Avtor: Jan Patočka
Letos, 2007, praznujemo stoletnico rojstva in tridesetletnico smrti češkegaj fiozofa in disidenta Jana Potočka. V tridesetih letih je študiral v Freiburgu filozojjjo pri Husserlu in Heideggru in potem tam dobljene ideje razširil na politiko, zgodovino, umetnost in literaturo.
V komunistični Čehoslovaški je nad njim skoraj ves čas visela prepoved objavljanja in poučevanja. Vendar je bil ves čas intelektualna in moralna avtoriteta, ki si jo je še utrjeval z ilegalnimi seminarji, ki jih je imel v Pragi. Leta 1977 je v Pragi izšla Listina 77 katere prvopodpisnik in soustanovitelj je bil Patočka. Še istega leta je po številnih zaslišanjih na policiji umrl.
V naslednjem objavljamo njegovo besedilo, ki je ob objavi Listine 77 januarja 1977 v tipkopisu krožila po Pragi. Še prej pa kratek odlomek iz razprave o Janu Potočki in njegovi vlogi pri listini 77, ki ga je napisal napisal Jan Sokol
»Izhodišče in podlaga mišljenja Jana Potočke je v globini bil vedno Platon. Povezoval ga je z Masarykom, Husserlom in Radlom - in ga, ob vsem občudovanju, strogo ločil od Heideggra. S Platonom je Patočka delil osnovno prepričanje, da mora človek živeti v družbi in za družbo, da je ureditev skupnosti neizmerljivega pomena in da ta ureditev zahteva določena izhodiščna načela.
Platonovo idejo skrbeti za dušo si je Patočka zavestno predpisal tudi sebi. Moderni človek jo komaj razume drugače kot individualistično: če pojem duše sploh sprejme, razume pod tem izrazom svojo lastno dušo, svojo zavest, svojo notranjost. Tako pa si tega niti Platon niti Patočka nista zamišljala. Skrb za dušo ni Heglova lepa duša, ampak je skrb za to, da se duša ne da voditi svojim nagnjenjem, ampak se podreja resničnemu spoznanju, se pravi dobremu. Platonska skrb za dušo vodi človeka ven iz njegovega naravnega egoizma k temu, kar je vsem ljudem skupno. Ta skrb je - kot je zapisal Patočka – »vzgoja za svobodo«.
Zato se skrb za dušo dogaja predvsem v skupnosti v skrbi za skupnost, ki pa je prvenstveno ne vodijo vlade in politiki, pač pa filozofi. Ti morajo politike kritično spremljati, jih popravljati, jih oskrbovati z mislimi in samo v skrajnem primeru, če res ni nikogar drugega, sami vstopiti. Njihova prava naloga je in ostane skrb za solidarnostno dušo - za dušo skupnosti. S to mislijo je Patočka živel in s to mislijo je tudi umrl.”
(Vse TransU 33, poletje 2007)
Današnje človeštvo, raztrgano od nasprotujočih si ideologij, nezadovoljno sredi blaginje, hrepeneče, ki mrzlično pričakuje od vedno novih tehničnih receptov rešitev svojih problemov. Semkaj spada tudi slepo zaupanje v politično moč in v državo; država se namreč čedalje bolj razločno pojavlja kot veliki prostor proizvodnje in rezervoar tiste moči, ki obvladuje vse druge sile, fizične kakor tudi duhovne. Misleci pa se ozirajo okrog sebe in ugotavljajo, da je poskus, s tehničnimi pripomočki ustvariti neko moralo, neki zares veljaven nauk o načelih, neko trdno prepričanje, spodletel, ko pa gre za početje, ki je po svojem bistvu neuresničljivo. Ni se mogoče kratko malo še naprej zanašati na privajenost in se sprenevedati, kakor da verjamemo, da bo obstoječa ureditev postala druga narava, in tudi ne, da bo prisila učinkovala brez notranjega prepričanja ljudi.
Da bi se človeštvo lahko razvijalo v skladnosti z možnostmi tehnično-instrumentalnega razuma, da bi bil napredek znanja in izvedenosti mogoč, mora biti prepričano o brezpogojnosti nekaterih načel, ki so »sveta« v tem smislu, da so za vse v vsakem času zavezujoča in smotrna. Drugače povedano: Potrebujemo nekaj, kar je v načelu ne-tehnično, ne-instrumentalno, neko moralo, ki je nepreračunljiva in ki se ne prilagaja razmeram, namreč neko - absolutno moralo. To pomeni: v teh zadevah ne moremo pričakovati rešitve od države, od načina proizvodnje, od oblasti in moči.
Kako radi bi vsi zagovorniki samovlade dejstev kot pripomočka za poljubne cilje dali del svojih vse preveč očitnih »resnic« za eno samo, notranje zavezujočo dejavno resnico morale! Vendar to ni mogoče. V našem stoletju je bilo vsem kopičenjem moči dano, da so se uveljavila kakor še nikoli poprej. Kar pa se tiče prepričanja ljudi, je rezultat ravno obrnjen; to bi nam moralo biti danes jasno.
Nobena tehnično še tako dobro usposobljena družba ne more delovati brez nekega moralnega temelja, brez nekega prepričanja, ki ni samo stvar trenutnih ugodnosti, okoliščin in pričakovanih koristi. Morala pa tukaj ne služi samo temu, da družba funkcionira, temveč kratko malo temu, da je človek človek. Ni človek tisti, ki določa moralo po samovolji svojih potreb, želja, nagnjenj in hrepenenja, temveč je morala tista, ki določa človeka.
Zavoljo tega menimo, da je čas, da bi te preproste, vendar z bolečimi, desetletja trajajočimi izkušnjami potrjene teze, katerih resnico vsakdo na neki način čuti, razčiščene segle v zavest vseh. Ta trenutek se nam zdi ugoden. Zakaj? V zamisli o človekovih pravicah se ne odlikuje nič drugega kakor prepričanje, da se tudi države in vsakokratne družbe podrejajo suverenosti moralnega čuta, da priznavajo nad seboj nekaj brezpogojnega, kar je tudi zanje zavezujoče, sveto, nedotakljivo, in da so pripravljene s svojimi pravnimi normami prispevati, da bo ta cilj dosežen.
Temu prepričanju se pridružujejo tudi posamezniki in to je temelj za izpolnjevanje njihovih dolžnosti v zasebnem, javnem in poklicnem življenju.
Opis slike: Jože Plečnik - Praški grad, rezidenca predse vih dolžnosti v zasebnem, javnem in poklicnem republike, Ženski salon, 1920-1924
Samo v soglasju s tem prepričanjem je resnično poroštvo za to, da ljudje ne mislijo samo na koristi ali ne delujejo iz strahu, temveč svobodno, spontano in odgovorno.
Listina 77 izraža to prepričanje, izpričuje namreč veselje državljanov nad tem, da je njihova država podpisala dogovor, ki potrjuje človekove pravice in ki je s sprejetim podpisom postal češkoslovaški zakon. Listina 77 udejanja tudi voljo teh državljanov, da z nadzorom javnosti prispevajo k uresničevanju načel, ki so razglašena v tem dogovoru.
Podpisniki Listine 77 menijo, da pomen tega dogovora daleč presega običajne mednarodne pogodbe. Te so stvar ustrezanja politični moči. Ratifikacija mednarodnega dogovora o človekovih pravicah pa sega v območje morale in duhovnosti. S tem je za podpisnike prišel najugodnejši čas, razlog in priložnost, ki ne sme biti zamujena, da razglasijo, da gre za nekaj novega, in da zato stopajo v javnost s svojo pobudo.
Opisano razmerje med področjem morale in družbenopolitičnim področjem državne oblasti kaže, da Listina 77 ne gre za nobeno politično dejanje v ožjem pomenu, za nikakršno konkurenco in za nobeno vmešavanje v področje politične oblasti. Listina ni niti združba niti organizacija, njena baza je povsem moralična in osebna in dolžnosti, ki izvirajo iz nje so prav takega značaja.
Vendar pa Listina izrecno spominja na to, da je bilo že pred 180 leti v natančni analizi teh pojmov poudarjeno, da sleherna moralna dolžnost temelji na nečem, kar je mogoče označiti kot človekovo dolžnost do samega sebe, ta pa med drugim vsebuje dolžnost, postaviti se v bran sleherni krivici.
Vse to pomeni, da udeleženci Listine ne delujejo zavoljo kakega interesa, temveč iz čiste dolžnosti, v smislu nekega reda, ki obstaja nad političnimi obveznostmi in pravicami in ki pomeni njihovo edino resnično podlago.
Udeleženci Listine si ne lastijo ne političnih pravic ne funkcij, tudi nočejo biti moralna avtoriteta ali »vest« družbe, nimajo se za boljše od koga drugega in nočejo obsojati nikogar; prizadevajo si edinole za to, da bi oblikovali in krepili zavest, da obstaja neka višja avtoriteta, kateri so zavezani posamezniki v svoji vesti in države s svojim podpisom zgoraj navedenega mednarodnega dogovora.
Opis slike: Jože Plečnik - Praški grad, Rajski vrt, portal in pogled na monolitno vazo ter stopnišče, 1920-1924
Nadalje poudarjajo, da ta obveznost ni odvisna od tega. ali ustreza politični konvenienci, temveč da je njihov podpis znamenje njihove obveznosti, da politiko podredijo pravu in nikakor ne prava politiki.
Da dolžnost, braniti se zoper vsako storjeno krivico, vsebuje možnost svobodnega informiranja o kršitvah prava, da ta možnost nikakor ne prekoračuje okvirja posameznikovih dolžnosti do samega sebe; da ne pomeni nikakršnega obrekovanja kakega posameznika ali družbe, vse to se nam zdi logična konsekvenca zgoraj navedenih načel.
Nadalje je pomembno, da naj bi si bil vsakdo na jasnem, da za obrambo svojih lastnih moralnih pravic, t. j. dolžnosti do sebe in do drugih, ni treba ustanoviti kake družbe, saj tu ne prihaja do besede nič drugega kakor tisto v slehernem posamezniku navzočno spoštovanje do človeka kot takega in v tem smislu spoštovanje do čuta za dobro, ki iz človeka šele naredi človeka.
Zavoljo tega se nobenemu posamezniku, ki je v resnici zatiran, upravičeno ni treba čutiti osamljen in izročen premoči razmer na milost in nemilost, če je sam odločen, da se ne bo odrekel dolžnosti, da se postavi zase, to pa je tudi dolžnost do družbe, katere član de facto je.
Cilj Listine 77 je torej spontana, sleherne zunanje obveznosti prosta solidarnost vseh tistih, ki so doumeli pomembnost moraličnega mišljenja za konkretno družbo in njeno normalno delovanje.
Iz vseh teh razlogov se nam zdi čas, v katerem je bil omogočen podpis Deklaracije o človekovih pravicah, kakor nova stopnja v zgodovinskem dogajanju, katere daljnosežnost je velikanska, pomeni namreč preobrat v zavesti ljudi, v njihovih medsebojnih razmerjih in v razmerju do družbe; danes gre za to, da nagibi za ravnanje ne bi obstajali več samo ali predvsem v območju strahu ali morebitnih koristi, temveč v spoštovanju do tistega, kar je v človeku zvišenega, v pojmovanju dolžnosti, obče blaginje in nujnosti tega, da vzamemo nase tudi neprijetnosti, nerazumevanje in nekaj tveganja.
Besedilo je prevedla Katarina Bogataj Gradišnik