Avtor: Ivanka Kozlevčar

V ta sklop so zajeta pisma iz Javornikovega tržaškega obdobja, tako smo preskočili pisma iz rimskega obdobja, ki je trajalo od poletja 1946 nekako do konca 1947. Prvo pismo iz Rima bratoma Šerko ima datum 20. 7. 1946, zadnje pa 25. 8. 1947. Rimska pisma izražajo negotovost, kaj se bo zgodilo z begunci, poročajo tudi že o organiziranem preseljevanju zlasti v Argentino in polna so nejevolje nad slovenskimi voditelji, ki da malo ali nič ne storijo za slovensko samostojnost in da se zlasti Miha Krek oklepa jugoslovanstva in se distancira od domobranstva, Javornik je v Rimu imel službo nekakšnega redarja ali čuvaja v okviru pomožnih enot zavezniške vojske, ker pa teh po uveljavitvi mirovne pogodbe niso več potrebovali, je izgubil službo. Bal se je tudi, da bi ga vrnili v Jugoslavijo, ker je obstajal seznam oseb, ki jim je to grozilo, zato se je želel kam umakniti in je šel k Šerkovim v Pallanzo ob Lago Maggiore, nato na Tirolsko in končno po posredovanju prijateljev, zlasti Šerkovega bratranca Edvarda /Pogačnika/, v Trst. Trst mu je s tedaj še neurejenim statusom prišel prav in počutil se je kolikor toliko varno.
V Trstu je sprva mislil, da bo urejeval list Domovina, glasilo Slovenske demokratske zveze, v katerega je v začetku tudi veliko pisal vendar s tem ni bilo nič. Zaradi znanja jezikov je dobil službo pri zavezniški upravi, ki ga je dala na razpolago radiu. Bil je blizu domovine in na voljo je imel tuje časopisje, tako da je lahko pisal aktualne politične komentarje za radio, ki so jih z zanimanjem poslušali tudi v Sloveniji Političnemu dogajanju ob resoluciji Informbiroja, priključitvi Trsta Italiji in madžarski vstaji je posvetil mnogo prostora tudi v svojih pismih. Pisma, ki so jih dobivali izseljenci v Argentini so pogosto krožila med njimi ali pa se brala vsaj v odlomkih pri njiliovih srečanjih, zlasti ob nedeljah po maši. Vsak glas iz domovine, tako o domačih ljudeh in seveda tudi o političnih razmerah, so željno poslušali. Kljub temu da so si organizirali svoje skupnosti s šolami, cerkvami in družabnimi prostori in si tudi našli vsak svoj prostor pod argentinskim soncem, so vendarle v mislih še živeli doma. Še v devetdesetih letih mi je Jože Ziherl v Buenos Afresu rekel: »Ko zvečer molim in obsedim sam, se moje misli ne mudijo pri mojih otrocih ampak potujejo po Polici od hiše do hiše in se ustavljajo pri ljudeh, ki še živijo ali pa jih ni več, in pri vsem, kar smo skupnega doživeli. Nikoli ne bi mogel izraziti bolečine, da nisem mogel biti ob zadnji uri pri svojih starših in jih spremiti k zadnjemu počitku. Če ne bi imeli tukaj te svoje cerkvice in srečevanj, bi zboleli od domotožja.« In vendar je bil to mož, ki je bil že od otroštva navajen težkega življenja. Z bolečino so čakali da se bo v domovini kaj spremenilo in se jim bo odprla. Iz vsega tega lahko razumemo, da Javornikova pisma niso bila le privatne narave, ampak so zlasti politične komentarje neposredno prebirali tudi drugi ali pa so jim bili kako drugače posredovani. Pisma so zanimiva tudi zaradi prikazovanja razmer v Trstu, kjer zaradi političnih delitev ni prišlo do enotnega nastopa Slovencev in je bilo zamujenih več ugodnih priložnosti. Nad ljudmi je prežala Ozna, ki si je na različne načine prizadevala zaplesti ljudi v svoje mreže in jih s tem zlomiti.
Poleg pisanja političnih komentarjev je za radio tudi mnogo prevajal in prirejal druga besedila pa tudi pisal izvirne prispevke, tako da mu ni ostalo dosti časa za večja izvirna dela. Pisal je krajše stvari v Mladiko in Meddobje in si delal načrte, ki pa jih zaradi prezaposlenosti ni mogel uresničiti. Ob odhodu iz Trsta je imel, kakor sam pravi, dva zaboja različnih besedil, v glavnem za radio, za katera tudi v Ameriki ni imel časa, da bi kaj naredil iz njih. Za sedemdesetletnico mu je uspelo pripraviti le novo razširjeno izdajo knjige Pero in čas.
Po priključitvi Trsta Italiji in prenehanju zavezniške uprave je izgubil službo, pri radiu je delal le še pogodbeno, vendar mu dela in zaslužka ni manjkalo, ni pa imel časa za lastno ustvarjaiye.Tako se zgodilo tudi mnogim drugim, ki niso imeli urejenega državljanstva in so morali začeti razmišljati o zaposlitvi drugod. V tem času je k njemu prišla iz Slovenije po spletu okoliščin žena z otroki, tako da si je po dolgem času zopet uredil dom. Rad bi ostal blizu Slovenije ali vsaj v Evropi vendar kaže, da to ni bilo mogoče, zato je odšel v emigracijo v ZDA. Ustalil se je v Washingtonu, kjer je imel zahtevno službo prevajalca in vodiča funkcionarjev iz Slovenije in Jugoslavije. Na potovanjih z njimi si je naredil 15 knjig zapiskov, kot sam pravi v pismih iz Washingtona, ki pa jih tudi ni mogel nikoli uporabiti. Leta 1974 je šel v pokoj, čez dve leti pa je že zbolel za rakom. Po prvi operaciji je dobro okreval, nekdanje energije pa zaradi bolezni, pa tudi starosti ni imel več. Neizmerno garanje ga je utrudilo.
Prvo Javornikovo pismo iz Trsta ima datum 23. julij 1948. zadnje pa 30. junij 1958. Pisana so na tankem kopirnem papirju, ime na koncu je v rokopisu. To kaže na to, da je tipkal v več izvodih in da si je kopije verjetno shranil. Tem pismom je priključeno tudi pismo iz Washingtona, napisano Edvardu Pogačniku, ki nekoliko osvetljuje njegove začetne težave in delo v Ameriki pa tudi družinske razmere, zlasti hčerino bolezen.
Šerkovi so se izselili v Južno Ameriko, v Argentino. Franci se je kot inženir kemije zaposlil v Paragvaju in najel v Puerto Pinscu hišico za mater, da bi kaj prislužil za njihov skupni cilj: nov lesni obrat, s katerim bi nadaljevali svojo družinsko tradicijo. Temu so posvetili vse svoje moči. Njihov znanec Sotelšek je imel strica v Salti in Franci je upal, da mu bo ugladil pot do žage. Začel je v Estanciji Vieji 200 km od Salte, pri čemer mu je največ pomagal Mihelič iz Slovenj Gradca, v Salti pa si je kasneje kupil skromen dom, v katerem je kasneje v glavnem prebivala mati, ko sta s Francijem prišla k Danielu. Oba brata pa sta večino časa živela daleč stran v gozdu na skavtski način, kot je poročal Franci konec tedna pa posvečala materi.
V teh garaških letih nista imela ne časa in skoraj ne možnosti, da bi si uredila družinsko življenje. Ko je kazalo, da njihovo podjetje že trdno stoji in bi si lahko malo oddahnila, je prišla bolezen in januarja 1978 je umrl Franci za rakom. Daniel je ostal sam z vso odgovornostjo za podjetje in skrbjo za ostarelo in bolno mater, ki je tudi kmalu po tem umrla.
V pismih Šerkovih se nam kaže podoba slovenske podjetniške družine, ki si je z lastnim delom iz ljubezni do svoje dejavnosti in notranje potrebe po ustvarjanju prizadevala v skoraj nemogočih razmerah ustvariti to, kar ji je bilo v domovini krivično odvzeto. Ob tem so si vzeli vendarle še čas za kvalitetne knjige, razmišljanje in prisrčne medsebojne odnose. Zavedali so se na primer Javornikove ustvarjalnosti in potrebe, da nekdo o vsem tem dogajanju tudi kaj kvalitetnega napiše. Svojega daru za pisanje zaradi drugega dela nista mogla razviti, čeprav ga njihova pisma kažejo. Nehote človek pomisli kako bi v domovini tedaj in zmeraj potrebovali take ustvarjalne ljudi in kako pomembno bi bilo, da bi take osveščene družine ohranili. Revolucija jim ni vzela samo premoženja, saj bi se zaradi svoje ustvarjalnosti vsak lahko preživljal, pač pa jih je izruvala iz zemlje in sredine, v kateri so trdno rasli in ohranjali družinsko izročilo. Zaradi posebnih okoliščin si tudi niso mogli ustvariti družin.
S tem zaključujemo objavljanje dopisovanja med Javornikom in Šerkovimi ker je njihovo dopisovanje v Javornikovem washingtonskem obdobju v glavnem zajeto že v prvem sklopu objavljenih pisem. Našim bralcem so pisma razkrivala njihovo življenje in delo, misel in trud za lastno eksistenco, pa tudi za usodo Slovenije, kolikor je bilo v njihovi moči. Mislili so na samostojno Slovenijo v času, ko se o čem takem v Sloveniji ni smelo in tudi ne hotelo ne ob koncu vojne in tudi pozneje ne. Taka Slovenija ne bi mogla graditi na revolucionarnem razkolu. Ni mogoče prezreti dejstva, da so bili v emigraciji na osamosvojitev pripravljeni in da so zanjo naredili vse, kar je bilo mogoče, pa če jim Slovenija to hoče priznati ali ne.

Draga Dano in Franci! Trst, 23. jul. 1948
Zdaj je pol leta, kar smo se ločili, ter poldrugi mesec, kar sem dobil prvo Francijevo pismo. Da nisem prej pisal, je v začetku bil vzrok ta, da sem ob ločitvi nekam čutil, da ste tudi Vi podlegli govoricam /…/ o meni. Potem je prišla še štorija z izključitvijo gorečnikov s transporta, ki so jo seveda tudi pripisali meni, dasi sem zanjo izvedel šele čez mesec dni na Tirolskem. Da mi v takem trenutku in v položaju, v katerih sem zaradi Titovih zahtev tedaj bil, ni bilo vseeno, da kdo od Vas vsaj za trenutek verjame, da sem komunist, si lahko mislite. Zato sem sklenil, da bom pretrgal vse zveze s komer koli, ki brezpogojno ne verjame v mojo poštenost, dokler ne bo čas vsega postavil v pravo luč.
Ta mesec, kar sem tu v Trstu, me je pa v glavnem oviralo delo. Ves čas nisem pisal nikamor drugam kakor Agni.
Po vrnitvi v Rim sem točno izvedel, zakaj se policija zanima zame. Po uveljavitvi mirovne pogodbe je Jugoslavija takoj predložila seznam ljudi, ki bi jih Italija po določilih pogodbe morala izročiti. Na tem seznamu sem bil tudi jaz. Italijani sami, so mi dejali, nimajo namena kogar koli iskati in izročati. Če jih pa poslaništvo opozori na človeka in pokaže, kje stanuje, morajo po uradni dolžnosti priti spraševat. Mene so iskali, pa me niso dobili, in so sporočili ambasadi »risulto essere partito«. Zanje je bila stvar opravljena. Rekli so pa, da je verjetno, da se bodo morali še zanimati zame, ker je vidnih Slovencev v Rimu tako malo, da mene OZNA ne bo izpustila iz vida in bo kar naprej drezala. Zato je pametneje, če se umaknem. Zahtevali so tudi Kreka /Miha Kreka/ itd.

Iskali so podatke o meni tudi na Colliju, kaj sem, kako sem itd. Tam Dolšina in drugi seveda niso dejali, da sem komunist, pač pa so me označili za Krekovega nasprotnika. Krek je pa uradni vodja nekomunističnih Slovencev. Kdor je proti njemu, je seveda komunist - kakor se je ta gonja začela že v Bagnoliju. Te intrige ni bilo težko izpodbiti. Videl sem pa, da v Rimu ni več moči obstati.
Ko sem bil že iz Rima, od koder sem težko šel, je Intermarij, ki ga vodi bivši predsednik estonske republike g. Lozoraitis, interveniral zame na notranjem ministrstvu in dobil tam zagotovilo, da se lahko vrnem in da ne bom imel nobenih težav. Vendar sem se bil tedaj že odločil za Trst. /…/ Od mojih zoprnikovjih je tedaj sicer večina pobegnila v Argentino, ker so, kakor zmeraj, položaj popolnoma napačno presojali ter se dali begati Krekovim defetističnim napovedim.
Ko sem šel iz Rima, sem pisal Edvardu /Šerkovemu bratrancu/, da službo sprejmem in naj mi pošlje uradni poziv, da bom lahko šel v Trst. Po tem pismu mi je on poslal nujno vabilo, naj se odločim, ali sprejmem ali ne. Ko pa je dobil moje pismo, so nastopile razne zapreke. Še danes ne vem točno, zakaj. Zdi se mi, da so razni jugoslovenarji, ki so na radiu in okoli Edvarda, moža zaplašili, da bo sebi pokvaril šanse, če bo mene spravil v službo. Spet stari strah in zavist, kakor na vsak korak, kjer se pokažem.

Čakal sem 3 tedne pri Mimi /sestra Mimi Javomik/, da pride dovoljenje, pa ga seveda ni bilo. Potem sem šel na Tirolsko k Žebotovi /Ciril Žebot/ tašči in tam visel mesec dni, preko velike noči. Ludvik je medtem delal z vso paro za dovoljenje, a se je vleklo in vleklo. Potem sem šel v Udine, prepričan, da mi dovoljenje prineso tja. Namesto tega me je čakala Marta in me peljala v Gorico, kjer so skomandirali streho in zavetje, da nisem vedel, ali sem tič ali miš. Tam sem čakal ves april in obupal, da bom mogel v Trst. Ilegalno nisem maral, legalno ni bilo mogoče.


Ko sem se že odpravil, da grem nazaj na Tirolsko, magari za hlapca, zakaj prav tedaj so mi usahnili vsi viri, delati pa nisem mogel, ker sem imel svoje stvari razmetane po vsej Italiji, pa vdere neki večer v mojo sobo v Gorici Miloš Kravanja. Bolj bi bil pričakoval Krekovega duha kakor njega. Bila sva brž zmenjena: on je v ameriški obveščevalni službi in dokaj važen človek. Bil je vesel, da mi lahko pomaga. Vzel je podatke in čez dva dni sem imel pravilno, dasi napak polno dovoljenje za Trst, kamor sem prijadral 29. aprila.
Tu sem se spet znašel v stari družbi in moram reči, po vsem tistem, kar sem februarja, marca in aprila prestal duševno in sicer, kakor riba v vodi. V nekaj dneh sem bil spet »in gamba«, bolj kakor kdaj prej. Staro tovarištvo med ekipo Slovenskega doma se je izkazalo za kos vsem preizkušnjam, in to v oprijemljivi obliki. Od tedaj, kar se družbe in razpoloženja tiče, živim tako zadovoljno in veselo kakor že vso emigracijo ne. Gotovo tudi vse okolje in razpoloženje pomaga, da delam kakor vol in mi vedno zmanjkuje časa.
S službo tukaj ni bilo nič. Edvard mi je zrihtal priložnostno delo na radiu. Sestavljam doma tiskovne preglede. Prebirati moram veliko tujih listov. Moj stari žurnalistični nos in sreča mi pomagata, da je skoraj vsak drugi pregled majhna senzacija. Tudi velikih je bilo te tri mesece že dokaj, med njimi ena takoj v začetku, ko sem nekaj po nekem francoskem tedniku, nekaj pa zaradi svojega poznanja ljudi in položaja prvi - in menda edini - podal resnična ozadja procesa /Dachauski procesi 1948, 1949/ proti Diehlu / Branko Diehl/ in tovarišem. Stvar je povzel tudi italijanski radio in nekateri listi, med njimi Oggi. Jaz seveda od tega nisem nič imel, ker se moram v takih rečeh zmeraj skriti za firmo kakega tujega lista. Potem gre lahko vse v eter in na ono stran, kjer te vsakodnevne tiskovne preglede poslušajo, kakor so nekdaj London. Pišem lahko vse, kar se mi zdi, samo da navedem vir. In res sekam po Titu in komunistih in Sovjetih tako kakor v najboljših časih Slovenskega doma. V začetku sem se malo kamufliral, a sem kmalu videl, da je tu v Trstu njihova obveščevalna služba na psu. Mesec dni po prihodu sem srečal /Vladimirja/ Bartola / avtorja Alamuta/, ki nosi brado in je bil do zadnjega debela živina v rdeči soseski. Niti on ni vedel, da sem tu. Zdaj ko so v popolnem razkolu in divjem boju sami med seboj, pa človek sploh živi in dela, ko da bi ne bilo nič. Če bi bilo delo še tako plačano, kakor je zanimivo in zadoščenja polno, potem bi bil na konju.




Edvard se je kljub vsemu do mene lepo izkazal. Da se te mesece ni bolj pobrigal za službo, so krivi nameni, ki jih ima glede mene z Demokracijo. Tam je precej vse na psu, nesistematično in nestrokovno. Zdaj bodo tiskarno preselili v Trst, potem me Edvard obeta tam narediti za človeka s približno enako vlogo, kakor sem jo imel pri Slovenskem domu. Seveda je treba delati previdno, ker je zavistnikov in konkurentov, do hudiča malenkostnih, tudi tukaj dosti. Pri ljudeh, ki so me poznali samo po klerikalni obrekovalni fami, sem razbil že dosti predsodkov in se vpeljal, kamor sem se hotel.
Dela in nalog je tu ogromno, ljudi pa nič. Zato garamo na vseh koncih in krajih: od cerkvenega pevskega zbora pri Sv. Antonu do ljudskih iger na radiu. Tu je bilo vse tako prekvašeno po komunizmu in frattellanzi, da je vsak korak, ki ga slovenski inteligent naredi, nacionalno delo. Celo če greš v gostilno na Kras in tam zapoješ, da ljudje vidijo, da reakcija ni kaka divja žival, si nekaj naredil. Če bi vsa inteligenca tukaj delala toliko, kakor dela naša gruča, tako vsestransko in brez strankarske ozkosti, bi v dveh letih lahko tržaško ozemlje docela prekvasili. Ludvik /Ludvik Klakočer/, ki je po svojih mojstrskih tečajih angleščine po radiu najbolj popularna slovenska osebnost v vsej Tržaški državi in izven nje, ima med Slovenci, Amerikanci in Italijani večji ugled kakor vsi ostali skupaj. Res da dela noč in dan, in to najbolj nemogoče reči, ima pa on in mi vsi od tega tudi zadoščenje. Spet imaš enkrat občutek, da nisi tujec, marveč nekje doma. Ljudje so sila družabni in dobri, vse drugače kakor naši leskovci, samo prav se jim moraš približati, zlasti družabno. Mi - Ludvik, Ivo /Ivo Bergant/, France /France Zupan/, Martin Globočnik, ki se ga morda spomniš iz Ricciona, in jaz - smo postali sloviti tudi po krokarskih junaštvih, ki so včasih res udarniška, a imajo poleg heca še drug smisel. Naša družba je tako iskana, kakor zlepa katera ne. Skratka, za zdaj nam je tukaj dobro biti v vsakem oziru, zato se bova z Ludvikom zelo premislila, če bi sploh kam šla iz Evrope, pa naj bi to bilo tudi v Združene države.



Edino materialno se še otepam, a dosti zato, ker ne maram nikjer prositi. Zame mi ni toliko kakor za moje doma, kjer je zmeraj slabše in hujše. Od tu lahko pošljemo preko Kopra 10-kilogramske pakete česarkoli, a žal sem do zdaj zmogel samo štiri. Vital /Javornikov svak Vital Vodušek/ me je spet pozabil./…/ Nič hudega! Ne bo dolgo, ko bo boljše. Možnosti za zvezo z Ljubljano je tu dokaj: za denar, za pošto, celo to pošiljam mimo cenzure. Zvečer oddam, zjutraj je v Ljubljani.

Omembe vredni politični dogodki v tem času, kar nismo bili v zvezi, so naslednji.
Bitenčev proces. Krekovci skušajo /Mirka/ Bitenca prikazati kot heroja. Če ne bi bil mož svoje zmote plačal z glavo / obsojen na smrt junija 1946/, bi si ga ne obotavljal imenovati bedaka. On, Krekov vojni minister, je bil tako nepočakan in tako v strahu, da ga bo kateri drugi »vojskovodja« zasenčil, da je sam šel na teren in sam opravljal kurirske in druge posle, ki so bili sicer naloga navadnih prostakov. A to je miselnost Krekovega kroga, da ne sme k stvari nihče drug kakor oni, da bodo oni poželi vso slavo in vse sadove.


Jaz sem ves proces natančno poslušal po radiu. Bitenc se je držal sramotno. Domobrance, katerih poveljnik je bil in za katerih usodo je delno tudi on odgovoren, je v začetku procesa proglasil za kolaboracionislično vojsko. Priznal je vse, celo dosti več, kakor so od njega zahtevali. Razodel je vsa ozadja klerikalne politike med vojno, zvrgel vso odgovornost za kolaboracijo na SLS in povedal tisto, kar smo itak mi vsi vedeli, a je Krekov krog odgovornost za vse zvračal na nas. Priznal je tudi, da je tistih 18 angleških in ameriških letalcev bilo izročenih Nemcem z njegovo vednostjo in odgovornostjo. Če se spomniš, koliko gonje in laži je bilo zaradi tega proti meni in listu, boš videl, kako podli so bili ti ljudje. Še novembra 1946 so me v Rimu pri moji komandi denuncirali zaradi tega. Toliko pošten je Bitenc bil, da ni krivde za to pri razpravi skušal valiti na nikogar drugega /…/.
Druga stvar je proces proti /Branku/ Diehlu, inž. Borisu Kranjcu, inž. Stepišniku, Ozvaldu in drugim. To je bil prvi Titov odgovor na pritisk iz Moskve. Vsa ta skupina je pripadala pravim stalinistom in zastopnikom internacionalistične, moskovske linije v jugoslovanskem komunizmu. Njena voditelja sta bila Hebrang in Žujevič. Sovjeti so že februarja letos sklenili, da bodo Tita likvidirali. Zvabiti so ga hoteli iz Jugoslavije in ga ubiti, ker je hodil v zunanji politiki svoja pota in hotel postati evropski Stalin. Namesto Tita, Kardelja in sedanjih oblastnikov naj bi bila v Jugoslaviji prevzela oblast skupina pravih stalinovcev, ki bi bili v vsem do kraja poslušni Sovjetom. Ozvald, Diehl in drugi so bili v trojnem škripcu. Po eni strani so Tito in njegovi vedeli, da so vsi ti ljudje v Dachauu po nalogu partije sodelovali z gestapom in morili nekomuniste. Po drugi strani so to vedeli Sovjeti, ki so jim grozili, da jih razkrinkajo, če ne bodo poslušali njih. Po tretji strani pa so dokumente o tem imeli v rokah Zavezniki, ki so tudi grozili z razkrinkanjem, če ne bodo vohunili zanje. Ko je Tito videl, da mu Sovjeti s pomočjo teh kreatur pripravljajo padec, je prehitel in Sovjete in Zaveznike ter dal vso to skupino, ki naj bi ga bila po zapovedi Moskve likvidirala, obsoditi in postreliti. Hebrang in Žujevič sta ostala sama, nakar je lahko obračunal z njima. Proces je kričeče razkrinkal nemoralo komunizma, njegove metode in njegovo brezobzirno uničevanje političnih nasprotnikov. Roka usode je v tem, da so najhujši in najzvestejši slovenski komunisti dobili plačilo od tiste roke, ki jih je v zločin poslala, zakaj Tito je bil že leta 1937 sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije. V ugodnem trenutku bo ameriška obveščevalna služba, ki ima v rokah te dokumente, lahko z njimi umazala tudi njega in vse druge. Zdaj jim to ne kaže, ker je Tito karta v njihovi politiki proti Sovjetom.

Titovo izobčenje in kriza v vzhodnem bloku. To stvar sem, mislim, od vseh Slovencev najbolj pozorno zasledoval. Potek krize, vzroki, morebitne posledice, mednarodni in slovenski zaključki iz nje bodo podrobneje popisani v prihodnjih številkah Demokracije.
Na kratko je stvar naslednja. Do preloma v svetovnem komunizmu in v vzhodnem bloku je prišlo zaradi Titove megalomanije, ki je vzbujala Stalinovo ljubosumnost. Tito je hotel biti ne le absoluten, nikomur podložen gospodar Jugoslavije, marveč se je bavil še z večjimi načrti. Hotel je najprej z Bolgarijo in Albanijo ter morebitno komunistično Grčijo skleniti balkansko federacijo, kateri bi sledila srednjeevropsko-balkanska sovjetska zveza. Zato se ni maral niti v zunanji politiki niti v vojaških vprašanjih niti pri izvajanju socializma docela podrediti Sovjetom. Če bi se Titovi načrti uresničili, bi se težišče in vodstvo svetovnega komunizma iz Moskve preneslo na Zahod. Sovjeti pa gledajo v mednarodnem komunizmu samo orodje svojega, ruskega imperializma. Če bi se osnovala še druga sovjetska, neruska država, bi prej ali slej po logiki vsakega imperializma postala tekmec in sovražnik sovjetske Rusije. Tito je računal, da bo ta trenutek prišel s Stalinovo smrtjo. Tedaj bi on bil v svetovnem komunizmu najbolj popularna osebnost. Zato je svojo osebno propagando pognal do absurda.
Komunizem v Jugoslaviji je Tito izvajal, kakor je njemu kazalo. Ne prenasilno in prenaglo, da ne bi vzbudil prehudega ljudskega odpora. Zaradi tega ni maral kolektivizirati kmetijstva. Gospodarska kriza, ki je v Jugoslaviji že podobna kaosu, ga je silila, da je trkal na vrata pri Ameriki. Sovjeti so samo jemali, dali niso nič. Če bi hotel izvesti industrializacijo dežele, bi mu pri tem mogla pomagati samo Amerika. Zato bi bil silno rad skozi kaka postranska vrata zlezel v Marshallov načrt. Amerikanci so mu seveda apetit vzbujali na vse načine, ker so vedeli, da gre Titu za obstanek njegovega režima./…/
Z vsem tem se je Tito seveda izneveril pravemu komunizmu - stalinizmu, čigar glavna oznaka je popolna predanost imperialističnim interesom sovjetske Rusije. Stalin je to prepozno opazil in prepozno začel v jugoslovanski partiji organizirati svoje oprode pod vodstvom Hebranga in Žujeviča, da bi likvidirali Tita in Jugoslavijo spet docela udinjali sovjetskim ciljem, a to ni govora, da bi se mož s Stalinom poravnal, če hoče obdržati glavo.
Sam, brez ameriške gospodarske, politične in vojaške pomoči, seveda ne bi mogel Sovjetom dolgo kljubovati. Amerika pa mu trajne pomoči ne bo dala brezpogojno, to je brez postopne uvedbe demokratičnih svoboščin v Jugoslaviji. Ker gre USA za tem, da dobe novo bazo proti Sovjetom, še bolj pomaknjeno na vzhod, kakor pa je Italija, ga bodo verjetno pustili, da bo še nekaj časa z njihovo pomočjo zganjal svojo zvrst komunizma ter igral vlogo nekakega vzhodnega Franka. Služil jim bo že s tem, da ne bo aktivno s Sovjeti. Prej ali slej pa bo razvoj v Evropi tudi Jugoslavijo privedel tja, kjer jo hoče imeti Amerika in mi vsi - v demokracijo in svobodo. Če bo Tito priden, si utegne rešiti glavo. Usoda mu je pa pisana. Naj pride enkrat samo do kolikor toliko svobodnih volitev, pa sta on in komunizem likvidirana čez noč. /…/
S to krizo sta jugoslovanski in svetovni komunizem dobila nepopravljiv udarec, čigar usodne posledice se bodo videle šele čez čas. Padel je mitos, da je Tito nepremagljiv, ker za njim stoje Sovjeti. Sovjeti stoje samo za tistim, ki služi njim in njihovemu imperializmu, dokler jim to kaže. Padel je mitos, da so Sovjeti vsemogočni - če se jim pa lahko izneveri in uide iz jarma država, o kateri smo vsi vedeli, da oni v njej vedre in oblače. Padel je dalje mitos, da je svetovni komunizem pod vodstvom moskovske kurije granitno enoten ideološki in politični sklop - ko pa lahko odpade od moskovske vere ena cela partija. Komunizem je zdaj dosegel tisto stopnjo, ko se bo zaradi svoje številčne ogromnosti začel sam razkrajati.
Titov primer je zamajal ves satelitski tabor. Vsi samo čakajo, če bo njemu uspelo ali ne. Če mu bo, se bodo odpadi množili in Evropa bo naglo doživela prerod, in sicer brez vojne./…/
To je bil eden tistih nepredvidenih dogodkov, na katere obrtni politiki nikdar ne računajo, ki so pa v razvoju sveta bolj odločilni kakor pa razni logični razvojni sistemi. Zdaj se je pokazalo, da je bilo mrzlično organiziranje izselitve naših ljudi iz Evrope, zlasti inteligence, prenaglo in škodljivo. V primeru kake nagle spremembe, ki ni izključena, ne bomo imeli blizu domovine nobenega organiziranega jedra, ki bi se moglo hitro vrniti ter poseči v dogodke. /…/
Kaj pomeni Titovo izobčenje za komunizem, kaže razdor, ki je nastal v tržaškem komunizmu. Laški komunisti so se pokazali najprej Lahe in so šli s svojo partijo. Danes udrihajo čez Tita in razmere v Jugoslaviji hujše kakor reakcija. Slovenski del je prve dni tudi potegnil s Kominformom. Potem so prišle represalije, zakaj ves tržaški komunizem in njegove apostole je plačevala Jugoslavija. In tako so se razcepile vse njegove ustanove: Partija, Centralni komitet, UAIS, OF ter se med sabo žro, da nič drugega ne vidijo. Primorski dnevnik se je opredelil za Tita. Lavoratore za Kominform. Ljudje sami so zbegani, od česar bi lahko ob spretni propagandi in izkoriščanju položaja pridobili antikomunisti. Strah pred komunisti je v veliki meri izginil in tako se je zgodilo, da je Demokratska zveza /Slovenska demokratska zveza, ustanovljena 1947, povezovala sprva liberalne in katol. usmerjene skupnosti v boju za pravice Slovencev/ prvo nedeljo julija lahko imela prvi javni shod, ki si ga komunisti niso upali niti z besedo motiti. Mesec dni poprej bi bilo kaj takega nemogoče./…/

Ne vem, kako na te dogodke reagirajo tam doli pri Vas. Mislim, da je marsikomu žal, da je tako hitel. Rudu /pisatelj, publicist Ruda Jurčec/ sem na prvo pismo že lani pred božičem odgovoril, pa se ni nič več oglasil. Ne vem, kaj dela. Tistih njegovih »cajteng« smo pa sem dobili tudi eno samo številko. Reci, naj se kaj oglasi, potem se mu bom pa tudi jaz. Pa pozdravi ga, kakor tudi vse druge znance, razen Baraga, /…/

O Kreku v USA ni dosti slišati, razen tega, da je stopil v uredništvo Ameriške domovine /izhajala od 1808 v Clevelandu/, ki je zdaj logično še slabša, kakor je bila prej./…/

Kraljev /jugosl. kralj Peter II. / obisk v USA se je končal s fiaskom. Amerikanci so ga poklicali tja, da bi spravil begunske Srbe in Hrvate, ker bi radi imeli neko enotno jugoslovansko begunsko predstavništvo, za vsak slučaj. Toda ne eni ne drugi niso marali odnehati. Največ, kar so Srbi koncedirali, je vidovdanska centralistična ustava, ki je že prvo Jugoslavijo pokopavala od 1921 dalje. Mislim, da so Amerikanci čez kraljevsko jugoslovansko rešitev naredili zdaj križ. Kralj je potem ostentativno obiskoval samo Srbe in srbske ustanove ter se dal v vseh poročilih imenovati srbski, ne jugoslovanski kralj./…/

Kar se mojega prizadevanja za v USA tiče, je zdaj, ko sem dobil affidavit, vsa zadeva na konzulatu. Ne bom posebno pospeševal, dasi me oče sili in drugi tudi. Zelo me je presenetila novica, da so nekrekovci imeli pred časom sestanek glede ustanovitve dveh listov. Enega bi urejal Ludvik - angleškega, drugega jaz - slovenskega. Sklenili so. da naju čim prej dobijo tja. Edini, ki se je uprl temu. da bi karkoli naredili zame. da pridem v USA , je bil Žebot / Ciril Žebot/. Zdaj imam o njem končno in neizpodbitno sodbo. Tako sva si vsaj na čistem in na jasnem.

Kako kaj Vi? Ali shajate? Kakšne skrbi ima gospa zdaj, ko ni ne Ozne ne mene, da bi Vama stregli po življenju? Franci / ing. Franci Šerko. Danielov brat/ je že v džungli, kakor pravi Edvard. Meni se kar zdi, da ste šli malo prezgodaj tja dol. Zdaj se je odprla Kanada in poročila od tam so sijajna./…/

Za danes sem napisal za silo, če ne bo poštnina prehuda. Zdaj že tri dni pišem sama pisma, da sem duševno in žepno docela izčrpan. Odslej bom odgovoril na vsako Vajino pismo, in sicer takoj.
Drugače pa ostanemo, kakor smo bili. Oglasite se kmalu, da bom zvedel kaj novega o zlati deželi. In pozdravljeni
Vaš Mirko

Dragi Dano in oba ostala! Trst, 10. sept. 1948
Tvoje pismo je prišlo 6. septembra in danes Ti kljub vsej stiski za čas že odgovarjam. /…/ Glede vsega tistega, kar doslej ni bilo jasno, velja tudi zame, kar si napisal Ti: da ostanemo, kar smo bili! Moraš pa razumeti moje razpoloženje zadnje dni v Bagnoliju, zlasti pa potem v Rimu in na ostalem beganju po Italiji, ko sem vsak dan zvedel za kakšno novo grozodejstvo, ki da sem ga zagrešil, in novice o tem so letele bliskovito na vse strani. /…/Tu se je navdušenje za odhod kamor koli zelo poleglo. Vsi dobivajo pozive, a nihče ne mara iti, vsaj v Argentino ne./… / Slovenski IRO je zdaj ves tukaj: Falež, Leskovar, Hribar, Felicijan. Postavajo in se gredo gospodo in »boljše ljudi« pod pretvezo, da imajo naročeno, ne se z »begunci«, to je z nami, družiti - razen kadar jim je dolgčas ali kadar bi radi prišli do kakih novih žensk. Ko smo bili v Rimu vsi reveži, smo bili kolegi, zdaj bi se radi šli nekaj drugega. Blazno krokajo in zapravljajo, a drugače ni bilo moči z njimi imeti niti enega poštenega razgovora v treh mesecih. Nisem mislil, da bodo izgubili smisel za vse, brž ko bodo prišli do začasnega koritca, ki bo trajalo kdo ve do kdaj. Če bo za njihovo nehanje zvedel Prešeren / p. dr. Anton Prešeren, jezuit ali msgr. Jože Prešeren, duhovnik v Trstu ?/, ki jim je do tega pomagal, ne vem, kaj bo. /…/

Moj položaj je tukaj zdaj - če ne pride kaj vmes - na tem, da bo postal materialno odličen. Ko sem prišel sem, sta se zame zavzemala samo Edvard / Pogačnik Edvard, Danielov bratranec/ in Ludvik /Klakočer/. Edvard je imel hude boje, da mi je na radiu preskrbel vsaj minimum zaslužka. Povsod sem naletel na silen strah, kaj bo, če pridem jaz kam zraven. V tem so bili enaki, liberalci in klerikalci. Vsepovsod intrige, denunciacije, obrekovanja. Jaz se nisem nič branil, marveč samo delal. Pri Demokraciji so odgovorne ljudi, ki so v začetku bili navdušeni, da bi jim list zrihtal, /Boris/ Sancin in Drnovšek, tako napihnili, da so pristali le na docela brezimno in slabo plačano delo. Edvard se je povsod boril zame kot lev, po drugi strani sem si utiral pot sam z delom in osebnimi zvezami. Najprej so pametni ljudje videli, da nisem zverina, potem so začeli ceniti delo in nazadnje spoznali, da prav za prav brez mene ne gre. Pred štirinajstimi dnevi je bilo vse zelo dreking. Edvard se je na radiu sprl z ravnateljem, ki je ameriško-italijanski Jud in se je hotel vtikati v vsako malenkost. Dal se je zaradi tega prestaviti k Marshallovemu načrtu in je kazalo, da pojdem tudi jaz od anten proč. Oni Amerikanecje pa vedel, kako in kaj delam, nekateri pošteni ljudje so mu povedali, da bo brez mene delo težko šlo in da bo trpela kvaliteta - in prav zdajle me je mož klical k sebi ter me vprašal, če bi bil pripravljen sprejeti službo na radiu, ker hoče imeti tukaj prave časnikarje in sposobne ljudi. Do srede bo ta stvar odločena in upam da pozitivno. Pred tremi dnevi so me pa klicali k Demokraciji ter me po nekem posredniku vprašali, če bi bil pripravljen sprejeti vodstvo lista pod pogoji, ki jih bom sam določil, ker vidijo, da bo vse vrag vzel, če ne bom poprijel jaz,/…/



Pri vsem tem sem dosti delal ter poleg vsega pripravil tudi precej izčrpno snov za novo docela literarno knjigo v stilu Srečanj /Srečanja z nepoznanimi, 1934/. samo iz motivov po letu 1945. Če mi rata vse, kar mislim, jo bom založil sam. tiskati jo bom pa dal na Koroškem, kjer je tisk smešno poceni. /…/

V politiki gredo stvari naprej približno tako, kakor sem zadnjič pisal. Spor med Titom in Sovjeti se širi in dela razdor pri vseh satelitih. Sovjete je Tito povsem presenetil, da jim ne kaže drugega, kakor opletati po vodi. Delajo pa silno napako in vsi drugi tudi, če mislijo, da se bo njim na ljubo v Jugoslaviji kdo upiral proti Titu. Da so Zahodnjaki prepričani, da bo mož prisiljen kreniti na njihovo stran, kaže pomoč, ki mu jo dajejo. V Trstu je zdaj toliko ladij s petrolejem za Jugoslavijo, da morajo včasih po ves dan čakati pred pristaniščem, ker je v njem vse zasedeno. A že pri drugi pošiljatvi je moral Tito dati neke politične garancije Angležem.
Pred 14 dnevi je Bebler /Aleš / v Ljubljani sprejel angleškega in ameriškega poslanika ter vprašal, kakšno stališče bi zavzeli Anglija in Amerika, če bi Sovjeti sami ali s pomočjo svojih podložnikov vojaško nastopili proti Jugoslaviji. Kaj sta mu odgovorila, seveda niso povedali, pač pa je takoj nato ameriški poslanik odpotoval v Washington poročat o »izidu podonavske konference«./…/ Glede Titove opredelitve se bo marsikaj razjasnilo ob zasedanju Združenih narodov v Parizu, kjer bo jugoslovansko zastopstvo gotovo vodil Kardelj, ki je že leta 1946, ko je končala svoje delo Unrra, mislil na to, da se bo treba zaradi razmer preleviti ter se zakamuflirati z demokracijo. Zdaj je Tito to težavno nalogo zaupal njemu. /…/

Ne vem, če sem Ti v prvem pismu omenil svoje domneve glede velikega procesa proti ustašem v Zagrebu, kjer so obsodili na smrt celo vrsto vodilnih ljudi, med njimi Paveličevega namestnika Kavrana. Meni se je zdelo, da so te Hrvate pomagali spraviti Ozni v roke kraljevski avanturisti. Zdaj vse kaže, da je bilo res tako. Ustaši so delali v sporazumu z njimi, kraljevci so pa prevzeli nalogo, da bodo po svojih zvezah z Amerikanci tukaj spravljali ljudi čez mejo. In res so to delali, a tako, da je ostalo na svobodi - pod kontrolo Ozne - samo prvih pet, vse druge skupine so pa že na meji prijeli. Tisti kraljevski človek, ki je tu v Trstu držal radijsko zvezo s Hrvatsko, naj bi bil zaupnik Ozne ali pa vsaj, da je njega vlekla Ozna za nos, da se je po radiu dogovarjal namesto z ustaši z Ozno. Mož je takoj ob začetku procesa izginil iz Trsta. /…/
Tukaj na Tržaškem razni Srbi in oficirji precej švindlajo. Imajo tukaj tisto slovito Ravnogorsko postajo, ki smatra za glavno nalogo, da pljuje na domobrance. Zaradi tega je doma v Sloveniji silna jeza. Poleg tega tiskajo na Koroškem Matjažev glas ter ga pošiljajo na razne naslove - kot da je tukaj to kaj važno. /…/
Mi nameravamo za novo leto tukaj izdati zbornik v obliki Kroga /Krog 1933, zbornik mladih, bolj levo usmerjenih sodelavcev Dom in sveta/, dasi bo imel tudi politično vsebino. Upamo, da bo vzbudil veliko prahu, a bo zelo zanimiv. Prinašal naj bi pregled in zglede slovenske kulturne tvornosti v svobodnem svetu od 1945 dalje, izhajajoč iz misli, da samo tisti, ki smo zunaj, pravilno in logično nadaljujemo slovensko kulturno tradicijo. /…/

Drugega za danes ne vem povedati. Najbrž sem kaj pozabil, pa drugič. Odgovori mi čim prej, pa tudi Franci naj se oglasi, da bom vedel, koliko tigrov je že podrl. Vsi skupaj lepo pozdravljeni - in znanci tudi!
Vaš Mirko

Dragi Franci! Trst, 5. nov. 1948
Tvoje pismo od 22. avg., ki mi ga je že napovedal Dano, je prišlo šele pred dobrimi desetimi dnevi. Nekdo je prečrtal pripombo »Por avion« in so ga očitno kegljali čez ocean po pešpoti. /…/
Pišeš na moč zanimivo in s stilom, da je mene ob njem zaradi sedanje prisiljene stvarnosti sram, vsebina pa vzbuja v meni staro domotožje po svobodi, breznačrtnosti in prigodah. Življenje je vse usode postavilo na glavo: Ti se greš zdaj nekega Maughama ali napol Kiplinga, jaz pa stojim z obema nogama in včasih tudi s celo glavo v vseh mogočih stvarnostih, za katere si se sicer pripravljal Ti. /…/
Da se vrnem k Tvojemu pismu - na moč je ugajalo tudi vsem drugim, katerim sem bral odlomke iz njega. Mislim, da ne boš zameril, če ga bom kdaj kje objavil, kadar bomo pisali, kod vse žive in rumene naše gore listi …
Prav te dni mi je pisal Rajko Ložar s Koroškega, da so Mohorjevo družbo v Celovcu prevzeli mlajši ljudje, ki mislijo poleg knjig izdajati tudi mesečnik za ljudsko kulturo, nekakšno izboljšano Mladiko. Začela bi izhajati z novim letom. Mene prosijo, da bi tukaj organiziral sodelovanje in morda tudi prodajo. S tem bo zamašena pomembna vrzel. Politične liste imamo (Ameriška domovina, Svobodna Slovenija, Demokracija), verske tudi (Slovenski Primorec), za otroke je Pastirček, manjka samo literarno-kulturna revija, ki bo zaradi razmer seveda morala biti na malce nižji ravni, pa nič zato.
Moj zunanji položaj tukaj še vedno ni definltiven. Zdaj imam v rokah vse uradne obljube za radio, kjer me ne morejo več pogrešati. To mi je glavno, ker ima človek potem povsem drugačen pravni položaj, dobro plačo / v začetku 50.000 lir. plus nadure in družinske doklade/ in pa ker je slovenskemu radiu v Trstu namenjena v bodoče, kakor zdaj vse kaže, pomembna vloga./…/

Položaj tukaj je zadnje mesece zanimiv. Razdor v Kominformu je tržaški komunizem in frattellanzo, na kateri je vsa sleparija temeljila, povsem razbil. /…/
Med nekomunističnimi pristaši Titovega tabora, ki so bili v OF in njenih organizacijah iz nacionalne zaslepljenosti in ker so v titovstvu videli poroštvo, da bo Trst prišel v Jugoslavijo, je veliko razočaranje. Zlasti inteligenca je uvidela ves bluff in zdaj stoji v praznem. Dobil jo bo tisti, ki bo znal trenutek izkoristiti. Za Demokratsko zvezo bi lahko bil to čas velikih uspehov, ko se ne bi nekomunistične sile, v glavnem po krivdi klerikalcev vseh vrst, od KA /Katoliške akcije/ do Stražarjev, izčrpavale v tihem medsebojnem boju. Tu imamo razen zunanje politične organizacije že vse dvotirno: liberalci Prosvetno Matico, klerikalci Slovensko krščansko socialno zvezo, dvojno študentovsko, dvojno dobrodelno, dvojno delavsko organizacijo. In kaj še vse bo!

Ko sem jaz prišel sem, sem sklenil, da pri tej cepitvi ne bom sodeloval in sem to tudi povsod povedal. Isto stališče ima vsa naša ožja družba in ga pametni ljudje tudi razumejo. Seveda je ogenj v strehi, če to odkrito poveš. Toda od te neumestne cepitve, ki so jo zanesli sem nestrpni ljubljanski oblasti željni duhovni s Prešernom mlajšim na čelu, bodo imeli korist samo komunisti. In pa Lahi seveda, ki so danes v Trstu kljub vsemu strankarstvu složni proti Slovencem in po svojem nastopanju izraziti fašisti, ki enodušno odobravajo vse, kar je fašizem Slovencem naredil. /…/ Skratka, stari svet se ni iz vsega hudega nič naučil. Mene ne bodo omajali, zlasti ker vidim, da so pametni ljudje vsega tega siti.
Rdeči so doma v Sloveniji in tukaj zelo nesigurni. Iščejo stikov z nami, kar se prej ni nikoli zgodilo. V gostilni Pri treh rožah, ki smo jo odkrili in popularizirali mi, je že toliko prebežnikov, da je kar neprijetno. Primorski dnevnik je npr. naše učitelje pred laškimi napadi ob začetku šolskega leta branil tako, kot da so njegovi. Po imenu že niso titovci napadli nikogar najmanj pol leta. Njihova obveščevalna služba in vohunjenje za belimi je povsem odpovedalo. Begunce zdaj prosijo, naj ostanejo tukaj. Usluge za na ono stran ti je danes pripravljen delati vsakdo. Begunska inteligenca, zlasti učiteljstvo, si je pridobila velik ugled.
Doma v Sloveniji so prepričani, da bo zaradi Titovega upora prišlo do delitve Jugoslavije. Če bodo vkorakali Rusi, bodo tudi Amerikanci, pravijo, ter zasedli Slovenijo in Hrvatsko. Če bi tako daleč prišlo, je stvar tudi verjetna. Zaradi tega se je v Sloveniji začel očitno kazati nekak nacionalistični separatizem, da je sam notranji minister ter poglavar Ozne /Boris/ Kraigher moral na zadnji seji plenuma OF pozvati na boj proti njemu. /…/ Drži tudi, da se prvotne politične skupine v OF na tihem spet samostojno organizirajo. Če bo razvoj zaradi pritiska od zunaj - ker na poravnavo med Titom in Moskvo ni misliti, vsaj kakor zdaj kaže ne - privedel tako daleč, da bi morali razpisati kolikor toliko svobodne volitve, napovedujejo, da bi pri njih nastopile: Komunistična partija, krščanskosocialistična stranka, socialisti in liberalci. /…/

Sicer pa doma manjka prav vsega. Kar pošljem, se mi zahvaljujejo. Zadnjič sem nekje zastonj dobil škatlico žebljičkov in sem jih dal v paket zaradi teže, pa sem s tem nevidenim čudom naredil veliko veselje. Zdaj so odpravili carino na vse pakete, ki pridejo iz tujine, in lahko pošiljaš, kar hočeš, novo, staro, samo tobaka ne. /…/
Lahko da sem kako stvar dvakrat napisal, to se pravi, da sem jo že pisal, a bosta že razumela, da nimam kartoteke v glavi. Slavec je odpotoval v Argentino, a če bi mu bil jaz prej pisal, bi ne bil šel. Hafner tudi gre, če že ni šel, Dolenc pa ostane, ker pravi kakor mi: Fortes fortuna adiuvat. In v tem znamenju Vas vse skupaj pozdravljam, pa piši kaj kmalu.
Vaš Mirko

Dragi Franci! Trst, 15. maja 1949
Meseci teko, ne da bi se oglasil kateremu koli od Vas, kakor sem že stokrat sklenil, da se bom. Zdaj so me že sanje začele opozarjati na to, da imam v buenosaireški in paragvajski džungli prijatelje, ki jim je kljub vsemu le drugače kakor meni sredi Evrope. Vzroki za molk so različni: obilno delo in z njim zvezan razbit čas; sto motenj vseh vrst, ki jih prinaša tržaško življenje: lenobnost kot naravna posledica dejstva, da po tolikem beganju in negotovosti spet stojim nekje v človeškem življenju, in ne manj jeza in nezaupljivost, ki sta se me polotili ob novici, kaj vse počenjajo razni politični capini z mojimi pismi, ki jih tako ali tako dobijo v roke. Že prej sem od nekaterih dvoživk, ki se tu v Trstu sučejo okoli mene, slišal namigovanja, da »krogi« vedo vse, kaj pisarim po svetu. Potrdilo mi je dal pa Ruda v enem svojih pisem, ki mi je zadevo pojasnil. Ne pišem sicer ničesar, kar bi ne govoril in povedal vsakomur, ki se ga tiče; toda, kdo ve, v kakšni obliki in priredbi moja pisma razmnožujejo in širijo po vseh kontinentih. /…/
Do prihoda v Rim je bila pot navzdol, polna udarcev, krivic, poniževanja in nevarnosti. Potem se je začelo vračanje - počasno in težavno - na tisti moralni, človeški in materialni položaj, s katerega so me danes štiri leta vrgli dogodki in ljudje. Zdaj se začenja pot naprej - v javnem, umetnostnem in družabnem oziru. Mene lahko tolčejo samo, če me ni zraven. Kadar sem nekje, v pravi in odločujoči sredini, kjer se ljudje merijo po delu, sposobnosti, borbenosti in osebnih človeških kvalitetah, me ne more potolči nihče. Leto dni bivanja in boja za uveljavljanje v Trstu mi je to prepričanje in vero potrdilo. Tudi tu ni bilo lahko. Pomagal mi ni nihče razen Edvarda, ki mi je odprl majhna vratca do tlake, s katero sem se začel afirmirati - počasi, potrpežljivo, brez zahtev in brez poudarjanja samega sebe. Proti meni je bilo vse, iz strahu seveda. Najprej so me skušali onemogočiti klerikalci; potem ko sem začel postajati na radiu in pri Demokraciji neobhodno potreben, pa liberalci, ki so se pokazali še bolj nestrpne in podlo intrigantske kakor prvi. Jaz sem se branil samo z delom in neizprosno odkritostjo. Ko so me po prvem zaslišanju pri FSS - kar čaka vsakogar, ki pride v kako zavezniško službo tukaj - svinjsko denuncirali kot izdajalsko in kolaboracionistično pošast, sem v poldrugourni razpravi, kjer sem do pičice odkrito povedal vse, kar sem delal od leta 1931 dalje, oficirja, ki me je zasliševal, frapiral tako, da mi je dejal, da takega človeka še ni imel pred sabo. Ko mi je rekel, če vem, da me Tito zahteva kot vojnega zločinca, sem dejal, da vem, in ga vprašal, ali se njemu ne bi zdelo čudno in sumljivo, če bi spričo mojega dela bilo drugače. Ko sem šel od njega, mi je dejal, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da ostanem pri radiu. /…/
Na velikonočni torek je Krščanskosocialna zveza priredila večer novejše slovenske književnosti, na katerem sem recitiral po tolikem času tudi jaz. Občinstva je bilo nekaj sto, kar je za slovenski Trst rekord. Sprva mi je bila reč čez glavo, a ko sem začel brati in sem čutil, kako ljudje zadržujejo dih, sem bil zadovoljen. Mislim, da še nikdar v življenju nisem imel z nobenim občinstvom tako živega stika kakor tukaj. Reči moram tudi, da sem dobro bral, ker se zadnje čase na radiu precej bavim s to umetnostjo. /…/
Ker je prejšnji partizanski radijski pevski zbor na lepem odpovedal sodelovanje, je Ludvik na hitro sestavil novega, pri katerem pomagamo vsi, tudi če ima kdo samo pol glasu. Za prvi koncert smo mogli pripraviti samo šest kratkih pesmi, pa sem moral jaz program razširiti tako, da sem pesmi povezal z liričnim kramljanjem, ki ga je ob spremljavi klavirja recitiral / prof. Jože/ Peterlin. Koncert v taki, literarni, obliki je bil za Trst in za drugod novost. Vse kaže, da sem tisto liriko - dasi v naglici in z veliko nejevoljo - napisal tako ganljivo, da je joj. Še basi pri zboru so imeli solzne oči, ljudje pri aparatih pa menda sploh, kakor pričajo pisma, ki jih dobiva postaja. /…/ Politika gre tisto pot, katero mora iti. Tito mora riniti vedno bolj na Zahod, ki ga bo še precej časa brezpogojno podpiral, in sicer iz dveh razlogov. Prvič zato, da ne gre nazaj k Sovjetom, drugič pa, ker lahko edino on drži Jugoslavijo na vajetih, da ne razpade. Zahodnjakom je za zdaj to še zelo važno. Po drugi strani pa v emigrantskem političnem gnoju ne vidijo nobenega jamstva, zaradi katerega bi se veljalo nasloniti na te ljudi. Kreku so zdaj zapovedali, naj sestavi slovensko emigrantsko vodstvo, in sicer iz predstavnikov vseh skupin, da ga bodo vsi priznavali. Kaj bo mož naredil, ne vem. Dvomim pa, da bi kaj takega hotel, saj je celo svoje najzvestejše oprode poslal po vsem svetu, da mu ne bi bili konkurentje pri slavi in koritcu, ki ga upa dobiti od Karadžordževičev. Nekaj mora za stvarjo biti, kajti pred tremi meseci so amerikanski obveščevalci tukaj na različnih straneh zbirali podatke o političnih skupinah v slovenski emigraciji, o njihovi številčni moči, o sposobnosti vidnejših ljudi in podobno. Mi se tu na Kreka in vse druge požvižgamo, dokler ne bomo videli kakih dejstev, ter delamo svoje. Upam, da bo kmalu od tega tudi kaj videti. Jaz vidim ves rezultat štiriletne politike od Boga poslanih voditeljev v dejstvu, da smo zaradi osebne nesposobnosti in nestrpnosti raznih ljudi ta leta zamudili in nismo znali vnovčiti velikanskih moralnih šans, kijih imamo v svojem protikomunističnem boju. Toda če razni ljudje in skupine še danes ne vidijo druge potrebe, kot da domobrance Amerikancem predstavljajo kot izdajalce in zločince, potem veš, kako je z našo politično pametjo. /…/ Tu Trstu se je do najslabših skrajnosti razvnel stari politični boj med liberalci in klerikalci in z njim gonja proti beguncem, ko da bi domačini brez nas na katerem koli področju sploh migniti mogli. Zdaj bodo tu volitve in vidijo, da so vsaj dve leti spali ter se šli razne nepomembne neumnosti, namesto da bi izkoristili priliko, ki je nastala po razdoru med Titom in Sovjeti. Demokratska in Krščanskosocialna zveza gresta zdaj skupno na volitve, toda kaj, ko nista politična organizacija in propaganda niti v zametku izvedeni. Izkušenj s pravim političnim delom nimajo domačini nobenih, ambicije pa neskončne. /…/

Slovenci se bodo zaradi razbitosti pri volitvah precej slabo odrezali, mislim nekomunistične Slovence. Upajmo, da bo to dober nauk za bodoče. Mi smo že kdaj spoznali, da je tukaj treba samo enega: delati prav od začetka, zakaj ne moreš si misliti, kako je komunizem to v bistvu dobro, a politično neumno ljudstvo naredil še bolj neumno. Doživljaš reči, da ti gredo lasje pokonci. Najbolj kominformistična vas, ki je enega svojega duhovnika ubila, drugega pregnala, ti gre vsa z vihrajočimi banderi za procesijo. V Trstu so se kominformistične in litovske ženske prišle pritoževat, da niso kandidatne liste Demokratske zveze dali podpisati tudi njim. Ljudje so od fašizma in komunizma oplašeni tako, da se vsega boje in se ne upajo za nič odločiti. Najrajši bi šli volit vse stranke, da se ne bi nikomur zamerili. Narodna zavest je bolj instinktivna in jo je treba sproti, vsak dan dražiti. Če prideš k Subanu, ki je najlepša tržaška, ne samo slovenska gostilna, boš dobil nešteto družb, ki bodo pele slovenske melodije z italijanskim besedilom. Meni so šli kar lasje pokonci, ko sem prvič slišal Sinoči je pela in Terezinko po laško. Potem malo popraskaš, pa vidiš, da so sami Slovenci. Če vidijo, da lepo oblečen človek govori ali poje po slovensko, se skorajžijo še oni in postanejo takoj ginjeni. /…/
Ne zamerite, če pišem brez repa in glave. Če bi živel v Vaši džungli, bi pa najbrž bil bolj zbran in bolj poetičen. Pred Vašimi pismi meje kar sram in ob prvi priliki bom iz njih naredil lep podlistek. Na vsak način pa Franciju in mamici zabičujem, da morata pisati vsaj dnevnik, če ne romanov. Iz tega Vašega čudnega pionirstva bi se dala narediti čudovita knjiga. In če bi bilo treba kdaj iti od tukaj, ne vem, če se ne bi zapodil še jaz tja dol. /…/
Sicer bom pa zaključil, ker se začenja sobota popoldne in me čakajo hude stvari. Prepričani bodite, da se Vas bom pri teranu spomnil nocoj in še kdaj. Vsi skupaj lepo pozdravljeni.
Vaš stari Mirko

Dragi Mirko! 24. 8. 1949
Tvoje pismo, menda še iz maja, smo pred davnim časom prejeli in medtem sem tudi izvedel od Ruda /Ruda Jurčec/, da se jeziš, ko ne dobiš odgovora. Pa ne bodi hud, ko sam veš, kako je s to stvarjo in smo tudi mi že večkrat čakali po mesece in mesece Tvojih pisem, dasiravno si Ti v Evropi in še v Trstu, kjer imate bolj razgibano življenje in več materiala za pisanje. /…/

Že tri mesece je minilo, odkar sem se preselil od Barage /Srečko Baraga/, s katerim sva se skregala, in sicer radi tega, ker sem mu dejal, da ne zna nemško. To mi je tako zameril, da nisva več govorila, če sva pa po sili razmer morala, meje pričel vikati. /…/Po nasvetu Jožeta Burje sem se preselil k Mikoličevim (bili so v Riccionu in se jih gotovo še spominjaš) ter živim z gospo. Mileno, sodnikom Černičem, Češnovarjem (uradnik pri OUZD) in mladim dr. Pezdircem v majhni luštkani vilici v okolici Buenos Airesa. Sicer sem pa tega babilonskega mesta sit do grla in se ga ne morem in ne morem rešiti. Enkrat me je le fratalo, sem imel pa do sedaj srečo, da sem se v celem življenju tako malo stiskal med zidovjem in tlačil asfalt. Rečem pa Ti, da je to mesto nekaj obupnega, morje majhnih najbolj neokusnih bajt in se moram voziti po celo uro daleč z vlakom, da zopet vidim travo in sem in tja kak evkalipt. S pravim delom še vedno nisem pričel in tu je moja največja smola. Sotelšek se šele sedaj odpravlja na pot in mi tovori še ostali stroj, ki sva ga pustila bog ve zakaj lansko leto v Intri. Čakati sem moral na Sotelška in na mašino, ker sem vezan na enega in na drugega. Na mašino zato, ker jo mislim prodati in tako priti do denarja, na Sotelška pa radi njegovega strica v Salti, ki nam bo ugladil pot in mogoče tudi z denarjem pomagal postaviti zopet žago, ki sedaj počiva v nekem tukajšnjem magazinu. Pri vsem tem pa mineva čas in z grozo se spomnim, da sem že 17 mesecev v Argentini. Sicer bi lahko pričel rezati v raznih kompanijah, po večini judovskih, pa se jih silno bojim, ker mi je ona Devetakova še preveč v spominu. Na vso srečo Franci dobro služi, tako da vsi trije lepo živimo in smo tudi že poplačali vse dolgove (300.000 Lit), ki smo jih naredili v Italiji. Mamica je še vedno pri njem v Paragvaju. Imata lepo majhno hišico z vrtom, indijanskega hlapca in indijansko deklo, najlepšo solato in zelje v celem Puerto Pinscu in Franci si nabavlja celo najmodernejši flobert iz USA, tako da bo kmalu tako kakor nekoč v Cerknici, če bi bila fabrika in onih par 100.000 ha last družine Šerko, seveda. Ker mora imeti mamica večne skrbi, ima sedaj te, da nisem tudi jaz v Paragvaju, pa saj jo poznaš in veš, da če ne bi skrbela, ne bi bila zdrava. V ostalem ji gre pa, hvala Bogu, dobro in katera begunska gospa se more sedaj ponašati s hlapcem in deklo. /…/

Družim se z malo ljudi in v svojo družbo lahko štejem le šaljivca Burjo / Jože Burja/, Rudo z ženo, Hafnerja, Staneta Zupana in mogoče še Jožeta Kesslerja, ki je revež. Ema ga je namreč spodila iz hiše, kjer ima oštarijo, in sedaj si je zbil na vrtu leseno bajto, kjer živi z družino in taščo. Stane je bil v pričetku delavec v tekstilni fabriki, potem mizar, sedaj pa uradnik zopet v tekstilni. Burja je mizarski vajenec že ves čas, Hafner pa po 6-mesečnem čakanju prodajalec v neki nemški foto trgovini. Od vseh, ki so po službah, se je Gertel najbolje odrezal, je nekaj takega kot Franci v isti stroki, le da ima boljšo plačo. Milijonar ni še nihče in še dolgo ne bo, tudi oni ne. ki so že pričeli na svoje.

Za domače politične brkljarije se kakor vedno tudi sedaj ne menim mnogo in Ti o tem, kar bi Te najbolj zanimalo, ne vem mnogo poročati. Klerikalci gonijo naprej svoje Društvo Slovencev, organizirajo nakup zemlje /stavbne parcele/, prirejajo kar naprej razna romanja in pobožnosti vseh sort. Liberalci pripravljajo svoj list, pa zaenkrat še nimajo denarja. V oktobru pride nemara škof, ki bo imel birmo. Tinetovo /Tine Debeljak/ Črno mašo si nemara že dobil v roke. Če ne bi bilo Barinih / slikarka Bara Remec/ zmazkov, bi bila vredna še več. Ob izidu te knjige so priredili žalno slovesnost za domobrance, ki jo je Miloš Stare pričel z grozno polomljenim govorom. Imamo dve igralski družini, ki pridno igrata, videl nisem še nobene igre. Stari Škulj je kot opozicija Društvu začel izdajati listič in ima založbo Slovenska beseda. /…/



Ljubi moj, ne špeglaj se po meni in piši kaj kmalu, osebne stvari in take, ki niso za javnost, pa napiši posebej, ker zanimanje za Tvoja pisma je veliko, tako jih pa ne morem vsakemu pokazati. Pozdravi po Trstu vse naokoli ter bodi sam najlepše pozdravljen od Tvojega
D. Š., Pacifico Rodriguez 441, Villa Ballester FC. Mitre, Buenos Aires, Argentina

Dragi Mirko! 10. 1. 1951
Skoraj verjeti ne morem, da nisi pisal že menda leto in pol. Če Te ne bi Edvard v svojih pismih včasih omenjal, bi dvomil, če še živiš. Ni to najlepše od Tebe, marsikaj smo skupaj preživeli, dobrega in slabega, in nekaj bomo še, če Bog da. Zadnji sem pisal jaz, če boš molčal tudi sedaj, ne bom poizkusil več.
Potekajo že tri leta, kar smo se v Bagnoliju poslovili. Bog sam ve, kam čas beži in kje so ta tri leta. Nemara starejši ko si, hitreje teče čas ali se pa že vsega tako navadiš, da se ti ne zdi nobena stvar več nova in v enoličnosti čas hitro mineva. Že eno leto delam in pripravljam žago, za katero imam že prostor in zagotovljeno delo. Našel sem človeka, ki ima mnogo lesa in premalo pameti, da bi si sam postavil žago. Še ta mesec nameravam naložiti vse železje, ki ga je medtem ratalo že nad 20 ton, in vse skupaj pretovoriti na sever v predgorje Andov, 40 km od železnice ln ljudi, v kraj, ki ga imenujejo Estancia Vieja in ki ga na karti ne najdeš. Vas, kjer živi Franci, je velemesto napram kraju, kjer bom jaz oz. obadva, ko bodo prvi fičniki, ki jih bo dala žaga, v žepu. Estancierjeva hiša, almacen /oštarija s trgovino/, še ena bajta, naša žaga y nada mas, pač pa je v gozdu, ki vse skupaj obdaja, polno afen, pum in vsemogoče zverjadi teh krajev. Zaslužek se obeta dober in to je vse v Ameriki. Ker ni v teh krajih elektrike, sem moral kupiti staro lokomobiloza 110HP, ki je nekoč mlatila in lomastila po rodovitni zemlji argentinski, katero so pa zdaj nadomestile nove kanadske mašine, ki žanjejo in mlatijo obenem in za seboj puščajo le polne žaklje žita. Rečem Ti, prava Črna Susi iz /romana/ Mati skrb /Hermana Sitdermann, Mati skrb/, ki si jo Ti predstavil milemu narodu našemu. Tako glej bomo imeli v emigraciji pravo fabriko z ravfnikom v istem smislu besede, kakor so rekli žagam tam, kjer smo mi doma. Včasih se malo zamislim nad vso stvarjo in se mi zdi, da sem hudlrjevo korajžen; če vse skupaj izpeljem - dobro, zelo dobro, če ne, bo pa že kako, saj je še vedno bilo, kakor si Ti včasih rekel. Za tri leta / za to dobo sem privezan na Estancio Viejo/ sem pritegnil v skupno delo še Mikoliča iz Slovenj Gradca, ki je dal nekaj denarja in precej dela, dočim sva lastnika vsega skupaj le midva s Francijem. Estancia Vieja leži okoli 200 km od Salte, ki je lepo mestece in kjer mislim dobiti stanovanje za mamico /seveda potem ko bo žaga že kaj vrgla/ in za naju s Francijem, kolikor ne bova na žagi. Kakor že rečeno, so izgledi prav dobri in drži figo, da bi se nam kaj ne pofedlalo, povsod je nastavljenih sto tavžent zank in le ena je dovolj, da se ti zadrgne. Vse skupaj pa nas je stalo mnogo dela, mnogo žrtev in marsičemu smo se morali odpovedati.





Mamico z rodnim bratom sem videl ves čas le enkrat / leta 1949, oktobra, novembra/, ko sem bil pri njima. Kako se imata in kje živita, Ti je itak že Franci »pred leti« poročal, v označbo kraja naj Ti le povem, da sem se tedaj zopet enkrat do sita najagal in tokrat krokodilov, vseh vrst štorkelj, srn z repom in drugih čudnih pošasti, o katerih smo včasih le ugibali, kakšne morajo biti, čitajoč Frana Erjavca Domače in tuje živali v besedi in sliki. Da smo živeli filistrsko in dolgočasno življenje, si ne bomo mogli očitati, in kakor si včasih želim doma, se mi zdi, da bi mi tam po par mesecih postalo dolgčas. Mamica si silno želi že enkrat priti med ljudi in pustiti gostoljubni Paragvaj. Sicer jim tam ne gre slabo, le ona, kakršna pač je, ni srečna, če se je obadva ne drživa vedno za kiklo. V ostalem pa še kar nekako dobro tolčemo naprej emigracijo in najbolj neprijetno je zaenkrat to, da ne živimo skupaj.

Pretečeno leto sem razen oktobra, ko sem bil v Salti, kjer sem iskal mesto, kjer bi na novo razpeli šotore, ves čas preživel v Buenos Airesu in ves čas delal le za žago. Ta čas sem dobil tudi ono mašino, ki smo jo imeli še v Italiji, jo dokaj dobro prodal in za izkupiček kupil Črno Susi, ki je pa dala precej dela, da je taka, kakršno bom rabil. Tu mi je največ koristil Mikolič.
Družim se prav z nobenim ne in še Rudo obiščem vsake kvatre enkrat. Mož postaja čudaški in po par minutah, ko sem tam, se nimava več kaj pomeniti./…/ Kljub temu da nikamor ne grem, vseeno nekaj vem / po večini od Burje, ki vsako soboto obteče ves Buenos Aires/, kako gre našim skupnim znancem. Jože Kesslerje portir v neki tovarni / …/, Stane Županje uradnik v neki tekstilni tovarni, stari /…/ Baraga /Srečko/ pa je ustanovil gradbeno zadrugo /sami Ložani/, katera ga brez truda živi. Govori se pa že, da se mu hlapci puntajo. Skobrne / Slavko/ je tudi uradnik v neki fabriki in stanuje skupaj z Vukom Rupnikom. Niko Kraje se je pred nedavnim javil iz Avstralije /…/, /Anton/ Novačan je kupil v Misiones majhno posestvece, kjer sedaj grofuje ter zmerja krave in ženo. Dokler je bil še tu, sem bil večkrat z njim, ker je zanimiv dedec. Tine Debeljak je pa portir v neki cementni fabriki, 300 km iz Buenos Airesa. Kaj večjih pa tu menda ni, da bi Ti vedel o njih kaj povedati. /…/




Mirko, stari prijatelj od doma, iz Španije, iz Afrike, iz časa revolucije, iz kampov, iz Lago Maggiore in kaj vem še od kod, piši mi, kaj je s Teboj, kaj delaš in kako Ti gre! Če mi odgovoriš, bodi najlepše pozdravljen,
Tvoj Dano

Dragi Dano! Trst, 17.jan. 1951
Jaz na usodo prav dosti ne dam, ker je vlačuga in ženskega spola, toda ko sem davi še v postelji naredil trden sklep, da Vam bom danes po tolikem času prav zares pisal, mi je Ludvik prinesel pismo z bivolovo ali temu podobno znamko. Z mojim pisanjem ni čisto tako, kakor se zdi Tebi. Zadnje moje pismo je šlo v Buenos Aires lani julija, o čemer ve tudi Edvard, ki me je vedno priganjal. Očitno ga nisi dobil, in to je meni vzelo korajžo za naprej. S svojim pisanjem po svetu sem v emigraciji imel tako čudne izkušnje, doživel tatvine in celo prodajanje mojih pisem, da sem bil prepričan, da se je kdo polakomnil tudi zadnje stvari, ki sem jo pisal Tebi. Ta stvar mi je tudi na splošno vzela voljo za zveze s komerkoli in tako od julija 1949 nisem več pisal prav nikomur nikamor, razen domov in očetu v Ameriko. Precej me je glede tega kakor glede drugih stvari prizadelo dejstvo, da so julija 1949 zaprli Agno - in Ludvikovo ženo tudi - ter sta bili do marca 1950 na prisilnem delu v Škofji Loki. Zaprli so ju očitno zaradi najinega dela tukaj, ne toliko službenega kakor izvenslužbenega, kjer se naša imena vedno pogosteje in vedno bolj kvalitetno oglašajo. Meni so seveda strašno zamerili, da sem poročila na tržaškem radiu in pa zlasti tiskovni pregled preuredil tako, da je na oni strani vžigalo bolj kakor vsi Glasi Amerike ali BBC-ji. Dokler se ni začela nova politika, je bilo vse skupaj zelo podobno po borbenosti in ostrosti staremu stilu iz Slovenskega doma. Zdaj moramo biti bolj stvarni, toda tudi stvarnost se da dirigirati tako, da ljudje razumejo, koliko je ura. Posledice niso izostale. Lani je naša postaja dobila kakih 25.000 pisem, od tega nad polovico iz Slovenije, in to kljub cenzuri. Novembra in decembra sem imel vsako jutro pet minut kramljanja pred mikrofonom pod naslovom Dobro jutro - ali že veš? Stvari so bile aktualno filozofske in zmerom s poudarkom na politiki. Za to oddajo je na tej in na oni strani vladalo tako navdušenje, da sem dobival pošto z vseh strani pa flaše in postal na moč popularen. Od titovcev je prihajal protest za protestom, tukajšnji radijski bogovi in božički so bili nevoščljivi in tako se je njim in titovcem z združenimi močmi posrečilo, da so mi zavezali jezik. Nič zato, zame je bila stvar važna v toliko, da sem spet nekje pokazal, da sem živ, in sicer še bolj, kakor si je morda kdo mislil. Ljudje doma so tega veseli in imam mnogo potrdil za to. Decembra je npr. tu razstavljal Miha Maleš. V začetku je bil zaradi zavistnikov dolgo zaprt in štiri leta ni smel ne razstavljati in tudi ni nobene stvari prodal. Zdaj ko potrebujejo zahodne »degenerirance« za metanje peska v oči demokratom, so mu pa zapovedali, da mora imeti razstavo doma in v Trstu, ministri so začeli kupovati njegovo izrojeno umetnost. Zdaj pojde še v Pariz itd. Ostal je tak, kakor je bil, in je prvi povsem odkrito govoril. Dejal mi je, da je ni družine in človeka, ki ima v Sloveniji aparat, da ne bi tržaških poročil poslušal vsaj enkrat na dan, tiskovni pregled pa posluša prav vsakdo. Zdaj si upajo ljudje našo postajo odpreti celo v javnih menzah in drugih ustanovah. Pozdrave pošiljajo ljudski odbori in podobne pravoverne duše. Maleš mi je dejal še, da sem edino jaz imel prav s svojim pisanjem o komunizmu in to zdaj priznavajo vsi, tudi nekdanji moji kulturniški in razumniški nasprotniki, da o ljudeh ne govorimo. /…/
Da nadaljujem z Malešem: mož zelo dobro slika; še večji mojster pa je v grafiki. Njegove zadnje majhne stvari so čudovite, zlasti ilustracije k Prešernu. Jaz sem si jih nekaj rezerviral. Če jih dobim, Ti katero pošljem. Sicer je bil on sam tragična slika tistega, kar je danes na oni strani: preplašen, neveden - tam je prvo pravilo, da se nihče za nikogar ne briga, da ne bo sitnosti, če bi tega ali onega zaprli. Trst je bil zanj odkritje. S starim Gasparijem sta cele dneve hodila po cestah ter buljila v trgovine. /…/ Bili bi še dosti več skupaj, toda mož je bil malo sam in zabičili so mu, naj ne pohaja preveč po Trstu, če hoče še kdaj dobiti potni list. Ob začetku razstave je šel tja tudi France Gorše, s katerim sta doma vsa leta razstavljala in je boter njegovi punčki in ji redno pošilja pakete. Jasno da ga je Miha veselo pozdravil. In pri priči ga je pred vsemi slovenskimi in laškimi gosti nadrl tukajšnji oznovski pacar Cesar in mu zagrozil, da ne bo nikoli prišel več v Trst, če se bo družil z izdajalci. /…/
Lani poleti je imel tu razstavo Božidar Jakac - same stare stvari, davno izpred vojne. Edino za ime je dal nekaj malenkosti iz partizanstva. Maleš pa ni imel na razstavi niti ene stvari, ki bi kazala, da se je kakorkoli uklonil duhu časa, in ravno tako pred njim /France/ Pavlovec ne. Temu sem jaz po radiu dal tako kritiko, da je celo akademija iz Ljubljane prosila zanjo. Torej Jakac, stari moj prijatelj, je bil prvi od ljubljanskih romarjev, ki si je upal sam priti k meni in z menoj govoriti. Drugi se me ogibajo, kot da niso oni zmagali, in nastanejo včasih smešne situacije. Govorila sva precej in je bil še kar odkrit. Ko sem ga vprašal, kako je, je dejal pošteno: »Meni ni nič slabega, za druge pa ne morem govoriti.« Tožil je samo, da gre umetnost zaradi birokracije in zaradi pomanjkanja naraščaja dol in da so ves čas po vojni dobili samo enega mladega slikarja, ki je nekaj vreden - Gabrijela Stupica - a še ta slika tako in takšne reči, da mu je Poročevalec sicer priznal kvaliteto, toda ga obsodil kot nasprotnika nove stvarnosti. /…/

Mirna /Javomikova sestra/ je od svetega večera pri očetu v Clevelandu. Začela je delati za emigracijo septembra in 12. decembra je odpotovala iz Bremerhavena. Godi se ji dobro./…/ Mene imajo vsi za neumnega, da ne maram izkoristiti takšne prilike, toda jaz sem sklenil in vsi drugi prijatelji z mano, da ne grem iz Trsta ali vsaj ne iz Evrope, dokler ne bi kje v svetu lahko kaj bolj koristnega za celoto delal, kakor pa tukaj. Tukaj nisi begunec, živiš med svojimi ljudmi, imaš položaj intelektualca, se uveljavljaš pri svojih ljudeh in pri zahodnjakih /…/, vrh tega pa že z golo svojo navzočnostjo tukaj opravljaš neko narodno delo. /…/ Jože Kessler je naredil veliko napako, da je rinil tako hitro čez. Ko je šel /Srečko /Baraga, je bila dana možnost, da bi bil dobil službo kot profesor ali pa na radiu, saj sem jo celo jaz. /…/


Kako živim? V znamenju stalne začasnosti kakor vsi skupaj, le da si jaz iz tega ne delam sivih las. Od stare družbe so zdaj tu Ludvik /Klakočer/. France /Zupan/, ki piše šolsko knjigo za knjigo. Martin Globočnik iz Ricciona pa Vili Lenassi, ki je bil Francijev sošolec v gimnaziji. To je ozek in zaključen krog naše masonerije, v katerega si marsikdo želi, a nihče ne pride./…/
Poleg službe sodelujem z raznim pisanjem pri ostalih oddajah, recitiram na radiu, pišem za kake liste, predavam na prosvetnih večerih, ki jih ob veliki udeležbi organiziramo že tretje leto redno vsakih 14 dni. Prireditev je povsod polno in včasih takih, da bi delale čast našim nekdanjim časom. Leta 1949 smo na Repentaboru - to je prastara ograjena cerkev ob litovski meji - dvakrat na prostem uprizorili Hoffmannsthallovega Slehernika, potem / Finžgarjevega/ Divjega lovca: lani smo imeli tudi tam nastop nekomunističnih pevskih zborov, ki ga je poslušalo 4000 ljudi. Za letos pripravljamo Pasijon in mogoče Hamleta na prostem, ker je scenarija ob cerkvi kakor nalašč zanj, ali kaj drugega, poleg velikega koncerta na prostem. /…/ Dalje sem spravil skupaj in precej tudi sam napisal zbornik umetnosti in razprav Tabor / Izšlo v samozaložbi 1951/, ki je sedaj v tisku. Z njim bomo dali temelje novi slovenski narodni politiki v smislu samostojne države ter še kar spodobno literarno antologijo tukajšnjega ustvarjanja. Ko bo izšla, bomo v dvorani vladne palače priredili umetniško akademijo ob 150-letnici Prešernovega rojstva, na kateri bo nastopilo vse, kar leze in gre kvalitetnega v Trstu: pevci, pianisti, Iiterati. Naš zbor bo pel na novo za nas komponirano Prešernovo Zdravico, pred katero se stara skrije. Za vstopnice bomo prodajali naš zbornik, upam da po 1000 lir komad. Knjiga bo vzbudila veliko senzacijo, in to ne samo pri slovenskih politikih in intelektualcih, marveč tudi drugje, zakaj v njej bodo naše slovenske politične zahteve ter programske točke prvič jasno in v primerni obliki poudarjene. Poleg razprav bom jaz v njej imel novelo, motivno situirano na Lago Maggiore.


Moje razmerje z Edvardom se je precej ohladilo. /…/ Je pa postal politično precej nestrpen. Dobili so ga povsem pod vpliv nekateri povprečni liberalni jugoslovenarji in oficirski zarotniki. Ker je sam politično tabula raza, misli na tem področju samo z drugo pametjo. Jugoslavija in kralj ga pri vsej svoji absurdnosti še zmeraj raznežita. /…/ Edvard je mislil, ko me je spravil sem, da bom delal stvari, ki bi jih hotel on in ki bi se z njimi predvsem on okoristil, delno pa še tukajšnja liberalna skupina. Ko je videl, da nimam ušesa za to pesem, mi je seveda zameril in me začel zmerjati, da nič ne delam. Njegova misel je bila, da bi prevzel uredništvo Demokracije. Jaz sem bil voljan, saj sem v Trst prišel z namenom, da bom delal povsod, kjer bom lahko napravil kaj pametnega za našo skupno stvar. Pri listu sem sodeloval nad poldrugo leto, ga vsaj polovico pripravil sam, jim za volitve sestavil in napisal program. V jeseni 1948 so me dvakrat uradno vprašali, če sprejmem uredništvo, in sem odgovoril ja. Potem so se začeli izmikati, nazadnje so besedo požrli in postavili na to mesto Ježa /Jež Janko, šolnik in kulturni delavec/. Videl sem, da nimam opraviti z možakarji. Krivi so bili seveda vsega ne tržaški politiki, marveč boječi zavistniki iz Ljubljane: inž. /Boris/ Sancin. dr. / Bogdan/ Drnovšek in pa profesor Rudolf / Ivan Rudolf, politik, časnikar, profesor/, ki se je iz jugofašizma in kasnejšega titovstva v Kairu pretelovadil v demokracijo, katero bo v Trstu spravil docela na psa. Ti ljudje so tržaške rodoljube preplašili z mojim kolaboracionizmom, dasi sem tedaj že bil na važnem mestu pri zaveznikih in ta stvar po vseh čistkah pri FFS pač ni mogla več držati. Po drugi strani so prvotno enotno organizacijo s svojo nestrpnostjo, ki o pravem liberalizmu nima niti pojma, spravili tako daleč, da je prišlo po volitvah 1949 do cepitve in imamo zdaj po starem liberalno in klerikalno stranko /…/, mi, ki smo v vsem tem videli nesmiselnost in hoteli vse sile združiti proti komunizmu, smo ostali na sredi, jih dobivali od vseh strani po glavi in smo se te obrabljene pesmi naveličali. Vrgli smo se samo v kulturno delo in ga skušali ohraniti na zdravih slovenskih, pa samo slovenskih temeljih, brez vpliva katerekoli politične stranke. Do zdaj se nam je to posrečilo in smo imeli uspehe, ki seveda vzbujajo spet zavist. Jaz sem z Demokracijo pretrgal, ko je poleti in v jeseni 1949 začela grdo napadati begunce, ki tu drže vse pokonci, in celo slovenske šole, ker jih vodijo begunci. Tako je začela umetno ustvarjati razliko med tako imenovanimi domačini in med tujci, ki je sramotna in krivična. Vrh tega sem videl, da so imeli titovci tudi tam svoje tipalke in so zvedeli marsikaj, česar ne bi bili smeli. Možje konkurenti so me dalje denuncirali pri zaveznikih za vsako stvar, o kateri so mislili, da me bo omajala. /…/ Potem mi je bilo vsega skupaj dovolj, pa sem se zahvalil in šel svojo svobodnjaško pot naprej. To seveda Edvardu ni bilo prav, ker bi po njegovem jaz, ker sem baje klerikalec, moral vse požreti in vse potrpeti, ker zaradi tega, ker sem, kar sem, sploh ne morem imeti nikdar prav. Zdaj imam proste roke na vse strani, lahko udarim, po komer hočem, obsojam, kogar in kar hočem, in tako prihajam počasi na tisto, kar sem bil v Ljubljani, namreč da sem in pomenim samo tisto, kar sem sam po sebi. Resno se bavim z mislijo, da bom prej ali slej začel izdajati svoj list, samostojen in tak, da bo nesel vse druge. /… /




Položaja po svoji stari navadi ne presojam tako črno kakor vi. /…/ Mi imamo tu dobre informacije iz vseh mogočih slovenskih krogov. Jugoslavije ne take ne drugačne ne mara nihče. Komunizma je kriv Beograd in Srbi. Iz Beograda prihaja vse zlo. Naj pride torej napad iz katerekoli strani, boril se ne bo nihče, kakor se ni 1941. Nasprotno, ob prvem napadu bo dvignilo glavo vse, kar je komunizem s silo potlačil, zlasti pa Hrvatje in Makedonci. Slovenci bodo bežali na zahod. Tedaj bi bil za rešitev Slovenije en sam izhod: sedanji oblastniki naj izkoristijo tisti člen ustave, ki daje Sloveniji pravico do odcepitve, okličejo samostojnost ter povabijo Amerikance v deželo. Ti bi Slovenijo lahko zasedli s temi silami, ki jih imajo v Trstu in Avstriji. Dalj bi najbrž težko prišli, a to nas ne briga. S tem bi bili mi vendar rešeni Balkana in vsega, kar nam je prinesel. In tudi emigracija mora svojo politično akcijo usmerjati v tem smislu.
Delo za popularizacijo ideje o slovenski državi v Ameriki dobro napreduje, kljub naporom Kreka in njegovih, ki še zdaj ne vidijo drugega kakor svoje stolčke. Lujo, ki je v Chicagu, Humar, ki je v Washingtonu, Falež, ki se je po letu bivanja v USA vrnil sem kot šef ameriške katoliške podporne organizacije NCWC za severno Italijo, poročajo zelo razveseljive stvari. Krek je s svojim osebnim zaganjanjem v Žebota dosti izgubil in je moral utihniti. Kar je namreč Slovencev v USA netitovcev, so vsi za samostojnost ali pa za Srednjo Evropo. Praktičen dokaz za to je dejstvo, da je Lujo, na primer, po dveh mesecih bivanja v Chicagu znal za to stvar tamošnje Slovence tako navdušiti, da so mu zbrali denar, da je lahko kupil na čikaškem radiu uro za slovensko oddajo /…/ Stvari, ki so jih ugotovili in napravili ti fantje že po kratkem bivanju tam, pričajo, da so zlagane vse Krekove trditve, da se v Ameriki ne da nič narediti in da je najbolje molčati. To je zelo razveseljivo in se bomo po tem ravnali. Kakor veš, izdajajo ti fantje v Chicagu lep tiskan list Slovenska država, ki ni slab in je imel velik odmev povsod.
Torej vidiš, da smo korajžni. /…/ Na kakšno mesto gre Ribnikar / Bojan Ribnikar, časnikar in gospodarstvenik/ ? Mar bi bil ostal v Trstu ter dosegel, da bi bil Glas zaveznikov ostal. Tako bi mi danes imeli dnevnik, on bi spodobno živel, tako pa je mislil, da ko gre on iz Trsta, gre lahko po zlu vse in je zaveznikom dejal, da list ni več potreben, ker je svojo nalogo opravil. No, pa ne smem več pisati, da se ne bom začel jeziti, zdaj na koncu. Torej vidiš, da Tvoje rotenje ni bilo zastonj in da sem zate in za Vas vse kljub vsemu še vedno Vaš stari

Mirko