Avtor: Janez Prosen

div3

Sem Janez Prosen, rojen 12. maja 1924 v Lučinah v Poljanski dolini, neposredno ob meji med Gorenjsko in Notranjsko. Izhajam iz delavske družine. Oče je bil po poklicu zidar, mama pa gospodinja. Že pred devetnajstim letom starosti sem doživel prisilno mobilizacijo v nemško vojsko, kjer sem bil do pobega k francoskim partizanom. To se je zgodilo ob umiku iz Francije. S kakšnimi občutki sem preživljal čas v tuji vojski in kako sem prestal 19 mesecev v RAD in v vojski, bom povedal v tem prispevku.
Okupacijska oblast na Gorenjskem je proti koncu oktobra in v začetku novembra 1942 izvedla prve vojaške nabore za fante letnika 1923 in 1924, čez nekaj mesecev pa še za letnik 1925 in 1926. Nabora se je udeležila večina vpoklicanih, čeprav z zelo slabim občutkom. Nihče od nas ni z veseljem odhajal na te nabore in tudi sposobnosti za vojaško službo se ni nihče veselil, kot je to bilo prejšnja leta, ko so fantje odhajali na nabore pred domačo komisijo.
Letnika 1923 in 1924 sta bila vpoklicana januarja 1943; letnika 1925 in 1926 pa tri mesece kasneje. Mobilizirane fante, mlajše od dvajset tet, so najprej poslali v RAD - Reichs-arbeitsdienst (Državna delovna služba), kjer je bila opravljena trimesečna predpriprava za vpoklic v redno vojsko. V našem primeru odhod ni bil oviran; marsikje pa so partizani posameznike in tudi cele skupine usmerili v »hosto«. Glavno zbirališče za Gorenjsko je bilo v Kranju, na Zlatem polju. Od tod smo se odpeljali v Solnograško dolino. Skupina, okoli 50 fantov nas je izstopila na železniški postaji v Mitterndorf-u. Nisem imel občutka, da bi v enoti izvajali opazno narodnostno ločevanje. Vsi smo se morali držati veljavnega sobnega reda in taboriščnih pravil. Na vajah in na delu smo bili skupaj. Vsi smo opravljali enaka dela in naloge. Nihče ni imel nikakršnih privilegijev. Pri pripravi hrane v kuhinji, smo bili zastopani v enakem številu. Tisti, ki je imel posebne sposobnosti, npr. boks, smučanje, skakanje na smučeh, gimnastične vaje, igranje harmonike itd, je svoje spretnosti lahko razvijal, ne glede na narodnost.
Služenje v RAD je trajalo tri mesece. Poleg rednih vaj je bilo, v zadnjem mesecu, naše početje usmerjeno tudi v delo in spoznavanje delovnih prijemov in navad, npr. delo v gozdu, čiščenju drevja, prenašanju raznih bremen, premetavanju zemlje, nakladanju in transportu raznih materialov in podobno. Po preteku treh mesecev so enoto RAD razpustili. Postavne in lepo raščene Avstrijce in Nemce so, nekaj dni pred razpustom, vabili v »SS« Dali so jim nekaj časa za premislek. Bilo je tudi nekaj prisile, saj so nekateri, ki so bili pozvani na razgovor, jokali, ko so se vrnili v sobo. Pristopnice ni podpisalo veliko fantov. Slovencev (v naši enoti) niso vabili na razgovore. Avstrijci in Nemci so pred vpoklicem v vojsko, dobili štirinajst dni dopusta; Slovenci smo odšli na enodnevni izlet v Salzburg. kjer smo si ogledali mesto, grad in več drugih znamenitosti. Trije meseci so bili tako končani. Naslednji dan so nas izročili zastopnikom vojske, ki so prišli v taborišče in nas (Slovence) odpeljali v Lublin na Poljsko. Tam smo ostali približno teden dni. Med tem so nas zdravniško pregledali, cepili proti nalezljivim boleznim; dobili smo tudi vojaško obleko in drugo opremo, ter čakali na nov razpored. Na poti v Francijo, v bližini Olomovca na Češkem, je prišlo do poskusa pobega mojega sošolca, Franca Koširja iz Prilesja, Od tod naprej je potovanje potekalo brez posebnosti. V jugozahodni Franciji smo se ustavili v mestu Nantes. Tu so nas razporedili v vojaške enote, ki so delovale vzdolž francoske zahodne obale. Opravljeno je bilo še nekaj cepljenj, nekaj vojaških vaj, zaprisega in nekaj počitka.
Skupina Slovencev, v kateri nas je bilo okoli petnajst fantov, je bila kmalu razporejena v mestece Bourgneuf en Retz, kjer smo opravili glavne vojaške vaje, ki so trajale dva meseca. Nešteto krat smo bili premočeni od napora, ki so ga vaje zahtevale od nas. Večkrat smo vadili na morskem pesku, včasih tudi v morski vodi. Plima, na tem predelu obale, je bila zelo visoka in ob nastopu tudi zelo hitra. V nekaj minutah je preplavila velik del peščene obale. Pri vsakem valu je bilo potrebno vložiti veliko napora, da te val ni potegnil s seboj. Po zaključku vojaških vaj, je bilo, pred očmi generala, opravljeno preverjanje vojaškega znanja in upravljanja z orožjem. Po končanih vajah smo dobili premestitev v Tourcoing - predmestje Lille, ob francosko-belgijski meji, kjer smo varovali večje skladišče orožja in razstreliva ter druge vojaške opreme. Po krajšem presledku smo spet dobili novo premestitev v okolico Le Havre, kamor pa jaz nisem nikoli prišel. Na transportu so nas napadla angleška izvidniška letala in s strojnicami obstreljevala naš konvoj. Vozili smo se v živinskih vagonih. Med obstreljevanjem je bil eden izmed nas ranjen v trebuh. Zato smo poskakali iz vagonov. Pri skoku sem zlomil desno nogo v gležnju. Zlom je bil kompliciran; zlomljenih in počenih je bilo več kosti. Takoj mi je noga močno zatekla in škornjev nisem mogel več sezuti. Z rešilnim avtomobilom so me odpeljali v bolnico, kjer sem ostal nekaj več kot šest tednov. Po odpustu iz bolnice, nisem več prišel v enoto, pri kateri sem služil pred nesrečo. Pristal sem v drugi vojaški enoti, v kateri ni bilo nobenega Slovenca. Zaradi posledic zloma in počasnega okrevanja, nisem bil sposoben za vsa vojaška opravila, zato so me, začasno, uporabljali za stražo.
Leto 1943 se je bližalo h koncu. Zadnje dni smo pripravljali božično praznovanje Postavili smo mize. jih pregrnili z rjuhami in v kotu (skednja) postavili božično drevesce. Vsak dan smo vadili božične pesmi. Na božični večer smo se zbrali ob pripravljenih in obloženih mizah, zapeli pesmi, katere smo vadili zadnje dni in poslušali komandirjev govor. Podobno kot na sveti večer, je bilo tudi pred novim letom, le da smo takrat ostali skupaj še nekaj ur čez polnoč. Predenj smo se razšli, smo si drug drugemu zaželeli mir, zdravje in srečno vrnitev domov .
Nekaj dni po novem letu meje četni starešina poklical v pisarno in me obvestil, da mi je, v skladu s priporočilom bolnice, odobren štirinajstdnevni bolniški dopust. »Hkrati lahko izrabiš še rednega, ki ti pripada«, mi je dejal in mi izročil pisno dovolilnico - Urlaub-schein. Bil sem prijetno presenečen, ker tega sploh nisem pričakoval. Začel sem s pripravami za potovanje, čeprav sem vedel, da pot zaradi stalnih letalskih napadov, ni povsem vama. Kljub temu sem odpotoval in srečno dospel v Škofjo Loko. Tukaj meje ustavila vojaška policija in me napotila v vojašnico. Sprejel meje dežurni oficir in me opozoril, da pot v Poljansko dolino ni odprta, ter, da sam tja ne smem potovati. Po krajšem posvetu, mi je sporočil, da lahko odpotujem s spremstvom, ki prav ta dan spremlja prevoz živil v dolino. »Na obmejni straži moraš prositi za prebivanje, sicer ne smeš na pot,« je dejal. Počakal sem v vojašnici, dokler oklepnik ni bil pripravljen. Ko se je le-ta ustavil pred vhodom, sem vstopil in se odpeljal proti domu. Čez eno uro smo srečno dospeli v vas. Odšel sem v nekdanje župnišče, kjer je bila nastanjena Komanda obmejne straže in se javil poveljniku gospodu Radlu. Povedal sem mu, da sem prišel na dopust in da moram, po nalogu vojaške komande iz Škofje Loke, pri njih zaprositi za prebivanje. Dovolil mi je, da lahko brez spremstva odidem na svoj dom in

Opis slike: Jato Prosen - leta 1947

da tam lahko ostanem brez nadzora. Pri njih se lahko zadržim in tudi prenočim, če bom to želel. Ko sem vstopil v sobo, so me domači začudeno pogledali. Nihče me ni pričakoval, ker drugih fantov ni bilo domov, ko so dobili dopust. Večina vse dni sem preživel doma. Nihče me ni motil, niti preganjal. Obiskal sem veliko prijateljev in znancev. Pogovarjal sem se tudi z Antonom Koširjem - Jurmanom iz Prilesja, očetom Franca Koširja, ki je skušal pobegniti pri Olomovcu na Češkem. Zanimalo ga je kako in kje je prišlo do pobega in do ponovnega prijetja njegovega sina. Dejal sem. da pred pobegom nisva govorila, ter da svoje namere gotovo ni nikomur razlagal. Povedal sem mu, da (po moji presoji) ni izbral pravega trenutka in primernega kraja za pobeg. Enakega mnenja so bili tudi drugi, s katerimi smo bili skupaj na transportu.
Obiskal sem tudi domobransko postojanko v naši vasi. Mnogi so me spraševali, kako je v Franciji in kdaj bo konec vojne? Dejal sem, da francoskega življenja izpred vojne ne poznam, da v Franciji videvaš veliko več ostarelih ljudi kot pri nas, da tam ne čutimo aktivnega partizanskega odpora, čeprav okupacije niso sprejeli brez odpora in užaljenosti; da v Franciji nikoli nisem doživel šikaniranja, kakršnega bi pričakoval kot vojak sovražne države, čeprav je prezir do Nemcev močno prisoten, kar je povsem razumljivo, saj so Nemci s svojim nepričakovano hitrim porazom na začetku vojne močno prizadeli njihov narodni ponos. Tudi odpor gotovo obstoja, vendar je prikrit in čakajo, da se vojna razplete v njihov prid. Invazije še ni, čeprav jo pričakujemo, saj so večji predeli zemljišča dobro zavarovani z visokimi protiletalskimi zaprekami in »jezdeci«, nekaj kilometrov daleč od obale. Te zapreke onemogočajo pristajanje letal in padalskih desantov, kjerkoli. Pri Nemcih se že opaža pomanjkanje vojne tehnike, zlasti letal in protiletalske obrambe, ter še marsikaj drugega, kar se vsak dan rabi v vojni. Angleški bombniki neovirano letijo v Nemčijo in se prav tako nemoteno vračajo na svoje izhodišče, ko opravijo svojo nalogo. Če bi človek sodil samo po tem in samo iz okolja, ki je posamezniku za opazovanje dostopno, bi lahko sklepal, da bo vojne kmalu konec, vendar ni tako. Marsikaj se v vojski ne vidi, zato konca vojne ni mogoče napovedati. Sogovornike v domobranski postojanki, je zanimalo tudi, kako se bo vojna končala. Dejal sem, da je to težko vprašanje, vendar po mojem predvidevanju ni mogoče pričakovati nemške zmage, čeprav Nemci čakajo na strahotno »tajno« orožje.
Vsega dopusta nisem izkoristil. Iz domače vasi sem odšel po preteku petnajstih dni in ostal še tri dni v Stražišču pri Kranju, kjer je služila moja sestra.Ustavil sem se v Trauen-stein-u, da bi obiskal svojega prijatelja Dominika, ki je odhajal na rusko fronto in mu izročil skodelico umetnega medu, katerega mi je dala zanj njegova sestra Kristina. Žal, medu nisem mogel izročiti, ker je vojaški transport že odpeljal. Ustavil sem se v mestu Rouen, od koder sem dne 4. marca 1944 poslal staršem, bratu in sestram pozdrave in sporočil, da sem se srečno vrnil v Francijo. V tem mestu sem obiskal veličastno katedralo sv. Romain-a in se zahvalil za srečno pot in odšel v svojo enoto. Že proti koncu marca smo dobili nov razpored. Prestavili so nas v neposredno bližino turističnega mesteca Saint Valery en Coux, ob severno-zahodni francoski obali. Mestece je bilo podobno našemu Portorožu. Na gričku, ki je mestece obdajal s kopnega, je bilo veliko betonskih protiletalskih strojničnih gnezd. V noči med binkoštno soboto in nedeljo je bilo pobočje za mestom bombardirano in razrušeno. Napad je trajal skoraj celo noč. Posledice smo šli ogledat in ugotovili, da je bilo veliko mrtvih. Bunkerji so bili dobesedno izruvani iz zemlje in nekateri obrnjeni na glavo. (Zaradi močnega napada, smo pričakovali invazijo, a se še ni zgodila; sledila je čez dober mesec, na drugem kraju, v Normandiji) Na tem delu obale, je bila naloga naše enote, varovanje pred nenadnim vdorom nasprotnika. Na polju, okoli mesta, je bilo izkopanih veliko bunkerjev, v katere so nameščali vojaške posadke. V vsakem bunkerju smo bili po trije do pet vojakov. Bunker, v katerega sem bil dodeljen, je bil vkopan v zemljo, približno dva kilometra pred mestecem St. Valerv in približno 200-300 m stran od obale. Vhod v podzemlje je bil približno 5 do 6 m globok. V njem je bilo okoli 6 m2 uporabnega prostora. Vanj so vodile lesene stopnice, vkopane v zemljo in ograjene z deskami, ki so varovale postopno posipanje zemlje s stranskih sten. Iz bunkerja je bil navpično speljan kanal za prezračevanje, podoben dimniku, le da je bil večji. Njegova odprtina je znašala 80 x 80 cm. V prostoru sta bila dva pograda; pred zračnikom, je stala miza, nad njo smo imeli radio-aparat. Na dnu zračnika, v višini mize, je stala vaza za rože, katere smo pridno nabirali po polju in po »živih« mejah, ki so ločevale posamezne parcele, njive in travnike med seboj. Cvetje nam je pričaralo nekaj domačnosti in nas spominjalo na okrašene »bohkove kote« iz naših domov. V globini je cvetje hitro izgubljalo svoj čar, ker je bilo premalo svetlobe in nobenega sonca, zato smo ga pogosto obnavljali. Posadka v našem bunkerju je bila sestavljena iz enega podoficirja in dveh vojakov. Podoficir je bil trd Nemec; tretji pa je bil »volks-deutscher« iz Šlezije. Med seboj se nismo poznali, zato si nismo mogli zaupati. To nezaupanje je oteževalo, včasih pa tudi onemogočalo redno poslušanje poročil tujih radijskih postaj. Kljub temu sem skušal izkoristiti vsako priložnost. V odsotnosti podoficirja, ko je bil drugi vojak na straži, sem takoj poiskal tujo postajo. Kadar sem ujel poročila, sem največ poslušal Radio Calle, včasih pa tudi slovenska poročila iz Londona. Ujel sem marsikaj zanimivega, tako, da sem bil vsaj približno seznanjen z dejanskim stanjem na bojiščih, zlasti v Franciji. Tu se je stanje, po utrditvi mostišč na področju Cherbourg-a in cele Normandije koncem julija 1944, začelo zelo naglo spreminjati. Že 1. avgusta so zavezniške enote usmerile glavne napade na Bretanijo; 3. avgusta pa so ost svojih napadov prenesle iz mesta Rennes proti jugu in 5. avgusta dosegle južno obalo Bretanije pri mestu St. Nazaire; 6. avgusta pa mesto Nantes. S tem so bile pretrgane vse zveze z Brestom. Po kratkem presledku so se anglo-ameriške čete usmerile proti severovzhodu in proti notranjosti Francije in že 19.avgusta dosegle Pariz ter ga 25. avgusta osvobodile. Novica o osvoboditvi Pariza je bila posredovana zelo slavnostno. Še danes mi takratna glasba odzvanja v ušesih. (Za številne spremembe, na bojiščih, sem izvedel iz radijskih sporočil.)

Opis slike: Družina Prosen - Spredaj sedita mama in ata, stojijo od leve proti desni: sestri Marjanca in Francka, Janko, sestra Lojzka in brat Slavko. Slika je nastala leta 1940.

Ob severni obali Francije je bilo napredovanje zavezniških sil nekoliko počasnejše. Na tej fronti so operirale (neposredno ob obali) PRVA KANADSKA ARMADA; južneje od nje - po sredini - DRUGA BRITANSKA ARMADA; v notranjost Francije pa sta prodirali PRVA in TRETJA AMERIŠKA ARMADA. Zaradi hitrega napredovanja zavezniških sil, zlasti 2.britanske armade, ki je operirala le nekaj 10 km stran od obale v smeri severovzhod, so bile nemške postojanke, neposredno na obali ob La Manche obkoljene. Nemški 937. grenadirski polk, v katerem sem služil, je spadal v 245. pešadijsko divizijo. Le ta je opravil prvo evakuacijsko vajo v dopoldanski urah 25. avgusta. Fronta je bila že zelo blizu, zato sem bil prepričan, da gre za dokončen umik. Ker sem načrtoval pobeg, s posredovanjem francoske družine, h kateri sem pogosto zahajal in pri njih nabavljal mleko, maslo, jajca in podobno, sem v dogovoru z njimi upal, da se bom skril pri njih, vendar mi to ni uspelo. Zaradi iskanja možnosti za pobeg sem za približno deset minut ali četrt ure zamudil prihod na zborno mesto, ki nam je bilo že v naprej določeno. Četni starešina me je zaradi tega postavil pred jablano na zbornem mestu in naperil vame avtomatsko puško. Pomislil sem na mamo in očeta, ter se pokesal, da sem ravnal premalo premišljeno.Tedaj se je starešina obrnil na stran in opazil podoficirja iz naše postojanke. Stopila sta skupaj in se nekaj potiho pogovarjala. Pogovora nisem razumel. Ko se je starešina obrnil nazaj, ni več grozil z avtomatsko puško; je pa osorno ukazal, da moram za kazen nazaj v prostore komande čete in mu prinesti daljnogled, ki ga ima v svoji pisalni mizi. Štab čete je bil približno 3 km oddaljen od zbornega mesta. Tja je vodila ravna cesta, čez valovito ozemlje, tako, da se je videlo do prve hribine, za prevalom pa cesta ni bila več vidna. Približno kilometer in pol sem tekel s polno bojno opremo, na vso moč, za prevalom pa sem tek upočasnil, ker sem čutil bolečine v gležnju desne noge. Daljnogled sem hitro našel in se z njim vrnil na zborno mesto ter ga izročil starešini, ki je kmalu za tem preklical preplah. Na starih položajih smo ostali še poldrugi dan. Fronta se je med tem zelo približala, zato so Nemci poskrbeli za hiter umik. Umik smo opravili v nočnih urah, ker pri belem dnevu ni bil več mogoč. Prepeljali smo se s tovornimi avtomobili, ne da bi bili med umikom napadeni, kar je skoraj neverjetno, saj so Angleži in Američani imeli s pomočjo izvidniških letal, popoln pregled nad celotnim bojiščem.

Opis slike: Fantje iz Lučin v Lublinu - Čepijo Franc Košir iz Prilesja, Janko Prosen iz Lučin, Franc Košir iz Golega vrha: stojijo Janko Dolinar s Planine, Vinko Jereb iz Lučin, Martin Alič s Pasje Ravnim, Janko Dolenc iz Lučin, Anton Jurjevič iz Lučin - Dolinar, Dolenc, Jurjevič in Košir iz Golega vrha so se pridružili domobrancem in izginili v genocidu leta 1945

Če so opazili kakršnokoli vozilo na cesti, tudi sumljiv vprežni voz, so letala napadla; posadka pa se je morala zateči v strelske oziroma zaščitne jarke, ki so bili izkopani vzdolž vseh cest v Normandiji in njeni okolici. Ti jarki so bili edina rešitev za tistega, ki je pravočasno opazil nevarnost. Pri osvetlitvi bojišč z lebdečimi svetili, se tudi v nočnem času ni bilo varno gibati. Razsvetljava res ni bila stalna, zato pa je bilo treba izkoristiti vsako prekinitev in premik na hitro opraviti. Naša enota je za premik potrebovala približno dve uri in uspela. Odpeljali so nas v Aultonoval. Tu smo takoj zasedli položaje. Razporejeni smo bili v okolico mesta in doživeli »pravi bojni krst”. Sam sem dobil protitankovsko mino in nalogo, da se, preko polja, prebijem do prve vasi, kjer naj bi bila naša četa. Hodil sem ob živi meji, kar mi je dajalo varnost, kajti v zraku je bilo vse polno letal, ki jih, seveda, od tal ni bilo mogoče opaziti, ker je pod njimi in nad zemljo »lebdelo« nešteto svetil, ki so osvetljevala celo bojišče in omogočala natančen pregled nad njim. Vsak premik na zemlji je bil zapažen in tudi napaden. Detonacije so se vrstile druga za drugo; vsepovsod. Slišati je bilo šviganje bojnih izstrelkov skozi zrak. Strah je postajal vedno večji. Tedaj sem se spomnil, da nosim s seboj protitankovsko mino. Do tistega trenutka nanjo sploh nisem pomislil, tedaj pa meje spreletel strah. Odvrgel sem jo in se sprostil. Počutil sem se bolj varnega, kajti izstrelek iz puške bi me pokončal le, če bi me zadel na »pravo« mesto, če pa bi izstrelek zadel mino, ne bi ostalo nič. Čez približno pol ure sem vas dosegel in našel vodnika prvega voda. Bil je ves iz sebe, kajti na čistini pred vasjo, je bil njegov vod zapažen iz zraka in napaden. Le nekaj vojakov je ostalo. Velika večina njih je padla ali je bila ranjena. Ranjence smo prepeljati do najbližje sanitetne postaje. Tedaj smo izgubili stik s svojo četo, zato smo se priključili drugi enoti, ki je operirala na tem področju. Noč je bila neskončno dolga. Proti jutru smo se ustalili v gozdičku, v neposredni bližini vasi, katere imena se ne spominjam, in znova našli svojo enoto. Tukaj smo dobili hrano in cigarete. Urejali smo osebno prtljago in bojno opremo, ter se pripravljali na premik v naslednji noči. Oblikovali smo posebne tričlanske skupine usmerjevalcev in jih opremili s kolesi, ki so jih odvzeli Francozom.

Opis slike: Argoules - Tu se je Prosen ločil od nemške vojske

Na vsakem, še tako majhnem križišču ceste, je moral stati po en usmerjevalec, da se je umik lahko nemoteno in čim hitreje odvijal v pravo smer. Tudi jaz sem bil v eni od usmerjevalnih skupin. Dobil sem zelo slabo kolo, s trdimi, polnimi gumami. V noči od 29. na 30. avgust smo se umikali iz okolice Abbeville in proti jutru dospeli v Crecy en Ponthieu. Ustavili smo se kakšna dva do tri kilometre naprej od Crecy-ja, v manjšem dvorcu. Čez dan smo počivali. Zvečer, ko je legel mrak, je bil izdan ukaz za nadaljnji umik. Usmerjevalci smo šli prvi na cesto. Tam smo srečali nepregledne trume umikajoče se vojske. Dobili smo nalogo, da se povežemo z usmerjevalci iz drugih enot, ki so že bili na cesti. Tu ni bilo več mogoče spremljati početja posameznika, zato sem sklenil, da to priložnost izkoristim in tako izpolnim svoje davne namene. Že čez nekaj deset metrov sem se prerinil na drugo stran ceste in se obrnil v nasprotno smer, ter se polagoma prebijal skozi množico vojakov, dokler nisem dosegel normalne kolone. Skočil sem na kolo in s počasno vožnjo nadaljeval pot nazaj. Čez dober kilometer in pol seje kolona umikajoče vojske toliko razredčila, da sem hitrost vožnje lahko pospešil. Prihajal sem na čedalje bolj nevarno področje. Skrbel me je prehod skozi mestece Crecy, kjer je bilo treba prečkati tudi most čez manjšo reko. Moj cilj je bil doseči kmetijo, ob kateri smo nazadnje počivali. Na tej kmetiji sem se pogovarjal z mladim fantom - dijakom, ki je dokaj dobro govoril nemško. Nekakšno zaupanje v tega fanta, se je porodilo v moji glavi in tudi okolje se mi je zdelo primerno za začasno skrivališče. Upal sem, da bi tukaj lahko počakal, dokler se nemška vojska popolnoma ne umakne iz tega kraja. Zatopljen v premišljevanje, kako naj se prebijem skozi mesto, sem nenadoma zagledal pred seboj patruljo treh nemških vojakov, od katerih je srednji nosil medeninasto tablico z napisom »Feldgendarmarie«. Ustavili so me in vprašali, iz katere enote prihajam in kam sem namenjen. Nadalje jih je zanimalo, zakaj se vračam, saj je vendar zapovedan popolni umik. Začutil sem strahovit pritisk v glavi. Imel sem občutek, da so mi vsi lasje naenkrat vstali in da sem ves zaripel v obraz. Skušal sem se zbrati in ohraniti mirno kri, ter odgovoriti na zastavljena vprašanja. Uspelo mi je izoblikovati izmišljen odgovor, ki se mi je zdel prepričljiv. Dejal sem, da sem kot usmerjevalec, po ukazu četnega starešine, poslan nazaj zaradi zaostanka treh naših voz s konjsko vprego. Vodja patrulje mi je zastavil še nekaj dodatnih vprašanj, na katera sem poskušal kolikor mogoče mirno in premišljeno odgovarjati Prav takrat pa se je pripeljal mimo nemški oklepnik, katerega so ustavili. Posadko so vprašali, če so na poti opazili zaostale vozove. Potrdili so, da stoji nekaj voz pred mostom v mestu Crecy. Ko so od posadke oklepnika dobili pritrdilni odgovor, so me spraševali še o vojaški enoti h kateri spadam. Povedal sem. da sem iz 10. čete v sestavi 937. grenadirskega polka, ki spada v 245. pešadijsko divizijo. Preverili so oznake našitkov na moji obleki in ugotovili, da našitki odgovarjajo mojim podatkom, ki sem jih navedel. Nadalje so me spraševali, kdaj smo pogrešili manjkajoče vozove. Tudi na to vprašanje bi lahko napačno odgovoril, kajti naša enota se je tod umikala že proti jutru in ne šele v večernih urah, tega dne. Policija je presodila, da je moje pojasnilo sprejemljivo in mi dovolila nadaljevanje poti. Ko sem ponovno sedel na kolo, sem se najprej, s kratko molitvijo, zahvalil za navdih in uspeli zagovor, čeprav je bil izmišljen, a vendarle resničen. Razmišljal sem o njem in se čudil, da se je vse tako dobro izšlo. Nikoli mi ni bilo jasno, kako sem prišel do zamisli o zakasnelih vozovih. Še danes se sprašujem, od kod sem dobil navdih, da sem izbral tak odgovor od zgoraj. Prepričan sem, da je to dejansko bil navdih in da moje zaupanje v božjo Previdnost in Božjo mater Marijo ni bilo zaman. Njej sem se namreč priporočal vsak dan, tudi takrat, ko sem noč preživljal ali prebedel v zaščitnem ali strelskem jarku; ko sem imel pod glavo le kos lesa in vojaško kapo; v najboljšem primeru pa nekaj slame ali posušenega dračja, katerega sem nabral pred jaškom, v katerem sem prenočil. Ko je policija dobila potrditev moje izpovedi, mi je, pred nadaljevanjem poti, naročila, da se po opravljeni nalogi oglasim pri njih. Potrdil sem, da sem razumel njihov ukaz in da se bom (nazaj-grede) javil in povedal, kako sem nalogo opravil.
Še vedno sem bil v velikem strahu zaradi prehoda skozi mesto, še posebej zaradi mostu, ki naj bi bil (po moji presoji) zanesljivo zastražen. Moj strah je bil odveč. Ko sem se pripeljal do mostu, sem videl, da je most prost in nezastražen. Prečkal sem ga in takoj za mostom opazil vozove, o katerih sem »poročal« policiji, ko me je ustavila. Pred menoj je bilo le še dobrih tristo metrov do cilja - najprej približno sto metrov strmega klanca, katerega sem moral prehoditi peš; nato pa še nekaj nad dvesto metrov do kmetije, ki sem izbral za svoje skrivališče. Ustavil sem se pred kmetijo in vrgel kolo preko žive meje na dvorišče, sam pa sem se umaknil pod šupo, podobno slovenskemu kozolcu ali odprti drvarnici in se takoj namenil v podstrešje. Bil sem približno na pol poti, ko sta se (mimo kmetije) pripeljala vojaka na motornem kolesu in nadaljevala pot, ne da bi se ustavila. Kljub temu sta mi povzročila kar precej strahu. Po krajšem počitku, ki sem ga namerno napravil, da me vojaka ne bi opazila, sem nadaljeval vzpenjanje na podstrešje in se polagoma zaril v snope detelje, ki je bila zložena na lesenem odru. Odstranil sem pas in ročne granate ter strelivo, ki sem ga nosil s seboj. Avtomatsko puško na 10 strelov sem »nabasano« odložil na deteljo, pas in drugo strelivo pa spravil pod snop. Nisem se še popolnoma spravil k počitku, ko sem zaslišal drdranje konjske vprege. Voz se je ustavil pod šupo in posadka je izstopila ter se začela pogovarjati med seboj. Bal sem se, da se tudi oni nameravajo skriti v »moji« šupi, a so se, po preteku nekaj »dolgih« minut, vendarle odpeljali. Vesel sem bil njihovega odhoda, ker me je vse zelo motilo in sem vse doživljal s prestrašenimi očmi. Nato sem se počasi umiril in polagoma zaspal. Spal sem do sredine naslednjega dopoldneva. Najprej sem se okrepčal z malico, ki sem jo prejšnji dan dobil v gozdičku, kjer smo počivali, nato sem opazoval okolje skozi odmaknjene strešne opeke in poskušal ugotoviti od kod se sliši streljanje. Proti večeru se je streljanje okrepilo. Ugotovil sem, da so med izstrelki tudi dum-dum krogle. Polotil se me je strah, da bi kateri teh izstrelkov zadel moje skrivališče, ki bi verjetno zagorelo. Streljanje se je do večera stopnjevalo; ko je nastopil popoln mrak. je postopoma ponehalo. Kljub temu pa to noč nisem več trdno spal. Zjutraj okoli osme ure sem začul močan hrup. Že čez nekaj trenutkov se je, več kot dve uri, valila mimo kmetije dolga kolona oklepnih avtomobilov in tankov. Kot sem kasneje zvedel (od francoskih partizanov), naj bi enota, ki je tod zasledovala umikajočo nemško vojsko, pripadala De Gaulovim oboroženim silam, ki naj bi takrat delovale v sklopu DRUGE BRITANSKE ARMADE. Hotel sem sestopiti iz podstrešja in se prijaviti, a sem se - hvala Bogu - premislil in počakal na drugo priložnost.
Popoldne, okoli 3 ure. je služkinja, ki je delala pri kmetu, prišla v šupo po drva. Pozdravil sem jo v francoščini, vendar to ni bilo dovolj. Ko me je opazila, se je zelo prestrašila. Nabrana drva so ji padla iz naročja. Takoj je zbežala in odšla nazaj, od koder je prišla. Za tem se ni več vrnila. Tudi kdo drug iz družine ni prišel v šupo, zato sem sam zbral toliko poguma, da sem sestopil s podstrešja in prišel na dvorišče. Tu sem srečal dijaka, s katerim sva se pogovarjala, ko smo se umikali tod mimo Spregovorila sva nekaj besed v nemščini. Povabil me je v dnevno sobo. nato je odšel in ga nisem več videl. Bil sem razočaran, kajti pričakoval sem, da se bo obnašal nekoliko drugače. Ko sva se prvič srečala, me je celo nagovarjal, ko sem mu povedal, da sem Slovenec, naj ostanem pri njih in se skrijem, sedaj je pa odšel brez besed. Njegova družina me je, kljub nekoliko presenetljivemu obnašanju njihovega sina. lepo sprejela. Ponudili so mi mošt, maslo in kruh ter me povabili k mizi. Hrano sem z veseljem sprejel, saj že nekaj časa nisem zaužil dobre domače hrane. Umil sem si zamazane roke, se usedel za mizo in se okrepčal. Za tem sem začel urejati svojo garderobo: obleko, pas, čevlje, kar je bilo zaradi zadrževanja v detelji zanemarjeno in potrebno čiščenja. Med čiščenjem čevljev sem zagledal pred seboj francoske partizane. Obkrožili so me iz treh strani, za mojim hrbtom pa je stal hišni zid. Član Odpora, ki je stal pred menoj – bil je vodja ekipe, ki me je obkrožila - je imel v roki pištolo. Usmeril jo je v mojo glavo. Z desne in leve sta stala dva partizana s puškama, na katerih sta imela nasajena bajoneta. Bil sem v nezavidljivem položaju. Strah me je bilo, še zlasti zaradi nemške propagande in pripovedovanja, kako strogo in nečloveško ravnajo francoski partizani z zajetimi Nemci. Čevelj in ščetka sta mi padla iz rok, podobno kot drva služkinji, ko me je opazila. Dvignil sem roki, kot mi je ukazal vodja ekipe. Vprašal me je, od kod sem doma in kateri narodnosti pripadam. Povedal sem mu, da sem iz Slovenije. Kje je Slovenija? je vprašal. Odgovoril sem mu. da je v Jugoslaviji. Hotel je videti dokaz, zato sem mu razložil kje ga bo našel. Sam si nisem upal premakniti rok. Ko je našel legitimacijo, mi je velel naj roke spustim. Odstopila sta tudi oba partizana. Vodja ekipe mi je pobral čevelj in ščetko, ter mi ju dal v roke. Vprašali so me, če in kje imam orožje? Odvedli so me nazaj na dvorišče. Zlezel sem na podstrešje in prinesel s seboj vso oborožitev, ki sem jo imel. Izpraznil sem svojo vojaško torbico in izročil vsebino - približno 200 cigaret in šotorsko krilo - hišnemu gospodarju, ki je pokazal, da je darila vesel in se zanj zahvalil. Poslovil sem se od vseh. ki so bili tedaj v dnevni sobi in odšel s partizani. Med potjo smo srečevali veliko ljudi, ki so s svojim obnašanjem izražali prezir do Nemcev. Na poti smo srečali tudi načelnika skupine odpora »Liberation«, ki je bil obenem župan in šolski upravitelj v mestecu Argoules, kjer sem se predal francoskim partizanom. Po poklicu je bil učitelj. Bil je zelo prijazen in uglajen gospod. Tisto in še nekaj naslednjih noči sem prespal pri njih. Že prvi večer se je v šoli zbrala večja družba učiteljev in drugih krajevnih veljakov. Pri njegovi družini smo bili na skupni večerji. Večerja in zabava je trajala do poznih nočnih ur. Med drugo in tretjo uro zjutraj smo se razšli. Načelnik skupine odpo-

Opis slike: Janko Prosen - Bourgneuf 1944

ra me je osebno odvedel v podstrešno sobo, v šolskem poslopju in mi zaželel miren počitek. Preden sem zapustil Argoules, mi je dal pisno potrdilo, ki se glasi:
Poročilo, nanašajoče se na (dezerterja iz nemške vojske) obergrenadirja Janeza Prosen-a št. 1370. Stammkompanie. Ersatzbataljon 318.- Blutlgruppe 0.- Wehrnumer: Krainburg: 24. 22. 2. 4., rojen 12. V. 1924 v Lučinah - brivec - samski - grenadierski polk 937. 10 četa, Kriegsstammrolle: 100/44/245 injhnterijske divizije, prihajajoč iz Saint Vaaleru- en Coux.je šel skozi Ault Onival. Abeville, Cresy Ponthieu, se je dal prostovoljno razorožiti v Argoulesu
Dne 4. septembra 1944 je zaprosil, če bi mogel biti poslan v Ameriko, kjer ima strica. Bil je prisilno mobiliziran pri naboru v Kranju, dne 14.1.1943. Ni se mogel pridružiti vojski Maršala Tita. če prav je to želel, ker bi v tem primeru bila njegova družina aretirana in odvedena v koncentracijska taborišča. Zdi se, da je odkritosrčen.
Zaslišal sem ga v nemškem jeziku.
Potrjuje se točnost zgoraj navedenega, dano v Argoules-u, dne 5.septembra 1944.

Načelnik skupine odpora Liberation
Evgen Maillard
učitelj