Avtor: Blaža Cedilnik

Janus je rimski bog začetka vseh stvari, zaščitnik vrat in eden najpomembnejših rimskih bogov. Njegov simbol so bila vrata in ključ. Rimljani so ga upodabljali z dvema obrazoma. Z enim je gledal v preteklost, z drugim v prihodnost.
Janus bi torej moral biti simbol stranke SD, ki je bila prej ZLSD, še prej … in na začetku ZKS oziroma komunisti. Z njimi se je začela naša zgodovina, oni so začrtali pot v neodvisnost Slovenije, oni imajo ključ od vrat, ki vodijo v napredek in lepšo prihodnost, oni povezujejo preteklost s prihodnostjo, oni so začetek vseh stvari. Brez njih ni bilo nič in ne bo nič. Oni so vse.
Janus pa ima še drugo simbolno vrednost za … kakorkoli se že trenutno imenujejo … komuniste. Kot je že omenil premier, kot smo tudi sicer že vsi opazili, imajo dva obraza. Eden je obraz voditelja stranke, ki je pomirjujoč, povezovalen, vedno pripravljen na pogovor, ali bolje rečeno dialog, vedno v borbi za resnico in pravico in spravo, vedno pripravljen na sodelovanje, zanj je važna vsebina predlogov in ne predlagalec, nobenih zadržkov nima v zvezi z različnimi pogledi na sedanjost, preteklost in prihodnost, nobenih ovir pri sožitju z različnimi političnimi opcijami, z ljudmi različnega pogleda na svet, skratka, nobenih težav z različnostmi nasploh. V nasprotju z njim pa so njegovi sodelavci napadalni, z njimi dialog oziroma pogovor ni možen, nasprotujejo vsemu in vsakomur, ki ni iz njihove politične opcije, vsebina predloga zanje ni pomembna, pomembno je to, kdo je tisti, ki kaj predlaga: borijo se za različnost, a le za različnosti, ki jih priznavajo, ki so v okviru njihovih pogledov na preteklost, sedanjost in prihodnost, resnica je zanje ena in edina in neodvisna od dokumentov in dejstev, če se dokumenti in dejstva ne skladajo z njihovo resnico, jih preprosto ignorirajo, če je potrebno, si dejstva izmislijo, priznajo ponarejene dokumente in laži ponavljajo toliko časa, da postanejo »resnica«.
Pravzaprav sta dva obraza premalo, da bi v celoti okarakterizirala to stranko. K simbolu Janusa, ki bi dejansko simboliziral njihov zunanji videz je treba dodati še simbol race. Race, ki mirno in spokojno plava na vodi. S površja izgleda, kot da miruje, da se z njo nič ne dogaja, da jo voda prenaša sem in tja, v
resnici pa se vse, kar se dogaja, dogaja pod vodo. Njene noge so ves čas v gibanju, ves čas jo usmerjajo, hitrost in smer sta odvisni od gibanja nog, nič ni prepuščeno naključju. Vse torej, kar se dogaja, je skrito očem. To je torej prava in celotna slika, ki pa jo vidimo le, če pogledamo s pravega zornega kota. Zdaj pa poglejmo, zakaj bi morali dodati ta simbol.
Namreč, na zunanji videz, s pogledom površnega opazovalca, ima v naši domovini, v naši družbi, v rokah škarje in platno vladajoča garnitura. Očitajo ji, da ima oblast nad gospodarstvom, nad kulturo, hoče si podrediti še znanost - univerzo, ki ji hoče vzeti avtonomijo, hoče si podrediti medije s pritiskom na novinarje, da o zdravstvu niti ne govorimo, skratka, hoče biti alfa in ornega v vseh segmentih naše družbe, predvsem pa noče sodelovati s t. i. civilno družbo. In morda, kot sem rekla, zunanji videz res kaže tako. In seveda, večina ljudi je površnih opazovalcev in temu zunanjemu videzu nasede. Vendar je tako samo na površini. Če pogledamo pod površino, se nam prikaže povsem druga slika.
Dobro vemo, da so v preteklosti imeli absolutno oblast na vseh nivojih, tako rekoč od hišnika in snažilke do direktorja. Nikoli ni šlo zares za komunizem, kjer bi bili vsi enaki, kjer bi imeli vsi enake možnosti. Šlo je za izgradnjo strukture, ki bi omogočala določeni skupini absolutno oblast, »širokim ljudskim množicam« pa bi dajali drobtinice in občutek, da sodelujejo pri vladanju, v resnici so pa samo pokrivali nespametne odločitve vodstva. Vrhunec je izgradnja strukture dosegla v samoupravnem socializmu, ko »delovno ljudstvo« zares ni vedelo, kdo pije in kdo plača. Strukture pa so se oblikovale in so bile pripravljene na vse. Nič nas ne sme presenetiti! Sistem je deloval, dokler smo dobivali vse sorte pomoči in ugodne kredite. Mimogrede, kar se mednarodne pomoči tiče, me je presenetilo, da so še v sedemdesetih letih dobivale šole in vrtci ogromne pošiljke mleka v prahu. Ko pa so se te pomoči in ugodni krediti in možnosti revalorizacij kreditov nehale, se je začel sistem sesuvati, pojavile so se vrste v trgovinah za osnovne življenjske potrebščine, sredi noči smo čakali za prgišče kurilnega olja, imeli smo bencinske bone, par-nepar, depozit na mejah, da ne bi kupovali v inozemstvu, kjer je bilo vsega dovolj, pa še ceneje je bilo kot pri nas. Pa to tako in tako vsi vemo. Potem je prišla osamosvojitev in sprememba sistema. Preden se je spremenila zakonodaja, so si razdelili luksuzna stanovanja, predvsem pa izmolzli podjetja, da se pripravijo na sistem, ki je prihajal, na kapitalizem. Čez noč so ljudje, ki so »zafurali« »paradne konje« gospodarstva, postali nezamenljivi menedžerji, strokovnjaki. Strukture na nekoliko nižjih mestih pa so izkoriščale povezave in na ta način, sicer ne v tolikšni meri, pa vendar, bogatele. In ta struktura je poskušala prepričati vesoljno ljudstvo, da edino oni lahko vodijo državo. In to jim je v dobršni meri in kar precej časa uspevalo. Da ne pozabim, izgradili so si tudi t. i. civilno družbo, mediji so bili tako ali tako njihovi, saj so bili novinarji preverjen kader. Enako je bilo s kadri v zdravstvu, šolstvu, skratka, vsepovsod. Struktura se je izgradila v časih absolutne oblasti, deluje pa, seveda, še danes.
Sprememba oblasti, kot je sicer navada v demokraciji (ampak vprašajmo se, če je to res prava demokracija), je pokazala, da obstaja vsaj še ena garnitura, ki je sposobna voditi državo in to celo bolje. Torej je treba nekaj storiti. Celoten orkester, od dirigenta do delavca, ki nosi praktikable, uglašeno zaigra. Dosežejo, da se ministri zamenjajo. O ministru za družino in socialne zadeve sem že pisala. Ministru za znanost obesijo, da je hotel ukiniti avtonomnost univerze, kar je ravno nasprotno od tega, kar je počel. Morda bi zaradi njegovega delovanja odpadel kakšen voluhar, ki v znanosti nima kaj početi, pa bi ga zamenjal kakšen strokovnjak, ki ni bil po godu strukturi. Morda bi imeli študentje pri ocenah profesorjev in pri študijskih programih kaj več besede, ampak študentska organizacija je bila vedno kalilnica »kadrov«. In tako dalje. Novinarji špecajo Bruslju, vsem državnikom v Evropski zvezi, kako so preganjani, kakšne politične pritiske se izvaja nad njimi in jim svetujejo, naj dobro premislijo, če je taka država sposobna voditi Evropsko zvezo. »Civilna družba« se repenči na vsakem koraku, kako se jih ne upošteva. Sindikati pa so sploh poglavje zase. Delavci so za jopič in čepico in malico in brezplačen prevoz v Ljubljano in za dela prost dan pripravljeni narediti karkoli. Pri tem ne pomislijo, da imajo njihovi sindikalni voditelji vsak mesec skoraj tolikšno plačo, kot jo sami zaslužijo v celem letu. In tako naprej. Če bi hotela napisati vse, bi nastala cela knjiga. Vse to je posledica tistega račjega dogajanja pod vodo. Kot sem rekla, površni opazovalec ne vidi povezav. Če pa pogledaš malo globlje, vidiš, da se nič ne

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Senca nog Tamino Petelinšek

zgodi po naključju. Orkester igra ubrano, nihče ne »fuša«.
Za konec pa še pravljica za lahko noč. Bobri Janeza Jalna so mi zelo ljuba knjiga. Še vedno jo rada vzamem v roke. Zaradi vsebine, pa zaradi sočnega jezika. V njej je opisano, kako je Ostrorogi Jelen, veliki lovec, učil mladež lova na merjasce. Posadil jih je na drevesa in jim ukazal, naj pripravijo puščice na loke in na njegov znak začno streljati mlade divje prašiče, ko jih bodo gonjači nagnali proti njihovim drevesom. Lov je potekal po načrtu in je bil zelo uspešen. Zime se kolišču ne bo treba bati. Ko so mislili, da je že vse končano in so mladci hoteli zlesti z dreves, jih je Jelen opozoril, naj še počakajo. In res. Počasi in dostojanstveno je prikorakal star merjasec, češ, kdo mi pa kaj more, in ovohaval pobite prašiče in brez panike nadaljeval svojo pot. Kdo mi pa kaj more! Potem sledi junaštvo Ostrorogega Jelena, ampak to ni več važno. Ko sem zadnjič poslušala nekakšno soočenje, na katerem je spregovoril novopečeni predsednik nadzornega odbora časopisa Delo, sem se spomnila prav na tega merjasca. Aroganca. da ne moreš verjeti. Tako seveda govori nekdo, ki ima za seboj celo strukturo. Kdo mi pa kaj more!