Avtor: Maja A. Smolej-Ficko

Z dvema svetovnima vojnama in vrsto revolucij so v 20. stoletju evropski narodi preigrali grozljivo simfonijo zla. Ta še vedno odzvanja v čutenju in spominjanju Evropejcev. Korenine zla so namreč globoke, posebno v tistih okoljih, kjer zlo ni bilo razpoznano kot zlo, ker se je skrivalo za ideološko skrbno izdelanimi maskami dobrega. »Res v maskah« je ena najbolj prejinjenih manifestacij zla, saj zlo za mnoge zaradi svoje preobleke ostaja nerazpoznavno. Njegova bleščava opojnost je v evropski polpreteklosti zasvojila mnoge posameznike, družine, sorodstva, vaške skupnosti, cele narode.

V tem razmišljanju bi radi spregovorili o dveh nemških filmih, ki ju je v letih 2005 in 2006 posnela mlajša generacija nemških filmskih ustvarjalcev. Gre za filma Zadnji dnevi Sophie Scholl in Življenje drugih. Filma med našimi kritiki in v javnosti nista zbudila kakšne večje pozornosti, čeprav sta bila deležna vrste prestižnih nagrad, še posebej zadnji, ki je bil 2006 nominiran za Oskarja kot najboljši tujejezični film. Glavni igralec tega filma pa je prejel za svojo igro skorajda vse možne nemške nagrade. Da so Nemci v letih po združitvi čutili, da imajo na temo polpreteklosti še mnogo nedorečenega, je poznavalcem nemške sedanjosti in preteklosti dokaj jasno. Čeprav se zdi, da so z nacizmom temeljito opravili in da obračun z vzhodnonemško različico komunizma ne bo težak in zapleten, pa soočenje s preteklostjo tudi za Nemce nikakor ni enostavno.

Obračun z nacizmom

je bil v Nemčiji, ki so jo zasedli in razdelili v zasedbene cone zmagoviti zavezniki, dokaj hiter in temeljit. Denacifikacija je potekala načrtno in je segala v vse sloje prebivalstva. Zvezni urad v Ludwigsburgu je zbiral in arhiviral uradne podatke iz nacističnega obdobja. Nacisti večine arhivov niso »čistili« ali celo namerno uničevali. Tako so bili in so arhivi iz obdobja nacizma na razpolago ne le zgodovinarjem, ampak tudi sodni oblasti oz. tožilstvu ter posameznim državljanom. Po nürnberškem procesu, na katerem so kot tožilci nastopali zavezniki, je bilo v Nemčiji še nešteto sodnih procesov, ki so jih izpeljali Nemci sami. Naj samo omenimo serijo procesov, ki so se odvijali v l. 1964 in 1965 v Frankfurtu ob Maini, ko so stopili pred sodnike nacistični krivci iz Auschwitza. Vsak polnoletni Nemec je imel v povojnih službenih dokumentih tudi rubriko, kjer je bila zapisana njegova osebna politična zgodovina, od članstva v nacistični stranki in njenih organizacijah do morebitnih funkcij v nekdanjem režimu.
Te in tem podobne dokumente sem leta ¹⁹⁶⁴⁄₆₅ videla na lastne oči med svojim bivanjem v Zvezni republiki Nemčiji. Kolikor je meni znano, se takrat nihče ni javno spotikal nad »nedemokratičnostjo« takih in njim podobnih osebnih dokumentov. Seveda jih v skladu z obstoječo demokratično zakonodajo niso uporabljali za dnevne, zlonamerne politične boje in diskreditacije, kot se je to nedavno dogajalo pri nas z objavo zelo dvomljivih seznamov »sodelavcev« naše Udbe.
Nemci so v dobro ohranjenih arhivih odkrivali tudi verodostojne dokumente o posameznikih in skupinah, ki so se uprli nacizmu in to svoje ravnanje največkrat plačali z življenjem. V Zahodni Nemčiji so obravnavali enako spoštljivo vsako odporništvo, pa naj je šlo za skupino Rdeči orkester, ki je bila izrazito pro-sovjetska, ali pa za znameniti ponesrečeni atentat grofa Clausa Schenka von Stauffenberga 1. 1944, pri katerem so sodelovali visoki oficirji takratne nemške vojske in katerega poglavitni namen je bil odstraniti diktatorja in ustaviti vojno. V tej skupini so sodelovali člani mnogih starih pruskih plemiških družin, zato onstran berlinskega zidu njihov boj proti nacizmu ni bil deležen enake zgodovinske obravnave in ocene kot levo usmerjene odporniške celice. V Vzhodni Nemčiji, nekdanji sovjetski zasedbeni coni, je bila namreč obravnava odporništva izrazito ideološka.
Po združitvi je bilo treba nekako poravnati skrivenčeno podobo lastne zgodovine, še posebej polpretekle in odporništva. Na vzhodu so namreč zrasle cele generacije, ki nosijo v sebi ideološko popačeno sliko nemške polpretekle zgodovine. Povedati in dokazati je bilo treba, da nemški odpor ni bil sad samo in edino določenih političnih oziroma ideoloških opcij, ampak tudi najpogosteje nenasilnih skupin in posameznikov, ki so se odločali za upor zaradi svoje globoke ukoreninjenosti v krščanstvu in uvida, da je nacizem protikrščanski in globoko protičloveški.
Film o Sophie Scholl in odporniški skupini Bela vrtnica (Weisse Rose) je pravzaprav »igrani« dokumentarec, ki pripoveduje o eni takih nenasilnih odporniških skupin. Filmski scenarij so sestavili na podlagi dokumentov (zapisnikov zaslišanj, sodnega procesa, zagovorov obtožencev, poslovilnih pisem), ki so nepotvorjeni ohranjeni v sodnih in policijskih arhivih. Do potankosti verodostojen opisuje film usodo skupine študentov z univerze v Münchnu, ki je z letaki in trosilnimi akcijami nenasilno spodkopavala nacistični režim. Pozimi, v februarju 1943 leta je tajna policija skupino naključno odkrila, aretirala najprej Sophie in njenega starejšega brata Hansa, nato pa še vse ostale člane skupine, enega za drugim, končno tudi njihovega profesorja, znanega filozofa in psihologa dr. Maxa Huberja. Po hitrem postopku so jih postavili pred »ljudsko sodišče« (Volksgerichtshof), zloglasni Ronald Freisler pa jih je na tem montiranem procesu obsodil na smrt.
Ti mladi ljudje so se uprli nacizmu iz globokih etičnih vzgibov, iz prvinskega humanizma, ki v vsakem človeku vidi sebi enakovredno božje bitje. Nacisti so dobro čutili, da so jim do te mere ozaveščeni in nenasilni mladi ljudje nevarnejši kot vsi drugi politični in razredni nasprotniki. Družina Scholl je živela na Švabskem (danes zvezna dežela Baden Würtenberg), nedaleč od meje z Bavarsko, v pokrajini, ki je v času reformacije nudila zatočišče tudi našemu Trubarju. Schollovi, tako kot mnogi drugi nemški evangeličani, so svojo vero živeli in ravnali vedno in povsod v skladu z evangeliji. »Bekenntniskirche«, ta globoko krščansko dozorela smer v nemški evangeličanski Cerkvi, je dosegla svoj vrh z ekumensko naravnanim teologom Dietrichom Bonhoefferjem, ki je tik pred koncem vojne umrl v koncentracijskem taborišču Flossenbürg.
Zakaj govorimo o vsem tem? Ker v filmu, o katerem pišemo, dvajsetletno dekle ne okleva in skuša z odgovori svoje tovariše zaščititi, ko pa vidi, da ji to ne bo uspelo, se ne boji povedati zasliševalcu Mohru tistega, kar misli in čuti. Lahko bi rekli, da s skorajda angelsko nedolžnostjo trka na njegovo vest. Govori o vsem, kar vedo vsi, pa si tega ne upajo priznati, nejavno in ne intimno: preganjanje judovskih sodržavljanov, ubijanje starih, bolnih in duševno motenih, surovo nemško obnašanje na krivično zasedenih ozemljih, katastrofa pred Stalingradom, tisoči ranjenih, padlih, pogrešanih, pisma vojakov, ki pripovedujejo drugačno resnico kot Goebellsov propagandni stroj.

Opis slike: Aretacija Hansa in Sophie Scholl v avli münchenske univerze

Sophie je v svoji moralno etični drži neomajna, ne grabi za rešilnimi bilkami, ki ji jih ponuja zasliševalec, da bi jo ubranil pred smrtno kaznijo.
Ko se po končani vrsti zasliševanj bežno in naključno srečata na hodniku palače Wittelsbach, kjer je sedež gestapa, prebegne Mohrov obraz zamišljena senca dvoma (v obstoječi sistem), pa tudi sočutja z dekletom.
Govorimo pa o vsem tem tudi iz nekega drugega, globjega razloga. Našim poročevalcem oziroma kritikom se je zdelo, da film ne ustreza tedanji resničnosti. Nekomu od njih se je zapisalo, da film idealizira (ljudi in dogodke). Moti ga, da imajo v tem filmu nacistični uradniki vendarle nekaj človeških potez, ki dobronamernemu, ideološko neobremenjenemu gledalcu omogočajo, da v njih vidi ljudi, ne pa predvsem in samo ideološke nakaze, ki smo jih vajeni iz naših vojnih filmov polpreteklega obdobja. Maloštevilnim je razvidno, da je bilo obdobje nacizma za Nemce tudi posebna vrsta državljanske vojne. Prvi korak do narodne sprave je gotovo poznavanje zgodovinskih dejstev. Z leti se odpirajo arhivi, na dan prihajajo podatki, ki omogočajo sklepe in zaključke brez ideoloških predznakov. Korak v prihodnost pa zagotavlja osebna dozorelost državljanov, ki nasprotniku priznava njegovo človeško dostojanstvo in dopušča možnost, da je tudi v njem morda nekje zakopana kal dobrega.

Življenje drugih in nemški spopad z dediščino komunizma

Po padcu berlinskega zidu so se tako na zahodu kot na vzhodu združene Nemčije morali soočiti s svojo različico komunizma. O tem govori večkrat nagrajeni film Življenje drugih, ki je bil posnet v letu 2006 in govori o Gerdu Wieslu, agentu vzhodnonemške tajne policije Stasi, in o umetniškem paru, režiserju Dreymannu in njegovi sopotnici, igralki Christi Marii, katerih življenje je Wiesel službeno nadzoroval in o opažanjih redno poročal svojim predstojnikom.

Delovanje in ravnanja vzhodnonemške tajne službe za gledalce, ki so doživeli komunistično diktaturo, ni nič kaj posebno novega. Tudi pri nas so nameščali prisluškovalne naprave, novačili sodelavce med sorodniki in prijatelji, najbližjimi sodelavci, jih izsiljevali ali podkupovali z raznimi ugodnostmi in podobno. Gotovo pa je »impozanten« podatek, da so bili državljani nekdanje DDR pod stalnim, do potankosti izpopolnjenim nadzorom. Njihova tajna služba Stasi je štela 91.000 uradno zaposlenih, od te množice pa jih je kar 13.000 upravljalo s pravo armado približno 170.000 oseb. ki so bile neuradni sodelavci (Inoffizielle Mitarbeiter). Če bi Donnersmarckov film govoril le o tem, o tej, tako rekoč tehnični plati prefinjene represije nekega diktatorskega režima, morda ne bi bil tako zelo umetniško zanimiv.
Film gre korak ali celo dva naprej. Ni le intimna drama umetniškega para Dreymann - Christa Maria (ona postane v teku dogajanj bolj ali manj prostovoljno tajna sodelavka Stasija), ampak tudi in predvsem katarzična drama zasledovalca, t. j. agenta Stasija Wiesla, ki ga odlično predstavlja Ulrich Mühe.V filmu spremljamo » življenje drugih” natančno tako, kot ga je spremljal Wiesel. Na koncu filma ne bi vedeli o drugih prav nič manj kot Wiesel in vzhodnonemški Stasi. Potem bi bil film v resnici samo »odlično odigran politični triller.« (Tako o njem piše eden naših filmskih kritikov.) Toda film je še nekaj več in v tem je njegova odličnost.

Opis slike: Sophie Scholl nekaj ur pred usmrtitvijo v zaporu München

Gre za osebno katarzo Gerda Wiesla. Iz začetnega, prepričanega preganjalca »negativnih proti državnih elementov«, ki med zasliševanji s fizičnim in moralnim nasiljem »mehča« žrtve Stasija, se Gerd Wiesel polagoma prelevi v »dobrega človeka«. O svojem in življenju drugih začne razmišljati. Razmišlja, ko v svojem skromnem blokovskem stanovanju osamljen prebira zbirko pesmi B. Brechta. Razmišlja na podstrešju meščanske hiše, v kateri ima stanovanje Dreymann. Tam ima agent Stasija pravo »pisarno« z vsemi prisluškovalnimi pripomočki, tam beleži razgovore Dreymanna, njegovih prijateljev in znancev in ob Sonati za dobrega človeka razmišlja o svojem v resnici bednem življenju.
V njegovioh poročilih je vedno manj obremenilnega o Dreymannu. Ko past, nastavljena Dreymannu, ne uspe, predpostavljeni oficir sumljivega Wiesla degradira v tajnega sodelavca na poštnem oddelku, kjer odpirajo pisma državljanov. Po padcu berlinskega zidu Dreymann v arhivih Stasija najde tako svoj dosje kot tudi dosje Christe Marie, iz katerega ugotovi, da je bila tajna sodelavka Stasija. Drevmann uvidi, da ga je rešil pravzaprav njegov »preganjalec«, tajni agent Wiesel, ko je o njem poročal le o nepomembnih, za Stasi neuporabnih dogodkih in razgovorih.

Opis slike: Agent Geni Wiesel pri »delu« v svoji podstrešni pisarni nad stanovanjem umetniškega para Dreymann

Dreymann napiše Zgodbo o »dobrem človeku«, ki postane uspešnica in jo je mogoče kupiti v vseh knjigarnah. Le on in Wiesel pa vesta, kdo je » dobri človek« iz zgodbe.
Razmišljanje ob tem filmu bomo nadaljevali in dopolnili z nekoliko nenavadnimi podatki in dogodki. V avgustu 2007 je bil na straneh vplivnega nemškega časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung objavljen nekrolog v spomin na v juliju istega leta preminulega Ulricha Müheja, ki je briljantno odigral glavno vlogo agenta Wiesla v zgoraj omenjenem filmu. Nekrolog je napisal režiser filma in Mühejev prijatelj, mladi Florian Henckel von Donnersmarck.
Kar lahko preberemo v nekrologu, je pretresljivo v svoji kruti resničnosti iz dveh razlogov. Avtor nam namreč razkriva zamolčano življenjsko zgodbo svojega prijatelja, ki jo v glavnih obrisih odslikava zgoraj omenjeni film. V nekrologu pa govori Donnersmarck tudi o odzivih nemške javnosti na obračun z vzhodnonemško obliko komunizma.

Kaj je povedal Mühe o sebi in o življenju drugih

Ulrich Mühe si je vedno želel postati igralec. Pred študijem je bil, osemnajstleten, vpoklican v vojsko in bil dodeljen skupini, ki je nadzorovala berlinski zid. Tam so streljali na vsakega, ki bi poskušal pobegniti v zahodni del mesta. Predpostavljeni so mu dali vedeti, da nikoli ne bo videl univerze, kaj šele akademije, če bo streljal nad glavami bežečih, namesto vanje. Bil je stalno nadzorovan, živel je večnih stiskah, dokler se nekega dne ni nezavesten, bruhajoč kri, zgrudil na stražarskem mestu. V bolnici so ugotovili, da ima hude želodčne razjede in ga operirali. Deset let so ga vojaške oblasti pustile pri miru, potem pa so mu zagrozili, da bo vpoklican na preostalo odsluženje vojaškega roka, če se bo še naprej tako zelo politično izpostavljal, v Vzhodni Nemčiji je bil namreč cenjen in priljubljen ne le zaradi svojih neštetih odlično odigranih vlog, temveč tudi zaradi svojega nasprotovanja obstoječemu režimu. Bil je stalno nadzorovan, v igralskem ansamblu so bili kar štirje informatorji, ki so poročali Stasiju o njegovem življenju in delu. Vendar nikoli ni mogel natančno ugotoviti, kdo je kdo. Bil je tudi na tajnem seznamu tistih, ki bi jih obstoječi režim ob morebitnih političnih protestih strpal v koncentracijsko taborišče. Leta 1989 je kljub vsemu, zvest sebi, pred skoraj pol milijona ljudmi zahteval, da mora v DDR priti do političnih sprememb. Gotovo je bilo zanj najhujše spoznanje, da je bila tajna, neuradna sodelavka Stasija celo njegova žena, igralka Jenny Gröllmann, od katere se je kasneje ločil. O njej in njenem tajnem delovanju ni nikoli govoril, morda zaradi hčerke, ki jo je imel zelo rad in je živela pri materi, ali pa zaradi ženine bolezni, saj je zbolela za rakom in umrla le kakšno leto pred njim. On sam je umrl za rakom v juliju 2007. Njegova bolezen, o kateri pa nikoli ni javno govoril, je bila posledica hudih pritiskov, ki jih je doživljal celo življenje.
Podatke o igralcu Ulrichu Müheju in o njegovi ženi, igralki Jenny Grollmann, ki so jo imeli na listi »neuradnih sodelavcev Stasija« pod imenom Jeanne, je Donnersmarck našel v arhivih vzhodnonemške tajne službe Stasi. Pogovori s prijateljem so te podatke le potrdili in dopolnili, sicer pa je Mühe o svoji ženi spregovoril zelo obzirno in razmeroma pozno, šele na vztrajno prigovarjanje prijatelja Donnersmarcka, ki še posebej poudarja, da se Mühe ni želel ne maščevati ne ugotavljati krivde kogarkoli, še najmanj svoje žene. Pripovedoval je zelo obzirno in strpno o svojem življenju, to potrjuje tudi magnetogram, ki je beležil tudi dolge minute tišine, njegovih razmišljanj, ko je v mislih oblikoval odgovore na Donnersmarckova, morda na trenutke osebno neprijetna vprašanja. Njegovo pripoved z magnetograma sta strnila v celoto in izdala v knjigi pri založbi Suhrkamp. Z Donnersmarckom sta menila, da bosta s pomočjo tako zbranega gradiva lažje odgovarjala na morebitna vprašanja v zvezi s filmom, ki sta ga pripravljala. Toda zgodilo se je tisto, kar sta najmanj želela in pričakovala:

V delu nemške javnosti je završal pravi orkan ogorčenja

Iz umetniških krogov so pošiljali Müheju pisma in telefonska sporočila, v katerih so ga napadali, »ker omenja sodelovanje svoje žene s Stasijem«, »da naj ve, da jim gre ob tem na bruhanje«, »da ima morda celo prav, ampak ljudje pravičnikov nimajo posebno radi«, »da je bedni, preplašeni ovaduh«, »da se je v umetniških krogih DDR zabavalo in smejalo na račun Stasija.« Bilo je še mnogo drugih, hujših izjav.
Večina teh izjav je nastala med levičarji, ki niso leve diktature nikoli občutili na svoji lastni koži. Takih »salonskih« levičarjev je bilo in je v Zahodni Evropi zelo veliko. Udobno zleknjeni v svojih naslanjačih še vedno modrujejo o revoluciji in komunizmu, ne da bi se, presiti svobode in demokracije, zavedali, koliko zla in trpljenja so njihove fantazije prinesle človeštvu.
Zgodilo pa se je še nekaj drugega. Kmalu po objavi knjige se je pri težko bolni Jenny Gröllmann pojavil predstavnik advokatske pisarne Gysi, Gregor Gysi, in ji ponudil, da prevzame njeno obrambo in se v njeno korist celo odpove honorarju. Kmalu so dokazali, da naj bi bile listine o njenem sodelovanju ponarejene. Ponaredil naj bi jih oficir za to področje, ki naj bi se želel izkazati pred nadrejenimi. Ta je to tudi osebno izjavil pred sodiščem, seveda ob izjavi ni manjkalo njegovih spremenjenim političnim razmeram ustreznih opravičevanj. Pisarna Gysi je nato nemudoma vložila tožbo proti Müheju, ga zasula z grozilnimi dopisi in denarnimi zahtevki, istočasno pa se je v javnosti prikazovala kot zaščitnica težko bolne Jenny. Njen nekdanji mož Mühe da naj bi ji pripravljal pravi medijski linč. V resnici je v snemalni knjigi zapisana le ena sama, zelo obzirna, prizanesljiva izjava, ki jo je dal Muhe o svoji nekdanji ženi.

Opis slike: Dreymann in Christa Maria po bolečem razkritju, da ima Christa Maria razmerje z notranjim ministrom ministrom Hempfom

Stvar je postala še hujša, ko je sodišče odločilo in obsodilo Müheja. V snemalni knjigi so morali vsa imena prevleči s črnim flomastrom. Za nemško pravno državo in za sodišča so namreč dokumenti iz arhivov Stasija le indic, znano dejstvo, na podlagi katerega je mogoče sklepati na druga dejstva, ne morejo pa na sodni obravnavi služiti kot dokazni material.
Žrtve Stasija in njemu podobnih služb totalitarnih sistemov so od demokratično oblikovane in urejene države pričakovali pravičnost, zašli pa so v mline t. i. pravne države, kjer zločinci in njihovi advokati vedno najdejo luknje v zakonih, skozi katere lahko pobegnejo pred roko pravice.
Hvala Bogu, da svoji vesti pač ne morejo ubežati.