorsko je držal Olaf Globočnik (Globot-schnigg) in ne Erwin Rösener in Nemci pod njegovim poveljstvom niso bili tako nevarni. Prezelj se je s svojo skupino pridružil drugim, ki so bile takrat na Postojnskem in Vipavskem. Največja enota je bila Srbski prostovoljski korpus, katerega jedro so bili ljotičevci. Vseh vojakov je bilo tam 15 000 do 20 000.
Usodna odločitev
Marn pa je zapustil Polico in odšel domov. Nazadnje so se namestili na Rožnem Vrhu nad Štefanom. Jože Sladic, poveljnik 35. domobranske čete, ki je takrat spadala v Novomeški udarni bataljon, piše, kako so prišli k njemu v Tržišče po orožje in strelivo. Niso jim ga dali: »Vzemite si ga sami pri partizanih, kot smo ga mi. V Beli krajini ga imate dovolj,«
Lojze Marn ve povedati, kako se je skupina preživljala:
»Tako kot partizani. Jemali so in nič plačali. V soboto pred cvetno nedeljo, torej 24. marca 1945, so prišli in nam vzeli kravo. Doma smo bili oče, mama in jaz. Brata smo imeli v partizanih. Poznali smo jih, saj so bili domačini, med njimi Žagarjev Polde z Ripovca in Podiškov Ivan s Ponikev. »Kravo bomo kupili.« »Nimamo naprodaj.« »Ja, bomo vzeli, zato ker imate partizana!« »Saj ni šel sam, saj so ga vzeli.« »Jutri bo cvetna nedelja. Kaj mislite, da bom krompir jedel!« Vzeli so najboljšo kravo, luštno. Drugi naši so bili v gozdu. Ko so prišli domov, smo povedali, kaj se je zgodilo. Teta se je šla priložit na Hudeje k Marinovim.
Z Janezovo mamo sta bili hudo prijateljski. Mama se je začudila: »O ti hudoba ti! Ko bo prišel pob domu, ga bom že okregala.« Ko je Janez izvedel, mu je bilo žal. »Zakaj ni eden gor prišel, pa bi nazaj kravo dobil.«
Naprej pripoveduje:
Dolenjski odred se je zadnji teden preselil na Veselo Goro, od tam pa se skupaj z novomeškimi domobranci odpravil proti Zidanemu Mostu. V Radečah se je trlo vojske. Poveljnik je prijahal in sklical zbor: «Fantje, z nami je konec. Domov, pa ne po cesti, ampak po hosti, kateri če priti živ.« Sosed Lojz Gospodarič mi je pravil o tem. Leta 1944 se je naveličal partizanščine in sklenil ostati doma. A tile črnorokci ga niso pustili pri miru. Kar naprej je moral bežati pred njimi in se skrivati. Dva meseca pred koncem so ga zlomili in se jim je pridružil. Niso mu zaupali. So se že menili, da bi ga počili, ko bi šel na patrolo. Poveljnik je odločil, da ostane v taborišču in na straži. Lojz je čez teden dni prišel k nam. Kot bi videli drugega človeka. Urejen in glasen: «S partizani je konec. Naša vojska prihaja iz Beograda.« Ko se je pretihotapil iz Radeč, se je skrival, kasneje so ga zaprli, vendar je preživel. Do smrti se je jezil, kako lepo partizansko pokojnino bi imel, če bi zdržal še tista dva meseca doma. Bi si že kaj izmislil, zakaj je zapustil brigado.
Črtomir se je z majhno skupino svojih vojakov pridružil domobrancem, med katerimi sta bila tudi kapetan Stamenkovič in Maks Šah. Prebili so se na Koroško. Vodil jih je domobranski narednik Štefanič. On je bil tisti, ki je skupino popeljal mimo vseh zased čez hribe in doline goratega dela zahodne Štajerske. Vsaj četniki Dolenjskega odreda bi šli lahko lažjo in bolj zanesljivo pot. Aprila je bila namreč poslana patrola k štabu v Postojni. Prišla je do Št. Vida (Podnanosa). od tam pa se vrnila.
V Vetrinju se je s svojimi utaboril na bregu pod glavno cesto Celovec-Ljubelj. Samozavestno je izjavil Janezu Grumu: »Nisem sprejel Krenerjeve komande in zahteve, da bi spadal pod njega, ampak smo se pri Angležih javili kot slovenski četniki. « Domišljal si je, da ga bodo zavezniki sprejeli z odprtimi rokami. Ni mogel vedeti za kupčijo med britanskim 5. korpusom in partizani, podpisano 19. maja. Prvi štirje členi obravnavajo umik partizanske vojske s Koroške, peti pa vračanje jugoslovanskih državljanov, ki so se borili v uniformi z Nemci. Končuje se z zloveščimi besedami »vključno s četniki«. Videti je, da so Angleži na zahtevo partizanskih pogajalcev sklenili, da se ne bodo več ubadali z razlikovanjem, kdo je bil pri četnikih in kdo pri drugih protikomunističnih formacijah, in se bodo znebili vseh. Partizani so se 21. maja umaknili s Koroškega, obenem pa svojim vojakom dopovedovali, da tako zahtevajo zavezniki. Že 18. maja, torej dan pred podpisom pogodbe med Angleži in partizani, je šel iz Vetrinja prvi transport Hrvatov, čez nekaj dni, 24. in 25. maja pa vojaki srbske narodnosti. Angleži so kar na pamet priznali, da so vrnili iz vetrinja 26 000 ljudi, čeprav jih niso šteli. Od tega je bilo 3 000 vojakov Srbskega prostovoljskega korpusa, 11-tisoč Hrvatov in 12-tisoč Slovencev, od tega tisoč civilistov in 11-tisoč domobrancev.
Pri Srbih je šlo za elitno vojsko in večini ni poznano, kako se je znašla na Koroškem. Bila je že na varnem v Šempetru na Krasu, današnji Pivki. Potem pa so jih 10. aprila 1945 pod poveljstvom podpolkovnika Tataloviča, načelnika Damjanovičevega štaba, poslali na Kolpo. Šli naj bi na pomoč črnogorskim četnikom, ki so se prebijali proti Zagrebu, v resnici pa so jih Nemci izkoristili za okrepitev obrambne črte na Kolpi. Srbska vojska je potem z drugimi enotami zadrževala partizane do Ljubljane in se umaknila čez Ljubelj. V Vetrinju so bili v tesni zvezi z našimi. Tataloviča sta obiskovala major Vuk Rupnik in kapetan Ivan Drčar, ne pa Krener.
Znana je zgodba, kako so v vetrinju opazili Marna na vzpetini nad poljem in je nekdo pokazal z roko proti šotorom in rekel: «Tamle so pa tisti črnorokci!«
Marnova skupina, ki se je prebila na Koroško, je štela dvajset do trideset mož, drugi so ostali doma in se poskrili. Janez Grum je povedal »V Vetrinju niso bili več kot dva dni. Nazaj so šli že v nedeljo 27. maja skupaj z Melaherjevimi četniki, skupaj s Škofovo tehnično četo in Šturmovo domobransko policijo.« Verjetno so se vrinili v transport, ker so se hoteli čimprej pridružiti četniški glavnini, ki se je umaknila skozi Ljubljanska vrata in Vipavsko dolino v Furlanijo. Za njimi se je izgubila vsaka sled. Odtod skrivnostne zgodbe o tem, da sta Janez Marn in njegova desna roka Drago Prijatelj ostala živa. Pobiti so bili vsi Marnovi fantje, celo Tone in Lojz, ki sta bila pri četnikih samo kratek čas. S tem, da komunisti niso potrpeli in so se spravili na poveljnika ter ga potolkli do smrti, kot pripovedujejo in je verjetno, jim je ušla iz rok redka priložnost, da bi uprizorili proti njemu sodno predstavo s pomenljivim nazivom »Od komandanta bataljona do narodnega izdajalca!«
Doma so jih čakali dvanajst let
Po vojni sta prevzeli kmetijo mati in hči. Domače komuniste je sicer mikalo, da bi pobrali vsaj zemljo. Zmagala je zdrava pamet. Prehuda bi bila: Italijani so ubili gospodarja in požgali domačijo, zdaj pa zaplemba. Marija je čakala, da se vrne vsaj eden od bratov, da bi prevzel posestvo. Upanje ni bilo brez osnove. Nekateri, ki so bežali na Koroško, so se pojavili po nekaj letih z zgodbami, kako so tista leta životarili po taboriščih v Italiji ali Avstriji. Omenil sem, kako ga je 18. junija 1945 zahtevala država, čeprav ga je komunistična oblast že tri tedne prej dobila v roke in se je njegovo telo v neznanem breznu komaj ohladilo. Tudi kasneje nova oblast ni vedela, da ga je imela v rokah in je zato poizvedovala po njem. Zato splošno prepričanje, da je živ. Ženski sta vsa tista leta pogledovali proti vratom in zrli skozi okna, ponoči pa vlekli na ušesa, če bo potrkalo. Za takratne razmere bogato dedinjo so oblegali snubci, pa se ni mogla odločiti. Poročila se je šele po dvanajstih letih čakanja s precej mlajšim. Rodila je štiri otroke. Razširili so hlev. Ni dovolj petintrideset glav živine, kolikor je imajo sedaj. Imeli jih bodo sedemdeset. Vse računalniško vodeno, vse po ceveh in v hladilnik. Odločna je: »Gremo v Evropo, po starem ne bo šlo!« Na mrtve brate misli pogosto, a o njih nerada govori. Tiho je bila prej in tako naj ostane.
Salvatore ali Grigorij?
Kaj bi lahko rekli za konec? Marnu je uspelo na ozemlju, ki je veljalo za partizansko, preživeti nevarne čase. Njegova skupina, ki si je sicer nadela naziv, da je kraljeva jugoslovanska vojska, je živela in delovala razbojniško, ropala hrano in denar, si čistila področje svojega bivanja in živela od danes do jutri. Ni pojasnjeno, zakaj tak kredit pri Nemcih. Marnu so zaupali bolj kot domobrancem. Zanj se niso bali, da bi jim skočil v hrbet. V boj se je spustil samo, če je bil prisiljen. Tako ni prišel na pomoč obkoljenim v Zalogu in Lahovčah, umaknil se je tudi s področja Višnje Gore, ko je bila napadena Kriška vas. Ali pa slika januarja leta 1945, ko Nemci ženejo zajete četnike Soškega odreda skozi Polico, na hišnih vratih pa brezbrižno slonijo Marnovi četniki. Hotel je preživeti, hotel je rešiti tudi ljudi, ki jim je poveljeval, pri tem pa mu za druge ni bilo mar. Kako neomajno so mu zaupali njegovi, je dokaz njegova patrola, ki je bila malo pred koncem vojne že v Vipavski dolini, pa zaradi zvestobe tako rekoč pobegnila k njemu nazaj in s tem v smrt. Konec pove vse. Angleška prevara in izdaja je bila v takem nasprotju z mednarodnimi listinami in ustaljeno navado, da se nanjo ni moglo računati. Bila je kot stoletna voda, kot padec meteorja pred milijoni let. Črtomir je bil junak, ki si ga ne moremo jemati za zgled, človek, ki je izbiral najlažje rešitve in se mu je kot vojaku posrečilo prebroditi nevarna vojna leta. Vseeno pa je kot v grških tragedijah viselo nad njim prekletstvo, ki se ga ni zavedal. Šele nekaj dni je minilo, odkar se je prebil do Vetrinja. Vse hudo je bilo za njim. Lahko bi zamudil ali pa počakal, da se njegovi fantje uredijo in spočijejo, pa ga je neustavljivo gnalo k njegovim v Italijo. In če gledamo na Črtomira v tej luči, se nam dozdeva, da bi ga še najbolj lahko primerjali z Grigorijem v Solohovem romanu Tihi Don. Upoštevati moramo, da je roman izšel v Sovjetski zvezi nekaj let po zmagi oktobrske revolucije. Slovenci takega romana, ki bi se zgledoval po Tolstojevi Vojni in miru, nimamo, čeprav so se ga mnogi lotili, med drugimi Vladimir Kavčič, Miško Kranjec in Tone Svetina. Spodletelo jim je in tudi vemo, zakaj. V Tihem Donu se mladi kozak Grigorij znajde sredi državljanske vojne na donskem področju. Z vsemi žavbami je namazan, posrečijo se mu najbolj brezupni podvigi in včasih pozabi, za koga se bori. Čeprav deluje na belogardistični strani, tako pisatelj kot bralci srčno navijamo zanj in trepetamo za njegovo življenje. Ko ga na koncu ob nepomembni epizodi zaradi nepazljivosti izgubi, nam je vsem hudo in nam roman ni več tako všeč. V ameriških filmih tak konec ne bi bil dopusten. A življenje ni poceni zgodba. Kot smo žalovali za Grigorijem, žalujemo tudi za Črtomirom in njegovimi štirimi brati.