Avtor: Vanja Kržan

Povojni komunistični oblastniki niso izbirali sredstev, da si utrdijo oblast. Poleg številnih koncentracijskih taborišč ustanovljenih poleti 1945, kot jih je OZNA sama imenovala, je bil za Slovence eden od groznih dogodkov preseljevanje ljudi. Pri tem so se slovenski boljševiki zgledovali po Stalinu in Hitlerju. Že leta 1944 so enote SNOS-a izganjale na Kočevsko celotne družine s Suhe krajine in Dolenjske. Pred tem so jih izropali in jim zaplenili vse premoženje, nato prignali do kočevskih gozdov in jih tam prepustili neznani prihodnosti.
Še posebej med procesom proti Nagodetu leta 1947, si je komunistična oblast izmislila, da imajo sovražniki ljudstva po tajnih kanalih zveze s tujino. Pomagajo jim ljudje, ki živijo ob meji. Te ljudi je treba odstraniti. Tedanja OZNA, ki seje tisto leto preimenovala v Udbo, se je zatekla k svojim zaupnikom - ovaduhom na podeželju ob meji in napravila plan preselitve teh ljudi. Preselili so jih v opuščene, razpadajoče stavbe nekdanjih kočevskih vasi: v Mlako, Moravo, Mahovnlk, Koprivnik, Štalcarje, Borovec, Inlauf, Gotenico, Stari Log in Nove Laze. Niso preselili ljudi, ki bi se jim lahko dokazalo sovražno in protinarodno delovanje med vojno, ampak so morale zapustiti svoje domove trdne kmečke družine. Njihova edina ‘pregreha’ je bila ta, da so imele velike in lepe kmetije, da so bili njihovi gospodarji pošteni in pridni ter so imeli zaradi tega med ljudmi velik vpliv. Nikogar niso zasliševali ali sprožili proti njemu sodni postopek, zadostovale so izjave zaupnikov Ozne.
Na Kočevskem je ostala že med vojno zemlja neobdelana, polja v bujnem plevelu, v gozdovih so se takrat klatili še volkovi. Zdaj pa je bila s preseljenci, ki jih upravičeno primerjamo s srednjeveškimi tlačani, ponovno obljudena. Preseljenci so delali na državnih posestvih takoimenovanega Republiškega kmetijskega gozdarstva Slovenije - RKGS, v poletnem času 12 ur. v zimskem pa 9 ur dnevno, samo za golo preživetje. Posestva so bila pod nadzorom tajne policije tamkajšnjih vasi. Gibati so se smeli na omejenem področju, ves čas so jih nadzorovali pazniki, ki so jim odkazovali delo, sicer pa so bili popolnoma prepuščeni samim sebi. »Kdor pozna vez med kmetom in njegovo zemljo, bo znal presoditi trpljenje, ki mu je bilo zadano s tem, da se ga je izkoreninilo in izselilo v tujino. Toliko večje pa je to gorje, če je bil nedolžen kaznovan,« je zapisal medvojni župan Kranjske gore, Fric Razinger (Izseljeni v Kočevje, Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo 1995). V tem prispevku ga bomo še nekajkrat navajali.
Prvi val preseljevanja je zajel Štajerce in Prekmurce junija 1947, tri mesece za tem Gorenjce, tri mesece za njimi Korošce, leta 1949 pa so izselili družine onih, katerih očetje in gospodarji so se nahajali v zaporih, na prisilnem delu ali so jih že pobili.
Takrat in še danes se piše in govori o tim. preselitvi, toda prepričali se bomo lahko, da so bile družine na silo izgnane s svojih domov in v izgnanstvu živele ponižujoče življenje razosebljenih ljudi brez vsakih pravic. Pravijo, da so tako delali s Slovenci edino gestapovci med vojno. Toda takrat je bila vojna in Nemci so bili okupatorji. Leta 1947 in 1949 pa je bila vendar svoboda in osovraženi oznovci in udbovci v črnih usnjenih plaščih in škornjih, ki so pozno zvečer ali zgodaj zjutraj zaropotali po hišnih vratih in izganjali poštene ljudi v neznano - so bili Slovenci!
Kadar govorimo o preselitvi, si predstavljamo, da se z našo privolitvijo preselimo iz enega stanovanja v drugega, ali iz stare v novo hišo in nam pri tem niso kratene pravice. Normalno družinsko življenje tim. ‘preseljencev’ leta 1947 in 1949, pa je bilo v trenutku pretrgano in nikoli več ni bilo tako kot pred ‘izselitvijo’. S svojih domov in posesti so bili nasilno in brez vzroka izgnani. Imajo se za izgnance in ne za preseljence!
Tudi se danes še vedno govori o ‘praznenju’ in ‘čiščenju’ obmejnega pasu v predelih Gorenjske, Štajerske, Primorske in Koroške. Za ‘čiščenje’ bi lahko imeli le izsekavanje gozdov vzdolž meje, ne pa izganjanje družin, tudi take s sedmimi nedoraslimi otroki! Kmetje, ki so imeli gozdove ob državni meji, so morali sami izsekati v širino petnajst metrski pas do golega, petdesetmetrskega pa razredčiti. Vse zaradi boljšega nadzora Ozne nad morebitnimi povratniki ali ubežniki. Lepo in najlažje prehodno planino Grajšco v Srednjem vrhu, so lastniku zaplenili, in tvorci železne zavese so jo v svoji ubijalski ihti in bojazni pred

Opis slike: Med vojno so Mertljevi iz Srednjega vrha še obdelovali svojo zemljo

‘sovražniki ljudstva’ spremenili v eno samo minsko polje. Domačini so se morali za vsak korak javiti na karavli, da so imeli nad njimi popoln nadzor.
Ali so z govorjenjem o ‘čiščenju’ obmejnega pasu skrivali svoja hudodelstva že takrat kot jih še vedno zdaj? 30. septembra 1947je dolg transport živinskih vagonov peljal iz Zgomjesavske doline izgnane družine, tudi z dojenčki, pa o tem ni poročal noben takratni časopis. Nikoli niso poročali o tim. železni zavesi, s katero je boljševistična oblast neprodušno zaprla Slovenijo, da je v njej nemoteno izživljala svojo strahovlado! Ali so zato poskrili ali celo uničili tudi vso dokumentacijo o ‘preseljencih’?
Ko so v obdobju Pučnikove Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, otroci izgnanega kmeta Janeza Mertlja po domače Smolejevega ata iz Srednjega vrha nad Gozd Martuljkom, iskali po arhivih dokumente o svojem izgnanstvu in predvsem o krivdi zanj, so jih pošiljali iz ene institucije na drugo, toda nikjer se ni ničesar našlo. Tudi v časopisih ne. Poiskati so morali priče, da so dokazali svoje izgnanstvo. Verjetno pa jim nikoli ne bo uspelo dokazati, da so bili izgnani brez krivde, in zgleda, da jih bo to težilo do smrti. Mnogi so s tem bremenom na srcu morali umreti.
Mertljevi in še nekaj drugih upravičeno domnevajo, da so dokumenti o preselitvi obstajali do naše osamostvojitve in še nekaj časa po njej. Takrat se je neki domačin iz Gozda Martuljka hotel prepričati, ali je njegov oče sodeloval z Ozno pri preselitvi tamkajšnjih družin. Iz pristojne institucije, ki je imela vpogled v arhive, so mu odgovorili, da njegov oče ni bil vpleten v to dogajanje.
Ko se je poročala vnukinja preseljenega Janeza Mertlja, je njen mož, pilot - kapitan na migu, hotel vedeti iz kakšne družine prihaja njegova žena in je o tem povprašal na KOS. Zakaj sprašuje, so bili sprva začudeni, nato pa mu odgovorili: »Janez Mertelj je bil vedno zaveden Slovenec. Deloval je proti Hitlerju in proti Stalinu. Podpisniki za preselitev njega in njegove družine so še živi, zato ne smemo izdati imen teh, ki so povzročili preselitev.« S tem so Mertljevi dobili moralno zadoščenje, za ljudi, ki so povzročili njihovo gorje na Kočevskem, pa raje ne vedo. Tako vsaj mirno živijo. Hkrati pa iz odgovora KOS-a sklepajo, da so dokumenti v arhivih takrat še bili, in so izginili kasneje.
Sprašujejo se, po kakšnih merilih je Ozna izbirala družine za izgnanstvo, zakaj prav te družine in ne drugih. Domnevajo, da so o tem odločali isti ljudje, ki so bili ovaduhi, terenci in aktivisti že med vojno. Razen le-teh so prebivalci glasno obsojali ‘preselitev’ družin. Zato je oblast od posameznikov zahtevala, da so dan pred ‘selitvijo’ podpisali soglasje, da se tega in tega preseli. Le redki so se upali temu upreti. Da pa se razburjeno ljudstvo utiša, so okrajni ljudski odbori kmalu po odhodu ‘preseljencev’ sklicevali javne sestanke, kjer so z lažmi opravičevali ‘selitev’.
Izgnanci so si dolgo časa belili glave o morebitnih razlogih za njihovo trpljenje na Kočevskem ali v zaporih. Oglejmo si jih nekaj.
Včasih je krivdo za izgon Ozni uspelo dobiti s pomočjo ovaduhov. Tako je leta 1949 prišel v Srednji vrh kupovat čebele nek možak, iz Banata da prihaja, je povedal. Najprej se je ustavil pri Francu Robiču, po domače Kocjanovemu. Ta ga je peljal še k Merkenljovemu atu Andreju. Prav takrat se je mudil pri njem Andrejev brat Janez, po domače Jurežev. Za čebele je Banačan atu Andreju obljubil vrečo bele moke. Po dobro opravljeni kupčiji in šilcu domačega žganja, je Banačan zaupljivo vprašal, kje drži pot čez mejo. Jurežev mu je povedal. Banačan se je poslovil in še prej pogledal na hišno številko Merkenljove domačije. Zadovoljenje odšel nazaj v dolino.
Naslednji dan so se pojavili pri Merkenlju oznovci in aretirali gospodarja Andreja, češ da je prejšnji dan povedal ubežniku za pot čez mejo. Vse dokazovanje, da to ni bil on, ni pomagalo. Svojega brata Janeza ni hotel izdati. Brez dokazov je bil obsojen na devet let zapora, odsedel jih je štiri, njegovo družino pa so leta 1949 izgnali v kočevsko vas Moravo. Ob tem so mu zaplenili celotno premoženje. Kakšna ironija! Prvi hleb kruha so dobili partizani prav pri njih. Istega leta so zaprli tudi Kocjanovega ata Franca Robiča in izgnali mamo in njunih sedem otrok v vas Mlako, razen treh najstarejših hčerk, ki so bile že poročene.
Že pred nesrečnim naključjem Merkeljnove prodaje čebel ovaduhu, je verjetno Merkenljov ata prišel na spisek Ozne kot sumljiv in nevaren za državo. Ko so leta 1947 izgnali že omenjeno družino Janeza Mertlja, Smolejevo, je Merkenljov ata Andrej nesrečni družini z vozom peljal do Loga pri Kranjski gori, kar so smeli vzeti s seboj: nekaj brane, obleke in pohištva. Ko so to borno premoženje prelagali na kamion, se je strgala dragocena vreča z žitom in zrnje seje usulo po tleh. Tudi iz Merkenljovega ata je privrela dolgo zadržana jeza in ogorčenje nad podlim izgonom Smolejevega družine »Dol s komunizmom!« je zavpil, da ga je vsak lahko slišal, stražarjev pa polno povsod.
Leta 1947 je bil v Gotenico izgnan skupaj z ženo, bratom in ostarelimi starši Fric Razinger iz Podkorena, ki je bil med vojno nekaj časa župan v Kranjski gori. Morda pa so si tudi oni ‘prislužili’ kakšno krivdo za izgon? so se spraševali. Fric je imel pri Nemcih kot kranjskogorski župan med vojno precejšen vpliv in je velikokrat posredoval za svoje sovaščane. Ko se je med vojno znašlo v begunskih zaporih osem vodilnih komunistov - domačinov, obsojenih na smrt z ustrelitvijo, je Fric nemudoma posredoval in se še isti dan z avtom odpeljal v Begunje. Pri gestapu je dosegel, da jih niso ustrelili, ampak poslali v delovna taborišča v Nemčijo. Po vojni se je vseh osem srečno vrnilo. Spet drugič je šel posredovat celo v Berlin.
Ko se je moral po vojni Fric zagovarjati pred vosovcem F. Konobljem - Slovenkom zaradi sodelovanja z okupatorjem in mu pojasnevati, kaj je storil za osvobodilno gibanje, se je pohvalil, da je med drugim rešil gotove smrti tudi osem komunistov. »Prav s tem si škodoval osvobodilnemu gibanju!« je Slovenko planil. »Če bi jih postrelili, bi bile njihove družine vse proti Nemcem in bi delale za nas. Tako pa so do konca vojne le prestrašeno čakale, da se možje in sinovi vrnejo. Zato si ti kriv, da v Dolini ni bilo pravega odpora in podpore osvobodilnemu gibanju.«
Fric je obžaloval, da je med vojno sežgal vsa pisma domačinov, ki so ovajali drug drugega, predvsem, kdo naj bi sodeloval s partizani. Moral jih je prebrati komandantu nemške policije, ki ni znal slovensko, zato je vsebino pisem omilil in potvoril. Zaradi varnosti je vse sežigal. »Kakšna škoda,« je izjavil prijatelju, »danes bi bila pisma dragocen dokument medvojnih razmer in bi pričala o dvoličnosti ljudi, ki se obračajo po vetru. Nekateri, ki so med vojno udrihali po partizanih, so po vojni postali največji privrženci novega režima (nekateri sčasoma člani KP) in ovajali poštene ljudi, češ da so sodelovali z Nemci.«
Ko so pred leti domačini uvideli, da so v arhivih izginili dokumenti, so nekateri med njimi po spominu sami naredili spisek izgnanih družin iz Zgornjesavskc doline. Zbrali so priimke in hišna imena izgnanih družin iz Ra-

Opis slike: Dom Mertljevih, po domače Smolejeuih

teč (pet družin), iz Podkorena (tri družine), iz Kranjske gore (pet družin), iz Gozd Martuljka (ena družina), iz Srednjega vrha (tri družine), iz Dovjega in Mojstrane (šest družin). Ta spisek se zdaj nahaja v arhivu. Po vojni so bile vasi v Dolini majhne. Ko so npr. iz Srednjega vrha izgnali tri družine, so te predstavljale štirideset odstotkov vseh prebivalcev Srednjega vrha, med temi šestnajst otrok. (Danes jih je v naselju le 8!)
Morda bo za marsikaterega bralca naporno prebrati seznam, toda nekateri izgnanci iz Zgornjesavske doline so me izrecno prosili, naj ga objavimo v naši reviji. Danes Dolinci ne vedo niti za svojega najbližjega soseda, ki je bil izgnanec v svobodni Sloveniji.
Iz Rateč so izgnali družino Kavalar, po domače so bili Martinovi, v Mlako pri Kočevski Reki (1949); družino Oman po domače Jurčelnovi, v Moravo (1949); družino Kajžar Franca v Moravo (1949); družino Cuznar po domače Kompoševi v Gotenico (1947); družino Erlah, po domače Jalovcovi v Koprivnico.
Iz Podkorena so izgnali družino Cuznar, po domače Brcetovl, v Nove Laze (1949); družino Pečar po domače Sencovi, v Mahovnik, nato v Gotenico in Retje (1947); družino župana Razinger, po domače Češeljnovi, v Gotenico in od tam v Retje ( 1947).
Iz Kranjske gore so izgnali družino Tarman, po domače Tarmanovi, v Moravo (1949); družino Gregori Alojza, po domače Govedarjevi, v Moravo in Kočevje (1949); družino Lavtižar Joža, po domače Balkanovi, v Moravo (1949); družino Pristavc, po domače Pristavc, v Moravo in Brežice (1949); družino Budenik: oče je pred tem pobegnil v Avstrijo, mamo in starejšega sina so zaprli, več mlajših otrok z deklo so izgnali v Polom (1949).
Iz Gozda Martuljka so izgnali družino Oitzl Miha, po domače Oitzlovi, v Moravo (1949).
Iz Srednjega vrha so izgnali družino Janeza Mertlja, po domače Smolejevi, v Stari Log (1947); družino Andreja Mertlja po domače Merkenljovi, v Moravo (1949), družino Robič, po domače Kocjanovi, v Mlako pri Kočevski Reki in od tam v Nove Laze (1949).
Iz Dovjega-Mojstrane so izgnali družino Smolej, po domače Lengarjevi, v Moravo (1949); družino Langus po domače Blaščevi, v Moravo (1949); družino Guzelj, po domače Erjavčevi, v Gornjo Brigo in Štalcarje (1949); družino Šmid v Gornjo Brigo in Moravo (1949); družino Janša, po domače Potokarjevi, v Gornjo Brigo in Štalcarje (1949); družino Zupan, po domače Zupan, v Mahovnik (1949)
Videli smo, da je bila med izgnanimi družinami tudi družina Janeza Mertlja po domače Smolejeva iz Srednjega vrha. Zato se najprej nekoliko pomudimo v kraju samem, preden se ustavimo pri njih.
Srednji vrh je bil naseljen dosti prej kot nekdaj z gozdovi poraščena, slabo rodovitna in med Julijce in Karavanke stisnjena dolina ob Savi. Na neki vzpetini v Srednjem vrhu naj bi stalo celo staro keltsko svetišče. V starejših zemljevidih je današnji Gozd Martuljek označen le s krajevnim imenom Walde. V Srednji vrh so se priseljevali s koroške strani, si krčili prisojne strmine in jih obdelovali. Družine s priimki Hlebanja, Mertelj, Smolej, Cuznar so tod živele pet stoletij. Domačija pri Merkenlju nosi domače hišno ime iz turških časov, saj so prav pri tej hiši morali v dobi turških vpadov paziti (merkati) na stražni ogenj iz Jeseniških rovi. Čim so ga opazili, so morali zakuriti kres, da je bil viden do Bele peči. Ponosni so na rojaka Lovrenca Lavtižarja (1820-1858), po domače Vavčarjevega, ki je misijonaril v Baragovi deželi in zmrznil na Rdečem jezeru v Minnesoti. Upajo, da bodo skupaj s Cerkvijo na Slovenskem prihodnje leto dostojno proslavili 150-letnico njegove smrti.
Lojz Mertelj, eden od sinov izgnane družine, hrani dokument rodbine Mertelj, datiran iz leta 1567, enega redkih, ki ga novi gospodarji njihove domačije po letu 1947 niso uničili. Vedno živ in neizbrisen dokument, ki ga nosijo v svojih srcih, pa sta njihova ata in mama. O njima nam bo sama po sebi spregovorila današnja zgodba.
Ponosni so na svojo nekdanjo domačijo. Ob mogočni stanovanjski hiši še danes stojita gospodarski poslopji; v enem so imeli spodaj svinjake, v drugem hleve za krave in konje. Poleg pa še kovačijo, v njej motorno žago, ki je imela tudi vzdolžni rez za žaganje hlodovine, ob potoku mlin, na travniku sušilnico za sadje. Pravo gospodarstvo v malem, skoraj popolni ‘celk’. Tudi njihovo domačijo so zgodovinsko zaznamovala stara, mogočna debla tepk. Njihovo sajenje je zahtevala cesarica Marija Terezija, da bi omilila lakoto. Vsak kmet naj bi posadil deset debel, dokler jih ne bo imel, ga bodo tepli. Od tod naj bi izviralo ime za tepke.

Opis slike: Gospodar Janez Mertelj

Travniki in njive v Srednjem vrhu so na vzpetinah in zlasti naporna je bila ‘vleka’ sena. Otroci so se že zgodaj navadili delati in menijo, da jih je prav odgovornost do dela izoblikovala in jim pomagala preživeti na Kočevskem, ko so tlačanili na posestvih novih, njim neznanih gospodarjev.
Najmlajša Marta se spominja, kako so doma radi prepevali, tudi med delom. Ljudje so se šalili, da bodo stene popokale. Tudi ata je rad pel. Najbolj fletno je bilo zvečer. Za veliko mizo v hiši so počivali, si nagajali, brez dela pa niso bili nikoli. Fantje so iz orehovega lesa izdelovali šatulje, mama in starejša sestra šivali ali pletli. Vse dotlej, ko se je začela vojna …
Takrat je imel Lojz deset let. Avgusta ali septembra 1942 je prvikrat videl partizane. Ležali so po planini, oblečeni v stare jugoslovanske uniforme. Starejši pastir Engel iz Mojstrane mu je zabičal , da ne sme o teh vojakih nobenemu črhniti besede. Borb in hajk v Dolini ni bilo.
Oglejmo si na kratko, kako sta nemška okupacija in državljanska vojna zašli v Srednji vrh, sicer odročen kraj. V Dolini se je državljanska vojna razvnela konec 1943, ko je bil strojevodja Franc Križnar - Ciril iz Jesenic, imenovan za komandirja vosovskih grup okraja Kranjska gora. Kot pove sam, je »po navodilih OK VOS Jesenice formiral tri grupe: prva je delovala na terenu Rateče - Podkoren, druga od Kranjske gore do Belce, in tretja od Belce do Hrušice. Grupe so štele od 6 do 8-vosovcev. Vdirali smo tudi na Koroško« (Jože Vidic: Sedem krst za Ronkarjevo družino, Borec 1978). Komaj trideset kilometrov dolga dolina z nekaj redkimi naselji je bila preprežena z vosovci! Pa ne za to, da bi se borila proti Nemcem in pred nasiljem gestapa ščitila ljudi, ampak da bi zanetila revolucijo in sprla ljudi med seboj.
Vosovci so skupaj s terenci imeli svoje taborišče v zemljanki nad Srednjim vrhom, na Borovlju in za Lepim vrhom. Na spominski plošči lahko preberemo, da je bilo v Srednjem vrhu v letih med 1943 do 1945 zaledje okrajnega odbora OF, okrajnega komiteja KPS, kurirske postaje, in grupe varnostne obveščevalne službe VOS. Vsi so imeli oporo v partizanski družini Hlebanjevih s sedmimi sinovi, od katerih so se najstarejši Jože in mlajša Franc in Janez takoj pridružili partizanom. Jože je bil sprva vosovski kurir, 27. aprila 1944 pa je bil sprejet v članstvo komunistične partije. Prvi maj je s svojima tovarišema Vojkom in Benom Hrovatom proslavil s kresom. Z bencinom je polil skladišče in okolico ob železniški postaji v Kranjski gori. Zaradi bencinskih hlapov je prišlo do eksplozije, eksplodirala je mina v skladišču in baraka se je sesula. Te podvige profesor inž.dr. Joža Hlebanja s ponosom opisuje v omenjeni knjigi Jože Vidic.
Zdaj lažje razumemo, zakaj je nemška patrulja vsak dan, zlasti ob večerih obiskala Srednji vrh, pravili so mu kar Banditenberg, in po hišah delala preiskave. Ljudje so se bali, da jih ne bi presenetila takrat, ko so se partizani zadrževali po hišah, kamor so hodili jest. Tudi pri Mertljevih sta se nekega večera zadrževala partizana Tonček in Miško, ki sta prišla k njim na vezo, pred njima je bila v hiši še partizanska aktivistka z Dobrave nad Kropo in zahtevala od očeta daljnogled. Prav takrat se je na vratih pojavila nemška patrulja. »Je kaj novega?« je vprašal komandant ata, ki je dobro znal nemško. »Ne da bi vedel,« mu je mirno odgovoril. Ata je vedel, da se bosta partizana, po poklicu dimnikarska pomočnika, skrila v dimnik v črni kuhinji, ki je bil širok in zaradi dima ju pes ne bi izsledil. Nemce je zadrževal z žganjem, vendar so stražili hišo do jutra. Poveljnik patrulje je verjetno sumil, da skrivajo partizane. Morda pa se mu je zasmilila družina s številnimi otroki?
Med vojno so Hlebanjeve starše, mama je sodelovala s koroškimi partizani, in štiri sinove Nemci izgnali na delo v tujino, a so se vrnili že pred koncem vojne. Rod Hlebanjeve mame je izviral iz Koroške, zato so jih Nemci registrirali kot nemške državljane in dobili so zelene karte, vsi ostali rdeče. Že med vojno so nekateri Mertljevim grozili, da bodo izgnali tudi njihovo družino. Kasneje so zvedeli, da so bili dvakrat na spisku za izgon v Nemčijo. Nemci tega niso storili, za to je poskrbela komunistična oblast dve leti po vojni.
Zgodaj zjutraj 30. septembra 1947 je bila izgnana na Kočevsko med mnogimi drugimi tudi družina Janeza Mertlja, po domače Smolejeva, iz Srednjega vrha.

Pozabite na dom!

»Naš ata Janez Mertelj (1876) in mama Angela roj. Siter (1902) sta si ustvarila družino v Srednjem vrhu. Ata izhaja iz pet sto let stare rodbine v tem naselju. Ata in predniki so bili večinoma kmetje, navezani na svojo družino, zemljo, živino in gozdove. Kljub življenjskim preizkušnjam niso nikoli klonili ali izgubili zaupanje v življenje.
Otrok nas je bilo osem. Prvi je bil Žan (1926), sledili so mu Tone (1927), Marija (1929), Avgust (1930), Alojz (1931), potem sem bil leta 1933 rojen jaz, Jože, za menoj sta bila še Franc (1934) in Marta (1936). Ata in mama sta nam bila zgled pridnosti, poštenja in dobrote.
Z gozdovi vred smo imeli okrog 218 hektarjev zemlje. Ata je bil zelo podjeten, naravno inteligenten in pameten, iznajdljiv in znal je marsikaj. Sami smo žagali, mleli svojo pšenico, v svoji kovaški delavnici je ata izdeloval kmečko orodje, ga popravljal, okoval sani in vozove. Tudi v mizarski delavnici je marsikaj naredil in popravil. Takrat so bili plug, brana in osipavnik še leseni.
Vojna leta smo srečno prestali, čeprav so bili pri nas enkrat nemške patrulje, drugič partizani. Ata ni nikoli nam otrokom govoril o partizanih, zanje skoraj nismo vedeli. Če so se zadrževali v hiši, jih je pred nami skušal skriti. Ata je vedel, da so časi napeti in nevarni in je bil zelo previden. Starejši brat Tone je hodil na vezo, a tega mlajši takrat nismo vedeli.
Pred Nemci je partizane vedno zagovarjal. »Partizani niso komunisti, domoljubi so.« je nekoč zatrjeval nemškemu polkovniku. Ta pa ga je zavrnil: »Mertelj, vi nič ne veste. To so banditi.« Gotovo je ata vedel, kaj je komunizem. Naš sosed Arhi je bil med in po prvi svetovni vojni pet let v ruskem ujetništvu, Kocjanov ata pa vojak na fronti v Galiciji. Že takrat so zvedeli za komunizem in se o njem večkrat pogovarjali.
Do potankosti pa ga je naš ata spoznal, ko ga je občutil na svoji koži takoj po vojni, v izgnanstvu na Kočevskem in ob vrnitvi domov. Srce se mu je krčilo, ko je moral najprej izsekavati gozd, same zdrave smreke, eno za drugo, da je boljševikom omogočil preglednost v obmejnem pasu. Težko je razumel, ko je kmetijski referent odločil, da mora oddati za zakol več živine kot bi jo po številu glav moral. Izjema ni bila niti breja živina, ki je kmet ni nikdar klal.
Ata je vse življenje, med vojno, po njej in v izgnanstvu, ostal poštenjak od nog do glave. Naš hlapec Ivan Meglic je nekoč med vojno v gostilni na Koroškem s cepinom mahnil po Hitlerjevi sliki na steni. Gostilničar ga je prijavil oblastem in Ivana so odgnali v Dachau. Do konca vojne smo mu v taborišče pošiljali pakete s hrano. Ko se je vrnil, je povedal, da brez njih ne bi preživel. V znak hvaležnosti je atu poklonil zlato uro. Toda ata je ni hotel vzeti. Vedel je, da je hlapec prišel do nje samo na nepošten način.«
Kako to, da dve leti po koncu vojne mnoge družine, ki so se znašle na spisku za ‘preselitev’, naenkrat niso bile več zanesljive? Tudi Cuznarjeva družina po domače Kompoševa iz Rateč je med vojno večkrat tvegala življenje za osvobodilno gibanje kot npr. takrat, ko je gospodar »v kripi za listje pripeljal na svoj dom premrle in lačne partizane, jih skrival na skednju in pozneje v svoji hiši ter se smelo, z zvijačo izognil hišne preiskave močne patrulje nemških varnostnih sil. V gornjih prostorih njegove hiše je bilo tedaj pet partizanov, na skednju pa je visel zaklan vol za borce NOB. Če bi se hišna preiskava izvedla, bi to pomenilo ne samo smrt partizanov, temveč tudi cele familije, ki je v ilegalnih akcijah (zbiranje podatkov, širjenje letakov, zbiranje hrane, obveščanje in drugo) mnogo prispevala k osvobodilnemu boju« ( Fric Razinger, Izseljeni v Kočevje, Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, 1995)
Tudi o svojem očetu, po domače gospodarju Čošeljnove domačije, je Fric Razinger prav tako v tem članku zapisal: »Bil je splošno znan kot zaveden narodnjak, pošten, dober do drugih, eden redkih, ki v vsej okupaciji ni niti enkrat pozdravil z dvignjeno roko, zaradi česar je bil tudi med ljudmi zelo priljubljen, in ker je obsojal vsako nasilje, je sovražil okupatorja.«
»Dne 29. septembra 1947, je zadnji nočni vlak, ki prepelje delavce z Jesenic okoli enajste ure, zbujal pozornost potnikov, ker je bila običajnim šestim do sedmim potniškim vagonom priključena dolga vrsta tovornih, živinskih vagonov. Ljudi je obšla temna slutnja, saj so bili vagoni prazni, poleg tega pa je na vsaki postaji izstopilo nekaj nepoznanih ljudi, ki so v vaseh odšli v hiše, poznane po tem, da v njih stanujejo zaupniki Ozne.« (Fric Razinger) Naslednje jutro so ti skrivnostni neznanci istočasno po vseh vaseh potrkali po vratih domov, kjer so prebivale družine, ki so bile na spisku za izgnanstvo.
Prepustimo spet besedo Jožetu Merllju, izgnanemu sinu Mertljevih. »Črni dnevi za mnoge družine iz doline, tudi za našo, so se začeli 30. septembra 1947. Pri nas sta se pojavila dva moška, oblečena v temne usnjene plašče in v škornjih. Zahtevala sta, da se vsi zberemo v hiši. Eden od njiju je imel v roki spisek vseh članov naše družine in je vse preklical po imenih. Odsoten je bil brat Tone, ki je bil pri vojakih. Nas otroke je njihova uniforma in rezka povelja spominjala na gestapovce«, pravi Jože.
Najmlajša, takrat enajstletna Marta se ob spominu na tisto jutro trpko nasmehne in med jokom in smehom pove, da ni nikoli napisala zadnje domače naloge. »Zvečer smo do polnoči luščili koruzo. Mama me je tolažila, da me bo zjutraj zgodaj poklicala, da bom naredila domačo nalogo. Ko me je prišla budit in mi rekla, naj hitro vstanem, sem mislila, da me je poklicala zaradi naloge. Šele ko sem videla oba moža v črnih suknjah in škornjih, prestrašene in objokane obraze domačih, sem se počasi ovedla, da se dogaja nekaj strašnega. ‘Zdaj pa ne bom mogla napisati domače naloge,’ sem zajokala še jaz. A takoj nato sem pozabila na domačo nalogo. V srce so mi zarezale mamine besede: ‘Kam nas vlečete? Kar tukaj nas pobijte!’ Planila sem v jok, ker se mi je obupana mama zasmilila.« Niti tega jutra niti kasneje ni Marta napisala nobene domače naloge več, šolanje se je zanjo za vedno končalo.
Jože se dalje spominja: »Mož v usnjenem plašču je ostro in kratko odredil, da moramo v dveh urah zbrati najpotrebnejše stvari. Kar bomo vzeli s seboj na pot bo naše, vse ostalo bo od tistega trenutka dalje splošno ljudsko premoženje. In kaj bo z našim posestvom, atovimi delavnicami, našo živino, našim domom? In temu še danes pravijo preselitev! Preselitev bo izvršena v imenu ljudstva, nekam v notranjost dežele, nam je pojasnil na

Opis slike: Mertljevi v srečnih časih doma - Ob mami in atu stojita Marija in Tone, spredaj z leve Žan, Lojz, Jože. Marta, Franc in Gustl

atovo vprašanje oznovec v čnem usnjenem plašču. Imena kraja ni povedal. Ata je zahteval, da bi rad videl obsodbo, na osnovi katere mora zapusti dom in imetje. Mož v črnem mu je pojasnil, da bo dekret o preselitvi dobil na poti do Jesenic. Tega ni dobil nikoli.
Ni nam preostalo drugega, kot da smo se vsi zbegani in objokani začeli pripravljati za selitev. Najstarejša sestra Marija je poskrbela, da smo spravili nase čim več perila in oblačil, mama je pripravljala hrano za pot, ata je zbral nekaj pohištva in živeža za kasneje.
Kmalu so bili budni pri vseh hišah. Zvedeli so o naši preselitvi in mnogi so se zbrali pri nas. Ko smo prišli otroci na hišni prag in dvorišče, smo zagledali nepozabni prizor. Ata je stopil na orehov štor, da smo ga lahko vsi videli in slišali. »Ukazani rok seje iztekel. Prišel je čas, ko moramo jaz in moja družina zapustiti svoj dom in svojo zemljo. Ne vemo zakaj. Dvainsedemdeset let sem tu živel. Moji predniki in njihove družine že stoletja pred mano! Odpuščam vsem, ki so nam povzročili to strašno stvar in našo veliko žalost, ko zapuščamo dom. Odpusti naj jim nebeški Oče,
saj ne vedo, kaj delajo. Blagor vam, ki boste lahko ostali doma. Z Bogom:«
Splezali smo na voz. posedli po naloženem pohištvu, posteljnini in culah. Odpeljali smo se v neznano in nikoli več vrnili na tako domačijo, kakršno smo zapustili. V Logu pri Kranjski gori smo naše borno imetje preložili na kamione in odpeljali so nas na železniško postajo v Mojstrano. Tam pa spet prelaganje v živinske vagone. V Kranju so se nam pridružile izgnane družine z Jezerskega, Tržiča in Kofc. Ponoči smo se pripeljali v Kočevje, tam pa spet prelagali imetje na kamione in poslušali vpitje in kreganje pijanih šoferjev. Razvažali so nas po različnih krajih Kočevske, ki nam je bila vsem čisto neznana dežela. Prvega oktobra zjutraj smo se pripeljali v Stari Log. Ata se je pogreznil v molk, in še kakih štirinajst dni v Starem Logu ni mogel spregovoriti. Mukoma je spravil iz sebe le posamezne besede in vse skupaj je bilo podobno nekakšnemu kolcanju. Kasneje smo sklepali, da je dobil živčni šok.
Pa ni bil edini. Tudi od Frica Razingerja izvemo podobno o njegovem atu, gospodarju Čošeljnove domačije: » Ko so 73-letnega ata zjutraj ob petih, ko je že krmil živino v hlevu, obvestili, da mora zapustiti svojo domačijo, kjer je petdeset let pridno gospodaril, je dobil živčni šok, katerega posledica je bila precejšnja izguba spomina.«
V Starem Logu so govorili paznikom pred prihodom Mertljevih, da bo prišla z Gorenjske pridna družina. Ko so jih zagledali, utrujene in preplašene, v dve gubi sedeče na kosih pohištva in culah svojega premoženja, je eden od paznikov ironično ugotovil: »Pa je prišla pridna družina z Gorenjske! Starček s kopico otrok!«
Odpeljali so jih v razpadajočo hišo z dvema majhnima sobicama. Okna so bila zabita z deskami, vode nikjer, prav tako ne elektrike, zaman so iskali stranišče in kakšno stvar, kjer bi se lahko za silo umili. (Doma so imeli angleška stranišča že pred vojno, tudi zaradi turistov). Radodarno pa sta jih ti dve luknji obsuli z ušmi in bolhami.
V eni od obeh lukenj je spalo vseh sedem otrok. Marta, ki se je v letih kočevskega izgnanstva iz enajstletnega dekletca razvijala v dekle, se sporninja kako mučne so bile zanjo noči in zlasti jutra: »Zjutraj mi je bilo vedno slabo. Prebujala sem se z občutkom, da me bo zadušilo. Stekla sem k oknu, ga odprla, se sklonila čezenj in globoko vdihavala svež zrak, da sem prišla k sebi.«
Na posestvu Republiško kmetijskega gozdarstva Slovenije Stari Log seje izmenjalo kar nekaj upravnikov in paznikov. Izgnanci Mertijeve družine se paznikov spominjajo po uniformah s pištolo za pasom in po tem, da so jahali na konjih. Nadzorovali so jih pri delu in jim ga določali. V Starem Logu je bil eden od upravnikov Drago Košir. Upravnik v Gotenici je bil neki Kren, skoraj stalno pijan, s kopico otrok in priležnico. Nasledil ga je Viktor Debeljak, ki je bil po poklicu drvar in ni imel pojma o kmetijstvu. Bil je zelo surov, zato mu je uspelo obdržati disciplino. Na posestvu v Starem Logu, gotovo tudi drugod, so bili poleg upravnika in paznikov še upravnik skladišča, stražar v cerkvenem stolpu, predvsem pa vse polno ovaduhov v civilni obleki. Direktor vseh kočevskih posesti je bil neki Kralj.
»Že takoj prvo jutro,« se spominja Jože Mertelj, »ko smo se zbegani in obupani skušali namestiti v našem novem ‘domu’, smo se morali ob desetih zbrati pred cerkvijo na sestanek. Upravnik nas je seznanil z nalogami in dolžnostmi, ki jih bomo morali izvrševati v našem izgnanstvu, kot smo že takoj bridko občutili to novo življenje. Danes vemo, da smo postali nekakšni srednjeveški tlačani, ki so za borno preživetje obdelovali zemljo neznanih gospodarjev. Ko smo sčasoma zvedeli za jetnike, zaprte v cerkvi in obsojene na težko prisilno delo, smo spoznali, da se nam ne godi najhuje.
Vsako jutro ob sedmih smo se morali zbrati pred upravo. Na drogu sredi vasi je visel del tračnice in ob udarcu nanjo, smo se zbrali na delo. Od dvanajstih do ene smo imeli čas za kosilo, od ene pa do petih popoldne pozimi, poleti še dalj, smo bili na popoldanskem delu. Če se je kdo uprl in ni hotel delati, češ da je bolan, da ne zmore, ali pa je storil kakšen prekršek, so ga prestavili na drugo posestvo, kjer je moral delati še več, še težje in v še slabših življenjskih pogojih, npr. v še bolj odročno vas brez vode in elektrike. Nad družinami je vedno visel strah pred preselitvijo na slabše in na težavnejše delo. Starega Loga ni smel nihče zapustiti brez posebnega dovoljenja upravnika, ki edini lahko izda dovoljenje.
Vedeli smo, da je bil v zvoniku od jutra do večera na preži stražar z daljnogledom. Cerkveni zvonik je rešil upravo skrbi za gradnjo stražnega stolpa, ki so ga imela nemška koncentracijska taborišča in mnoga koncentracijska in delovna taborišča v svobodni domovini Sloveniji.
Imeli smo tudi politično vzgojo. Komandant notranje uprave neki Šoberle, nas je še pose-

Opis slike: Ata pri naporni vleki sena - V ozadju počitniška hiša

bej opozoril, naj se nihče ne sprašuje, zakaj so ga preselili. Še danes mi v ušesa bijejo njegove besede: ‘Ne sprašujte se, zakaj ste tukaj! Položite si roko na srce, globoko zadihajte in vedeli boste, zakaj ste tukaj! Zakaj ste tukaj?’ je začel skoraj kričati na starše in na nas otroke. ‘Ker ste izdajalci! Ker ste sovražniki naroda!’ Mnogo tega, kar je govoril, sploh nisem razumel. Nikoli ne bom mogel pozabiti njegove grožnje, ki nam je kot mora legla na srce:’ Pozabite na dom! Vaš dom je zdaj Stari Log!’
Nekoč je bil na sestanku navzoč komandant paznikov Anton Gazvoda. Ko je govornik končal, je s pištolo pričel streljati v kamnite angelčke na zvoniku in v barvno poslikana okna v cerkvi. Zastrašujoč govor komandanta, streli, razbiti angelčki, žvenket stekla, težko delo od jutra do večera, ki smo ga včasih težko zmogli, čeprav smo bili dela od doma vajeni, je v nas odraščajočih otrocih nagrmadilo toliko stisk in trpljenja, ki jih nismo doživeli vsa vojna leta in tudi kasneje v življenju ne. Najhuje je kljuvalo v nas vprašanje, kdaj se bomo lahko vrnili domov. Hrepeneli smo po naši domačiji, po prostosti in Srednjem vrhu, in - trpeli.
S tesnobnim občutkom se spominjam tudi nedelje takoj po našem prihodu v Stari Log.
Vse nedelje so bile ‘posvečene’ naši prevzgoji. Tisto nedeljo so nas s kamioni odpeljali v Ribnico na tim. miting. Poslušali smo same hvalnice o naprednih komunističnih idejah in vznesene parole, ki so mi polnile ušesa vsa leta na Kočevskem, v delovni brigadi, na služenju vojaščine in še dolgo potem. Toda tista nedelja v Ribnici je bila zame od vseh najbolj grozna. Po hvalnicah komunizmu, se je nad naše glave vsul plaz kričanja: ‘Ni življenja za izdajalce! Smrt izdajalcem!’ Ali smo tudi mi, naša družina izdajalci? sem se z grozo spraševal. ‘Ni življenja za reakcijo! Smrt reakciji! Smrt saboterjem!’ Šele čez leta sem razumel, kdo so bili reakcija in saboterji.
Ata je razumel naš strah. Bog ve, kako težko je bilo pri srcu njemu . Takrat in kar naprej nas je opozarjat: ‘Potrpite in bodite tiho. Pazniki, stražniki in ovaduhi samo prežijo, kdaj se bo kdo od vas spozabil in rekel ali storil kaj takega, česar ne bi smel. Zdaj smo popolnoma brez krivde, nič nas ne bremeni, nič slabega nam ne morejo dokazati. V tem je naša moč. Nedolžni moramo ostati še naprej in vzdržati. Potrpite, saj naše izgnanstvo ne bo trajalo večno.’ Danes se največkrat spomnim na njegove preroške besede, ki se še uresničujejo ‘Nekoč bo krivica prišla na dan.
Zgodovina bo o teh časih pisala. Jaz tega ne bom dočakal, morda boste vi!’
Trpljenje izgnanstva na Kočevskem in velika krivica, ki se nam je s tem zgodila, nas je zaznamovalo za vse življenje. Če ne bi bili otroci skupaj z atom in mamo, ki sta tudi vsak zase trpela in se nam smilila, bi se iz kočevskega izgnanstva verjetno vrnili še bolj čustveno in psihično ranjeni. Bili smo oropani otroštva in mladosti, šolanja in svobodne izbire poklica.«
Marta, ki je bila do štririnajstega leta, ko je morala začeti delati na posestvu, največ z mamo, se spominja, kako je mama v vsakem prostem času žebrala in jokala, kako jo je skrbelo za vsakega od otrok posebej, zlasti potem, ko so sinovi morali delati drugod in so se vračali v Stari Log le ob nedeljah. Vsi otroci so vedeli, da je bilo atovo največje trpljenje to, da so ga brez vsakega pojasnila ali obsodbe izgnali. Mozgal je o razlogih, zakaj so morali v izgnanstvo, zakaj so bili vanj pahnjeni skupaj z njim še njegovi nič krivi otroci.
Otroci so ob ljubezni in skrbi staršev kljub izgnanstvu z rodnega doma ohranili občutek pripadnosti družini. Hčerka Marija se spominja, kako je vedno čutila v starših veliko oporo. Ko so ob prihodu v Stari Log lezli s kamiona, je slišala, takrat osemnajstletno dekle, opazko stražarja: «Spet je prišla ena mlada.« Od strahu jo je kar stisnilo pri srcu. S pogledom je poiskala mamo. V starših bo vedno imela zaščito in oporo. Dokler bodo ostali skupaj, jo bodo varovali. To spoznanje jo je obšlo v tistih prvih negotovih trenutkih prihoda v izgnanstvo.
Upanje, da se bodo enkrat lahko vrnili domov, ni v atu, mami in otrocih nikoli zamrlo in morda jim je prav to dalo moč, da so vztrajali in premagali vse hudo, razmišlja danes Marta. »Vsak večer smo skupaj glasno molili,« doda Jože. -Kmalu smo ugotovili, da nismo bili sami. Skozi tenke stene smo slišali, da se je iz sosednjega stanovanja vsak večer v zboru oglasila glasna molitev družine s Koroške.
Ata nam je bil s svojo modrostjo in previdnostjo v veliko oporo. Ko sem na posestvu pasel ovce, sem sčasoma postal pozoren, da jih nihče ne prešteva in tudi vedelo se ni, koliko jih je vseh. Velikokrat se je kakšna izgubila ali so jo raztrgali volkovi, ali sem kakšno našel v staji pohojeno. Tega nihče ni jemal v mar. Če torej eno vzemem in jo nesem ‘domov’, tega še opazili ne bodo. In res, nekega večera sem vzel ovco, jo prinesel domov, da jo zakoljemo in pojemo. Ata mi je mirno rekel:«Nesi jo nazaj.« - »Zakaj pa,« sem ugovarjal, »doma smo imeli čredo šestdesetih ovac in pustiti smo jih morali splošnemu ljudskemu premoženju. Zdaj pa jim niti ene ne bi smeli vzeti,« sem trmaril. Ata pa je še naprej mirno vztrajal: »Nesi jo nazaj.« Danes šele razumem, da se je ata dobro zavedal, kako so v tistih časih propadale temeljne vrednote. Na vsak način sta nam jih ata in mama hotela ohraniti, pa četudi propada vse okoli nas. Uničevalni komunizem nas ne sme posrkati vase, ostati moramo neomadeževani. S Kočevske moramo priti tako nedolžni, kot smo tja prišli. To nam je v svoji modrosti in zdravi pameti kar naprej ponavljal. Podobno kot nam je nekoč doma posredoval svoje izkušnje in znanje.
Spominjam se, kako sem kasneje, ko sem bil od staršev že ločen in sem delal v delavnici, opazoval fante, ki so iz samega sovraštva do prisilnega dela in krivic, ki so nam jih storili, poskušali kvariti stroje. Vedeli smo, da so nas v delavnici zaposlili zato, da zapolnimo izpraznjena delovna mesta nemških ujetnikov, ki so jih morali izpustiti. Nihče nas ni vprašal, česa bi se radi izučili. Predvsem pa so nas v to delo prisilili. V veliki skušnjavi sem bil, da bi v svoji upornosti in sovražnosti te predrzneže posnemal še sam. Morda meje pred tem obvarovala atova vzgoja za delo že od malega in modrost, ki sem jo pri njem vedno bolj cenil.
Tudi me je ata nehote opozoril na komunistične laži. Nikoli naj jim ne nasedamo, niti iz nevednosti, še manj zavestno. Spominjam se, kako smo morali skupina fantov na pokopališču v Starem Logu podreti marmorni spomenik na grobu nekega duhovnika. Stražnik, ki nas je nadzoroval, nas je ves čas ‘spodbujal’: »Zakaj bi ta svinja izdajalska imela tako lep spomenik? Naj ga ima namesto njega kakšen borec, ta si ga zasluži!« Zvečer sem o tem pripovedoval atu. Čisto mirno meje vprašal: ‘Pa ste na spomeniku videli letnico smrti tega duhovnika?« Seveda ne, kdo bi v delovni vnemi gledal še to! »Ta duhovnik je umrl leta 1939,« me je poučil ata. Zapomnil si je nagrobni spomenik in letnico, ko se je nekoč sprehajal po pokopališču in si ga natančno ogledal.«
Kakšno delo so morali opravljati posamezni člani Mertljeve družine v Starem Logu? Ata je bil zadolžen, da je vsak dan popravljal poljsko orodje. Neverjetno veliko se ga je kvarilo! Mama je kot pomočnica delala v kuhinji menze, kjer so se hranili sezonski delavci, ki so prišli na Kočevsko za zaslužkom, največ iz Prekmurja. Gotovo so bili vsi ‘preverjeni kadri’. Otroci smo sprva opravljali vsa kmečka

Opis slike: Velika noč 1945 - Med mamo in atom hči Marta, zadaj Jože, Avgust, Žan, Tone, Marija. Lojz in Franc

dela na posestvu, kasneje ne več. Ko je najmlajša Marta dopolnila štirinajst let, je postala delavka na posestvu tudi ona. Skrbela je za kokoši, čistila kurnike in delala na polju. Vodo so morali nositi iz oddaljenih in zapuščenih vodnjakov, v enem so nekoč našli truplo italijanskega vojaka. Za svoje delo niso dobili nobenega plačila. Nekaj časa so živeli od tega, kar so smeli pripeljati s seboj, priboljške so jim prinesli sorodniki in znanci, kadar so jih obiskali. Šele sčasoma so dobili karte in si v skladišču ali trgovini nabavili nekaj pičlih in prepotrebnih živil, ki so jim na karte pripadala. Toda za večino je bilo Kočevje tako oddaljeno in večerne ure po delavniku tako kratke, da so jim karte preprosto zapadle.
»Skupaj z nami so nekaj časa delali tudi nemški ujetniki,« se spominja Jože. »Celo njim smo se smilili, ker so marsikdaj namesto nas opravili kakšno težje delo, ki ga otroci nismo zmogli. Toda sčasoma smo zvedeli, da mi še zdaleč nismo največji trpini. Neprimerno huje se je komunistična oblast izživljala nad kaznjenci, obsojenimi na prisilno delo v kočevskih taboriščih. V nemogočih razmerah so delali v kočevskih gozdovih. Duhovnike, uradnike, profesorje, skratka vse, ki niso bili vajeni težaškega dela ali so bili telesno šibki, so zbrali v eno delovno skupino. Telesno krepke in vajene fizičnega dela pa v drugo. Obeh vrst skupin je bilo veliko. Delo so imele vse skupine enako. V enem dnevu je moral vsak napraviti tri kubike drv. Začeli so s podiranjem bukev (motornih žag takrat ni bilo), jih oklestili, razžagali, razklali, nacepili in končno znosili k cesti ter poravnali v skladovnico. Vsak večer so te dolge in visoke skladovnice drv stale ob cesti kot zid, dokler jih niso zložili na tovornjake in odpeljali. Skupine močnejših in spretnejših so delo v določenem času zmogle in tako postavile normo. Skupine šibkejših je niso dosegle. Kaznovani so bili tako, da so morali delati še ob nedeljah.
Nam ob nedeljah ni bilo treba delati. Toda kot med delom, so nas tudi v prostem času nadzorovali stražniki v uniformah, ki so bili naši ovaduhi in provokatorji. Med ovaduhi so bili nekateri domačini iz Stareg Loga. ki jih med vojno niso izgnali. Spraševali so nas o počutju, delu in razmerah na posestvu z enim samim namenom, da bi se jim potožili, črnili paznike, kritizirali življenje na posestvu in upravo. Toda mi smo bili že ‘prevzgojeni’. Le kdo še, bi bil tako nespameten, da bi si drznil izreči kakšno kritično besedo? Sam sem se prepričal, kakšna je bila vloga ovaduhov.
Takrat sem imel že šestnajst let in sem delal v mizarski delavnici skupaj s prijateljem iste starosti, Valentinom Oitzlom, iz Gozd Martuljka. Pravili smo mu Vali. Na skrivnem sva se zmenila, da pobegneva. Kasneje sem se premislil, ker je sestra Marija nevarno zbolela. Z Valijem sva dobro vedela, da je najino prijateljstvo vsem na očeh, še posebej ovaduhom. Če bo Vali pobegnil, bo meni trda predla, ker me bodo naredili za krivega: upravi bi moral javiti, da namerava prijatelj pobegniti. Zato sva nekega nedeljskega popoldneva uprizorila z Valijem hud prepir vpričo ovaduha, tako da sva se na koncu razšla kot najhujša sovražnika. Valiju je uspelo pobegniti, tudi državno mejo je srečno prešel. Na Koroškem je imel sorodnike, bil nekaj časa pri njih, potem pa odšel v Kanado. Sorodniki so nam pisali v Kočevje. Med drugimi novicami smo zvedeli tudi to, da jim je neki Tinček pomagal pobirati krompir. Vedeli smo, da je bil ta Tinček nihče drug kot Vali in bili veseli, da mu je uspelo. Imel sem prav. Ničkolikokrat so me zasliševali, če sem vedel, da bo Vali pobegnil, ali sva skupaj naredila načrt in podobno.
V mizarski in kolarskl delavnici smo morali delati zato, da smo nadomestili nemške ujetnike, ki so jih izpustiti iz ujetništva. V mizarski delavnici je ostal nemški ujetnik Hans, ker se mu petletna doba ujetništva še ni iztekla. Med vojno je bil pilot, ker pa je imel njegov oče doma veliko mizarsko delavnico z osemdesetimi pomočniki, se je Hans izučil za mizarskega mojstra. Veliko me je naučil in opazil sem, da se je trudil predvsem z menoj. Vsak izdelek, ki ga nisem lepo ali pravilno izdelal, mi je popravil in pokazal napake. Spoštoval sem ga in se kar navezal nanj. Takrat sem bil že ločen od staršev, ker je bila ta delavnica petnajst kilometrov oddaljena od Starega Loga. Spali smo v nekakšnih luknjah nad delavnico, brez vode in elektrike. Ob nedeljah sem pripešačil ‘domov’ v Stari Log.«
Dve leti starejši Jožetov brat Lojz je v Starem Logu še ne sedemnajstleten že moral težaško delati v gozdu. Konji, ki jih je uprava posestva dobila od UNRE so bili večji od konj, ki jih je bil Lojz vajen od doma. Zato jim je zelo težko s prednje strani nataknil komat. Težaško delo pa seje pričelo v gozdu. »Z nekim Pavlom s Pohorja,« se spominja Lojz »sva morala po tleh iz gozda vlačiti do vozne poti grede, to so na roko otesane smreke. Tam sva jih sama naložila na voz, spela z verigami in jih s konji odpeljala do ceste, ki vodi iz Kočevja do Suhe krajine. Od doma sem bil vajen le kmečkih del. Enkrat je Pohorcu greda padla iz rok in mu zlomila nogo.
Želel sem dobiti delo na traktorski postaji, a so me določili za kolarsko delavnico med nemškimi ujetniki. V delavnici so delali tudi naši kaznjenci, vendar so bili ločeni od nas in stalno pod stražo. Mojster pri katerem sem se izučil, je bil mrk in vase zaprt. Delali smo vozove za vleko lesa iz gozda. Delavnica je bila v Kočevju in ob nedeljah sem v Stari Log pešačil, včasih pa mi je uspelo kakšen kilometer prevoziti s starim, skoraj neuporabnim kolesom. Na poti po gozdu sem se najbolj bal volkov, saj mi je že ob njihovem zavijanju le-denela kri po žilah.«
Volkovi, medvedi, divji prašiči in jeleni so za izgnance predstavljali stalno nevarnost, kajti vsi so bili neoboroženl. Za vsako malenkost, ki so jo hoteli nabaviti, so morali hoditi izven delovnih ur, to je v večernih ali zgodnjih jutranjih urah kilometre daleč po osamljenih gozdnih poteh. Znano je bilo, kako je volk zasledoval Kompoševo Olgo, ki je bila noseča in njenega moža Lojza več kot kilometer daleč, ko sta šla po poti s sveže zapadlim snegom.
Najbolj grozne spomine ima Lojz na vojaščino, daleč na jugu Srbije. »Komandant našega polka je bil Stane Potočar. K naši brigadi je bil pridružen tudi kazenski vod. Ti kaznjenci niso smeli nositi orožja in so morali opravljati najtežja fizična dela. Nam ostalim se ni godilo dosti bolje. Govorili so nam, naj bomo ponosni, da smemo služiti vojsko s tako trdim načinom življenja, kot so ga živeli partizani v gozdu.
Bili smo lačni, saj smo večinoma jedli le zelje, kruha pa je vedno primanjkovalo. Leta 1949 in 1950 je bila po vsej Jugoslaviji suša in pred lakoto so nas rešili Amerikanci s pošiljkami moke. Spali smo v za silo zbitih barakah, tako da je pozimi skozi špranje na odeje padal sneg. Peči nismo smeli zakuriti, v peči so pokurili le pletenine, ki so nam jih poslali od doma. »Tako so živeli partizani, » so nam govorili kar naprej. Vedno več vojakov je dobivalo gnojne rane od ozeblin, zaradi prehlajenih mehurjev so močili hlače, ki so bile dan in noč mokre, pozimi se je na njih nabiral srež. Mnogi so postali nezmožni za usposabljanje vojaških veščin (obuko) in so jih kar po deset hkrati poslali domov. Ne le kazenski vod, tudi mi smo fizično trdo delali. Po končani obuki smo cel mesec kopali teren za pot. Kdor ni izpolnil norme, ni dobil hrane, dokler je ni izpolnil. Od ponižujočega in nečloveškega ravnanja sem bil tako psihično uničen, da sem mislil na beg v Grčijo.
Še zadnjič so me ponižali pred odhodom domov. Imel sem kakšen centimeter dolge lase in sem bil vesel, da ne bom prišel domov kot zapornik. Bil sem že oblečen v civilno obleko in imel klobuk na glavi. ‘Skini šešir!’ sem zaslišal povelje, ‘na golo šišanje!’ Domov sem - Titov vojak - prišel do kraja zamorjen in z globoko mržnjo do osovražene vojske.

Največja preizkušnja v izgnanstvu

Zgleda, da je Janeza Mertlja, Smolejevega ata, vedno bolj morila krivica, ki je prizadela ne le njega, ampak vso njegovo družino. Postajal je vse bolj nemiren. Kar naprej je pisal prošnje na razne naslove, da bi zvedel, zakaj so jih izgnali. Na upravi v Kočevju so njegovi ženi povedali, naj vpraša tiste, ki so jih poslali dol. Morilo ga je, zakaj najmlajši hčerki Marti kratijo pravico do šolanja, čeprav bi po zakonu morala hoditi v šolo? S štirinajstimi leti, ko je začela delati na posestvu, so ji napisali le odločbo za nekvalificirano delavko. Nikoli ni od nikogar dobil odgovora. Mama je šla v Ljubljano k notranjemu ministru Sergcju Kraigerju vprašat za morebitni vzrok preselitve, a ji je lahko povedal samo to, da so Mertljevi politično nezanesljivi.
»Ata seje posvetoval z znanci in sorodniki, ki so nas obiskovali, če bi mu lahko kdo od njih našel kakšnega odvetnika, ki bi našo družino pravno zastopal. Na žalost pa niso našli prav nobenega, ki bi hotel prevzeti naš ‘primer’. Končno je ata napisal prošnjo še na maršalat, osebno tovarišu Titu. Če je česa kriv, naj sodstvo sproži sodni postopek, dokaže krivdo, če ta obstaja in izreče sodbo, da se bo lahko zagovarjal. Navedel je še, da v svojem življenju ni storil ničesar slabega, da je med vojno hranil partizane, dvema rešil življenje, sin pa, da je hodil na veze. Tudi na to prošnjo ni nikoli dobil odgovora.
Nedvomno pa je bila za ata in mamo kapljica čez rob, ko je devetnajstletna hčerka Marija po enem letu izgnanstva v Starem Logu zbolela za pljučno tuberkulozo in kasneje še za gnojnim meningitisom, ki je bil posledica nezdravljene tuberkuloze. Kasneje so odkrili kostno tuberkulozo še pri sinu Jožetu. Gotovo jima je revščina, podhranjenost in pretežke obremenitve spodjedlo zdravje v letih odraščanja, ko naj bi se v polnosti razcvetela njuna mladost.
Ko je z diagnozo o tuberkulozi prva zbolela Marija, je uprava posestva ni poslala na zdravljenje, ampak so jo samo premestili na delovno mesto ‘normirke’ v pisarni, kjer je sezonskim delavcem računala norme. Čedalje bolj je pokašljevala in slabela. Izpljunki so postajali že krvavi, mama in ata pa čedalje bolj zaskrbljena. Šele čez dve leti, aprila 1950 so jo poslali v ljubljansko bolnico, kjer so ugotovili tuberkulozo z odprto kavemo. Nekega dne je nenadoma padla v komo. Ugotovili so, da je zaradi nezdravljene tuberkuloze zbolela še za meningitisom. Zdravila se je na Infekcijski kliniki v Ljubljani in nekateri zdravniki so jo že odpisali. Zdravilo jo je kar nekaj zdravnikov in Mariji je bilo zanimivo, ko je poslušala njihove različne izjave in stališča do njene bolezni. Za nekatere je bila le številka, drugi so jo vzpodbujali, ji vlivali voljo do ozdravljenja in tudi sami vanj upali. Ko je s pomočjo penicilina in mladosti po štirih letih trpljenja in življenja po bolnicah in okrevališčih le ozdravela, so se kljub vsemu mnogi zdravniki čudili njeni ozdravitvi. Vendar posledice čuti vse življenje.
To so bili najbolj žalostni trenutki v izgnanstvu za vso družino. Prvikrat so se soočili s tako resno boleznijo, ki jim je grozila s smrtjo sestre. Najmlajša Marta se jih še danes spominja. Mama je vse dneve kuhala v menzi, zato seje Marta toliko bolj navezala na Marijo in ji bila vedno in povsod za petami, če je bilo le mogoče. Bila ji je kot druga mama. Zdaj je ostala še brez Marije! Spominja se, s kakšnim strahom in pozornostjo so pregledovali izvide laboratorijskih preiskav. Zdravniki so mami povedali, da morda Marija ne bo preživela, če pa bo, bo imela posledice vse življenje. »Danes bolj kot v mladosti, občudujem mamo in ata, ki sta bila tako močna, da sta tako pogumno vzdržala vse travme in skrbi za nas otroke. O njih nam nista govorila. Toda videli smo mamine solze in njeno tiho žebranje, atovo zagrenjenost nad neuspehi njegovih prošenj. Vse to je nehote vplivalo na nas otroke. Morda tudi nista več upala, da se bomo še kdaj vrnili domov. Če pa se bomo, kako nam bo uspelo obnoviti domačijo? Vedeli smo, da z vsakim letom bolj propada.«
Za Marijo je zbolel še osemnajstletni Jože. Tudi njega so operirali šele nekaj mesecev po tem, ko so mu zdravniki postavili diagnozo kostne tuberkuloze. V Ljubljani so mu operirali kost na desni roki in mu z nje odstranili tuberkulozno tkivo. Tri leta je bil nezmožen za delo in štiri leta naj ne bi opravljal težjih fizičnih del. Ko je vjeseniški železarni zaprosil za zaposlitev, so ga kljub nedvoumnim zdravniškim potrdilom poslali delat v žično valjamo za nakladalca žice.
Ko je ob upokojitvi zbiral zdravniške dokumente, da bi dokazal, da je bil tri leta v bolniškem staležu, tudi teh dokumentov ni bilo nikjer. Minister za zdravstvo dr. Dušan Keber, Jože seje obrnil tudi nanj, je izjavil, da dokumentov ni. Edina možna razlaga je ponovno ta, da je vso zdravniško dokumentacijo uničila Udba.

Vrnitev domov

Po treh letih nasilnega izgnanstva Mertljevih, so prebivalci Gozd Martuljka in Srednjega vrha sprožili akcijo za zbiranje podpisov, da se družina Janeza Mertlja vrne domov. Vsi, razen ene krajanke so podpisali prošnjo. »Po tej odločitvi krajanov,« pojasnjuje sin Jože, »je ata po zdravi kmečki pameti logično sklepal: v imenu ljudstva je bila družina preseljena, v imenu ljudstva je bilo zdaj zaželjeno, da se družina vrne. Pričel je pisati prošnje na upravo posestva.
Ta akcija krajanov je morda pripomogla, da je uprava državnega posestva napisala izjavo, da za našo družino ne velja več omejitev gibanja na področju Slovenije. Po treh letih, treh mesecih in trinajstih dneh izgnanstva, so se ata, mama, dva brata in najmlajša sestra, ki so ob času vrnitve bivali v Starem Logu, lahko vrnili domov. To je bilo 13. januarja 1951.«
Ata seje bil dogovoril s šoferjem kamiona z Bleda, ki je vozil les iz Starega Loga na železniško postajo v Kočevje, da jih pripelje domov. Zgornjesavska dolina je bila obmejni pas in zanj so bile potrebne posebne, zelene legitimacije, normalne so bile modre. Mertljevi niso imeli nobenih, saj smo bili ‘preseljenci’ še vedno brez državljanskih pravic. Zapadlo je toliko snega, da jih je lahko kamion pripeljal samo do Belce, tja pa so jih prišli čakat s sanmi domačini iz Srednjega vrha. Bilo jih je toliko, da sta se dva furmana s praznimi sanmi odpeljala nazaj.
»Po dveh mesecih je nekdo ponovno sprožil zahtevek za našo izselitev izven obmejnega pasu. Zelenih izkaznic še vedno nismo imeli. Takrat je ata iskal pomoč pri svojem prijatelju prof. dr. Niku Kuretu. Res da je bil on politično povsem nevplivna oseba, toda njegov sošolec dr. Marjan Brecelj je bil takrat predsednik Izvršnega sveta. Dvojnik prošnje, ki jo je ata še iz Kočevja naslovil na maršalat, je Kuret osebno izročil Breclju. Od takrat dalje so našo družino pustili na miru.
Še velikokrat so nas obiskovali udbovci v civilnih oblekah in spraševali, kje se gre čez mejo. Ata jim je pojasneval, kot je bilo treba: ‘Ali ne veste, da je to prepovedano? Pošten državljan socialistične republike Jugoslavije sem, zato vas bom prijavil oblastem!’ Ob taki grožnji je radovednost ‘ubežnika’ morala splahnetl.«

Opis slike: Oče Mertelj spet doma

Zakaj se je končno po štirih letih oblast odločila, da vrne preseljence domov, ene prej, druge kasneje. Verjetno je bilo razlogov več, eno od mnenj smo ponovno dobili pri Fricu Razingerju. »Na posestvih odseljenih so se ustanovile ekonomije, ki so v začetku ob prevzetih zalogah in skrbno obdelanih površinah lepo uspevale, potem pa so iz leta v leto bolj propadale in končno skrajno zanemarjene ter nerentabilne postale podjetjem breme, ki so se ga na vsak način skušala znebiti. Kam torej s posestvi, ki so izkazovala milijonske deficite kljub temu, da niso plačevala nikakih davkov in dajatev. In tako se je oblast odločila, da dovoli izseljencem, da se po štirih letih trpljenja na tujem, vrnejo domov«, ugotavlja Fric Razinger, Čošeljnov, v že omenjenem članku.
V kakšnem stanju so našli svojo domačijo Mertljevi. nam pojasni sin Jože: »Ko smo se vrnili, smo dom in posestvo našli v zelo slabem stanju. V hiši so vsa leta živeli oboroženi knojevski vojaki, zadolženi, da stražijo mejo. Zunaj in znotraj hiše je bili veliko stvari poškodovanih. Požgali so pet sto let star družinski arhiv kot da bi hoteli zbrisati vsako sled naše častitljive rodbine.
Na našem posestvu je Ministrstvo za kmetijstvo ustanovilo Ekonomijo Železarne Jesenice, ki so jo upravljali delavci osem ur na dan. Kateri kmet pa pozna le osemurni delavnik še posebej pomladi, poleti in jeseni? Nič čudnega torej, če je po travnikih poleti gnila krma!
Kako naj bi vse podelal v osmih urah, ko še ni bilo mehanizacije?
Naše njive so ostale neobdelane, živino so razprodali, posekali so več kubikov našega gozda, uničeno je bilo poljsko orodje, vozovi, vprega. Naša domačija bi še bolj propadla, če ne bi Ekonomija nastavila za oskrbnika atovega brata in nečakinjo in če ne bi doma ostal naš pastir.
Pol leta po prihodu domov, so nam prišli nacionalizirat zemljo in gozd. Za vso materialno škodo, nastalo v času našega izgnanstva na Kočevskem, so nam dali smešno nizko odškodnino. Zemlje so nam pustili toliko, kot nam je po agrarni reformi pripadalo. Prišli so možje iz Okrajnega ljudskega odbora in ata naj bi podpisal, da prostovoljno odstopa te in te površine. ‘Ne odstopam prostovoljno.’ je rekel ata in pod ta obrazec se ni podpisal. ‘ Podpišem, da odstopam, ker se moram pokoravati zakonu.’ Tak je bil naš ata. Trpljenje in krivice ga niso pohabile.
Še naprej je neumorno iskal pravico. Tisto jutro preden so nas izgnali, je vztrajal, da se naredi zapisnik o našem premoženjskem stanju, ki se mora ujemati s stanjem ob naši vrnitvi domov. Prišli smo v izropan dom in ata je zaman dalj časa iskal advokata, ki bi iztožil manjkajoče premoženje. A dobil ga ni nikoli. V iskanju pravice je bil neuničljiv idealist, ker je bil tako zelo pošten.«
Marta še doda:« Ata je ostal do konca življenja enako moder, razgledan in naravno inteligenten. Vse svoje znanje in izkušnje je želel posredovati nam otrokom. Nobene stvari ni rekel po nepotrebnem. Preden je kaj naredil, je vse razmislil. Tako je po vrnitvi sam napravil načrt za žago. ponovno naredil leseno brano, ker je od nje ostalo le jekleno ogrodje. Vedno se je pustil podučiti in se ni nikoli hvalil. Radi so hodili k njemu po nasvete. Oba z mamo sta še naprej delala samo dobro in vsem rada pomagala. Bolj kot zase, je mama živela za druge in čutila z njimi.
Ko se nam je končno uresničila tako silna želja, da smo se lahko vrnili domov, smo pozabili na vse gorje. Nobena stvar nam ni bila pretežka, vsi smo bili zagnani v obnovo domačije. Ko smo odhajali iz Starega Loga, se je takratni upravnik Zupančič Jože poslovil od nas in med drugim rekel: ‘Bili ste temelj obnove Kočevske!’ Popolnoma nič nam niso pomenile te besede. Da bomo le zmogli obnovo naše domačije, samo to je bilo pomembno!»
»Povratniki so znova dokazali, da le človek, ki je zakoreninjen na svoji zemlji, katero so njegovi predniki in on prepojili s svojim znojem in krvavimi žulji, lahko na tej zemlji uspeva in iz nje prigara za svoje in svojih življenje… Pravi kmetje lahko le na zemlji, kjer je on gospodar. Njej je vdan in zvest, ker je z njo nezdružljivo povezan, z njo tvori celoto« (Fric Razinger).
Iz njegovega zapisa še izvemo, da je tudi njihova družina po vrnitvi iskala pravico »Trije Čošeljnovi sinovi smo odšli v Ljubljano do referenta za selitve Lesarja in zahtevali, da se kršilce za našo preselitev ugotovi in kaznuje ali pa sproži naknadno sodno obravnavo, na kateri je treba opravdati izselitev. Lesar nam je odgovoril nekako takole: Pojdite lepo domov in bodite veseli, da ste se vrnili! Če pa se boste kaj usajali, vas bomo ponovno selili in to - za vedno!«
Od takrat dalje nihče od izgnancev, ki so morda še verjeli v pravico, te ni več iskal. Ponovno so jo otroci izgnanih družin začeli iskati v demokratični državi Sloveniji in bili tudi tokrat razočarani in ogorčeni. Niti dokumentov o ‘preselitvi’ niso več našli. Kakor so splahneli dokumenti, je skupaj z njimi za vselej splahnelo njihovo upanje, da bo kdaj zadoščeno resnici in pravici.
Razloge za selitev ne bodo nikoli izvedeli, krivice ne bodo nikoli popravljene, škoda niti materjalna niti psihična, ne bo nikoli ugotovljena, laži in pretvarjanja nikoli preklicani, zdravje in uničena mladost nikoli povrnjeni, tlačansko delo na tujih kočevskih posestih nikoli poplačano in priznano, mankajoča izobrazba nikoli nadoknadena, trpljenje in solze nikoli ovrednotene. Ostajajo brez pojasnila, brez opravičila. Kot nekakšno nadomestilo za vse storjene krivice so dobili le nekaj denarja.
Morda bi modrost njihovega ata, tako kot ob odhodu od doma zjutraj 30. septembra 1947, ko je odpuščal tistim, ki ne vedo kaj delajo, tudi danes poklicala na pomoč svetopisemsko besedilo: Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni (Mt 5,6).